Samopodoba in starševstvo: kako otroku ne preneseš svojega dvoma

»Ne, jaz pa res ne znam risati. Pri meni je vse videti kot krompir.«

Mama sedi ob mizi s šestletno hčerko, ki jo je prosila, naj ji nariše konja. Reče to v šali, s smehom, in nariše nekaj, kar je res malo podobno krompirju na štirih nogah. Obe se nasmejeta. Čez kakšen teden hčerka v vrtcu odloži barvice, preden sploh začne: »Jaz ne znam risati.« Vzgojiteljica jo vpraša, od kod ve. Deklica skomigne: »Pri nas nihče ne zna.«

Nihče ji tega ni rekel. Nihče je ni kritiziral. Le slišala je, kako mama govori o sebi — in iz tega naredila sklep o sebi. Prav o tem bom pisala v tem zapisu: kako se samopodoba otroka oblikuje ob tem, kako starši vidijo sebe. Ne zato, da bi kdo od staršev dobil še en razlog za slabo vest, ampak zato, ker je tisto, kar opaziš, mogoče spremeniti. Tisto, česar ne opaziš, pa se ponavlja samo od sebe.

Otrok posluša tudi tisto, kar ni namenjeno njemu

Starši zelo pazimo, kaj rečemo otroku. Trudimo se ga pohvaliti, ga spodbuditi, mu ne reči nič žaljivega. Veliko manj pa pazimo, kaj otrok sliši, ko govorimo o sebi: pred ogledalom, pri telefonskem klicu s prijateljico, ko nam v službi nekaj spodleti, ko na družinski fotografiji »spet izgledamo grozno«.

Otroci so pri tem natančnejši opazovalci, kot si mislimo. Ne poslušajo le vsebine, ampak ton, obraz in telo. Ko mama reče »debela sem«, otrok ne sliši le podatka o mamini teži. Sliši, da je telo nekaj, kar je treba ocenjevati, in da se ob tej oceni lahko počutiš slabo. Ko oče po napaki zamrmra »tak bedak sem«, otrok izve, kako se z nekom ravna, ko se zmoti — tudi če ta nekdo si sam.

O tem, kaj je samopodoba in kako se razlikuje od samozavesti, sem več pisala v zapisu Od kod pride nizka samozavest, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod geslom samopodoba. Tu me zanima predvsem ena stvar: kako se dvom, ki ga nosi starš, znajde v otroku.

Ogledalo: otrok se najprej vidi v tvojih očeh

Sociolog Charles Horton Cooley je že leta 1902 zapisal misel o »zrcalnem jazu«: sebe vidimo tako, kot si predstavljamo, da nas vidijo drugi. Pol stoletja pozneje je pediater in psihoanalitik Donald Winnicott opisal, kaj se dogaja, ko dojenček gleda v materin obraz. Kaj vidi? Večinoma — sebe. V njenem obrazu se odraža, kako je on doživet. Če je obraz živ in odziven, dojenček dobi sporočilo, da je viden. Če je obraz odsoten, zaskrbljen ali zaposlen sam s sabo, vidi predvsem njeno razpoloženje in ne sebe.

To ne pomeni, da mora biti starš ves čas nasmejan. Pomeni pa, da otrok svojo vrednost sprva bere iz pogleda, ki ga dobi. In starš, ki dvomi o sebi, ima včasih težave z enim samim pogledom na otroka — ker ga ves čas meša s pogledom nase. Otrokova slaba ocena v šoli se tako hitro spremeni v »kaj si bodo mislili o meni kot materi«, otrokov neuspeh na tekmi v »kje sem jaz zgrešil«. Otrok začuti, da njegovi uspehi in neuspehi pravzaprav ne pripadajo njemu.

Nizozemski raziskovalec Eddie Brummelman in sodelavci so 565 otrok, starih od 7 do 11 let, spremljali poldrugo leto in štirikrat zapored merili, kaj se dogaja z njihovo samopodobo. Otroci, katerih starši so jih precenjevali — verjeli, da so bolj posebni in nadarjeni od drugih —, so sčasoma razvili več narcističnih potez, ne pa tudi bolj zdrave samopodobe. Zdravo samospoštovanje je raslo tam, kjer so starši otroku izkazovali toplino: kjer je otrok čutil, da je ljubljen in da z njim preživljajo čas. Ogledalo torej ne potrebuje pretiravanja. Potrebuje toplino.

