Izgorelost staršev: ko si vedno na voljo in nikoli dovolj

»Včasih po službi še deset minut sedim v avtu pred blokom. Ne telefoniram, ne poslušam radia. Samo sedim. Ker vem, da me gor čakajo trije, ki nekaj potrebujejo, in jaz nimam ničesar več.«

Ko ljudje to povedo, navadno takoj dodajo opravičilo: »Saj jih imam rada, ne razumite me narobe.« Kot da bi izčrpanost pomenila, da ljubezni ni. A prav ta kombinacija — globoka navezanost na otroke in hkrati občutek, da ob njih ni več ničesar, kar bi lahko dal — je eden prepoznavnih znakov stanja, ki ga raziskovalci zadnjih deset let imenujejo izgorelost staršev.

V tem zapisu pišem o tem, kaj izgorelost staršev je, kako jo ločiti od običajne utrujenosti in od depresije, kaj so pokazale raziskave v več kot štiridesetih državah in zakaj je eden najmočnejših varovalnih dejavnikov nekaj, kar se ne zgodi v tebi, ampak med vama — deljeno breme.

Ni samo utrujenost

Vsak starš je utrujen. Neprespane noči z dojenčkom, jutranja naglica, vožnje na trening, domače naloge ob devetih zvečer — to je del starševstva in ni bolezen. Utrujenost, ki mine po vikendu pri starih starših, je utrujenost. Izgorelost je nekaj drugega: stanje, v katerem se stres/">kronični stres starševstva nabira tako dolgo, da začne spreminjati tvoj odnos do lastne vloge in do otrok.

Belgijski raziskovalki Isabelle Roskam in Moïra Mikolajczak sta s sodelavci izgorelost staršev opisali kot samostojen pojav in zanjo razvili vprašalnike. Pomembna ugotovitev je bila, da gre za stanje, specifično za starševsko vlogo: človek lahko v službi deluje povsem dobro, doma pa izgoreva. Pri izgorelosti na delovnem mestu se lahko umakneš, vzameš dopust ali zamenjaš službo. Pri starševstvu ni dopusta in ni odpovednega roka. Otroci so tu tudi v soboto zjutraj ob šestih.

Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod izgorelost pri starših, širši okvir pa pod izgorelost.

Štiri plasti izgorelosti staršev

Raziskovalke so v vprašalniku izgorelosti staršev opisale štiri razsežnosti, ki se navadno razvijajo druga za drugo (Roskam, Brianda in Mikolajczak, 2018). Pomembno je, da gre za vse štiri skupaj in dlje časa — en slab teden ali ena razsežnost sama še ni izgorelost.

Pri prvi razsežnosti — izčrpanosti — se večina staršev prepozna. Pri četrti, čustveni oddaljenosti, pa se mnogi ustrašijo. Prav ta je najbolj boleča, ker gre proti vsemu, kar si starš želi biti. Zato je dobro vedeti: oddaljenost pri izgorelosti ni hladnost. Je zasilna zavora organizma, ki nima več virov in varčuje z zadnjim, kar mu je ostalo.

Kaj je pokazala raziskava v 42 državah

Leta 2021 je mednarodna skupina pod vodstvom Isabelle Roskam objavila raziskavo, v kateri je sodelovalo več kot 17.000 staršev iz 42 držav (Roskam in sod., 2021). Izgorelost staršev so našli povsod, a v zelo različnem obsegu. Najbolj presenetljivo je bilo, da razlik med državami niso najbolje pojasnili ekonomski dejavniki, ampak kultura: izgorelost staršev je bila pogostejša v bolj individualističnih, zahodnih družbah.

