Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu

»Spet si utrujen?«

Vprašanje je izrečeno tiho, v temi spalnice, in ni čisto vprašanje. V njem je nekaj tednov čakanja, nekaj zavrnitev, ki so bile vljudne, a vseeno zavrnitve, in rahel prizvok očitka. Drugi na drugi strani postelje se obrne in reče »ja, oprosti«. Oba ležita in gledata v strop. Nihče ne reče, kar res misli. Ona: »Ali me sploh še želiš?« On: »Zakaj se vsak večer počutim, kot da sem nekaj dolžan?«

Ta prizor bi lahko zamenjal vloge — v mnogih parih je tisti, ki si želi pogosteje, ženska, v mnogih moški, v istospolnih parih pa razlika seveda ne sledi spolu. Bistvo ostaja enako: dva človeka, ki se imata rada, si ne želita bližine na enak način in ob enakem času. In ker je to tema, o kateri se večina parov nikoli ni naučila govoriti, se razlika hitro spremeni v tišino, tišina v zamero, zamera pa v razdaljo, ki sega daleč čez spalnico.

V tem zapisu bom pisala o tem, zakaj je razlika v spolni želji v dolgem odnosu skoraj neizogibna, kaj je raziskovalka Rosemary Basson odkrila o tem, kako želja sploh nastane, in kako se o tem pogovarjati, ne da bi eden postal »zahteven«, drugi pa »hladen«. Pisala bom spoštljivo in brez podrobnosti — gre za odnos, ne za tehniko.

Razlika v želji je pravilo, ne izjema

Najprej nekaj pomirjujočega: razlika v spolni želji med partnerjema je ena najpogostejših tem, s katerimi pari pridejo k terapevtu. Ni znak, da je z vama nekaj narobe, in ni dokaz, da se ne ljubita več. Dva človeka sta pač dva — z različnimi telesi, ritmi, skrbmi in zgodovinami.

Velika britanska raziskava spolnosti in življenjskega sloga Natsal-3, v kateri je sodelovalo več kot petnajst tisoč ljudi, je pokazala, da je v zadnjem letu vsaj tri mesece pomanjkanje zanimanja za spolnost doživljala približno tretjina žensk (34 %) in sedmina moških (15 %). To niso redki primeri. To je vsakdan velikega dela odraslih.

Če je toliko ljudi občasno brez želje, potem je skoraj gotovo, da bosta v dolgem odnosu partnerja kdaj v različnih obdobjih. Vprašanje torej ni, ali se bo razlika pojavila, ampak kako bosta z njo ravnala.

Spontana in odzivna želja

Dolgo je veljal model, po katerem se spolnost začne z željo: najprej si nekaj želiš, potem se telo vzburi, potem sledi bližina. Ta model izhaja iz raziskav Mastersa in Johnsonove ter Helen Singer Kaplan in je dolga leta oblikoval tudi predstavo, kaj je »normalno«.

Kanadska zdravnica in raziskovalka Rosemary Basson je leta 2000 predlagala drugačen pogled. Opazila je, da pri mnogih ljudeh — sprva je pisala o ženskah v dolgih odnosih — želja ne pride prva. Pogosto se bližina začne iz nekakšne nevtralnosti: nisem proti, odprta sem, a sama od sebe ne bi začela. Šele ko se zgodi dotik, nežnost, občutek povezanosti, se telo odzove, in iz vzburjenja se rodi želja. Basson temu pravi odzivna želja, v nasprotju s spontano željo, ki se pojavi kar sama, brez povoda.

Ta razlika je za mnoge pare olajšanje. Partner, ki ima pretežno odzivno željo, ni »brez želje«. Njegova želja le ne zvoni sama od sebe — prižge se, ko so izpolnjeni pogoji. In partner s pretežno spontano željo se lahko neha spraševati, zakaj »drugi nikoli ne začne«: morda se mu preprosto nikoli ne zgodi, da bi si nekaj zaželel iz nič.

Zakaj se želja v dolgem odnosu spremeni

Na začetku zveze je veliko ljudi presenečenih, kako lahko je. Novost, negotovost, zaljubljenost — vse to prižiga spontano željo tudi pri tistih, ki bi sicer imeli pretežno odzivno. Potem pride vsakdan. Skupna stanovanjska posojila, otroci, službe, bolni starši, posoda. Novost izgine, varnost se poveča, in mnogi ugotovijo, da njihova želja zdaj deluje drugače kot prej.

To ni napaka odnosa. Je naravni potek. Pri mnogih parih se ta sprememba zgodi po rojstvu otroka, ko se telo, spanec in razporeditev moči v paru korenito spremenijo — o tem pišem v zapisu Par po rojstvu otroka. Pri drugih ob izgubi službe, bolezni ali izgorelosti. Želja je občutljiva na vse, kar se dogaja v življenju — in na vse, kar se dogaja v odnosu.

