Ko je otrok nasilen do starša: nasilje, o katerem starši molčijo

»Imel je slab dan. Saj veš, kakšni so pri petnajstih.«

To je Maja naslednje jutro rekla sodelavki, ko jo je ta vprašala, zakaj je tako bleda. Ni pa povedala, kaj se je zgodilo prejšnji večer. Da je sinu ob enajstih zvečer vzela telefon, kot sta se dogovorila. Da je zavpil in s pestjo udaril v vrata, deset centimetrov od njene glave. Da se je zaklenila v kopalnico in tam sedela pol ure, s srcem v grlu, in poslušala, kako razbija po stanovanju. Da je zjutraj prišel k zajtrku, kot da se ni zgodilo nič.

Ni povedala, ker ni vedela, kako. Kako poveš, da se bojiš lastnega otroka? Kdo ti bo verjel, da ti je strah pred nekom, ki si ga rodila, ki ga imaš rada in za katerega si odgovorna? In ali ni to navsezadnje tvoja krivda — kaj si pa naredila narobe, da je takšen?

O nasilju otrok do staršev se govori malo. Morda manj kot o katerikoli drugi obliki nasilja v družini. Ta zapis ni namenjen temu, da bi kogarkoli obsojal — ne otroka ne starša. Namenjen je temu, da tisto, kar se dogaja za zaprtimi vrati, dobi ime. Ker tisto, kar ima ime, lahko dobi tudi pomoč.

Nasilje, o katerem starši ne govorijo

Ko pomislimo na nasilje v družini, pomislimo na partnerja, ki ustrahuje partnerko, ali na starša, ki tepe otroka. Da bi bil lahko starš tisti, ki se boji, se nam zdi skoraj nemogoče. Starš je odrasel, močnejši, odgovoren. Ima avtoriteto. Vsaj tako pravi slika, ki jo nosimo v glavi.

A ta slika se pri najstniku, ki zraste čez mamo, ali pri otroku, ki je ugotovil, da z izbruhi doseže, kar hoče, ne ujema več z resničnostjo. Starš, ki doživlja nasilje lastnega otroka, se znajde v nemogočem položaju. Ne more oditi, kot bi lahko odšel iz nasilne partnerske zveze, ker je otrok njegova odgovornost. Ne more prijaviti, ker se boji, da bi otroka označil za zločinca. In ne more povedati, ker bi s tem priznal, da je kot starš »odpovedal«.

Amanda Holt, ki se s tem področjem ukvarja raziskovalno, opisuje prav to: starši o nasilju svojih otrok molčijo dlje kot žrtve skoraj katerekoli druge oblike nasilja v družini. Sram in strah pred posledicami za otroka sta pogosto močnejša od strahu za lastno varnost.

Kaj je to — in kaj ni

Vsak otrok se kdaj razjezi. Malčki tolčejo, brcajo in grizejo, ker še ne znajo drugače izraziti stiske. Najstniki loputajo z vrati in rečejo stvari, ki jih pozneje obžalujejo. To ni nasilje do starša v pomenu, o katerem govorim tukaj. To je del razvoja — včasih naporen, a običajen. Kako se otrokova jeza razvija in kaj potrebuje od odraslega, je opisano v bazi znanja pod otrokova jeza.

Kanadska raziskovalka Barbara Cottrell je leta 2001 nasilje otrok nad starši opredelila kot vsako dejanje otroka, s katerim želi staršu povzročiti telesno, psihično ali finančno škodo, da bi nad njim pridobil moč in nadzor. Ključne besede so moč, nadzor in vzorec. Ne gre za en izbruh, ampak za ponavljajoče se vedenje, zaradi katerega starš začne prilagajati svoje življenje: ne reče več ne, ker ve, kaj sledi. Hodi po prstih. Skriva denar, ključe od avta, nože. Ne povabi več nikogar domov.

Nasilje otroka do starša ima več oblik, podobno kot druge oblike nasilja v družini:

• Telesno — udarci, porivanje, metanje predmetov, razbijanje stvari, ki starša ustrahuje.
• Psihično — žalitve, poniževanje, grožnje (tudi s samopoškodovanjem ali samomorom, kadar so uporabljene za nadzor), ustrahovanje.
• Finančno — kraja denarja ali stvari, izsiljevanje nakupov, dolgovi, ki jih mora poravnati starš.

Najzanesljivejši znak, da gre za nasilje in ne le za težko obdobje, ni v tem, kako glasno je. Je v tem, ali se starš svojega otroka boji.