Razlage, ki jih ponujajo avtorji, so mi blizu. V individualističnih kulturah je starševstvo vedno bolj zasebna naloga dveh ljudi — ali enega — brez širše mreže sorodnikov in skupnosti, ki bi breme delili. Hkrati so se pričakovanja do staršev močno zvišala: otrok naj bo spodbujan, slišan, voden na prave dejavnosti, starš pa ves čas čustveno prisoten in potrpežljiv. Merilo »dobrega starša« se je dvignilo, opora okoli njega pa se je skrčila.

To je pomembno, ker premakne vprašanje. Izgorelost staršev ni dokaz, da si slab starš ali premalo močan. Pogosto je odraz tega, da nosiš sam ali sama nekaj, kar je bilo nekoč razdeljeno med več ljudi.

Ni isto kot depresija

Ker se izgorelost staršev in depresija v marsičem prekrivata — utrujenost, praznina, izguba veselja — je smiselno vprašanje, ali gre sploh za dve različni stvari. Raziskava, ki je primerjala izgorelost staršev, izgorelost na delovnem mestu in depresivne simptome, je pokazala, da so to povezana, a ločena stanja (Mikolajczak in sod., 2020).

Preprosto povedano: izgorelost staršev je vezana na starševsko vlogo. Človek, ki izgoreva kot starš, lahko še vedno uživa v pogovoru s prijateljico, v službi, v sprehodu sam. Depresija pa navadno obarva vse — izguba veselja in energije se razširi na vsa področja življenja, pogosto z občutki ničvrednosti, ki niso vezani le na starševstvo. Več o tem, kako prepoznati depresijo, sem pisala v zapisu Depresija ni žalost: kako ju ločiti in zakaj razlika šteje.

Razlika ni samo akademska. Pri izgorelosti staršev je ključno spremeniti razmerje med bremeni in viri v družini; pri depresiji je včasih potrebno tudi zdravljenje, ki ga oceni zdravnik. Pogosto se oboje prepleta — dolgotrajna izgorelost lahko preide v depresijo. Pri mladih mamah je treba pomisliti tudi na poporodno depresijo. Če nisi prepričan, kaj od tega doživljaš, je pogovor z osebnim zdravnikom dober prvi korak.

Tehtnica: kar te vleče navzdol in kar te drži

Mikolajczak in Roskam (2018) sta izgorelost staršev opisali z modelom tehtnice. Na eni strani so dejavniki tveganja, ki povečujejo breme, na drugi viri, ki ga lajšajo. Izgorelost ne nastane zato, ker bi bilo bremen veliko, ampak zato, ker bremena dolgo presegajo vire. To pomeni, da imaš dve poti: zmanjšati breme ali povečati vire. Pogosto je druga pot dosegljivejša.

Na seznamu bremen je veliko stvari, ki jih ne moreš spremeniti — otrokove bolezni ne izbereš. Na strani virov pa je skoraj vse vsaj deloma odvisno od dogovorov in odnosov. In to me pripelje do točke, ki se mi zdi v tem zapisu najpomembnejša.

Deljeno breme: kar se zgodi med vama

Ena zgodnejših raziskav iste skupine (Mikolajczak, Raes, Avalosse in Roskam, 2018) je preverjala, kateri dejavniki so najbolj povezani z izgorelostjo staršev. Sociodemografski podatki — starost, izobrazba, število otrok, dohodek — so pojasnili presenetljivo malo. Mnogo več so pojasnili dejavniki, povezani z odnosi v družini: kako starša sodelujeta pri vzgoji, kako zadovoljna sta v partnerstvu, kako organizirana je vsakdanjost.

Ko govorim o deljenem bremenu, ne mislim le na to, kdo pomije posodo. Mislim tudi na tisto nevidno delo, ki ga je težko prešteti: kdo ve, da je jutri športni dan, kdo opazi, da so otroku čevlji premajhni, kdo nosi v glavi seznam cepljenj, rojstnih dni in roditeljskih sestankov. Temu pravimo mentalno breme, in ravno zato, ker je nevidno, ga partner pogosto ne opazi — dokler se ne zlomi tisti, ki ga nosi.

