Institucionalna pot ob nasilju: policija, center za socialno delo, sodišče

Dve zjutraj je. V stanovanju je končno tiho. Ona sedi za kuhinjsko mizo s telefonom v roki in na zaslonu ima odtipkano številko 113. Ne pritisne. V glavi se ji vrti eno samo vprašanje, ki je močnejše od strahu pred njim: Kaj se zgodi potem? Ali bo prišla policija pred vrata in jih bodo sosedje videli? Ali ji bodo vzeli otroke? Kje bo spala jutri? Ali bo izvedel, da je klicala?

Ko ljudje od zunaj gledajo na nasilje, se pogosto sprašujejo, zakaj ga žrtev ne prijavi. Od znotraj je vprašanje drugačno. Ne gre samo za pogum. Gre za to, da človek ne ve, kaj sledi, ko enkrat odpre vrata institucijam — in da je negotovost včasih strašnejša od znanega pekla.

V tem zapisu bom poskušala na splošno opisati, kaj počnejo policija, center za socialno delo in sodišče, kadar gre za nasilje v družini. Naj bom takoj jasna: nisem pravnica in nisem specialistka za nasilje. Postopki so odvisni od okoliščin, zakoni se spreminjajo, zato tu ne boš našel rokov, členov in pogojev. Za to so ljudje, ki to delajo vsak dan, in na koncu zapisa so njihove številke. Želim pa, da bi pot postala vsaj malo manj neznana.

Zakaj je vprašanje »kaj potem« tako veliko

Raziskovalke Belle Liang, Lisa Goodman in sodelavke so opisale, da iskanje pomoči ob partnerskem nasilju ni en sam korak, ampak proces. Človek mora najprej sam sebi priznati, da gre za nasilje. Nato se mora odločiti, da potrebuje pomoč. In šele nato izbere, na koga se bo obrnil. Na vsakem od teh korakov ga lahko ustavi strah, sram, odvisnost od partnerja, skrb za otroke ali slaba izkušnja nekoga, ki ga pozna.

Obsežna raziskava Agencije Evropske unije za temeljne pravice, v kateri so vprašali več deset tisoč žensk po vsej Evropski uniji, je pokazala, da je vsaka tretja od 15. leta naprej doživela telesno ali spolno nasilje. Hkrati je pokazala, da večina najhujših dogodkov partnerskega nasilja ni bila nikoli prijavljena policiji. To ne pove, da ženske niso pogumne. Pove, da je med doživljanjem nasilja in vstopom v institucijo velik prepad — in da ga je treba premostiti z znanjem, podporo in potrpežljivostjo.

Nasilje doživljajo tudi moški, starejši in otroci, in zanje so vrata enaka. Če želiš najprej vedeti, kam vse se lahko obrneš — ne le na institucije, ampak tudi na svetovalne organizacije —, je pregled v zapisu Kam po pomoč ob nasilju v Sloveniji. Tu se bom posvetila samo temu, kaj se dogaja za vrati policije, centra za socialno delo in sodišča.

Najprej: ko si v nevarnosti zdaj

Preden kar koli drugega: če si ti ali kdo drug v neposredni nevarnosti, pokliči 113 (policija) ali 112. Nobeno razmišljanje o postopkih ni pomembnejše od tega.

Ta zapis tudi ni orodje, s katerim bi lahko presodil, kako nevaren je tvoj položaj. Nevarnost se lahko zaostri hitro in pogosto takrat, ko se človek odloča oditi ali prijaviti. Oceno tveganja je dobro narediti skupaj z ljudmi, ki se s tem ukvarjajo — na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja (080 11 55), na policiji ali na centru za socialno delo. Kako se pripraviš na nevarne trenutke, je opisano v zapisu Varnostni načrt ob nasilju: kaj je in kako ga sestaviš.

V Sloveniji je nasilje v družini kaznivo dejanje, Zakon o preprečevanju nasilja v družini pa določa, da morajo pri njegovem preprečevanju in obravnavi sodelovati različne službe — policija, centri za socialno delo, sodišča, zdravstvo, šole in nevladne organizacije. To je pomembno vedeti: ni ti treba izbrati »pravih« vrat. Katera koli odpreš, bi te morala usmeriti naprej.