Kaj o tem vemo

V strokovni literaturi se je ta tema prvič jasno pojavila leta 1979, ko sta psihiatra Henry Harbin in Dennis Madden objavila članek z naslovom, ki bi ga danes težko ponovili: »Pretepeni starši: nov sindrom«. Od takrat raziskovanje počasi raste. Ko so Simmons in sodelavci leta 2018 pregledali šest desetletij raziskav, so ugotovili, da področje še vedno nima enotne opredelitve, zato se ocene, kako pogosto se nasilje dogaja, med raziskavami zelo razlikujejo. Natančne številke, ki bi veljala za vse, zato ne bom navajala.

Nekaj ugotovitev pa se ponavlja dovolj pogosto, da jim lahko zaupamo:

• Najpogosteje so žrtve matere — in pogosto matere, ki otroke vzgajajo same.
• Nasilje se pojavlja pri sinovih in hčerah; razlike so bolj v obliki kot v pogostosti.
• Pojavlja se v vseh družbenih slojih, tudi v družinah, kjer od zunaj vse deluje urejeno.
• Pri delu teh otrok najdemo v ozadju izkušnjo nasilja v družini — pogosto nasilja, ki ga je oče izvajal nad materjo.

Zadnja točka je pomembna, zato se ji posvetim posebej.

Zakaj se to zgodi

Ni enega vzroka. To je prva in najpomembnejša stvar, ki jo starš v tej situaciji potrebuje slišati. Nasilje otroka ni preprosto dokaz slabe vzgoje — čeprav je to prva misel, ki jo ima starš, in pogosto tudi prva misel okolice.

Raziskave omenjajo več dejavnikov, ki se lahko prepletajo:

• Izkušnja nasilja v družini. Otrok, ki je gledal, kako oče ponižuje ali tepe mamo, se nauči, da se v odnosih tako dobi, kar hočeš — in da je mama nekdo, ki se ga lahko ne spoštuje. Kaj otroci odnesejo iz nasilja med staršema, opisujem v zapisu Nasilje v družini in otroci: kaj vidijo, tudi ko jih ni v sobi.
• Travma in težave z uravnavanjem čustev. Nekateri otroci se težje umirijo in v stiski hitro preidejo v napad.
• Razvojne težave in duševne motnje, ki zahtevajo strokovno oceno in pomoč.
• Uporaba alkohola in drog, ki zniža zavore in pogosto prinese še finančno izsiljevanje. O tem, kako se starši znajdejo med krivdo in mejami, ko je otrok odvisen, sem pisala v zapisu Ko postane odvisen otrok: starši med krivdo in mejami.
• Vzorec v odnosu, ki se je postopoma utrdil: otrok je izkusil, da z izbruhom doseže svoje, starš pa, da se z umikom izogne izbruhu.

In vendar: veliko otrok, ki odraščajo z vsemi temi tveganji, ni nikoli nasilnih do staršev. In nekateri, ki niso imeli nobenega od njih, so. Razumevanje vzrokov ni namenjeno iskanju krivca. Namenjeno je temu, da vemo, kakšna pomoč je potrebna.

Sram, ki starša utiša

Ko starši spregovorijo o težavah z otroki, se pogosto pojavi isti občutek: da so nekje zgrešili. Pri nasilju se ta občutek okrepi do te mere, da starš ne more več jasno misliti.

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
»Ali je kdo, ki ve, kaj se dogaja doma?«
»Ne. Mož misli, da pretiravam. Mami ne morem povedati, ker bi rekla, da sem ga razvadila.«
»In ti? Kaj misliš ti?«
»Da je verjetno res. Da sem ga razvadila. Da si zaslužim.«

»Da si zaslužim.« To je stavek, ki ga pogosto slišimo od žrtev nasilja, ne glede na to, kdo ga izvaja. Starši, ki doživljajo nasilje otrok, ga izrečejo še lažje, ker so za otroka res odgovorni. Ampak odgovornost za vzgojo ni isto kot krivda za nasilje. Nihče si ne zasluži, da se doma boji.

Matere so pri tem še posebej ranljive. Že tako nosijo občutek, da delajo premalo — o tem pišem v zapisu Materinska krivda: zakaj imajo občutek, da delajo premalo, ravno najbolj skrbne mame. Ko k temu pride še nasilje lastnega otroka, se krivda zlije s sramom. Kaj sram naredi s človekom in zakaj ga tako utiša, je razloženo v bazi znanja pod geslom sram.

Molk pa ima ceno. Dokler nihče ne ve, kaj se dogaja, starš nima podpore, otrok pa nima priče, ki bi mu pokazala, da je meja prestopljena. Skrivnost ščiti nasilje, ne družine.

Dve pasti: popuščanje in stopnjevanje

Izraelski psiholog Haim Omer, ki je razvil pristop nenasilnega upora za starše otrok z nasilnim vedenjem, opisuje dve pasti, v kateri se starši najpogosteje ujamejo. Obe sta razumljivi. In obe nasilje krepita.

