Mavrične družine: kaj kažejo raziskave o otrocih

Peskovnik, sobota dopoldne. Petletnik zida grad in mimogrede vpraša deklico zraven sebe: »Kje pa je tvoj oči?« Deklica ne dvigne pogleda od lopatke. »Jaz imam dve mami. Tista z rdečo jopico je mami, tista s kavo pa mama Nina.« Fant pomisli. »Aha. A mi daš vedro?« In to je to.

Na klopi zraven sedita dve odrasli osebi, ki sta prizor slišali in zadržali dih. Otroka sta zadevo uredila v desetih sekundah. Odrasli jo pogosto nosimo veliko dlje — v obliki vprašanj, ki se jih včasih ne upamo izreči na glas: ali otroku kaj manjka? Mu bo v šoli težko? Bo odraščal drugače?

To so poštena vprašanja in zaslužijo pošten odgovor. V tem zapisu povzemam, kaj o otrocih v mavričnih družinah — družinah, v katerih je vsaj eden od staršev lezbijka, gej, biseksualna ali transspolna oseba — kažejo raziskave zadnjih štirih desetletij, kje se raziskave končajo in kaj lahko naredijo starši, stari starši in vsi drugi, ki so otroku blizu.

Kaj so mavrične družine

Izraz pokriva zelo različne zgodbe. V nekaterih družinah se je otrok rodil v prejšnji, raznospolni zvezi enega od staršev, pozneje pa ta živi z istospolnim partnerjem. V drugih sta se dve ženski ali dva moška za otroka odločila skupaj. Nekateri otroci so posvojeni ali živijo v rejništvu, nekateri so spočeti z darovanimi spolnimi celicami, nekateri imajo več kot dva odrasla, ki zanje skrbijo po dogovoru.

Te poti niso enake in vsaka prinese svoja vprašanja. Otrok, ki je doživel razhod staršev, ima za sabo razhod — ne glede na to, s kom starš živi zdaj. Otrok, spočet z darovano celico, bo nekoč spraševal o svojem izvoru; o tem sem pisala v zapisu Darovane spolne celice: kaj to pomeni za identiteto otroka. Ko torej beremo raziskave, je dobro vedeti, o katerih družinah govorijo. Pravne ureditve se med državami razlikujejo in se spreminjajo; o njih tu ne pišem, ker to ni moje področje.

Štiri desetletja raziskav

Prve raziskave so nastale iz zelo praktične potrebe. V sedemdesetih letih so sodišča v več državah materam lezbijkam po ločitvi odvzemala skrbništvo z utemeljitvijo, da bo otrok utrpel škodo. Trditve nihče ni preveril. Britanska psihologinja Susan Golombok je s sodelavci leta 1983 objavila eno prvih primerjav otrok, ki so odraščali z materami lezbijkami, in otrok samskih heteroseksualnih mater. Razlik v čustvenem in vedenjskem razvoju, ki so jih sodišča predpostavljala, niso našli.

Od takrat se je nabralo veliko dela. Ameriška psihologinja Charlotte Patterson je leta 1992 objavila prvi obsežen pregled raziskav in ga pozneje večkrat posodobila. Leta 1986 se je v ZDA začela longitudinalna raziskava, ki družine lezbičnih mater spremlja od nosečnosti naprej — otroci iz nje so danes odrasli. Ena od zadreg zgodnjih raziskav je bila, da so starši vanje vstopali prostovoljno. Zato je bila pomembna raziskava, ki so jo leta 2004 objavili Jennifer Wainright, Stephen Russell in Charlotte Patterson: iz velikega nacionalnega vzorca ameriških srednješolcev so izbrali 44 mladostnikov, ki so živeli z istospolnima staršema, in jih primerjali s 44 vrstniki z raznospolnimi starši. V psihičnem počutju, šolskem uspehu in odnosih niso našli pomembnih razlik.

Sklep, ki ga Patterson in Golombok ponavljata v svojih pregledih, je dosleden: otroci istospolnih staršev se razvijajo primerljivo z vrstniki.