Model: kar počneš s sabo, ga učiš

Druga pot je še bolj neposredna. Psiholog Albert Bandura je v svoji teoriji socialnega učenja opisal nekaj, kar starši poznamo iz vsakdana: otroci se ne učijo le iz tega, kar jim rečemo, ampak predvsem iz tega, kar vidijo, da počnemo. Otrok, ki vidi, kako se starš po napaki ozmerja, se ne nauči, da so napake v redu, četudi mu to starš stokrat pove. Nauči se, kaj se zgodi po napaki.

Raziskovalca Andrew Elliot in Todd Thrash sta se vprašala, ali se strah pred neuspehom prenaša iz roda v rod. Ugotovila sta, da imajo starši z izrazitejšim strahom pred neuspehom pogosteje otroke z enakim strahom. Del te poti je šel prek tega, kako so se starši odzivali na otrokove spodrsljaje — z umikom topline, z molkom ali hladnostjo, ki otroku pove, da je ljubezen odvisna od uspeha. Starš, ki se sam boji neuspeha, otroku seveda ne želi tega prenesti. A strah ima svoj način, kako se pokaže.

Tu je pomembna podrobnost: to, kar otrok prevzame, ni le vsebina dvoma, ampak tudi način, kako se z dvomom ravna. Glas, s katerim nas je kdo ocenjeval, nosimo v sebi kot notranjega kritika. O tem, kako nastane, sem pisala v zapisu Notranji kritik: od kod pride glas, ki te ves čas ocenjuje. Nevarnost je v tem, da ta glas, ko enkrat postaneš starš, ne govori več le tebi. Začne govoriti tudi pred otrokom.

Štiri tihe poti, po katerih se dvom prenaša

V pogovorih s starši opažam, da se dvom redko prenese prek velikih besed. Večinoma potuje po drobnih, vsakdanjih poteh:

• Kako govoriš o svojem telesu. Komentarji o lastni teži, gubah, »grdih« nogah. Otrok iz njih ne razbere le, kaj misliš o sebi, ampak kaj je pri telesu sploh pomembno.
• Kako se odzoveš na lastno napako. Ali se ozmerjaš, se dolgo opravičuješ, molčiš ves večer? Ali pa rečeš »ojej, zmotila sem se« in popraviš?
• Kako se primerjaš. »Sosedova je vse to zmogla že pri tridesetih.« Otrok se nauči, da je vrednost vedno relativna in da je nekdo vedno boljši.
• Kako kompenziraš. Starš, ki se sam ni počutil dovolj dober, včasih otroka prepričuje, da je najboljši, najpametnejši, najlepši. Zdi se kot nasprotje dvoma, a otroku sporoča isto: biti navaden ni dovolj.

Zadnja točka je za mnoge starše presenečenje. Pretirana pohvala zveni kot zdravilo za nizko samopodobo, v resnici pa pogosto prihaja iz istega vira kot dvom — iz strahu, da sam po sebi nisi dovolj. Otroci to začutijo. Pohvala, ki ni povezana z ničemer, kar so naredili, jih ne pomiri. Včasih jih celo zaskrbi, ker je ne morejo upravičiti.

Ne krivda, ampak zavedanje

Ob takih zapisih mnogi starši najprej začutijo krivdo. »Torej sem jaz kriva, da je moja hči tako negotova.« Rada bi bila tu jasna: to ni namen tega razmisleka.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, govorimo o tem, da se vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, ne da bi kdo to načrtoval. Ti si svoj dvom nekje dobil. Najverjetneje ga nisi izbral. Tvoji starši so ga dobili od svojih. O tem govori pojem transgeneracijski prenos — ne kot obtožba, ampak kot opis tega, kako družine nosijo s sabo stvari, ki jih nihče ni nikoli izgovoril na glas.