Prva past je popuščanje. Otrok zahteva denar, telefon, avto, prost večer. Starš reče ne. Otrok začne kričati, groziti, razbijati. Starš popusti, ker želi mir — in ker se boji. Mir res pride, a otrok se nauči, da pritisk deluje. Naslednjič bo pritisk močnejši, starš pa bo popustil hitreje.

Druga past je vračanje udarca. Starš, ki ga je tega dovolj, začne odgovarjati z enako mero: kriči nazaj, grozi, včasih udari. Za trenutek se zdi, da je pridobil nadzor. V resnici pa se je odnos spremenil v boj, v katerem vsak hoče imeti zadnjo besedo. Pri najstniku, ki je fizično močnejši, je ta pot poleg tega nevarna.

Večina staršev niha med obema. Popuščajo, dokler ne zdržijo več, potem izbruhnejo, potem se počutijo krive in spet popuščajo. Tudi to je razumljivo. In tudi to je izčrpavajoče — o tem, kako starša izčrpa, ko je vedno na voljo, a nikoli dovolj, pišem v zapisu Izgorelost staršev: ko si vedno na voljo in nikoli dovolj.

Nenasilni upor: prisotnost namesto moči

Omerjev pristop nenasilnega upora (v angleščini non-violent resistance) se je razvil prav iz tega spoznanja. Starš ne more zmagati v boju moči z otrokom, ki je pripravljen iti dlje. Lahko pa izstopi iz boja in namesto moči ponudi prisotnost: »Ne bom te premagal. Ampak tudi ne bom odšel in ne bom se več pretvarjal, da je to v redu.«

Pristop stoji na nekaj načelih:

• Kuj železo, ko je hladno. Med izbruhom se ne pogajaš in ne vzgajaš. Odzoveš se pozneje, ko sta oba mirna.
• Zmanjšuj stopnjevanje pri sebi. Ne odgovarjaš z vpitjem, grožnjami ali pridigami. Tišina in mirna drža sta pogosto močnejši od besed.
• Napoved. Ob mirnem trenutku otroku jasno poveš, da nasilja ne boš več sprejemal in da boš storil vse, kar je v tvoji moči, da ga ustaviš — brez nasilja.
• Prekini skrivnost. Vključiš ljudi, ki jim zaupaš: sorodnike, prijatelje, šolo. Ti ljudje otroku sporočijo, da vedo in da jim ni vseeno.
• Geste sprave. Hkrati otroku pokažeš, da ga imaš rad: z majhnimi dejanji, ki niso nagrada za lepo vedenje in niso pogojena.

Raziskave nenasilnega upora, med njimi raziskava Weinblattove in Omerja s primerjalno skupino, so pokazale, da se starši po takem delu počutijo manj nemočne in da se zmanjša medsebojno stopnjevanje. To ni čudežna metoda in ne deluje enako v vsaki družini. A staršu vrne nekaj, kar je izgubil: občutek, da lahko nekaj naredi, ne da bi moral postati nasilen.

Pomembno je razumeti tudi, česa pristop ne zahteva. Ne zahteva, da starš ostane v nevarnosti. Prisotnost ne pomeni, da stojiš pred otrokom, ki zamahuje. Pomeni, da se ne odrečeš odnosu in vlogi starša — tudi ko se moraš za trenutek umakniti na varno.

Vaja: napoved, ki jo pripraviš v miru

Napoved je eden najbolj znanih korakov nenasilnega upora. Ni grožnja in ni kazen. Je sporočilo, s katerim starš otroku pove, da se je nekaj spremenilo. Vaja ni namenjena situacijam, ko si v neposredni nevarnosti — takrat najprej poskrbi za varnost. Je pa nekaj, kar lahko začneš pripravljati že danes.

1. Zapiši konkretna vedenja, ki jih ne boš več sprejemal. Ne »ker je nemogoč«, ampak »udarci v vrata, žalitve, jemanje denarja iz moje denarnice«. Tri do štiri stvari, ne dolg seznam.
2. Napiši napoved v nekaj stavkih. Na primer: »Rad te imam in sem tvoj oče. Ne bom več sprejemal, da udarjaš in me žališ. Ne bom te tepel in ne bom ti grozil. Naredil pa bom vse, kar je v moji moči, da se to ustavi. O tem ne bom več molčal.« Brez groženj s kaznimi, brez očitkov o preteklosti.
3. Izberi miren trenutek in jo preberi. Ne po prepiru in ne med njim. Preberi jo — branje ti pomaga, da ne zaideš v pridigo. Nato list pusti otroku in odidi. Ne čakaj na odgovor in se ne spuščaj v razpravo.
4. Povej vsaj enemu človeku. Izberi nekoga, ki mu zaupaš in ki bi ga otrok spoštoval — teto, starega očeta, prijatelja družine. Prosi ga, naj ve, kaj se dogaja, in naj otroku, če je smiselno, sam sporoči, da ve.
5. Načrtuj eno majhno gesto bližine. Njegova najljubša jed, vprašanje o tekmi, sporočilo »mislim nate«. Ne kot nagrado, ampak kot znak, da odnos ostaja, tudi ko nasilje ne sme.