Novejše raziskave so vključile tudi družine, ki jih v prvih desetletjih skoraj ni bilo v vzorcih. Golombok je s sodelavci leta 2014 v Veliki Britaniji primerjala posvojiteljske družine dveh očetov, dveh mater in raznospolnih parov. Otroci očetov gejev so se prilagajali enako dobro kot drugi, odnosi med starši in otroki pa so bili v teh družinah topli in vključeni.

Kaj otrok v resnici potrebuje

Če sestava družine ne napove, kako bo otroku šlo — kaj pa? Razvojni psiholog Michael Lamb je leta 2012 povzel desetletja raziskav o zelo različnih družinah in prišel do sklepa, ki je skoraj dolgočasen v svoji doslednosti. Otrokovo prilagojenost napovedujejo kakovost odnosa med otrokom in starši, kakovost odnosa med odraslimi, ki zanj skrbijo, ter razmere, v katerih družina živi — denar, stabilnost, opora okolice. Spol in spolna usmerjenost staršev med temi dejavniki nista.

To se ujema s tem, kar vemo o navezanosti. Otrok se ne naveže na vlogo, ampak na človeka: na tistega, ki pride, ko joče, ki ga zna pomiriti in ki je jutri še vedno tam. Kdor to počne zanesljivo, postane otrokova varna baza, pa naj mu otrok reče mami, ati, oči ali mama Nina. Kako se ta vzorec gradi in prenaša, sem opisala v zapisu Navezanost in starševstvo: kako se vzorec prenese na otroka.

Tudi v raziskavi Wainright in sodelavcev se je pokazalo prav to: mladostnikom je šlo bolje, kadar so bili s starši v bližnjem odnosu — in to je veljalo enako v obeh skupinah družin.

Stigma: dejavnik, ki ga ne naredi družina

Bilo bi nepošteno reči, da razlik ni nikjer. Ena se pokaže dosledno, vendar ne izvira iz družine, ampak iz okolice. Henny Bos in Nanette Gartrell sta leta 2010 pri sedemnajstletnikih iz ameriške longitudinalne raziskave ugotovili, da so mladostniki, ki so zaradi svoje družine doživljali zbadanje, izključevanje ali zaničljive pripombe, poročali o več vedenjskih težavah kot tisti, ki tega niso doživljali.

Ista raziskava je pokazala tudi, kaj ščiti: dober odnos z materama je vpliv stigme pomembno omilil. V sorodnih raziskavah so kot varovalni dejavniki omenjeni še stik z drugimi otroki iz podobnih družin in šola, v kateri se o različnih družinah govori odprto.

To je vzorec, ki ga poznamo tudi od drugod. Breme ne nastane zaradi tega, kar človek je, ampak zaradi tega, kako okolica nanj gleda; več o tem v zapisu Manjšinski stres: breme, ki ga okolica ne vidi. Za otroke v mavričnih družinah to pomeni nekaj zelo konkretnega: najpomembnejše, kar lahko zanje naredijo sorodniki, učitelji in sosedje, ni posebna pozornost, ampak običajnost.

Tri pogoste skrbi

»Otrok potrebuje mamo in očeta.« Otrok potrebuje odrasle, ki so nanj uglašeni, in pri tem mu koristi, da ima v življenju ljudi različnih spolov in značajev. Večina otrok v mavričnih družinah jih ima: stare starše, tete, strice, botre, vzgojitelje, trenerje. Raziskave ne kažejo, da bi moral biti vzornik določenega spola prav starš.

»Ali bo zaradi tega tudi otrok gej ali lezbijka?« Vprašanje že samo predpostavlja, da bi bilo to slabo, kar ne drži. Odgovor iz raziskav pa je, da velika večina otrok istospolnih staršev odraste v heteroseksualne odrasle, tako kot velika večina otrok nasploh. Kar lahko odnesejo od doma, je občutek, da bi smeli povedati, če bi bilo drugače.

»V šoli ga bodo zbadali.« Nekatere bodo, drugih ne. Otroke zbadajo zaradi očal, priimka, teže, naglasa in revščine, pa iz tega ne sklepamo, da ljudje z očali ne bi smeli imeti otrok. Vprašanje ni, ali bo otrok kdaj naletel na neprijetno pripombo, ampak ali bo imel doma nekoga, ki mu bo o tem lahko povedal, in v šoli odraslega, ki bo ukrepal.

