Spolno nasilje v partnerskem odnosu: ko »ne« velja tudi doma

»Saj ni bilo posilstvo. Saj sva par. Samo … nisem hotela, pa je vseeno.«

Stavek se pogosto ustavi prav na tem mestu. Na tistem »pa je vseeno«, za katerim ni več besed. Ljudje, ki ga izrečejo, ga navadno izrečejo tiho, s pogledom v tla, in skoraj vedno takoj dodajo nekaj, kar ga omili: da je bil utrujen, da je bila ona preveč zadržana, da se to v dolgih zvezah pač dogaja, da ni bilo nasilno, ker ni bilo udarcev. Najtežje ni povedati, kaj se je zgodilo. Najtežje je to poimenovati.

O spolnem nasilju v partnerskem odnosu se govori redkeje kot o skoraj kateri koli drugi obliki nasilja. Zdi se, kot da ga ločuje tanka stena od »običajnih« težav s spolnostjo v zvezi — in prav zato ostane skrito, tudi pred človekom, ki ga doživlja. V tem zapisu bom skušala razložiti, kaj vse to nasilje je, zakaj ga je tako težko prepoznati, zakaj se telo v takih trenutkih pogosto odzove drugače, kot bi si želeli, in kje je pomoč. Najprej pa nekaj, kar mora biti jasno: ta zapis ni test in ni orodje za oceno nevarnosti. Če se ne počutiš varno, je prva stvar varnost — klic na 113 ali 112 ob neposredni nevarnosti in na SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55.

Zakaj ga je tako težko poimenovati

Ko ljudje slišijo besedo »spolno nasilje«, si navadno predstavljajo neznanca, temno ulico, fizični napad. Ta podoba je močna in prav zaradi nje toliko ljudi tega, kar se jim dogaja doma, ne prepozna kot nasilje. Partner ni neznanec. Ga ljubiš, ali pa si ga ljubila. Z njim deliš posteljo, račune, morda otroke. Spolnost je bila nekoč nekaj, kar sta si oba želela. In ko se meja premakne, se ne premakne naenkrat, ampak po malem, ponoči, brez prič.

K temu pripomorejo stara prepričanja, ki jih nosimo, ne da bi vedeli: da je spolnost v zakonu »dolžnost«, da je moški »pač tak«, da je zavrnitev partnerja kruta, da se ljubezni ne zavrača. Taka prepričanja ne opravičujejo nasilja, pomagajo pa ga skriti. Ko človek čuti, da bi moral hoteti, se svoje nepripravljenosti pogosto sramuje bolj kot tistega, kar se mu je zgodilo. Zato pride najprej sram, šele mnogo pozneje — če sploh — beseda nasilje.

Spolno nasilje v partnerstvu redko pride samo. Raziskovalec Evan Stark ga opisuje kot del širšega vzorca prisilnega nadzora: nadzorovanje denarja, stikov, gibanja, telefona — in tudi telesa. Spolnost postane še eno področje, kjer eden od partnerjev odloča namesto obeh. Zato je pogosto smiselno pogledati širše: ali se ob tem partnerju počutiš svobodno tudi drugje, ne le v postelji? Pojem nasilje v odnosu v bazi znanja opisuje te oblike na kratko.

Kako pogosto se to dogaja

Svetovna zdravstvena organizacija je s sodelavci zbrala podatke iz 161 držav. Ocena, objavljena leta 2022, je, da je približno 27 odstotkov žensk, ki so kdaj imele partnerja, v življenju doživelo fizično ali spolno nasilje partnerja ali oboje. Številka združuje obe obliki, zato ne pove, koliko je bilo samo spolnega nasilja — pove pa, da nasilje v intimnih odnosih ni robni pojav. Že starejše raziskave, kot je bila tista Diane Russell o posilstvu v zakonu, so pokazale, da je spolno nasilje partnerja pogosteje kot nasilje neznanca, le da o njem ljudje mnogo redkeje spregovorijo.

Spolno nasilje doživljajo tudi moški in ljudje v istospolnih zvezah. O tem se govori še manj, pa ni zato nič manj resnično. Vse, kar piše v tem zapisu, velja ne glede na spol.

