Dezorganizirana navezanost: ko je isti človek hkrati vir tolažbe in vir strahu

»Ko mi je bila najbližja, sem jo najbolj potrebovala. In ravno takrat me je bilo najbolj strah.«

Ta stavek je izgovorila ženska, ki se je opravičila takoj, ko ga je izrekla, ker se ji je zdel nelogičen. Ni bil. Opisal je natanko tisto, kar v literaturi imenujemo dezorganizirana navezanost — stanje, v katerem se dva sistema, ki sta pri večini ljudi zaporedna, prižgeta hkrati in kažeta na istega človeka.

To je najbolj zapleten in tudi najbolj zlorabljen pojem v vsej teoriji navezanosti. Uporablja se preohlapno, na spletu se prodaja kot tip osebnosti in nekateri ljudje se z njim označijo po petnajstih vprašanjih v brskalniku. Zato bom v tem zapisu previdna: povedala bom, kaj ta pojem pomeni, od kod pride, kako se pokaže pri odraslih — in zelo jasno tudi to, česa ne pomeni in kaj se ne da izmeriti s kvizom. O tem, kako se vzorci navezanosti sploh ponavljajo, sem pisala v ločenem zapisu.

Kaj pomeni, da vzorca ni

Pri prvih treh vzorcih navezanosti gre za tri različne, a delujoče rešitve. Otrok, ki stisko pokaže naravnost, otrok, ki jo pokaže glasneje, in otrok, ki jo utiša — vsak od njih ima načrt. Vsak od njih ve, kaj naredi, ko se prestraši.

Dezorganiziranost je nekaj drugega. Mary Main in Judith Solomon sta jo v osemdesetih opisali potem, ko sta pregledovali posnetke otrok, ki jih ocenjevalci niso mogli uvrstiti nikamor: gib proti materi, ki se je ustavil na sredini poti; približevanje z obrnjenim hrbtom; kratka otrplost; nenadna sprememba drže brez razloga. Ti otroci niso imeli slabega načrta. Imeli so dva, ki sta si nasprotovala.

Za to stanje se je uveljavil izraz strah brez rešitve. Sistem navezanosti človeka ob strahu nese k bližnjemu. Obrambni sistem ga ob nevarnosti nese stran. Če je vir strahu tudi vir tolažbe, obe poti vodita na isti naslov in nobena se ne da izpeljati do konca. Vedenje, ki iz tega nastane, je videti čudno, ker to tudi je: je zunanji izraz notranjega položaja, ki nima izhoda.

Od kod pride

Najpogostejša razlaga, ki jo srečam, je, da gre vedno za zlorabo. To ni točno in je za marsikoga krivično. Res je, da je dezorganiziranost pogostejša v okoljih, kjer je bilo hudo zanemarjanje ali nasilje. Res pa je tudi, da se pojavi v družinah, kjer ničesar takega ni bilo.

Raziskovalke in raziskovalci opisujejo še eno pot: starš, ki je sam prestrašen. Če je odrasel neobdelano izgubil koga bližnjega, če nosi lastno travmo, ki se občasno vrne, se lahko zgodi, da za trenutek postane nedosegljiv ali da se v njegovem obrazu pokaže strah, ki nima zveze z otrokom. Otrok tega ne zna razložiti. Zazna le, da se je nekaj zgodilo, in da je tisti, ki naj bi ga pomiril, tisti hip sam v stiski. Če se to ponavlja, se sistem ne organizira.

Poleg tega štejejo tudi okoliščine, ki niso nikogaršnja krivda: dolge bolnišnične ločitve v prvem letu, huda poporodna depresija, ki ostane brez pomoči, večkratne menjave skrbnikov, kronična bolezen v družini. Vse to lahko ustvari nepredvidljivost, ki jo otrokov sistem prebere kot nevarnost.

Kako se pokaže pri odraslem

V odraslosti se to redko vidi kot nenavaden gib. Vidi se kot dve resnici, ki obstajata hkrati in se izmenjujeta hitreje, kot se človek zna zaustaviti.

