Ločitev staršev in najstnik: kaj v resnici potrebuje

»Meni je čisto vseeno, kje bom za božič. Samo da se ne bosta spet kregala po telefonu.«

Petnajstletnik to reče, ne da bi dvignil pogled z zaslona. Mama si oddahne: vzel je kar dobro. Oče, ko mu to kasneje prenese, si oddahne tudi on. Nihče od njiju ne opazi, da v stavku ni ničesar o njem samem. Je samo poročilo o tem, kaj se dogaja med staršema, in prošnja, naj tega bo manj.

O tem, kaj raziskave pravijo o otrocih in ločitvi, sem že pisala v zapisu Otroci in ločitev: kaj raziskave res pravijo o tem, kaj otroke zaščiti, o vsakdanjem dogovarjanju med bivšima partnerjema pa v zapisu Sostarševstvo po razhodu. Tokrat bi se rada posvetila samo eni starosti — tisti med dvanajstim in osemnajstim letom. Najstnik ločitev doživlja drugače kot predšolski otrok, in kar pomaga mlajšemu, pri njem včasih ne deluje ali celo škodi.

Večina se znajde — a ne vsi in ne sami od sebe

Mavis Hetherington je s sodelavci veliko družin po ločitvi spremljala skozi desetletja. V knjigi, ki jo je o tem napisala skupaj z Johnom Kelly, poroča, da je imela resnejše čustvene, socialne ali vedenjske težave približno četrtina otrok ločenih staršev — v primerjavi s približno desetino otrok, katerih starši so ostali skupaj. Ta podatek lahko bereš na dva načina. Tveganje je opazno večje. In hkrati: velika večina otrok ločenih staršev odraste brez resnejših težav.

Metaanaliza Paula Amata iz leta 2001 je pokazala podobno sliko: razlike med otroki ločenih in neločenih staršev so v povprečju prisotne, a majhne, znotraj obeh skupin pa so razlike ogromne. Joan Kelly in Robert Emery sta v pregledu raziskav zapisala, kaj te razlike večinoma pojasnjuje. Ne ločitev sama, ampak to, kar jo spremlja: koliko konflikta je med staršema, kako se starša sama znajdeta, ali otrok ohrani stik z obema, kako se spremeni finančni položaj družine.

To je pomembno, ker pomeni, da je veliko stvari v tvojih rokah. In pomembno je tudi zato, ker najstniki, kot bomo videli, pogosto ne kažejo, kako jim je — zato je »saj je v redu« slabo merilo.

Zakaj je najstništvo posebna starost za ločitev

Mlajši otrok ločitev pogosto razume čarobno: če bi bil priden, bi ostala skupaj. Najstnik takšnega razmišljanja večinoma nima več. Razume razloge — včasih bolje, kot bi si starša želela. Vidi, kdo je komu kaj naredil, sliši stavke, ki niso bili namenjeni njemu, in o njih presoja. Najstniško mišljenje je ravno v teh letih postalo sposobno abstraktne presoje, in ta presoja je pogosto ostra, črno-bela in moralna.

Zraven tega ima najstnik svoje življenje, ki ga mlajši otrok še nima: prijatelje, trening, prvo ljubezen, službo za počitnice, šolo, ki jo morda obiskuje v drugem kraju. Vsaka sprememba bivanja zanj ni le sprememba postelje, ampak tudi sprememba dostopa do vsega, kar mu je pomembno. In ima telefon — kar pomeni, da je z obema staršema ves čas dosegljiv, tudi za sporočila, ki jih ne bi smel dobivati.

Ko se najstnik ravno odmika od obeh

Najstništvo je obdobje, ko se mladostnik postopno odmika od staršev. Ne gre za zavračanje, ampak za razvojno nalogo: oblikovati mora lastno identiteto, lastne vrednote, lasten pogled na svet. V relacijski družinski terapiji temu rečemo diferenciacija — sposobnost, da ostaneš povezan z družino in hkrati postaneš ločena oseba.

Za ta odmik najstnik potrebuje nekaj trdnega, od česar se odmika. Če se stena, od katere se odriva, med tem podre, se zgodi eno od dvojega. Nekateri najstniki se ustavijo in se vrnejo nazaj: postanejo skrbniki, čuvaji, ostanejo doma »da mama ne bo sama«. Drugi pospešijo in odidejo prezgodaj — čustveno, včasih tudi dobesedno, k prijateljem, v razmerje, ki je prehitro postalo resno.