V Sloveniji je od leta 2021 Kazenski zakonik pri spolnih kaznivih dejanjih zgrajen na modelu »ja pomeni ja«: spolno dejanje brez privolitve je kaznivo, tudi če ni bilo sile ali grožnje. To velja v zakonu in zunajzakonski skupnosti enako kot med neznancema. Biti par ne pomeni, da je privolitev dana vnaprej in za vselej.

Oblike, ki jih ljudje redko imenujejo nasilje

Spolno nasilje v partnerstvu ni vedno sila. Pogosto je videti kot nekaj, kar je mogoče razložiti z »razmerami«. Nekaj oblik, ki jih ljudje opisujejo najpogosteje:

• Fizična prisila — držanje, potiskanje, nadaljevanje kljub upiranju.
• Pritisk in izsiljevanje — ure prigovarjanja, užaljenost, grožnje z odhodom ali prevaro, kaznovanje z molkom, dokler »ne popustiš«.
• Spolnost, ko privolitev ni mogoča — med spanjem, pod vplivom alkohola ali zdravil, ob bolezni ali takoj po porodu.
• Prisila k dejanjem, ki jih nočeš — tudi gledanje pornografije, snemanje, vključevanje drugih ljudi.
• Reprodukcijska prisila — skrivno odstranjevanje kondoma, uničevanje kontracepcije, pritisk k nosečnosti ali njeni prekinitvi. Raziskave Elizabeth Miller in sodelavcev so pokazale, da je ta oblika nadzora pogosto povezana z drugimi oblikami partnerskega nasilja.
• Ponižujoč odnos do telesa — žaljenje, primerjanje, ukazi, kaj nositi in kako izgledati za partnerja.

Skupno vsem tem oblikam je, da privolitev ni bila svobodna. Privolitev ni nekaj, kar se da enkrat za vselej. Je sprotna, se lahko kadar koli prekliče in je mogoča samo, kadar je »ne« resnična možnost — kadar zavrnitev nima posledic, ki se jih bojiš.

Zakaj nisi rekla »ne« — ali pa si, pa ni nič pomagalo

Eno najbolj bolečih vprašanj, ki si ga ljudje po takih izkušnjah zastavljajo, je: zakaj se nisem uprla? Zakaj sem obležala, zakaj sem molčala, zakaj sem celo pomagala, da bi bilo čim prej konec? To vprašanje se hitro sprevrže v obtožbo: če se nisem upirala, potem sem morda hotela.

Telo ne deluje tako. Ob grožnji se živčni sistem odzove hitreje, kot misel ujame, kaj se dogaja. Poleg znanih odzivov boja in bega obstaja še zamrznitev — negibnost, ob kateri se mišice ne odzivajo, glas ne pride iz grla in je vse, kar ostane, čakanje. Švedska raziskava Anne Möller in sodelavk, objavljena leta 2017, je zajela ženske, ki so po spolnem napadu poiskale pomoč na urgentni kliniki. Približno 70 odstotkov jih je med napadom doživelo izrazito negibnost. Ta odziv ni bil izbira in ni pomenil privolitve.

Pri partnerju je pogost še en odziv, ki mu v strokovni literaturi včasih rečejo ugajanje: človek sodeluje, se nasmehne, naredi, kar se od njega pričakuje, ker se je naučil, da je to najhitrejša pot do miru. To ni privolitev, ampak preživetje. Pogosto se je oblikovalo že mnogo prej, v otroštvu, ob odraslih, katerih jeza je bila nevarna.

Če se v tem prepoznaš, ti morda ne bo takoj lažje. Lahko pa začneš opuščati vprašanje »zakaj se nisem uprla« in ga zamenjaš z drugim: »kaj je moje telo takrat vedelo, česar jaz nisem?«

Kaj ostane — v telesu in v odnosu

Spolno nasilje partnerja ima posebno težo zato, ker se zgodi tam, kjer bi moral biti človek najbolj varen. Judith Herman je v knjigi Travma in okrevanje opisala, kako travma, ki jo povzroči bližnji človek, ne rani le telesa in spomina, ampak tudi zmožnost zaupanja. Ko je vir nevarnosti ista oseba kot vir bližine, se v človeku zapiše razcep: privlači ga in hkrati ga je strah.