Ljudje mi opisujejo, da si iskreno želijo zveze in da jih ob resnični bližini prime panika. Da se navežejo hitro in globoko, potem pa v nekem trenutku vse skupaj obrnejo na glavo, včasih z odhodom, včasih s prepirom, ki ga ne razumejo niti sami. Da se v odnosu počutijo kot dva človeka: eden, ki hoče ostati, in drugi, ki se že pakira.

Pogosto je zraven še nekaj, česar prvi trije vzorci nimajo: občutek, da se v hudih trenutkih človek nekoliko odmakne od samega sebe — kot bi gledal od zunaj ali kot bi se svet za hip odmaknil. To ni norost in ni redkost. Je star način, kako se je nekdo zaščitil, ko ni bilo kam pobegniti. O tem, kaj vse telo ohrani, sem pisala v zapisu o travmi v telesu.

Skoraj vedno je zraven tudi sram — ne zaradi tega, kar se je zgodilo, ampak zaradi lastnih odzivov. »Nihče normalen se ne obnaša tako.« O tej plasti sem pisala v zapisu o sramu.

Zakaj spletni testi tega ne izmerijo

Tu bom povsem jasna, ker je to najbolj praktičen del zapisa.

Dezorganiziranost pri otrocih se ugotavlja z opazovanjem, ki ga oceni izšolan ocenjevalec z opravljenim usposabljanjem in preverjeno zanesljivostjo. Pri odraslih se sorodno stanje ugotavlja z uro dolgim polstrukturiranim intervjujem, ki se dobesedno prepiše in oceni — pri čemer ocenjevalca ne zanima toliko, kaj je človek doživel, ampak ali se pripoved med govorjenjem o težkih rečeh razsuje: ali se sredi stavka premakne čas, ali se izgubi nit, ali postane govor nenavadno natančen na napačnem mestu.

Nič od tega se ne da narediti s samoocenjevalnim vprašalnikom, ker gre za nekaj, kar človek o sebi po definiciji ne ve. Spletni kviz meri, kaj o sebi misliš. Ta postopek meri, kaj se s tvojo pripovedjo zgodi, medtem ko govoriš. Zato oznaka, ki jo dobiš po petnajstih trditvah, ni ista stvar — tudi če se ime ujema.

Kaj ta pojem ni

Ni diagnoza. V nobenem diagnostičnem priročniku ga ni in noben strokovnjak ga ne sme uporabiti kot oznako za človeka. Skupina uglednih raziskovalk in raziskovalcev tega področja je pred leti izdala skupno stališče prav zato, ker se je pojem začel uporabljati v postopkih odločanja o otrocih, kjer nima kaj iskati: napovedna vrednost za posameznika je premajhna, da bi se na njej karkoli gradilo. O razliki med imenom in zemljevidom sem pisala v zapisu o tem, kaj diagnoza pove in česa ne.

Prav tako ni dokaz, da se je nekaj zgodilo. Iz vzorca pri odraslem se ne da sklepati nazaj na dogodke v otroštvu. Vzorec ni spomin in ni dokazno gradivo.

In ni trajen položaj. Pri odraslih je najbolj obetavno merilo prav to, ali se pripoved o težkih rečeh sčasoma poveže — in to se s trdim, počasnim delom pogosto zgodi.

Kaj v terapiji dejansko pomaga

Ne bom obljubljala hitrosti, ker je ne bi mogla izpolniti. Kar pomaga, je praviloma bolj dolgočasno, kot si ljudje predstavljajo.

Najprej tempo. Pri tem vzorcu je najhitrejša pot skoraj vedno napačna. Če se odpre preveč naenkrat, se človek ne razbremeni, ampak preplavi, in naslednji teden ne pride. Zato se prvi del dela ne ukvarja z zgodbo, ampak s tem, kako se človek vrne v sedanjost, ko ga odnese.

Nato predvidljivost. Isti termin, isti stol, ista dolžina srečanja, jasno povedano, kaj bo naslednjič. To ni obred, ampak zdravilo: sistem, ki se je zlomil ob nepredvidljivosti, se popravlja ob predvidljivosti.