Krivda gleda nazaj in sprašuje, kdo je odgovoren. Zavedanje gleda naprej in sprašuje, kaj lahko narediš zdaj. Krivda te pogosto paralizira, zavedanje ti da izbiro. In prav izbira je tisto, kar loči starša, ki vzorec nadaljuje, od starša, ki ga začne spreminjati. Ni ti treba biti brez dvoma. Dovolj je, da opaziš, kdaj tvoj dvom govori — in da ne govori namesto tebe otroku.

Tudi raziskave ne govorijo o usodi. Psiholog Ulrich Orth je z dolgoletno študijo pokazal, da kakovost družinskega okolja v prvih letih — toplina, spodbuda, varno okolje — vpliva na samospoštovanje še v odrasli dobi. A učinek je bil majhen. Otrok ni le izdelek svojih staršev. Na njegovo samopodobo vplivajo tudi temperament, vrstniki, učitelji, drugi bližnji in izkušnje, ki jih bo imel sam. Ti si pomemben del te zgodbe, ne pa vsa zgodba.

Kako to zveni doma

Takole bi lahko zvenel kratek pogovor med očetom in desetletnim sinom, potem ko je oče na sinovi šolski prireditvi pozabil besedilo pozdravnega govora (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Si videl, kako sem se zmedel? Groza. Vsi so me gledali kot idiota.«
»Saj ni bilo tako hudo.«
Oče utihne. Potem reče: »Veš kaj, imaš prav. Pozabil sem dva stavka, potem sem pogledal v listek in nadaljeval. Bilo me je sram. Pa je minilo.«
»Mene je tudi vedno sram, ko se pri spisu zmotim.«
»Res? Kaj pa narediš takrat?«
»Nič. Samo želim si, da bi izginil.«
»Poznam to. Greva kdaj skupaj vaditi tvoj spis? Pa da se oba malo zmotiva.«

Oče je v tem pogovoru naredil nekaj, kar je težje, kot se zdi. Začel je s staro navado — z ostro sodbo o sebi. Potem se je ustavil in pokazal drugačen način: priznal je sram, ga poimenoval in rekel, da je minil. Sin je v tistem trenutku dobil dovoljenje, da pove o svojem sramu. In dobil je model, kako se z njim ravna.

Popravljanje je pomembnejše od popolnosti

Winnicott je skoval izraz »dovolj dobra mati«. Z njim ni mislil na mamo, ki se trudi le na pol. Mislil je na mamo, ki se včasih zmoti — in prav s tem otroku omogoči, da se nauči, da odnos preživi napako. Isto velja za samopodobo. Otrok ne potrebuje starša, ki nikoli ne dvomi vase. Potrebuje starša, ki zna dvom opaziti in se po njem pobrati.

To pomeni, da ni treba, da stavka »spet sem tako neumna« nikoli več ne izrečeš. Lahko ga izrečeš, potem pa dodaš: »Pravzaprav nisem neumna. Pozabila sem nekaj, kar se zgodi vsakomur.« Otrok, ki sliši ta popravek, dobi več kot otrok, ki nikoli ne sliši nobene samokritike. Vidi, da se da notranji glas ustaviti, ugovarjati mu in ga preoblikovati.

Pri tem ti lahko pomaga tudi to, kar raziskovalka Kristin Neff imenuje samosočutje: odnos do sebe, v katerem se ob napaki obravnavaš tako, kot bi obravnaval dobrega prijatelja. Več o tem najdeš v zapisu Samosočutje namesto samokritike: kaj kažejo raziskave Kristin Neff. Za starše je samosočutje dvojno darilo: pomaga tebi in hkrati otroku pokaže, da obstaja nežnejši način govorjenja s sabo.

Zanimivo je, da se tu starševstvo in samopodoba srečata še drugače. Ko postaneš mama ali oče, se tvoja identiteta spremeni in s tem se lahko odprejo stare rane. O tem prehodu sem pisala v zapisu Starševstvo kot prehod: kdo sem zdaj, ko sem mama ali oče?. Marsikateri starš svoj dvom prvič zares opazi šele takrat, ko ga zagleda v otroku.

