Gaslighting: ko začneš dvomiti v svoj spomin

»Tega nisem nikoli rekel. Spet si si nekaj izmislila.«

Stavek je izrečen mirno, skoraj utrujeno, kot da ga govori nekdo, ki je potrpežljiv že predolgo. Ona obstane sredi kuhinje. Še pred eno uro je bila prepričana, kaj je slišala. Zdaj ni več. Zvečer, ko on zaspi, vzame telefon in po sporočilih išče, ali je bilo morda kje zapisano. Ne zato, da bi mu dokazala, da ima prav. Zato, da bi sebi dokazala, da ni nora.

Ta tihi trenutek — ko človek začne preverjati lasten spomin, kot da je spomin nekoga drugega — je srce tistega, čemur danes rečemo gaslighting. Beseda je v zadnjih letih postala tako pogosta, da jo je slovar Merriam-Webster razglasil za besedo leta 2022. A ko beseda postane modna, se zabriše, kaj pravzaprav pomeni. V tem zapisu bi rada razložila, kaj gaslighting je, zakaj deluje tudi na pametne in samostojne ljudi, kako ga ločiš od navadnega nesoglasja o tem, kaj se je zgodilo — in kaj lahko narediš, če ga prepoznaš.

Preden začnem, nekaj jasnega: ta zapis ni test, s katerim bi ocenil, kako nevaren je tvoj odnos. Če te je strah ali če si v nevarnosti, so na koncu zapisa številke, kamor lahko pokličeš še danes. Tvoja varnost je pred vsem, kar piše tukaj.

Od kod ime

Izraz izhaja iz gledališke igre Gas Light angleškega pisatelja Patricka Hamiltona iz leta 1938 in še bolj iz filmske priredbe iz leta 1944 z Ingrid Bergman. Mož v njej načrtno prepričuje ženo, da izgublja razum. Skriva predmete in jo nato obtožuje, da jih je izgubila. Ko ponoči na podstrešju išče skriti zaklad in pri tem prižge plinske svetilke, se luči v stanovanju zatemnijo — ona to opazi, on pa ji zatrjuje, da si domišlja. Počasi začne verjeti njemu bolj kot svojim očem.

V strokovno literaturo je beseda prišla razmeroma pozno. Psihiatra Russell Barton in J. A. Whitehead sta leta 1969 v reviji The Lancet opisala primere, ko so svojci skušali zdravega človeka prikazati kot duševno bolnega. Pozneje so izraz prevzeli psihoanalitiki in družinski terapevti, v zadnjih desetletjih pa še sociologi in filozofi, ki se sprašujejo, kako je mogoče nekomu odvzeti zaupanje v lastno zaznavo.

Kratko razlago pojma najdeš tudi v bazi znanja pod gaslighting.

Kako je videti v vsakdanu

V filmu je vse dramatično. V resničnem življenju je gaslighting večinoma tih, ponavljajoč se in sestavljen iz drobcev, ki se vsak posebej zdijo skoraj nepomembni. Nekaj oblik, ki jih ljudje opisujejo najpogosteje:

• Zanikanje dogodkov. »Tega se ni zgodilo.« »Nikoli nisem tega rekel.« Tudi takrat, ko je bilo jasno izrečeno ali celo zapisano.
• Zanikanje čustev. »Pretiravaš.« »Preobčutljiva si.« »Spet delaš dramo iz nič.« Ne gre za to, da bi nekdo imel drugačno mnenje, ampak za sporočilo, da je tvoj odziv sam po sebi dokaz, da je s tabo nekaj narobe.
• Prestavljanje pogovora. Ko odpreš temo, se v nekaj minutah pogovarjata o tvojem tonu, tvoji preteklosti ali tvoji »težavi« — o tistem, kar si želel povedati, pa ne več.
• Dvom v spomin in zdravje. »Saj veš, da si v zadnjem času zelo pozabljiva.« »Mogoče bi morala k zdravniku.« Skrb, ki zveni kot skrb, a deluje kot diagnoza.
• Pridobivanje drugih na svojo stran. »Tudi tvoja mama misli, da si napeta.« »Vsi vidijo, da nisi več taka kot prej.« Ko ti zmanjka ljudi, s katerimi bi preveril, kaj je res, se zmanjša tudi tvoja trdnost.
• Izmenjava z nežnostjo. Po dnevih dvoma pride pozornost, darilo, lep večer. Prav ta izmenjava je pogosto tisto, zaradi česar človek še bolj podvomi: »Če je tako prijazen, sem si gotovo res vse izmislila.«

Gaslighting redko pride sam. Pogosto je del širšega vzorca nadzora, kjer se prepletajo kritiziranje, osamitev, ljubosumje in nadzor nad denarjem ali telefonom. O tem širšem vzorcu govori zapis Čustveno nasilje: kako ga prepoznati, ko ni modric. Soroden je tudi mehanizem, ki ga opisujem v zapisu Ko te drugi držijo v krivdi: prepoznavanje čustvenega izsiljevanja — tam je orodje krivda, tukaj dvom.