Tako je lahko videti pogovor, ki se začne narobe in se lahko obrne (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Saj ti pomagam. Včeraj sem jih jaz peljal v šolo.«
»Ja. Ker sem ti zvečer rekla, da jih moraš, in ti pripravila torbe.«
»Če mi ne poveš, ne vem, kaj je treba.«
»Prav to je problem. Ne potrebujem pomočnika. Potrebujem nekoga, ki ve sam.«
Tišina. »Kaj bi bilo, če bi jaz od zdaj vzel vse, kar je povezano s šolo? Celo — tudi to, da vem, kdaj je kaj.«

Razlika med »pomagam ti« in »to je moje« je na videz majhna, v resnici pa ogromna. Pomoč pusti odgovornost pri drugem. Prevzem jo prenese. Pri starših, ki izgorevajo, je pogosto prav ta premik tisti, ki prvi odpre nekaj prostora. O tem, kako se partnerstvo spremeni ob prihodu otrok, več v zapisu Par po rojstvu otroka: kako ohraniti partnerstvo ob starševstvu, o tem, kaj se zgodi z odnosom, ko eden od partnerjev izgori, pa v zapisu Izgorelost in partnerstvo.

Pri samohranilcih tega partnerja ni — zato je pri njih širša mreža toliko pomembnejša. Stari starši, sosedje, drugi starši iz vrtca, s katerimi se izmenjujete, niso razkošje, ampak pogoj, da se tehtnica sploh lahko uravnovesi.

Zakaj o tem ne smemo molčati

Izgorelost staršev ni samo neprijetno stanje za starša. Raziskave so pokazale, da je povezana z mislimi na pobeg od družine, s samomorilnimi mislimi ter z zanemarjanjem in nasiljem do otrok — in to močneje, kot so s temi izidi povezani izgorelost na delovnem mestu ali depresivni simptomi (Mikolajczak in sod., 2018; Mikolajczak, Gross in Roskam, 2019).

To pišem previdno, ker vem, kako lahko takšen stavek pade na že tako izčrpanega starša — kot še en dokaz, da je slab. Ni tako mišljen. Mišljen je kot razlog, zakaj izgorelost staršev ni zasebna šibkost, ki jo je treba skriti, ampak stanje, ki si zasluži pomoč. Starši, ki so v najhujši stiski, pogosto čutijo največ sramu in o tem najmanj govorijo. Več o tem, zakaj se najbolj skrbni starši počutijo, da delajo premalo, sem pisala v zapisu Materinska krivda: zakaj imajo občutek, da delajo premalo, ravno najbolj skrbne mame.

Če opaziš, da kričiš ali stresaš otroka in se bojiš, da se ne boš ustavil, ali da razmišljaš, da bi bilo vsem bolje brez tebe, poišči pomoč še danes: pri osebnem zdravniku, na Klicu v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali na Zaupnem telefonu Samarijan 116 123 (24 ur na dan). Če je ogrožena varnost otroka ali tvoja, kliči 112.

Vaja: tehtnica tega tedna

To vajo lahko narediš sam, še bolje pa s partnerjem ali s kom, ki ti je blizu. Vzame dvajset minut.

1. Na list nariši dva stolpca: »kar me vleče navzdol« in »kar me drži«. V vsakega zapiši vse, kar ti pride na misel za zadnji teden — tudi majhne stvari.
2. Pri vsakem bremenu označi, ali ga je mogoče zmanjšati, deliti ali ga moraš preprosto nositi. Bodi pošten: nekaj bremen je res neizogibnih.
3. Izberi eno breme, ki ga je mogoče predati — ne razdeliti na pol, ampak v celoti predati. Pomembno je, da prevzame tudi odgovornost, ne le opravilo.
4. Izberi en vir, ki ga boš ta teden dodal. Ura zase, ko te nihče ne kliče. Prijateljica, ki ji poveš po resnici, kako ti je. Babica, ki pride v sredo popoldne.
5. Čez teden dni preveri, ali se je tehtnica premaknila. Ne pričakuj čudežev, pričakuj premik za nekaj milimetrov.