Prav zato se pogosto zgodi, da težava, ki je videti spolna, sploh ni spolna. Če se en partner čuti preobremenjen, neslišan, kritiziran ali neopažen, njegova želja ni »pokvarjena« — telo samo pove, da v odnosu manjka nekaj drugega. Pogosto so to iste teme, ki se pojavljajo pri ponavljajočih se prepirih, kot pišem v zapisu Ne gre za pomivanje posode.

Plin in zavore

Raziskovalca John Bancroft in Erick Janssen sta z Inštituta Kinsey predlagala model dvojnega nadzora, ki ga je kasneje Emily Nagoski v knjigi Come As You Are poljudno razložila kot plin in zavore. Vsak človek ima v sebi dva sistema: enega, ki se odziva na vse, kar spodbuja spolno željo (plin), in drugega, ki se odziva na vse, kar bi lahko bilo razlog, da se ji odpovemo (zavore). Ljudje se med sabo razlikujemo po tem, kako občutljiv je kateri od obeh.

Zakaj je to pomembno? Ker mnogi pari ob pomanjkanju želje pritiskajo na plin — romantične večerje, novo perilo, poskusi »popestriti« — zavore pa ostanejo zategnjene. Če je partner izčrpan, mu ni lepo v lastnem telesu, ga skrbi, ali bo spet razočaral, ali nosi v sebi star sram, povezan s spolnostjo, mu več plina ne bo pomagalo. Pomaga šele, ko se kakšna od zavor sprosti.

Krog, ki se zapre v spalnici

V mnogih parih se okrog razlike v želji oblikuje znan vzorec. Partner z več želje začenja, drugi zavrne. Tisti z več želje se počuti zavrnjenega, neželenega, manj vrednega — in naslednjič začne bolj previdno, bolj nestrpno ali s kančkom očitka. Tisti z manj želje začne vsak dotik doživljati kot vprašanje, na katero mora odgovoriti, in se zato izogiba tudi nežnosti, ki ni namenjena spolnosti: objemu v kuhinji, poljubu ob odhodu. Kmalu se oba počutita osamljena.

To je isti ples zasledovanja in umika, ki ga opisujem v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner, le da se tu odvija na telesu. In tako kot drugje tudi tu velja: ni enega krivca. Vsak od obeh se odziva na drugega, in vsak ima v rokah svoj del kroga.

Pogosto se ob tem nabere zamera na obeh straneh. Eden zameri, da je »vedno on tisti, ki prosi«. Drugi zameri, da »ne more biti preprosto nežen, ne da bi to pomenilo nekaj več«. Ko je zamera tu, se želja na strani, ki je že imela manj, še bolj umakne.

Kako o tem govoriti

Večina parov o spolnosti ne govori, ker ne ve kako — ali pa govori samo takrat, ko je že hudo, ponoči, po zavrnitvi, z jezo v glasu. Pogovor o spolnosti je najbolj plodoven, ko ni v spalnici in ni takoj po spodletelem poskusu bližine. Ob sprehodu, na kavi, v miru.

Tako je lahko videti začetek pogovora, ki se ne konča v očitkih (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Rada bi se pogovorila o nečem, kar mi ni lahko. O najini bližini.«
»Spet? Vem, da sem v zadnjem času …«
»Ne gre mi za to, kdo je kriv. Rada bi razumela, kaj se dogaja s tabo.«
Tišina. »Ko me zvečer objameš, se mi zdi, da moram nekaj odločiti. In sem utrujen, pa se umaknem.«
»Torej se ne umikaš od mene, ampak od tega, da bi moral odločiti?«
»Ja. Najraje bi te samo držal.«
»To bi mi bilo lepo. Res.«

V tem pogovoru se nič ne reši. A oba izvesta nekaj novega: da zavrnitev ni bila zavrnitev nje, ampak pritiska, in da si ona ne želi samo spolnosti, ampak tudi občutka, da je zaželena. Iz tega se lahko gradi. Več o tem, kako preiti od očitkov k potrebam, sem pisala v zapisu Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika, nekaj vprašanj za začetek pa najdeš v pripomočku Vprašanja za pogovor v paru.

Koliko je dovolj?

Mnogi pari se sprašujejo, ali je njihova pogostost »normalna«. Na to vprašanje ni enega odgovora, in vsaka številka, ki jo prebereš v reviji, pove več o povprečju kot o vaju.

Zanimiva je ugotovitev skupine raziskovalcev okrog Amy Muise, ki je na več kot trideset tisoč ljudeh preverila povezavo med pogostostjo spolnosti in zadovoljstvom z življenjem. Pri parih je bilo zadovoljstvo višje pri tistih, ki so imeli spolne odnose pogosteje — a le do približno enkrat na teden. Nad tem se zadovoljstvo ni več povečevalo. Raziskava ne pravi, da je enkrat na teden pravilo. Pravi pa, da več ni nujno bolje — in da je pomembneje, kako se ob bližini počutita, kot to, koliko je je.

Za par z razliko v želji je to dragoceno. Cilj ni, da se partner z manj želje »dvigne« na raven drugega, niti da se partner z več želje »sprijazni«. Cilj je najti ritem in obliko bližine, ob kateri se oba počutita dobrodošla — in ki ni le spolni odnos ali nič. Med obema skrajnostma je veliko prostora: nežnost, dotik, skupna kopel, ležanje skupaj brez načrta.