Policija: kaj lahko pričakuješ

Policija je pogosto prva institucija, s katero se človek sreča — včasih zato, ker jo pokliče sam, včasih zato, ker jo pokličejo sosedje, otrok ali nekdo iz službe. Njena prva naloga je ustaviti nasilje in zaščititi ljudi, ki so v nevarnosti. Druga je ugotoviti, kaj se je zgodilo: policisti se pogovorijo z vpletenimi, zapišejo, kar slišijo, in zbirajo dokaze, kot so poškodbe, fotografije, sporočila ali izjave prič.

Policija lahko tistemu, ki je nasilen, za določen čas prepove približevanje tebi ali kraju, kjer živiš. O tem, ali tak ukrep velja tudi dlje, pozneje odloča sodišče. Kadar so v družini otroci, policija o nasilju praviloma obvesti center za socialno delo.

Nekaj stvari, ki jih je dobro vedeti, preden se z njo srečaš:

• Ni ti treba imeti modric. Nasilje ni samo telesno. Grožnje, ustrahovanje, nadzor in ponižovanje so prav tako lahko del prijave.
• Zapiski pomagajo. Datumi, kaj se je zgodilo, kdo je bil zraven, shranjena sporočila in zdravniška potrdila o poškodbah so podatki, na katere se lahko opreš, ko je v glavi megla.
• Postopek ne teče nujno po tvoji volji. Ko policija izve za sum kaznivega dejanja nasilja v družini, se postopek praviloma ne ustavi samo zato, ker si si pozneje premislil. To marsikoga preseneti. Zato je dobro to vprašanje predhodno odpreti s svetovalko na SOS telefonu ali s pravno pomočjo.

Center za socialno delo: več kot »socialna«

Center za socialno delo ima pri ljudeh pogosto slab sloves. Mnogi se ga bojijo, ker ga povezujejo z odvzemom otrok. Zato je pomembno povedati, da je njegova vloga ob nasilju predvsem podporna: strokovni delavci se s tabo pogovorijo, skupaj ocenijo, kaj potrebuješ, in naredijo načrt pomoči. Pomagajo pri umiku v varno hišo, materinski dom ali krizni center, svetujejo pri urejanju vsakdanjih stvari in povezujejo druge službe.

Kadar so vpleteni otroci, center skrbi tudi za njihovo varnost. Pri tem pogosto skliče multidisciplinarni tim — srečanje, na katerem se strokovnjaki iz različnih služb (na primer policije, šole, vrtca ali zdravstva) dogovorijo, kdo bo kaj naredil. Namen ni, da se o tebi odloča brez tebe, ampak da se pomoč ne razdrobi na kose, ki se med seboj ne slišijo.

Res je tudi, da se izkušnje s centri razlikujejo. Nekateri ljudje naletijo na strokovnjakinjo, ki jih resnično sliši, drugi na preobremenjeno službo in občutek, da so številka. Če se ti zgodi slednje, to ne pomeni, da si ti naredil kaj narobe — in imaš pravico vprašati, prositi za pojasnilo ali poiskati podporo drugje.

Sodišče: kazensko, civilno in o otrocih

Ko ljudje rečejo »sodišče«, si navadno predstavljajo kazenski postopek. Ta je eden od več postopkov, ki so lahko povezani z nasiljem v družini:

• Kazenski postopek teče proti tistemu, ki je nasilen. Vodi ga država prek tožilstva; ti si v njem oškodovanec in pogosto tudi priča. Lahko se zgodi, da boš moral o dogodkih pripovedovati večkrat.
• Zaščitni ukrepi: sodišče lahko na tvoj predlog odloči o ukrepih, ki te varujejo — na primer prepoved približevanja, stikov ali nadlegovanja. To je ločeno od tega, ali bo kdo kaznovan.
• Odločanje o otrocih: kadar gre za razvezo ali razhod, sodišče odloča o tem, pri kom bodo otroci živeli in kako bodo potekali stiki. Nasilje je pri tem pomembna okoliščina in o njem je prav, da sodišče izve.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini žrtvi omogoča, da jo v postopkih spremlja oseba, ki si jo izbere sama. To je lahko prijateljica, sorodnik ali nekdo iz svetovalne organizacije. Prav tako je dobro preveriti, ali ti pripada brezplačna pravna pomoč. Na katero vrsto postopka se je smiselno odpraviti in kdaj, je vprašanje za pravnika ali svetovalko, ne za blog zapis.