Pri tem pomaga, če sta starša lahko vsaj v enem pogledu še vedno »stena«: če ostajata odrasla, ki odločata o odraslih stvareh, in ne prepuščata najstniku, da jih nosi namesto njiju.

Ujet vmes: sel, sodnik, zaveznik

Christy Buchanan, Eleanor Maccoby in Sanford Dornbusch so v začetku devetdesetih let intervjuvali več sto najstnikov nekaj let po ločitvi staršev. Iskali so odgovor na vprašanje, kaj najstnikom škodi najbolj. Eden ključnih dejavnikov je bil občutek, da so ujeti med starša. Najstniki, ki so prenašali sporočila, ki so jih starši spraševali o drugem staršu ali ki so morali prikrivati, kaj se dogaja v drugem domu, so pogosteje poročali o depresivnem razpoloženju in težavah z vedenjem. Ta občutek je bil močneje povezan s konfliktom med staršema kot s samo ureditvijo bivanja.

Grych in Fincham sta že pred tem pokazala, da niso vsi konflikti enako škodljivi. Najbolj boli konflikt, ki je pogost, glasen, nerešen — in ki se vrti okrog otroka. Prav ta zadnji je po ločitvi pogost: urniki, preživnina, šola, novi partnerji. Najstnik je tako naenkrat predmet spora.

V relacijski družinski terapiji temu vzorcu rečemo triangulacija: napetost med dvema se razbremeni tako, da se vanjo potegne tretji. Najstnik se v trikotniku najpogosteje znajde v eni od treh vlog. Je sel, ki prenaša sporočila (»povej očetu, da v petek ne more«). Je sodnik, ki ga sprašujejo, kdo ima prav. Ali je zaveznik, ki s starševsko stranjo deli jezo na drugega.

Vse tri vloge so lahko zelo subtilne. Starš, ki vpraša »kako je pa kaj pri mami?«, morda res samo sprašuje. Starš, ki vpraša »a je bil spet on tam?«, pa najstnika postavi v položaj, kjer bo s katerimkoli odgovorom nekoga izdal. Najstniki to razliko slišijo zelo natančno.

Najstnik ni zaupnik

Ena najpogostejših pasti pri najstnikih, ki je pri mlajših otrocih skoraj ni, je ta, da postanejo starševi zaupniki. Najstnik je videti zrel, pameten, razumevajoč. Z njim se je mogoče pogovarjati kot z odraslim. In starš, ki je po ločitvi osamljen, prizadet in brez sogovornika, se začne naslanjati nanj — mu pripoveduje o preteklih nezvestobah, o denarju, o tem, kako težko mu je.

Temu rečemo parentifikacija: otrok prevzame vlogo, ki pripada odraslemu. Gregory Jurkovic, ki je o tem napisal knjigo Lost Childhoods, razlikuje med instrumentalno parentifikacijo (otrok kuha, skrbi za mlajše, ureja račune) in čustveno, pri kateri otrok skrbi za starševo razpoloženje. Prva je lahko v zmerni meri celo koristna, če je priznana in časovno omejena. Druga je skoraj vedno breme.

Najstnik, ki je starševi zaupnik, se pogosto počuti posebnega in pomembnega. A hkrati izgubi nekaj, česar mu nihče ne vrne: pravico, da je le otrok svojih staršev. Ne more se jeziti na starša, ki mu zaupa. Ne more imeti rad drugega starša, ne da bi izdal prvega. In ne more se mirno odmikati, ker ve, da bo starš ostal sam.

Kako to vidiš? Če tvoj najstnik ve o razlogih za ločitev več, kot bi ti želel, da ve tvoj najboljši prijatelj, je verjetno izvedel preveč. Če se ti zdi, da se po pogovoru z njim počutiš bolje ti, on pa slabše, je čas, da si poiščeš drugega sogovornika.

Dva doma, eno življenje

Pri mlajših otrocih se o urnikih navadno dogovarjata starša. Pri najstnikih to ne deluje več. Šestnajstletnik, ki ima ob sredah trening na eni strani mesta, ob petkih pa zabave pri prijateljih na drugi, ne bo spoštoval urnika, ki tega ne upošteva — ali pa ga bo spoštoval in tiho izgubljal stik z vrstniki, kar je v tej starosti velika izguba.

Najstnik zato potrebuje besedo pri ureditvi, ne pa odločitve. To je pomembna razlika. Lahko ga vprašaš: »Kako bi ti bilo najlažje urediti tedne, da ne zamudiš treninga?« Ne sprašuj pa ga: »Pri kom bi raje živel?« Prvo vprašanje mu da glas. Drugo mu naloži izbiro med staršema, ki je ne bi smel nositi.