Vaja: zemljevid bližine

To vajo naredita vsak zase, nato pa jo prineseta v miren pogovor. Vzame približno dvajset minut.

1. Zapiši tri trenutke iz zadnjega leta, ko ti je bila bližina s partnerjem prijetna — ne nujno spolna. Kaj je bilo takrat drugače? Kje sta bila, kakšen je bil dan?
2. Zapiši svoje tri največje zavore. Kaj ti v tem obdobju najbolj jemlje voljo do bližine? Bodi konkreten: »ko pridem domov in je še pol dela pred mano«.
3. Zapiši, kaj te prižge — ne v podrobnostih, ampak v pogojih. Čas? Občutek, da si opažen? Smeh? Da ni pričakovanj?
4. Izmenjajta si zapisa in vsak drugemu pove samo eno stvar, ki ga je presenetila. Ne branite se in ne popravljajte.
5. Dogovorita se za en majhen korak za naslednji teden — sprostiti eno zavoro ali ustvariti en trenutek bližine brez cilja.

Vaja deluje le, če je varna. Če ob njej eden od vaju čuti pritisk ali če se pogovor vsakič konča s solzami ali jezo, je to znak, da potrebujeta tretjega v sobi.

Kdaj k zdravniku ali seksologu

Ne bi bila poštena, če bi zapisala, da je vsaka razlika v želji stvar odnosa. Pogosto je, a ne vedno.

Ko je prisotna bolečina. Bolečina med spolnim odnosom ni nekaj, kar se potrpi. Pri ženskah je razlog za obisk ginekologa, pri moških urologa ali osebnega zdravnika. Telo, ki boli, se upravičeno zapre.

Ko gre za zdravila ali hormone. Nekatera zdravila — med njimi pogosto antidepresivi, nekatera zdravila za krvni tlak in hormonska kontracepcija — lahko vplivajo na željo. Tudi menopavza, obdobje po porodu, dojenje, sladkorna bolezen in nizka raven testosterona. Zdravil nikoli ne ukinjaj sam, ampak se o tem pogovori z zdravnikom, ki ti jih je predpisal.

Ko je za tem depresija ali izgorelost. Izguba želje je pogost znak depresije — in obratno, depresija spremeni ves odnos, kot opisujem v zapisu Depresija v partnerstvu. Če izguba želje traja dlje in se ji pridružijo slaba volja, nespečnost, izguba veselja tudi do drugih stvari, je prvi naslov osebni zdravnik ali psihiater.

Ko gre za specifično spolno težavo. Težave z erekcijo, vzburjenjem, orgazmom ali stare rane, povezane s spolnostjo, so področje seksologov in spolnih terapevtov, ki imajo za to posebno izobrazbo. Terapija za pare in spolna terapija se lahko odlično dopolnjujeta.

In najpomembnejše: ko gre za pritisk. Spolnost, h kateri te nekdo sili, prepričuje do izčrpanosti ali ki jo »dolguješ«, ni razlika v želji. Je nasilje, tudi v zakonu. Če se v tem prepoznaš, preberi več v bazi znanja pod nasilje v odnosu in pokliči SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55 ali v nujnih primerih 113.

Kaj lahko pričakuješ v terapiji

Ljudje se pogosto bojijo, da bo pogovor o spolnosti v terapiji neroden, preveč oseben ali da bodo morali govoriti o podrobnostih. Ni tako. V terapiji za pare se navadno ne pogovarjamo o tehniki, ampak o pomenu: kaj vama bližina pomeni, kaj se zgodi, ko je ni, kaj si vsak od vaju pove o sebi, ko je zavrnjen ali ko zavrne. Pogosto se pokaže, da gre za stare zgodbe — o tem, ali si vreden, da te nekdo želi, ali smeš reči ne, ne da bi izgubil ljubezen.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na spolnost kot na enega od najbolj intimnih jezikov para. V njem se pogosto pokažejo vzorci, ki smo jih prinesli iz izvorne družine — kako se je govorilo o telesu, kako se je izražala nežnost, ali je bilo dovoljeno želeti. Ko par to razume, se razlika v želji ne zdi več kot boj, ampak kot vprašanje, na katerega lahko odgovarjata skupaj.

Kaj si zapomni

• Razlika v spolni želji je v dolgih odnosih skoraj neizogibna in ni dokaz, da ljubezni ni več.
• Poleg spontane obstaja odzivna želja (Rosemary Basson): pri mnogih se želja prižge šele, ko se bližina že začne.
• Pogosto ne manjka plina, ampak je preveč zavor — stres, utrujenost, zamera, pritisk.
• O spolnosti se pogovarjajta zunaj spalnice, v miru, o pomenu in ne o krivdi.
• Ob bolečini, vplivu zdravil ali znakih depresije pojdi k zdravniku; ob pritisku ali prisili poišči pomoč — to ni razlika v želji.