Pogoste posledice so nespečnost, napetost ob dotiku, občutek, da si ob spolnosti »nekje drugje« — disociacija —, izguba želje, telesne bolečine, tesnoba in depresija. Telo si zapomni tudi tisto, česar glava noče; o tem sem več pisala v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu. Zelo pogosta je tudi krivda: občutek, da si nekaj naredil narobe, da bi moral bolj jasno reči, da si to izzval. O tem, kako se ta krivda vgradi v samopodobo, govori zapis Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

Nekateri ljudje ostanejo v odnosu in se naučijo živeti ob tem, kar se dogaja. To ni šibkost. Odhod iz nasilnega odnosa je težak iz razlogov, ki imajo malo opraviti z voljo: strah, finančna odvisnost, otroci, upanje, da se bo partner spremenil, in pogosto tudi nevarnost, ki se ob odhodu poveča.

Pogovor, ki se zgodi pogosteje, kot bi si mislili

Takole bi lahko zvenel pogovor v terapevtski sobi (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, zakaj sem sploh to omenila. Saj se v resnici nič ni zgodilo.«
»Rekla si, da si mu povedala, da nočeš, in je nadaljeval.«
»Ja. Ampak saj sem potem samo čakala. Nisem ga odrinila.«
»Kaj se je dogajalo v tebi, ko si čakala?«
»Nič. Gledala sem v strop in štela razpoke. Kot da me ni bilo tam.«
»To, kar opisuješ, je telo, ki se je zaščitilo. To ni isto kot hoteti.«
»Če to rečem na glas, potem je bilo res …«
»Ni ti treba ničesar reči na glas, dokler nisi pripravljena. Lahko pa začneva pri tem, kar si opazila: da te ni bilo tam.«

Ta pogovor ni rešitev. Je začetek, ko človek prvič sliši, da je mogoče tisto, kar ga je doletelo, povedati drugače, kot je to sam sebi pripovedoval.

Kje nesoglasje o spolnosti ni nasilje

Ker je ta tema tako občutljiva, bi rada bila previdna tudi v drugo smer. Ni vsaka težava s spolnostjo v zvezi nasilje, in ni vsak neprijeten spolni odnos zloraba.

Različna želja je pogosta in normalna. V večini dolgih zvez si eden želi spolnosti pogosteje kot drugi. To prinaša napetost, razočaranje, včasih tudi zavrnjenost — a dokler sta oba svobodna reči »ne« brez kazni, to ni nasilje, ampak tema za pogovor. O tem sem pisala v zapisu Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu.

Tudi občasno »popuščanje« ni vedno zloraba. Ljudje včasih privolijo v spolnost, ko nimajo velike želje, iz nežnosti do partnerja, iz radovednosti ali ker vedo, da se želja pogosto prebudi šele med dotikom. Ključno vprašanje ni, ali si si v tistem trenutku želel, ampak ali bi lahko rekel ne — in ali bi bil tvoj ne slišan in spoštovan.

Beseda »nasilje« ni oznaka, ki bi jo moral kdo nadeti tvoji izkušnji namesto tebe. Nekateri ljudje potrebujejo čas, preden izkušnjo poimenujejo. Drugim beseda nasilje ne ustreza, pa vseeno potrebujejo pomoč. Pomembno ni, kako se izkušnja imenuje, ampak da ima človek prostor, kjer o njej lahko spregovori.

In še ena meja: ta zapis ne more presoditi, kako nevarna je tvoja situacija. Tega ne zmore noben zapis. Oceno nevarnosti in načrt varnosti je najbolje narediti skupaj z ljudmi, ki se s tem ukvarjajo vsak dan — na SOS telefonu, v svetovalnici za žrtve nasilja ali na policiji.

Zakaj terapija za pare tu ni pravi prostor

Kot stažistka zakonske in družinske terapije veliko razmišljam o odnosih kot celoti — o vzorcih, ki jih soustvarjata oba partnerja. Prav zato je pomembno povedati jasno: kadar v odnosu poteka nasilje, terapija za pare ni primerna oblika pomoči. Na skupnem srečanju žrtev ne more varno govoriti o tem, kar se dogaja, kar pove, pa se ji lahko doma obrne v škodo. Poleg tega skupno delo na »komunikaciji« hitro ustvari vtis, da sta za nasilje odgovorna oba. Nista. Za nasilje je odgovoren tisti, ki ga izvaja.

