Nasilje v družini in otroci: kaj vidijo, tudi ko jih ni v sobi

Osemletna deklica leži v postelji z odejo čez glavo. Skozi steno sliši očetov glas, ki postaja vse glasnejši, nato nekaj, kar pade na tla, in mamin jok, ki ga skuša zadušiti. Ko se hrup poleže, še dolgo ne zaspi. Zjutraj mama pri zajtrku reče: »Vse je v redu. Ti si tako ali tako spala.«

Deklica ni spala. Ve, da ni spala. A naučila se je, da se o tem ne govori.

Odrasli, ki živijo z nasiljem, pogosto upajo, da otroci ne vedo. Da so bili v sobi, da so spali, da so bili premajhni, da bi razumeli. To upanje je razumljivo — nihče noče, da bi njegov otrok to doživljal. A raziskave in izkušnje ljudi, ki z otroki delajo, so si enotne: otroci vedo veliko več, kot odrasli mislijo. Tudi ko jih ni v sobi.

Preden nadaljujem, nekaj pomembnega. Nisem specialistka za nasilje; sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo. Ta zapis ni orodje, s katerim bi ocenil, kako nevaren je položaj v tvoji družini. Če si ti ali tvoj otrok v nevarnosti, pokliči 112 ali policijo 113. Za pogovor in nasvet je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55.

»Saj ni videl« — zakaj to ne drži

Dolgo so strokovnjaki govorili o otrocih, ki so »priče« nasilju. Beseda je nakazovala, da otrok stoji ob strani in gleda, kot gledalec. Danes vemo, da ta podoba ni pravilna.

Leta 2003 so Katherine Kitzmann in sodelavci v metaanalizi združili več kot sto raziskav o otrocih, ki so odraščali ob nasilju med staršema. Ugotovili so, da je bilo približno 63 odstotkov teh otrok v slabšem položaju — čustveno, vedenjsko, v šoli — kot povprečen otrok, ki nasilja ni doživel. Še pomembneje: otroci, ki so nasilje »le« doživljali doma, niso bili bistveno na boljšem od otrok, ki so bili tudi sami telesno zlorabljeni.

Britanska raziskovalka Jane Callaghan je s sodelavci prisluhnila otrokom samim. Njihova raziskava nosi pomenljiv naslov — onkraj »pričevanja«. Otroci so opisovali, kako nadzor, ki ga je en starš izvajal nad drugim, živijo tudi sami: pravila, kaj se sme reči, kdaj je treba biti tiho, s kom se sme družiti, kako se je treba obnašati, ko pride domov. Niso le gledali. Živeli so v tem.

Tako razume to tudi slovenska zakonodaja. Zakon o preprečevanju nasilja v družini izrecno določa, da je otrok žrtev nasilja tudi, kadar je prisoten pri nasilju nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Kratko razlago, kaj vse šteje za nasilje, najdeš v bazi znanja pod nasilje v odnosu.

Kaj se dogaja v otroku

Otrok se o svetu uči prek odnosov s tistimi, ki zanj skrbijo. Ko se prestraši, steče k staršu, in starš ga pomiri — temu rečemo koregulacija. Skozi tisoče takih trenutkov se otrokov živčni sistem nauči, da se po strahu spet vrne mir.

Pri nasilju v družini se ta sistem zaplete. Vir strahu je v hiši, pogosto eden od staršev. Drugi starš, ki bi moral tolažiti, je sam prestrašen, ranjen ali odsoten. Otrok ostane s strahom, ki ga nima kam odložiti. Nekateri otroci postanejo nenehno budni: spremljajo vsak zvok, vsako spremembo v glasu. Drugi se odklopijo, so kot v svojem svetu. Tretji postanejo glasni, jezni, »težavni« v šoli — in prav ti so pogosto prvi, ki jih okolica opazi, a jih narobe razume.

Kadar je isti človek hkrati vir tolažbe in vir strahu, lahko otrok razvije vzorec, ki ga imenujemo dezorganizirana navezanost. O njem sem pisala v zapisu Dezorganizirana navezanost: ko je isti človek hkrati vir tolažbe in vir strahu. Ni obsodba za vse življenje, je pa razlaga, zakaj se nekateri otroci ob odraslih vedejo zmedeno, enkrat se jih oklepajo, drugič se jim izmikajo.

Vse to se dogaja tudi takrat, ko otrok ni bil v sobi. Telo ne razlikuje med tem, kar je videlo, in tem, kar je slišalo skozi steno. Strah je enak.

Krivda in skrivnost

Majhni otroci razmišljajo tako, da so v središču dogajanja. Če se starša prepirata, si pogosto mislijo, da zaradi njih — ker so bili poredni, ker so slabo pisali test, ker so prosili za nekaj, česar ne bi smeli. Ta krivda je nevidna, a zelo težka.

Nasilje skoraj vedno spremlja tudi skrivnost. Otrok se nauči, da se o tem, kar se doma dogaja, ne govori — ne z učiteljico, ne s prijatelji, včasih niti s starima staršema. Mnogi otroci nosijo to skrivnost leta. In ker je ne smejo povedati, ostanejo z njo sami.