Kako pogosto se to dogaja

Gaslightinga kot posebne oblike skoraj nihče ne meri ločeno, zato natančnih številk o njem ni. Merimo pa psihično nasilje v partnerskih odnosih, katerega del je. Agencija Evropske unije za temeljne pravice je leta 2014 objavila raziskavo, v kateri je sodelovalo 42.000 žensk iz vseh tedanjih članic EU. 43 % jih je povedalo, da so doživele neko obliko psihičnega nasilja s strani sedanjega ali nekdanjega partnerja — od poniževanja in ustrahovanja do nadzorovanja.

Ta številka ne pomeni, da je skoraj polovica žensk doživela gaslighting. Pove pa, da psihično nasilje ni redka izjema, ki se dogaja »drugim ljudem«. In ker ga je težje dokazati kot modrico, ga ljudje sami pri sebi pogosto prepoznajo zelo pozno.

Gaslighting ni vezan na spol. Lahko ga izvaja moški ali ženska, v istospolnem odnosu, med starši in odraslimi otroki, na delovnem mestu. V Sloveniji Zakon o preprečevanju nasilja v družini psihično nasilje izrecno šteje za obliko nasilja v družini — ni torej le »slab značaj« ali »težek zakon«.

Zakaj deluje — tudi na pametne ljudi

Ljudje, ki gaslighting prepoznajo za nazaj, pogosto rečejo: »Kako sem mogla biti tako naivna?« A z naivnostjo to nima veliko opraviti. Gaslighting deluje zaradi treh stvari, ki so pri zdravih ljudeh povsem običajne.

Prvič, spomin ni posnetek. Vsak spomin se ob priklicu deloma sestavi na novo. Vsi to vemo, zato smo pripravljeni dopustiti, da se morda motimo. Človek, ki izvaja gaslighting, se nasloni prav na to zdravo ponižnost — in jo obrne proti tebi.

Drugič, zaupamo ljudem, ki jih imamo radi. Ko nekdo, ki ti je blizu, z vso gotovostjo trdi drugače, ti njegova gotovost nekaj pomeni. Bližnji so naše zrcalo; po njih preverjamo, ali vidimo prav. Ko zrcalo vztrajno kaže drugo sliko, začne človek dvomiti v svoje oči, ne v zrcalo.

Tretjič, dvom je lažje prenesti kot spoznanje. Če priznam, da mi nekdo, ki ga imam rad, namerno ali ne, odvzema zaupanje vase, se mi poruši slika odnosa. Lažje je verjeti, da sem jaz pozabljiva. Psihologija temu napetosti med dvema nezdružljivima prepričanjema reče kognitivna disonanca — in eden od načinov, kako jo pomirimo, je, da spremenimo prepričanje o sebi, ne o drugem.

Sociologinja Paige Sweet je leta 2019 v obsežnem članku pokazala še četrto plat: gaslighting se opira na družbene neenakosti. Ko nekdo ženski reče, da je »histerična«, ali človeku z izkušnjo duševne bolezni, da si »spet nekaj domišlja«, se nasloni na stereotipe, ki jih okolica že pozna. Zato mu okolica tudi lažje verjame. Gaslighting po njenem ni le psihološki pojav med dvema človekoma, ampak se dogaja v odnosih, kjer je moč neenako razporejena.

Tri faze: od nejevere do izgube sebe

Psihoanalitičarka Robin Stern je v knjigi The Gaslight Effect opisala, kako se gaslighting navadno razvija skozi tri faze. Niso stroga pravila in ne gre jih brati kot diagnozo, a mnogim ljudem pomagajo, da svojo izkušnjo sploh ubesedijo.

V prvi fazi človek še verjame sebi in misli, da gre za nesporazum. V drugi porabi ogromno energije za to, da bi drugega prepričal, kaj se je res zgodilo — in prav ta trud drugi pogosto obrne proti njemu, z očitki, da »napada« in je »prepirljiv«. V tretji fazi se boj ustavi, a ne zato, ker bi bil rešen. Človek je preprosto utrujen in je sprejel sliko sebe, ki mu jo je drugi ponujal. Stern opisuje, da ljudje v tej fazi pogosto pravijo, da se ne prepoznajo več: nekdaj veseli, odločni, družabni — zdaj previdni, tihi in negotovi.