Ko pot postane drugi udarec

O institucionalni poti bi lahko pisala, kot da je to vrsta pravilnih korakov, ki človeka varno pripelje do konca. Za marsikoga ni tako. Psihologinja Rebecca Campbell je pri žrtvah spolnega nasilja raziskovala, kako doživljajo stik s pravnim, zdravstvenim in svetovalnim sistemom. Ugotovila je, da lahko stik s sistemom, ki ne verjame, okleva ali sprašuje na način, ki zveni kot očitek, žrtev rani znova. Temu pravimo sekundarna viktimizacija. Hkrati so njene raziskave pokazale, da je bila izkušnja bistveno boljša, kadar je bil ob žrtvi nekdo, ki jo je spremljal in zagovarjal.

Tudi ljudje, ki so preživeli partnersko nasilje, pogosto pripovedujejo o podobnem. O vprašanjih »Zakaj pa niste odšli prej?« O tem, da so morali zgodbo povedati petim različnim ljudem. O čakanju, v katerem nihče ne pove, kaj se dogaja. O hodniku sodišča, na katerem se srečajo s človekom, ki se ga bojijo.

Takole se lahko sliši pogovor z nekom, ki razmišlja o prijavi (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Najbolj se bojim, da mi ne bodo verjeli. On zna biti tako prijazen, ko pride kdo drug.«
»Kaj bi ti pomagalo, da bi lažje šla?«
»Če bi kdo šel z mano. In če bi vedela, kaj me bodo vprašali.«
»Oboje se da urediti. Ni ti treba iti sama in ni ti treba vsega vedeti vnaprej.«

Ta strah je pogost in razumljiv — tisti, ki izvajajo nasilje, so navzven pogosto zelo prepričljivi. In prav zato je podpora ob poti tako pomembna kot pot sama. Kaj se z doživljanjem dogaja po hudih izkušnjah, sem opisala v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu; pri postopkih je dobro vedeti, da se lahko ob zaslišanju ali srečanju s povzročiteljem nenadoma »izklopiš« ali ne najdeš besed. To ni dokaz, da ne govoriš resnice. Tako se odzove telo, ki je preživelo travmo.

Vaja: tvoja mapa za pot

Ta vaja ne nadomesti varnostnega načrta in ni ocena nevarnosti. Je način, kako negotovost »kaj potem« spremeniti v nekaj, kar lahko držiš v rokah. Naredi jo samo, če je zate varno — če obstaja možnost, da bi kdo zapiske našel, jih ne piši doma ali na skupnem telefonu.

1. Zapiši vsa vprašanja, ki te ustavljajo. »Kaj bo z otroki?« »Kje bom spala?« »Ali bo izvedel?« Vprašanje na papirju je manjše od vprašanja v glavi.
2. Izberi eno osebo, ki bi šla s tabo — na policijo, na center, na sodišče. Ni treba, da ve vse. Dovolj je, da je zraven.
3. Začni beležiti dogodke na varnem mestu: datum, kaj se je zgodilo, kdo je bil zraven. Kratko, brez razlag. Hrani jih tam, kamor drugi nima dostopa.
4. Pokliči SOS telefon (080 11 55) in preberi svoja vprašanja na glas. Ne zato, da se takoj odločiš, ampak da dobiš odgovore za svoj položaj.
5. Zapiši, kaj te pomiri po težkem pogovoru — sprehod, prijateljica, topla prha — in si to privošči po vsakem koraku, ne šele na koncu.