Kako se z otrokom pogovarjati o družini

Otroci, ki zgodbo o svoji družini poznajo od začetka, je ne doživljajo kot razkritje, ampak kot dejstvo. Zato velja podobno kot pri posvojitvi ali darovanih celicah: zgodaj, preprosto in večkrat. Triletniku zadošča stavek »Družine so različne. Ti imaš dva očija.« Šolar bo hotel vedeti, kako je prišel na svet. Najstnik bo hotel vedeti, zakaj nekateri ljudje nad tem vihajo nos.

Pomembno je tudi, da otrok dobi besede, ki jih lahko uporabi sam — in dovoljenje, da jih ne uporabi. Ni dolžan vsakemu sošolcu razlagati, kako je nastala njegova družina. Kratek primer (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Mami, Tine je rekel, da ne morem imeti dveh mam. Da je ena gotovo teta.«
»Hm. Kako ti je bilo, ko je to rekel?«
»Bila sem jezna. In malo me je bilo sram.«
»Razumem. Tine verjetno še ne pozna družine, kot je naša. Kaj bi mu rada rekla, če te še kdaj vpraša?«
»Da imam dve mami in da je to pač tako.«
»To je dober stavek. In če nočeš nič reči, je tudi prav. Želiš, da se o tem pogovorim z učiteljico?«

Mama v tem pogovoru ne popravlja Tineta in ne razlaga družbe. Najprej vpraša po občutku, sram vzame resno in hčerki vrne nekaj moči: stavek, ki je njen. O tem, zakaj je pri sramu prvi korak, da ga nekdo sliši, sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Vaja: zgodba naše družine

To vajo lahko naredita starša sama ali skupaj z otrokom, če je že dovolj velik. Vzemita si pol ure.

1. Napišita zgodbo v petih stavkih. Kako je nastala vajina družina, tako da jo razume petletnik. Brez opravičevanja in brez skrivanja. Če se pri katerem stavku zatakne, je to znak, da o tem delu še nista dovolj govorila med sabo.
2. Dogovorita se o imenih. Kako otrok kliče vsakega od vaju in kako vaju predstavi drugim. Otrok naj pri tem sodeluje; ime, ki ga izbere sam, bo lažje izgovoril na igrišču.
3. Pripravita tri odgovore. Enega za radovednega otroka, enega za nerodnega odraslega in enega za nekoga, ki želi raniti. Zadnji je lahko zelo kratek: »O tem se ne bom pogovarjal.«
4. Naštejta otrokove ljudi. Kdo vse je v njegovem krogu: stari starši, botri, prijatelji družine, druge družine, kot je vaša. Pomaga zemljevid podpornega omrežja. Kjer je krog tanek, premislita, koga lahko povabita bližje.
5. Izberita en korak za ta mesec. Pogovor z vzgojiteljico, knjiga o različnih družinah na polici, obisk pri družini, v kateri bo otrok videl, da ni edini.

Vaja ni namenjena temu, da bi otroka pripravili na boj. Namenjena je temu, da doma ne ostane nič takega, o čemer se ne bi smelo govoriti.

Kaj lahko naredijo vsi drugi

Stari starši, tete, vzgojitelji, učitelji in sosedje imajo pri stigmi več moči, kot mislijo. Nekaj drobnih stvari, ki naredijo veliko:

• Uporabljaj imena, ki jih uporablja otrok. Če reče »moja očija«, ne popravljaj v »oči in njegov prijatelj«.
• Ne sprašuj otroka tistega, kar bi moral vprašati starše — in staršev ne tistega, česar ne bi vprašal nobenega drugega para.
• V šoli in vrtcu: obrazec, na katerem piše »starš 1, starš 2«, ali risanje družine brez predpisanega števila mam otroku pove, da je zanj prostor.
• Ko slišiš pripombo, se odzovi. Otrok si ne zapomni vsake žaljivke. Zapomni pa si, ali je bil kdo od odraslih tiho.