Kako zveni od blizu

Takole lahko zveni pogovor, v katerem se vse to zgodi v treh minutah (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Rekel si, da prideš ob sedmih. Čakala sem do devetih.«
»Nikoli nisem rekel ob sedmih. Rekel sem, da pridem, ko končam.«
»Zjutraj si rekel ob sedmih. Spomnim se, ker sem zato prestavila trening.«
»Vidiš, to je to. Ti si vse zapomniš tako, kot ti paše. Saj veš, da imaš v zadnjem času težave s spominom.«
»Nimam težav s spominom.«
»Zakaj pa potem vsak teden kakšna podobna zgodba? Saj ne rečem, da nalašč. Ampak poglej se, kako se zdaj spet razburjaš.«
Tišina. »Mogoče si pa res rekel, ko končaš.«

Poglej, kaj se je zgodilo. Začelo se je pri tem, ob kateri uri je kdo rekel, da pride. Končalo se je pri njenem spominu, njeni čustveni stabilnosti in njenem razburjanju. Zamude ni nihče več omenil. In zadnji stavek ni izrečen zato, ker bi ona res spremenila mnenje, ampak zato, ker je to edini način, da se pogovor konča.

En tak pogovor ni gaslighting. Gaslighting je, ko se tak pogovor ponavlja — ko se vsak tvoj poskus, da bi nekaj ubesedil, konča pri tem, kaj je narobe s tabo.

Kaj ostane v tebi

Posledice gaslightinga so pogosto manj vidne kot posledice drugih oblik nasilja, a so globoke. Ljudje opisujejo, da:

• se nenehno opravičujejo, tudi kadar ne vedo, za kaj;
• pred vsakim pogovorom v glavi vadijo, kako bodo kaj povedali, da ne bi sprožili spora;
• si začnejo zapisovati malenkosti, ker ne zaupajo več svojemu spominu;
• težko sprejmejo celo majhne odločitve brez preverjanja pri drugem;
• se zaradi stanja, v katerem so, sramujejo in ga skrivajo pred prijatelji.

Najbolj boleče je morda to, da gaslighting ne prizadene le odnosa, ampak človekov odnos s samim seboj. Dvom ne ostane omejen na partnerja; razširi se na službo, prijateljstva, odločanje. O tem, kako se izgubljeno zaupanje vase počasi gradi nazaj, sem pisala v zapisu Odločanje brez neskončnega dvoma: kako zaupati svoji presoji. In ker se po takšnem odnosu ljudje pogosto obtožujejo, da so »dovolili«, da se jim to zgodi, priporočam tudi zapis Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

Pri tem je dobro vedeti, da sram, ki ga čutiš, ni dokaz, da si naredil nekaj narobe. Sram je pogosto prav tisto čustvo, ki ga gaslighting najbolj neguje, ker te ohranja tihega.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, si pri takšnih zgodbah pogosto ogledamo tudi, kaj je človek o resnici in moči odnesel iz izvorne družine. Ne zato, da bi iskali krivdo pri njem, ampak ker je včasih lažje razumeti, zakaj je bil določen glas tako prepričljiv. Če si odraščal ob staršu, ki je tvoje zaznave redno popravljal (»ni te strah«, »saj ni bolelo«), ti je ta glas lahko znan že od prej. Gaslighting v odraslem odnosu zato ni tvoja krivda — se pa lahko nasloni na staro, že pripravljeno pot.

Kdaj ni gaslighting

Ker je beseda postala tako razširjena, bi bila nepoštena, če ne bi napisala tudi tega: ni vsako nestrinjanje o tem, kaj se je zgodilo, gaslighting.

Dva človeka se lahko istega večera iskreno spominjata drugače. Spomin se oblikuje skozi to, kar smo čutili, kar se nam je zdelo pomembno, kar smo pričakovali. Če partner reče »jaz se tega spominjam drugače«, to ni nasilje — to je opis njegove izkušnje. Napačno je tudi, če se nekdo moti ali pozabi. Pozabljanje ni manipulacija.

Obstaja še ena past. Beseda »gaslighting« lahko postane orožje sama po sebi. Če vsako partnerjevo drugačno mnenje razglasimo za gaslighting, smo onemogočili pogovor — in drugemu odvzeli pravico do lastne izkušnje. Za to je potrebna previdnost na obeh straneh.

Kako torej ločiš? Ne po enem stavku, ampak po vzorcu. Vprašanja, ki si jih lahko zastaviš, so: Ali se to dogaja vedno v isto smer? Ali smem imeti svojo različico ali obstaja samo ena? Ali se po pogovorih počutim jasnejšega ali bolj zmedenega? Ali se zaradi odnosa oddaljujem od ljudi, ki so mi bili blizu? Ta vprašanja niso test — so način, da pozornost preusmeriš z vprašanja »kdo ima prav« na vprašanje »kaj se dogaja z mano«.