Starši pogosto rečejo, da se jim zdi napoved preveč preprosta, da bi kaj spremenila. Morda ne spremeni otroka čez noč. Spremeni pa starša: iz nekoga, ki čaka naslednji izbruh, v nekoga, ki ima načrt.

Kje to ne velja

Ker je tema občutljiva, želim jasno povedati, kje se opisano ne prilega.

Kadar je otrok tisti, ki se brani. Včasih otrok udari starša, ker ta nasilje izvaja nad njim ali nad drugim staršem. To ni nasilje otroka do starša v pomenu tega zapisa. To je otrok v nasilni družini, ki potrebuje zaščito — in odrasel, ki nasilje izvaja, potrebuje drugačno obravnavo.

Kadar gre za zelo majhnega otroka ali razvojne težave. Pri malčku ali otroku z avtizmom, ADHD ali drugimi razvojnimi posebnostmi je agresija pogosto izraz preplavljenosti, ne poskus nadzora. Tudi takrat je varnost pomembna, a odgovor je drugačen: strokovna ocena, delo na uravnavanju in podpora staršem. Koncept, ki pri tem pomaga, je koregulacija — otrok se umiri ob odraslem, ki je umirjen.

Kadar je nevarnost akutna. Nenasilni upor ni prva pomoč ob orožju, hudih poškodbah ali grožnjah z ubojem. Takrat je treba poklicati 113 in poskrbeti za varnost vseh v družini. Pristop je dolgoročno delo, ne nujni ukrep.

Kadar je nasilje tudi med staršema. Če eden od staršev izvaja nasilje nad drugim, ga skupno delo s starši ne reši. Terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika pomoči, ker žrtev izpostavi nevarnosti in porazdeli odgovornost, ki je ena sama.

Kadar je otrok že odrasel. Nasilje odraslih otrok nad starši, posebej nad ostarelimi, ima drugačno dinamiko — pogosto finančno odvisnost in skrb, ki se je sprevrgla v nadzor. Tam veljajo druge poti pomoči, tudi pravne.

In nazadnje: ta zapis ni orodje, s katerim bi lahko ocenil, kako nevarna je tvoja situacija. Ne zna in ne sme. Če se doma bojiš, je to dovolj velik razlog, da se pogovoriš z nekom, ki to zna oceniti.

Kam po pomoč

V Sloveniji nasilje med družinskimi člani ureja Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki velja tudi takrat, ko nasilje izvaja otrok. Možne poti:

• 113 — policija, kadar je nasilje v teku ali je kdo v neposredni nevarnosti.
• 112 — nujna medicinska pomoč ob poškodbah.
• Center za socialno delo — za pomoč družini, svetovanje in usklajevanje drugih služb.
• Otrokov pediater ali izbrani zdravnik — za napotitev k pedopsihiatru ali kliničnemu psihologu, kadar je treba oceniti otrokovo duševno zdravje ali razvoj.
• SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55 — anonimen in brezplačen.
• Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) in Zaupni telefon Samarijan: 116 123 (24 ur) — kadar potrebuješ pogovor sam.
• TOM telefon: 116 111 — za otroke in mladostnike, tudi za tvojega otroka, če potrebuje nekoga, s komer bi govoril.

Več o poteh pomoči najdeš v zapisu Kam po pomoč ob nasilju v Sloveniji.

Kje je mesto terapije? Ko je varnost zagotovljena, lahko družinska terapija pomaga razumeti, kako se je vzorec v družini oblikoval, in podpreti starše pri spremembah. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem kot stažistka pod supervizijo, gledamo na nasilje otroka tudi kot na sporočilo o tem, kaj se v družini dogaja na globlji ravni — a sporočilo nikoli ne opraviči nasilja. Kako lahko družinska terapija odpre pogovor z mladostnikom, ki se je zaprl, opisujem v zapisu Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor. Pri postavljanju jasnih mej si lahko pomagaš tudi z orodjem stavki za postavljanje meja.

Kaj si zapomni

• Nasilje otroka do starša je vzorec moči, nadzora in strahu — ne posamezen izbruh ali običajna najstniška jeza.
• Najpogosteje so žrtve matere; starši o tem molčijo zaradi sramu in strahu, da bi otroku škodili.
• Ni enega vzroka in nasilje ni preprosto dokaz slabe vzgoje. Odgovornost za vzgojo ni krivda za nasilje.
• Popuščanje in vračanje udarca nasilje krepita; nenasilni upor ponuja tretjo pot — prisotnost, napoved in prekinitev molka.
• Varnost je pred vsem. Ob neposredni nevarnosti pokliči 113 ali 112.