Nato delo z odnosom, ki nastaja v sobi. Prav tam se vzorec pokaže — in prav tam ga je mogoče premakniti, ker je prvič mogoče preveriti, kaj se zgodi, ko človek nekomu pove, da se ga tisti hip boji.

In nazadnje potrpljenje s tem, da bo šlo v obeh smereh. Napredek pri tem vzorcu skoraj nikoli ni ravna črta. Umik po dobrem srečanju ni nazadovanje; je najbolj pričakovan del poti.

Kaj to pomeni, če imaš otroke

Vprašanje, ki ga slišim najpogosteje in ki ima v glasu vedno isto napetost, je: ali bom to prenesla naprej.

Odgovor je bolj spodbuden, kot ljudje pričakujejo. Prenos iz roda v rod obstaja, a je delen — velik del razlik med otroki se z njim ne da pojasniti. Poleg tega raziskave kažejo nekaj zelo uporabnega: pri prenašanju vzorca šteje predvsem to, ali starš zna o otrokovem notranjem svetu razmišljati kot o nečem svojem in ločenem, ne pa to, ali je imel sam lepo otroštvo.

V vsakdanu to pomeni manj, kot se sliši. Pomeni, da starš ne rabi biti miren vseh štiriindvajset ur. Rabi opaziti, kdaj ga je odneslo, se ustaviti in po dogodku otroku povedati kaj preprostega: da je bil nervozen, da to ni bilo zaradi njega, da je zdaj spet tu. Popravilo je tisto, kar otrokov sistem organizira — ne odsotnost napak. Otrok, ki vidi, da se stik po prekinitvi vrne, se nauči prav tistega, kar dezorganiziranost onemogoča: da obstaja pot iz stiske in da po njej nekdo pride.

Kar pa otroku res škodi, je, kadar odrasel svojo stisko zanika, otrok pa jo vidi. Tišina okoli očitnega je za otroški sistem bolj begajoča kot povedana težava.

Kje moram biti pri tem zadržana

Zdaj še tisto, kar govori proti moji lastni razlagi.

Prvič, pojem je pri otrocih razmeroma dobro raziskan, njegov odrasli ustreznik pa je manj jasen, kot zveni. Poimenovanja se med raziskovalnimi tradicijami razlikujejo in niso enakovredna. Ko na spletu bereš, da je »dezorganizirana navezanost« odrasel tip, bereš poenostavitev, ki združuje dve različni merilni tradiciji.

Drugič, podobno sliko lahko naredijo tudi druge stvari. Neurejena bolezen ščitnice, dolgotrajna neprespanost, uporaba snovi, huda depresija, življenje v negotovih razmerah — vse to zna dati vtis nihanja med bližino in umikom. Zato mi je pomembno, da se najprej izključi telesno in da se pogleda okoliščine, preden karkoli razlagam z otroštvom.

Tretjič, kadar se ta okvir uporabi za razlago nasilja v odrasli zvezi, postane škodljiv. »Oba sva dezorganizirana« ni razlaga, ampak način, kako ostati. Kjer ni varnosti, je prvo vprašanje varnost.

Četrtič, veliko ljudi se v opisu prepozna, ker je opis dovolj širok. Prepoznanje ni ugotovitev. Če se ti zdi, da to bereš o sebi, je to dober razlog za pogovor z nekom, ki se s tem ukvarja — o tem, kako takega človeka najdeš, sem pisala v zapisu o izbiri terapevta.

Kaj si zapomni

Dezorganizirana navezanost ni četrti tip osebnosti, ampak opis položaja, v katerem si otrok ni mogel izbrati med tem, da gre k nekomu, in tem, da se pred njim umakne. Ne izhaja vedno iz zlorabe; nastane tudi ob prestrašenem staršu in ob okoliščinah, ki niso nikogaršnja krivda. Pri odraslem se pokaže kot dve resnici hkrati, pogosto z odmikom od sebe in s sramom zaradi lastnih odzivov. Ne meri se s spletnim testom in ni diagnoza. Premakne se počasi, s tempom, predvidljivostjo in odnosom — in prav zato, ker se premika počasi, se splača začeti pri nekom, ki ve, kaj dela.