Ko imaš mapo, se pot ne skrajša. Lahko pa postane tvoja, ne le nekaj, kar se ti dogaja.

Kdaj institucionalna pot ni (še) odgovor

Rada bi bila tu poštena, ker se o prijavi pogosto govori, kot da je edina prava odločitev. Ni.

Prijava ni merilo poguma. Nekdo, ki se najprej obrne na svetovalno organizacijo, na prijateljico ali na zdravnika, ni manj pogumen od nekoga, ki pokliče policijo. Včasih je najbolj varen prvi korak tih in neviden.

Tempo je pomemben. Iskanje pomoči je proces. Ljudje se odločajo v korakih in pogosto se vračajo — o tem, zakaj je odhod tako težak, pišejo strokovnjaki že desetletja. Pritisk »zdaj moraš prijaviti« lahko človeka odrine nazaj v osamo.

Pravica ni le kazen. Psihiatrinja Judith Herman je ljudi, ki so preživeli nasilje, spraševala, kaj bi zanje pomenila pravičnost. Mnogi niso govorili najprej o kazni, ampak o tem, da bi jim okolica verjela, da bi bilo nasilje priznano in da bi ga nekdo javno obsodil. Postopki dajo nekatere od teh stvari, nekaterih pa ne — in ni narobe, če iščeš priznanje tudi drugje.

Ampak: ko so ogroženi otroci ali ko je nevarnost neposredna, ta tempo ni več samo tvoj. Takrat je prav, da ukrepajo tisti, ki morajo — in prav je, da to vedo tudi otroci, ki potrebujejo zaščito.

Kje je v tem terapija

Terapija ne nadomesti ne policije, ne centra za socialno delo, ne pravne pomoči. Psihoterapevt ni odvetnik in ne more namesto tebe odločati o postopkih. Prav tako ni terapija prvi naslov v krizi — razliko med kriznim pogovorom in terapevtskim procesom sem opisala v zapisu Prva pomoč ni terapija.

Kar terapija lahko ponudi, je prostor ob poti in po njej. Prostor, kjer se lahko razjeziš na sistem, ki je bil počasen, žaluješ za odnosom, ki ga ni bilo mogoče rešiti, in počasi razširiš okno tolerance, ki se je v letih nasilja zožilo. Prostor, kjer se lahko začne odvijati tudi tisti notranji glas, ki pravi, da si si bil sam kriv — o tem več v zapisu Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

Pri tem želim biti jasna glede dveh stvari. Prva: kadar je nasilje v partnerskem odnosu, terapija za pare ni primerna oblika pomoči, ker skupna srečanja lahko žrtev izpostavijo novi nevarnosti in ker nasilje ni »skupna težava«, ampak odgovornost tistega, ki ga izvaja. Druga: sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo in nisem specialistka za nasilje. Ko nasilje še traja, je prvi naslov specializirana organizacija. Ko je varnost vzpostavljena, pa sem lahko eden od ljudi, ki gredo s tabo naprej.

Za pomoč ob nasilju v odnosu se lahko obrneš na:

• SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55 — brezplačen;
• policijo: 113 ali 112, kadar si v neposredni nevarnosti;
• Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) in Zaupni telefon Samarijan: 116 123 (24 ur);
• center za socialno delo v svojem kraju ter svetovalne organizacije in varne hiše.

Kaj si zapomni

• Ob neposredni nevarnosti najprej 113 ali 112 — vse drugo pride potem.
• Policija, center za socialno delo in sodišče imajo vsak svojo vlogo; ni ti treba izbrati »pravih« vrat, katera koli bi te morala usmeriti naprej.
• Pot je lahko boleča in včasih rani znova — oseba ob tebi in vnaprej zapisana vprašanja pomagajo bolj, kot se zdi.
• Podrobnosti postopkov, rokov in pravic preveri pri SOS telefonu (080 11 55), centru ali pravni pomoči.
• Terapija ne nadomesti institucij, terapija za pare ob nasilju pa ni primerna; terapija je lahko prostor ob poti in po njej.