V Sloveniji ima otrok v postopkih, ki se ga tičejo, pravico izraziti svoje mnenje, in pri Varuhu človekovih pravic deluje program »Zagovornik – glas otroka«, ki otrokom pomaga, da je njihov glas slišan. To je dobro vedeti. A sodišče ni prostor, kamor bi želeli pripeljati najstnika, če se temu da izogniti. Dogovor doma, kjer je najstnik slišan in starša sprejmeta odločitev, je skoraj vedno boljši.

Pomaga tudi, če ima najstnik v obeh domovih nekaj svojega: svoj prostor, ne le ležišče, svoje stvari, ki jih ni treba vsak teden nositi s sabo, in pravico do zasebnosti, ki je ena od najbolj spoštovanih stvari v tej starosti.

Ko je navidez vse v redu

Petnajstletnik z začetka zapisa je bil po zunanjem videzu v redu. Hodil je v šolo, imel prijatelje, ni jokal, ni povzročal težav. Prav to je pri najstnikih pogost način spoprijemanja: ne bodi še ti problem. Ko starša nosita toliko, se nekateri otroci odločijo, da njihova stiska ne bo dodatno breme.

Na kaj bodi pozoren? Nenadna sprememba v šolskem uspehu — navzdol ali tudi navzgor, ko se začne ves čas učiti in ničesar drugega. Umik iz dejavnosti, ki jih je imel rad. Spanje, ki se je spremenilo. Pretirana skrb za mlajše sorojence ali za starša. Novo razmerje, ki je zelo hitro postalo zelo resno. Alkohol, ki je bil prej izjema, zdaj pa ni več. Nobeden od teh znakov sam po sebi ni alarm; skupaj in če trajajo, pa so vabilo k pogovoru. Več o tem, kako odpreti pogovor, ko najstnik ne govori, sem napisala v zapisu Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Velja pa tudi obratno: ne vsak najstnik, ki je jezen, je »prizadet zaradi ločitve«. Nekatere stvari so preprosto najstništvo. Če vse pripišeš ločitvi, lahko spregledaš, da ima najstnik težave s prijateljem ali da se je zaljubil, in s tem mu poveš, da ga vidiš le kot otroka ločenih staršev.

Kako to zveni

Takole lahko zveni pogovor, v katerem se starš ustavi, preden najstnika potegne v vlogo zaveznika (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ati je spet napisal, da v nedeljo ne more. Res ne vem, kako lahko …«
»Mami, a lahko jaz grem v sobo?«
»Počakaj. Oprosti. To je stvar med mano in atijem, ne bi ti smela tega govoriti. Kako pa je tebi s tem, da ga ne bo?«
»Ne vem. Malo sem jezen. Ampak saj ni tako hudo.«
»Smeš biti jezen. In smeš ga imeti rad. Oboje.«

Ni treba, da je pogovor popoln. Pomembno je, da starš opazi, kdaj je začel govoriti o sebi namesto z otrokom, in se vrne. Najstnik bo to opazil, tudi če ne bo rekel nič.

Ena od stvari, o katerih najstniki ob ločitvi redko govorijo, so njihovi lastni odnosi. Ločitev staršev pogosto vpliva na to, kako si razlagajo ljubezen in zaupanje. Ko sami doživijo prvi razhod, lahko ta zadene globlje, kot bi pričakovali — o tem piše zapis Prva ljubezen in prvi razhod: zakaj to ni pretiravanje.

Podobno velja za nove partnerje staršev. Najstnik bo novega partnerja pogosto sprejel slabše kot mlajši otrok — ne nujno zaradi osebe same, ampak zato, ker jasno razume, kaj pomeni: da se starša ne bosta vrnila skupaj. Novega partnerja ni treba skrivati, a tudi ni treba pričakovati, da ga bo najstnik hitro vzel za svojega. Več o tem, kdaj je novo razmerje prehitro, najdeš v zapisu Novo razmerje po ločitvi.

Vaja: pogovor, ki najstnika razbremeni

To vajo lahko narediš še ta teden. Najbolje deluje, če jo naredita oba starša, vsak posebej. Tudi za mlajše otroke je v bazi znanja na voljo orodje Pogovor z otrokom o ločitvi; ta vaja je prilagojena najstnikom.