Posebno mesto imajo stari starši. Marsikateri mavrični starš je moral najprej prehoditi pot do tega, da ga je sprejela lastna družina; o tem pišem v zapisu Razkritje družini v odraslosti: ko poveš, kdo si. Ko pride vnuk, se ta pot pogosto odpre še enkrat — in vnuki so presenetljivo pogosto tisti, ob katerih se stari starši zmehčajo.

Kje se raziskave končajo

Do zdaj sem pisala, kot da je slika čista. Ni povsem, in prav je, da to povem.

Prvič, vzorci. Veliko raziskav je majhnih, starši so vanje vstopili prostovoljno, pogosto so nadpovprečno izobraženi in živijo v zahodnih mestih. Največ vemo o družinah dveh mater, manj o družinah dveh očetov, zelo malo pa o družinah s transspolnim staršem in o družinah v manj naklonjenih okoljih. »Ni razlik« zato pomeni »v družinah, ki smo jih preučili, razlik nismo našli« — kar je veliko, ni pa vse.

Drugič, obstajajo raziskave z drugačnimi sklepi. Najbolj znana je raziskava sociologa Marka Regnerusa iz leta 2012, ki je poročala o slabših izidih odraslih, katerih starš je kdaj imel istospolno zvezo. Deležna je bila ostre metodološke kritike: večina teh odraslih z istospolnim parom sploh ni odraščala, ampak je doživela razpad izvorne družine, zato je raziskava v resnici primerjala stabilne in nestabilne družine. Ko sta Simon Cheng in Brian Powell leta 2015 iste podatke analizirala znova, je večina razlik izginila.

Tretjič, in to se mi zdi najpomembnejše: »primerljivo« ne pomeni »brez težav«. Mavrične družine se prepirajo, razhajajo, izgorevajo in delajo napake kot vse druge. Otrok dveh mater, ki se ločujeta, potrebuje to, kar potrebuje vsak otrok ob ločitvi. Če bi iz raziskav naredili zahtevo, da morajo biti te družine vzorne, ker »jih vsi gledajo«, bi staršem naložili breme, ki se prej ali slej prenese na otroka. In še obratno: kadar ima otrok iz mavrične družine težave, razlog pogosto nima nobene zveze s sestavo družine. Iskati ga je treba tam, kjer bi ga iskali pri vsakem otroku.

Kdaj poiskati pomoč

Razlogi so podobni kot v vsaki družini: otrok se umika, noče v šolo, slabo spi, ali pa se odrasla ne moreta več dogovoriti, kako naprej. Dodatni razlogi so lahko povezani s stigmo — otrok, ki začne skrivati svojo družino, starš, ki je od stalne previdnosti izčrpan, ali odnos s starimi starši, ki se je ob otrokovem rojstvu znova zaostril.

Pri iskanju pomoči imaš pravico vprašati terapevta, kako gleda na družine, kot je tvoja, še preden začneta. Dober strokovnjak se ob tem vprašanju ne bo počutil napadenega. V Ljubljani je društvo Legebitra, kjer ponujajo svetovanje in podporo ter te lahko usmerijo naprej.

Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo; srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Z otroki in mladostniki ne delam individualno, lahko pa pride družina skupaj ali starša kot par. Pogosto se pokaže, da vprašanje »ali je najin otrok v redu« v resnici nosi drugo vprašanje: ali sva midva dovolj. Na to vprašanje raziskave odgovarjajo precej jasno — odloča to, kako sta z otrokom, ne to, kdo sta.

Kaj si zapomni

• Štiri desetletja raziskav, ki sta jih povzeli Charlotte Patterson in Susan Golombok, kažejo, da se otroci istospolnih staršev razvijajo primerljivo z vrstniki.
• O otrokovem počutju odloča kakovost odnosov in razmere, v katerih družina živi — ne spol ali spolna usmerjenost staršev.
• Razlika, ki se pokaže, je stigma. Prihaja iz okolice, pred njo pa ščitijo dober odnos s starši, odprta šola in stik s podobnimi družinami.
• Otroku pomaga, da zgodbo svoje družine pozna zgodaj in ima zanjo svoje besede — ter dovoljenje, da je ne razlaga vsakomur.
• Raziskave imajo meje, »primerljivo« pa ne pomeni »brez težav«. Mavrični družini ni treba biti vzorna, da je dovolj dobra.