Nekateri otroci prevzamejo vloge, ki jim ne pripadajo. Postanejo mamini zaupniki, varuhi mlajših bratov in sester, posredniki med staršema. Drugi postanejo »problem«, ki odvrača pozornost od nasilja. O teh vlogah, ki jih otroci dobijo v družinah pod pritiskom, sem pisala v zapisu Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok — katera je bila tvoja?

Kako se to kaže pri različno starih otrocih

Odziv otroka je odvisen od tega, kako star je, kakšen je po naravi in kaj ima okrog sebe. Spodnji pregled ni seznam za diagnozo — je okvirna slika tega, kar opisujejo raziskave in ljudje, ki z otroki delajo. Mnogi od teh znakov se pojavijo tudi iz drugih razlogov; o tem, kako prepoznati tesnobo pri otroku, sem pisala v zapisu Tesnoba pri otrocih: kako jo prepoznati in kako pomagati.

Posebej bi opozorila na tihe otroke. Otrok, ki je priden, ne dela težav, skrbi za mlajše in ima dobre ocene, lahko nosi enako breme kot otrok, ki se tepe na igrišču. Le da ga nihče ne vidi, ker ne moti.

Nasilje ni prepir

Tu je pomembno razlikovanje, ker se starši, ki so prebrali o vplivu konfliktov na otroke, včasih ustrašijo vsake glasnejše besede. Prepir med staršema sam po sebi otroku ne škodi — pomembno je, kako poteka in ali se konča s popravilom. O tem sem pisala v zapisu Prepir pred otroki: kdaj škodi in kako ga popraviti.

Nasilje je nekaj drugega. Pri prepiru sta dva, ki se ne strinjata, a se drug drugega ne bojita. Pri nasilju se ena oseba boji druge, ena nadzoruje drugo, ena se prilagaja, da bi se izognila poškodbi. Otroci to razliko čutijo zelo natančno. Razlika ni v glasnosti, ampak v strahu.

Prav zato nasveti, ki veljajo za prepire, pri nasilju ne zadoščajo. Ni dovolj, da se starša pred otrokom »pobotata«. Nasilje se mora končati.

Kaj otroka ščiti

Raziskave, ki sledijo otrokom iz nasilnih družin, kažejo, da obstajajo dejavniki, ki otroka zaščitijo in mu pomagajo okrevati. Najpomembnejša sta dva.

Prvi je konec nasilja. Nobena tolažba, pogovor ali terapija ne more nadomestiti tega, da otrok živi v varnem okolju. Otrok ne more okrevati od nečesa, kar se še vedno dogaja.

Drugi je odnos s staršem, ki nasilja ne izvaja. Alicia Lieberman in Patricia Van Horn, ki sta razvili psihoterapijo za majhne otroke in njihove starše po nasilju v družini, poudarjata, da je odnos med otrokom in staršem, ki ga ščiti, najmočnejše zdravilo. Otrok potrebuje vsaj eno odraslo osebo, ob kateri ve, da je varen, ki prenese njegova čustva in ki mu pomaga razumeti, kaj se je zgodilo. To je otrokova varna baza.

Pri tem je treba reči nekaj, kar je za mnoge mame ali očete težko slišati: starš, ki je sam žrtev nasilja, ni kriv za to, kar je otrok doživel. Odgovornost nosi tisti, ki nasilje izvaja. A ravno zato, ker je starš žrtev, potrebuje podporo tudi on — da bo lahko otroku dal tisto, kar potrebuje.

Ščitijo tudi drugi odrasli: stari starši, učiteljica, trenerka, soseda. Človek zunaj družine, ki otroka vidi, mu verjame in mu je naklonjen, lahko pomeni veliko več, kot se zdi.

Pogovor, ki sledi, je sestavljen, ne gre za resnično osebo. Pokaže, kako bi lahko zvenel pogovor mame z otrokom po težkem večeru.

»Mami, si ti kriva, da je bil očka jezen?«
»Ne, srček. Nisem jaz kriva in nisi ti kriv. Za to, kar je naredil, je odgovoren očka.«
»Ampak jaz sem kričal pri večerji.«
»Otroci včasih kričijo. To ni razlog, da bi kdo nekoga udaril. Nikoli.«
»Bo spet?«
»Ne vem. Vem pa, da bom naredila vse, da boš varen. In da mi lahko vedno poveš, kako se počutiš.«

Mama v tem pogovoru ne obljublja, da se ne bo več zgodilo, ker tega ne more vedeti. Otroku pa da tri stvari, ki so pomembnejše od obljube: resnico, razbremenitev krivde in prisotnost.

Vaja: pogovor z otrokom po težkem večeru

Ta vaja je za starša, ki nasilja ne izvaja. Ni namenjena oceni nevarnosti in ne nadomesti strokovne pomoči. Je okvir za prvi pogovor, ko je otrok nekaj doživel — videl, slišal ali začutil.