Vaja: teden poslušanja lastnega glasu

Ta vaja ne zahteva, da se spremeniš. Zahteva le, da en teden poslušaš. Začneš lahko še danes.

1. Nosi s sabo majhen listek ali beležko v telefonu. Vsakič, ko pred otrokom rečeš nekaj o sebi — o svojem videzu, sposobnostih, napakah —, to zapiši dobesedno.
2. Ob vsakem zapisu dodaj eno besedo: kako si se ob tem počutil. Sram, jeza, utrujenost, šala? Pogosto se izkaže, da se samokritika pojavi, ko smo izčrpani.
3. Ob koncu tedna preberi seznam, kot da ga je napisal nekdo drug. Kaj bi otrok, ki sliši te stavke, sklepal o tem, kako se ravna s sabo?
4. Izberi en sam stavek, ki ga želiš spremeniti. Ne vseh. En. Napiši zraven, kaj bi lahko rekel namesto tega — ali kakšen popravek bi lahko dodal.
5. Naslednji teden poskusi popravek izreči na glas, kadar ti stari stavek uide. Ne skrivaj, da si ga rekel. Le dodaj nov konec.

Če med vajo opaziš, da je stavkov veliko in da so ostri, to ni dokaz, da si slab starš. Je dokaz, da nosiš glas, ki je bil nekoč namenjen tebi. Tak glas zasluži pozornost — morda tudi pogovor z nekom, ki ti ga pomaga razumeti. Pomagaš si lahko tudi z vajo Dva stolpca za notranjega kritika.

Kje ta pogled ne zadošča

Ker pišem o tem, kako starš vpliva na otroka, je pošteno povedati tudi, kje ta vpliv ni tako velik, kot se zdi.

Otrok ni le tvoj odsev. Nekateri otroci se rodijo bolj občutljivi, bolj previdni ali bolj samokritični kot drugi. Tudi ob starših s trdno samopodobo lahko otrok dvomi vase. In ob starših, ki so polni dvoma, lahko otrok zraste presenetljivo odporen. Temperament, sorojenci, vrstniki, šola in tudi drugi starš imajo svojo besedo.

Igrana samozavest ne pomaga. Če se pred otrokom pretvarjaš, da nikoli ne dvomiš, ga to ne zaščiti. Otroci zelo dobro zaznavajo, kdaj se izrečeno ne ujema z občutenim. Bolje je reči »tega me je malo strah, pa bom vseeno poskusil« kot hoditi okrog z nasmehom, ki ne prepriča nikogar.

Ko otrok trpi, vzrok ni vedno doma. Če opaziš, da se otrok umika, se poniža, ne je, ne spi ali govori, da je ničvreden, ni čas za samoobtoževanje. Je čas, da se o tem pogovoriš z otrokovim pediatrom, šolsko svetovalno službo ali strokovnjakom za duševno zdravje otrok. Včasih za otrokovo stisko stoji nekaj, kar s tvojo samopodobo nima nobene zveze — na primer medvrstniško nasilje.

Tvoja samopodoba je vredna pozornosti tudi zaradi tebe. Starši pogosto začnejo delati na sebi »zaradi otrok«. To je lahko dober začetek. A tvoj dvom ni pomemben le zato, ker bi lahko škodil otroku. Pomemben je, ker trpiš ti.

Kaj si zapomni

• Otrok svojo samopodobo gradi tudi iz tega, kako ti govoriš o sebi — ne le iz tega, kar rečeš njemu.
• Starš vpliva po dveh poteh: kot ogledalo (kako vidiš otroka) in kot model (kako ravnaš s sabo).
• Zdravo samospoštovanje raste ob toplini, ne ob pretiranih pohvalah.
• Ne gre za krivdo, ampak za zavedanje: dvom si najverjetneje podedoval, ni ti ga treba predati naprej.
• Otrok ne potrebuje starša brez dvoma, ampak starša, ki zna popraviti — tudi na glas.