Vaja: zapis, ki je samo tvoj

Ta vaja ni namenjena temu, da bi zbiral dokaze proti komurkoli. Namenjena je temu, da ponovno vzpostaviš stik z lastno zaznavo. Naredi jo lahko še danes.

1. Najprej poskrbi za varnost zapisa. Če obstaja možnost, da drugi bere tvoj telefon, računalnik ali zvezke, piši tam, kamor ne seže — ali pa vaje ne zapisuj, ampak jo naredi v mislih ali v pogovoru z nekom, ki mu zaupaš.
2. Izberi en sam dogodek iz zadnjih dni. Opiši ga čim bolj suho: kdaj, kje, kaj je bilo rečeno, kaj se je zgodilo. Brez razlage in brez ocene.
3. Posebej zapiši, kaj je bilo o tem rečeno pozneje. Kako je drugi dogodek opisal, ko sta o njem govorila. Samo opazuj razliko med obema zapisoma.
4. Zapiši, kaj si čutil — in kje v telesu. Telo si pogosto zapomni, kar razum pozneje podvomi. Stisk v prsih, vročina v obrazu, utrujenost.
5. Preberi zapis čez nekaj dni. Ne zato, da bi ga uporabil v prepiru, ampak da preveriš, ali se ti tvoja različica še vedno zdi verjetna. Pogosto se. In to je pomembna informacija.

Če ti pri vaji postane zelo hudo ali te prestraši, kar opaziš, je to znak, da je čas, da o tem spregovoriš z nekom zunaj odnosa — s prijateljem, z družinskim članom ali s strokovnjakom.

Kaj lahko narediš — in česa ne

Ko človek prepozna gaslighting, se pogosto najprej odloči, da bo drugemu vse lepo razložil. Ko bo razumel, kaj dela, bo nehal. Včasih se to res zgodi — predvsem takrat, ko je šlo za nezaveden vzorec, ki ga je drugi prinesel iz svoje družine, in je pripravljen nanj pogledati. Pogosto pa se ne. Pri človeku, ki z gaslightingom ohranja nadzor, bo vsak nov poskus pojasnjevanja postal nov pogovor o tem, kaj je narobe s tabo.

Bolj kot to, da drugega prepričaš, je pomembno, da prekineš osamitev. Gaslighting najbolje uspeva tam, kjer nimaš nikogar, s katerim bi preveril, kaj je res. En prijatelj, ena sestra, ena svetovalka, ki ti pove »tudi jaz bi to slišala tako kot ti«, lahko naredi več kot sto prepirov.

Pomembno je tudi vedeti, da terapija za pare ni primerna oblika pomoči, kadar je v odnosu nasilje — tudi psihično. Skupno srečanje lahko postane nov prostor, kjer se tvoja različica razgradi pred pričo, ali pa po srečanju sledi kazen za to, kar si povedal. Zakaj je tako, podrobneje razlaga zapis Zakaj terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika. Individualna podpora, specializirane organizacije za pomoč žrtvam nasilja in, kadar je treba, zdravnik so boljše izhodišče. Jaz nisem specialistka za nasilje; individualna terapija pa je lahko prostor, kjer počasi ponovno slišiš svoj glas.

Če te je strah za svojo varnost ali varnost otrok, ne čakaj, da boš »popolnoma prepričan«, kaj se dogaja. Pomoč ti pripada že prej:

• SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55 (brezplačno, anonimno);
• Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00);
• policija: 113;
• nujna pomoč: 112.

Pomoč nudijo tudi centri za socialno delo in nevladne organizacije, kot sta Društvo SOS telefon in Društvo za nenasilno komunikacijo, ki lahko pomagajo tudi z namestitvijo v varno hišo, kadar je to potrebno. Klic ni zaveza k ničemur — lahko pokličeš le zato, da nekdo sliši tvojo zgodbo in ti pove, kar je res.

Kaj si zapomni

• Gaslighting je ponavljajoče se spodkopavanje tvoje zaznave, spomina in čustev, dokler ne začneš bolj verjeti drugemu kot sebi.
• Deluje, ker se nasloni na zdrave lastnosti — zaupanje v bližnje in zavedanje, da se lahko motimo — in ker pogosto poteka v odnosih z neenako močjo.
• En nesporazum ni gaslighting. Odloča vzorec: ali se vedno konča pri tebi in tvoji »težavi«.
• Bolj kot prepričati drugega je pomembno prekiniti osamitev in svojo izkušnjo preveriti z nekom zunaj odnosa.
• Ob nasilju terapija za pare ni primerna; tvoja varnost je pred vsem — SOS telefon 080 11 55, policija 113, nujna pomoč 112.