1. Izberi trenutek ob dejavnosti. Najstniki se lažje pogovarjajo, ko jim ni treba gledati v oči — med vožnjo, med kuhanjem, na sprehodu s psom. Pogovor ne potrebuje uvoda »morava se resno pogovoriti«.
2. Povej, kaj se bo konkretno spremenilo. Ne razlogov za ločitev, ampak njegovo vsakdanje življenje: kje bo spal, kako bo s treningom, kaj ostane enako.
3. Povej, česa mu ni treba. »Ni ti treba prenašati sporočil. Ni ti treba izbirati. Ni ti treba skrbeti zame — za to imam druge ljudi.« Ta stavek je verjetno najpomembnejši del pogovora.
4. Vprašaj, kaj je zanj najtežje — in ne popravljaj. Če reče »da se ves čas kregata«, ne razlagaj, zakaj je bilo tako. Reci: »Razumem. Trudila se bova, da tega ne boš več poslušal.«
5. Dogovorita se, kje ima besedo. Pri urniku, pri tem, kako bo z vikendi in počitnicami, pri tem, kaj bo imel v drugem domu. Jasno povej tudi, kje je nima: odločitev o ločitvi je odločitev odraslih.

Ne pričakuj, da bo pogovor odprl veliko. Najstniki pogosto odgovorijo z »ok« in odidejo. A stavki, ki jih slišijo, ostanejo — in tisti iz tretjega koraka se jim pogosto vrnejo šele mesece pozneje.

Kje to ne velja

Vse, kar sem napisala, predpostavlja, da sta oba starša dovolj varna in da je stik z obema dober za najstnika. Ni vedno tako. Kadar je bilo v družini nasilje, je prednostna naloga varnost, ne ohranjanje enakih stikov. Takrat sta lahko ločitev in razdalja do enega starša za najstnika olajšanje, ne izguba — in ga s pritiskom, naj »ohrani dober odnos z obema«, lahko dodatno prizadeneš. Pri nasilju v družini je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pa policija 113.

Tudi ni vsak najstnik, ki noče k enemu od staršev, »obrnjen proti njemu«. Včasih ima razloge, ki jih je treba vzeti resno. Včasih pa gre za lojalnost staršu, ki je bolj prizadet. Ločiti eno od drugega je težko, in to je pogosto vprašanje za strokovnjaka, ne za domači prepir.

In nazadnje: ločitev ni vedno slabša od ostajanja skupaj. Raziskave o konfliktu kažejo, da otroci iz družin z visokim, trajnim konfliktom po ločitvi pogosto celo zaživijo bolje. Ni naloga tega zapisa, da bi ti povedal, ali naj ostaneš ali greš. Naloga je, da ti pomaga, kako narediti, da najstnik ne bo nosil več, kot je treba.

Kdaj poiskati pomoč

Pomoč je smiselna, kadar spremembe pri najstniku trajajo več tednov, kadar se umika iz vsega, kadar se pojavi samopoškodovanje ali kadar se zdi, da so pogovori med staršema obtičali tako, da najstnik ves čas stoji vmes.

Za najstnika samega je lahko prvi naslov šolska svetovalna služba ali osebni zdravnik oziroma pediater, ki napoti naprej, na primer k terapevtu za otroke in mladostnike. Mladi lahko brezplačno in anonimno pokličejo TOM telefon na številki 116 111. Če najstnik govori o tem, da ne želi več živeti, ali se samopoškoduje, je treba ukrepati takoj: Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur), v nujnih primerih 112.

Za družino kot celoto je lahko v pomoč družinska terapija, v kateri je prostor za to, da vsak pove, kako mu je — in da najstnik sliši, da ni on tisti, ki mora vse držati skupaj. Kdaj je čas, da najstnik dobi lastno pomoč, pa piše v zapisu Kdaj najstnika peljati k terapevtu.

Kaj si zapomni

• Večina najstnikov ločitev staršev preživi brez resnejših težav. Kar odloča, ni ločitev, ampak konflikt, ki jo spremlja.
• Najstnik razume razloge in o starših sodi — zato ga lahko z vlogo sela, sodnika ali zaveznika ujameš še lažje kot mlajšega otroka.
• Najstnik ni zaupnik. Svojo bolečino nosi k odraslim.
• Daj mu besedo pri urniku, ne pa odločitve o tem, pri katerem staršu bo živel.
• »Saj je v redu« ni merilo. Spremljaj spremembe v spanju, šoli, dejavnostih in odnosih.