1. Najprej pomiri sebe. Nekaj počasnih vdihov, kozarec vode. Otrok bere tvoje telo bolj kot tvoje besede. Ni ti treba biti popoln, le dovolj miren, da ga lahko slišiš.
2. Poimenuj, kar se je zgodilo, preprosto in resnično. »Sinoči je bil očka zelo jezen in je naredil nekaj, kar ni prav.« Ne zanikaj (»nič ni bilo«) in ne opisuj podrobnosti, ki jih otrok ne potrebuje.
3. Razbremeni ga krivde. Izrecno povej, da ni kriv on in da za nasilje ni nikoli odgovoren otrok. To ponovi večkrat, tudi v prihodnjih dneh.
4. Dovoli vsa čustva. Strah, jeza, žalost, tudi ljubezen do starša, ki je bil nasilen. Otrok sme imeti rad oba. Ne zahtevaj od njega, da se postavi na tvojo stran.
5. Dogovorita se za preprost varen korak. Kam gre, če se spet začne (svoja soba, soseda), in da sme poklicati 112. Ne nalagaj mu odgovornosti, da te ščiti — to je naloga odraslih.

Če čutiš, da otrok potrebuje več, kot mu lahko daš, je to normalno. Posvetuj se s pediatrom, šolsko svetovalno službo ali centrom za socialno delo. Otroci in mladostniki lahko tudi sami pokličejo TOM telefon za otroke in mladostnike na 116 111.

Kje ta zgodba ni usoda

Po vsem povedanem bi bilo lahko misliti, da je otrok, ki je živel ob nasilju, zaznamovan za vedno. To ni res, in pomembno je, da to povem.

Tista ista metaanaliza, ki je pokazala, da je večina otrok v slabšem položaju, je pokazala tudi, da ga približno tretjina ni bila. Mnogi otroci, ki so odraščali ob nasilju, razvijejo izjemno odpornost. Ne zato, ker jih nasilje ne bi prizadelo, ampak zato, ker so imeli ob sebi ljudi in priložnosti, ki so jim pomagali.

Raziskava o neugodnih izkušnjah v otroštvu (ACE), ki jo je vodil Vincent Felitti, je med drugim pokazala, da je nasilje nad materjo ena od izkušenj, ki so povezane s slabšim zdravjem v odraslosti. A povezava ni usoda. Pove, kje je tveganje večje, ne pove, kaj se bo zgodilo posameznemu človeku.

Tudi to, da je otrok odraščal ob nasilju, ne pomeni, da bo sam nasilen ali da bo izbral nasilnega partnerja. Nekateri vzorec ponovijo, mnogi ne. Kaj pomaga, da se veriga prekine, raziskuje zapis Odraščanje ob nasilju: kaj otrok nosi v odraslost.

Kaj pa terapija

Ko je nasilje v družini, terapija za pare ali skupna družinska terapija ni prvi korak. Dokler nasilje traja, skupna srečanja niso varna — otrok in starš, ki je žrtev, ne moreta govoriti odkrito, če se bojita posledic doma.

Na prvem mestu je varnost. Nato podpora za otroka (strokovnjaki, ki delajo z otroki po nasilju), podpora za starša, ki je žrtev, in specializiran program za tistega, ki nasilje izvaja. Šele kasneje, ko je nasilje končano in je varnost zagotovljena, je lahko smiselno delo z družino kot celoto — in tudi takrat le s strokovnjaki, ki imajo s tem izkušnje.

Če si odrasel, ki je kot otrok odraščal ob nasilju, in čutiš, da te to še vedno spremlja, je individualna terapija lahko prostor, kjer se to začne razvozlavati. Več o tem, kako razpad družine vpliva na otroke in kaj jih ščiti, pa najdeš tudi v zapisu Otroci in ločitev: kaj raziskave res pravijo o tem, kaj otroke zaščiti.

Kam po pomoč

V Sloveniji so na voljo:

• 112 — nujna pomoč, če si ti ali otrok v neposredni nevarnosti;
• 113 — policija;
• SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55 — brezplačen pogovor, informacije o varnih hišah;
• TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 — za otroke same;
• Klic v duševni stiski 01 520 99 00 — vsak dan med 19. in 7. uro;
• Zaupni telefon Samarijan 116 123 — 24 ur na dan;
• center za socialno delo v kraju, kjer živiš, varne hiše in materinski domovi.

Pregled poti, po katerih lahko greš, je zbran v zapisu Kam po pomoč ob nasilju v Sloveniji.

Kaj si zapomni

• Otroci nasilje v družini zaznajo, tudi ko jih ni v sobi — slišijo, vidijo posledice, čutijo vzdušje in živijo s pravili nadzora.
• Po slovenski zakonodaji je otrok žrtev nasilja tudi, kadar živi v okolju, kjer se nasilje izvaja.
• Otroci pogosto mislijo, da so krivi. Izrecno jim povej, da niso — in to ponovi.
• Najbolj zaščitita konec nasilja in odnos s staršem, ki nasilja ne izvaja.
• Odraščanje ob nasilju ni usoda. Pomoč je na voljo: 080 11 55, 116 111, 112.