Več o tem, zakaj je tako, sem zapisala v Zakaj terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika. Za človeka, ki je doživel nasilje, je primernejša individualna podpora, pri akutnem nasilju pa najprej specializirane organizacije, ki znajo oceniti nevarnost in pomagati pri varnosti. Sama nisem specialistka za nasilje. V individualni terapiji lahko delava na posledicah — na sramu, telesu, zaupanju, mejah — ko je človek na varnem.

Vaja: prvi korak k temu, da to poimenuješ

Ta vaja ni namenjena oceni, ali je bilo nasilje. Namenjena je temu, da tisto, kar nosiš sam, prvič dobi obliko. Naredi jo samo, če imaš zanjo varen čas in prostor. Če živiš s partnerjem, ki ti nadzoruje telefon ali zapiske, ničesar ne zapisuj tja, kjer bi lahko našel.

1. Poišči trenutek, ko si sam in na varnem. Sedi tako, da čutiš oporo za hrbtom in tla pod stopali. Nekajkrat počasi izdihni.
2. V mislih ali na listu, ki ga potem uničiš, opiši en dogodek v treh stavkih. Samo dejstva: kaj je bilo rečeno, kaj se je zgodilo, kaj si naredil.
3. Dodaj en stavek o telesu. Kaj je telo naredilo takrat? Kaj čuti zdaj, ko se spominjaš?
4. Zapiši, kaj bi si želel, da bi takrat lahko naredil, in kaj ti je to preprečilo. Ne kot obtožbo, ampak kot opis: »Želela sem oditi, a sem se bala, da se bo razjezil.«
5. Izberi eno osebo ali eno številko, kjer to poveš. Prijateljico, zdravnika, SOS telefon 080 11 55. Ne zdaj nujno — samo izberi, komu bi lahko.

Če te vaja preplavi, se ustavi. Poglej okrog sebe in poimenuj pet stvari, ki jih vidiš. To ni neuspeh, ampak znak, da je spomin še živ in potrebuje več podpore, kot jo lahko daš sam sebi.

Kam po pomoč

Če si v neposredni nevarnosti, pokliči 112 ali policijo na 113. Spolno nasilje lahko prijaviš policiji tudi pozneje. Če je bilo nasilje nedavno, je pomembno, da te čim prej pregleda zdravnik — zaradi tvojega zdravja in ker se tako ohranijo morebitni dokazi, tudi če se o prijavi še nisi odločil.

• SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55 — brezplačno, anonimno.
• Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 — vsak dan od 19.00 do 7.00.
• Zaupni telefon Samarijan: 116 123 — 24 ur na dan.
• V Sloveniji delujejo nevladne organizacije, ki nudijo svetovanje, spremstvo na policijo in sodišče ter varne hiše in materinske domove. Do njih te lahko usmerijo na SOS telefonu ali na centru za socialno delo.

Pregled možnosti, korak za korakom, je v zapisu Kam po pomoč ob nasilju v Sloveniji. Če skrbi tebe ali nekoga, ki ga imaš rad, je zgodaj poiskati pogovor vedno bolje kot čakati, da se bo »samo uredilo«. Prav tako je dobro obiskati osebnega zdravnika ali ginekologa, če imaš telesne težave ali bolečine — zdravnik ti lahko pomaga tudi pri napotitvi.

Kaj si zapomni

• Biti par ne pomeni privolitve vnaprej. Privolitev je svobodna, sprotna in preklicljiva — v zakonu enako kot drugje.
• Spolno nasilje partnerja ni vedno sila: je tudi pritisk, izsiljevanje, spolnost brez možnosti privolitve in reprodukcijska prisila.
• Zamrznitev in ugajanje sta odziva telesa na grožnjo, ne znak, da si hotel.
• Kadar je v odnosu nasilje, terapija za pare ni primerna; najprej je na vrsti varnost.
• Pomoč: SOS telefon 080 11 55, nujna pomoč 112, policija 113, Klic v duševni stiski 01 520 99 00.