Morda bo pri četrtem koraku zazvenela krivda: »Ura zase, medtem ko otroci …?« Prav tu je dobro vedeti, da otroci potrebujejo umirjenega starša bolj kot ves čas prisotnega. Otrok se ob odraslem uči, kako se umiriti — temu pravimo koregulacija — in izčrpan starš te opore preprosto ne more dati. Čas zase ni odvzet otrokom. Je vložek vanje.

Kje ta pogled ne zadošča

Pojem izgorelosti staršev je uporaben, ker utrujenim staršem da besedo za nekaj, kar so dolgo nosili v tišini. A ima tudi meje, ki jih ne bi želela zamolčati.

Ni vsaka starševska utrujenost izgorelost. Obdobja, ko je težko — prvo leto z dojenčkom, bolezen v družini, selitev —, so del življenja. Če vsako takšno obdobje imenujemo izgorelost, tvegamo, da bo navaden, čeprav naporen del starševstva videti kot motnja. Izgorelost je dolgotrajno stanje z vsemi štirimi razsežnostmi, ne vsak težek mesec.

Nekaterih bremen se ne da rešiti z dogovorom doma. Če ni mesta v vrtcu, če delaš v izmenah brez možnosti izbire, če skrbiš hkrati za otroke in za ostarelega starša, nobena vaja ne bo nadomestila sistemske podpore. Tu je odgovor tudi drugje — v politikah, v delovnih pogojih, v skupnosti.

Tudi samo starševstvo ima zgodovino. Kako starševstvo doživljamo, je pogosto povezano s tem, kako smo bili sami starševani, in s prehodom, ki ga prinese rojstvo otroka. Tej plati je namenjen zapis Starševstvo kot prehod: kdo sem zdaj, ko sem mama ali oče?. Pri nekaterih starših je izgorelost tesno prepletena s starimi ranami, ki jih nobena delitev dela ne bo zacelila.

Kako lahko pomaga terapija

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, izgorelosti staršev ne gledamo kot problema enega človeka, ampak kot znak, da se je v družinskem sistemu nekaj zataknilo. Včasih je to delitev dela med partnerjema, včasih vloga, ki jo je mama ali oče prinesel iz svoje izvorne družine — na primer prepričanje, da mora vse zmoči sam, ker je tako vedno bilo. Včasih je to odnos s starimi starši, ki pomagajo, a s pomočjo prinesejo tudi kritiko.

Terapija za pare je lahko prostor, kjer o delitvi bremena prvič govorita brez obtoževanja, individualna terapija pa prostor, kjer lahko poveš tudi to, česar ne smeš reči nikjer drugje: da ti je kdaj vsega dovolj. Ni ti treba čakati, da bo huje. Prej kot se tehtnica začne premikati, lažje se uravnovesi. In ob tem je dragoceno tudi samosočutje namesto samokritike — glas, ki ti pove, da je težko, ker je težko, in ne zato, ker si premalo dober.

Kaj si zapomni

• Izgorelost staršev ima štiri plasti: izčrpanost, prenasičenost, nasprotje s prejšnjim sabo in čustveno oddaljenost od otrok.
• V raziskavi v 42 državah je bila pogostejša v individualističnih kulturah — kjer starši nosijo veliko in imajo malo opore.
• Ni isto kot depresija: vezana je na starševsko vlogo, depresija pa obarva vse.
• Nastane, ko bremena dolgo presegajo vire — zato je deljeno breme eden najmočnejših varovalnih dejavnikov.
• Ni znak, da si slab starš, je pa znak, da potrebuješ več podpore — in pomoč je smiselno poiskati prej, ne šele, ko je najhuje.