Nasilje in odvisnost: kdaj sta povezana in kdaj je alkohol le izgovor

Nedelja zjutraj. Kuhinja je pospravljena, kot da se ni nič zgodilo. On sedi za mizo z glavo v dlaneh in reče: »Oprosti. Veš, da to nisem jaz. To je bil alkohol. Nehal bom, obljubim.« In ona mu verjame — ne zato, ker bi bila naivna, ampak zato, ker je ta razlaga edina, ki ji pusti upanje. Če je kriv alkohol, potem je treba samo počakati, da neha piti. Potem bo spet tisti človek, ki ga je nekoč spoznala.

Stavek »ko je trezen, je najboljši človek na svetu« slišijo vsi, ki delajo z družinami, kjer sta se srečala pitje in nasilje. V njem je nekaj resnice in hkrati nevarna past. Ta zapis poskuša ločiti eno od drugega: kdaj sta odvisnost in nasilje res povezana, kdaj je alkohol le izgovor in zakaj je za varnost pomembno, da ju ne zamenjamo.

Preden nadaljujem: nisem specialistka za nasilje in ta zapis ni orodje, s katerim bi ocenil, kako nevaren je tvoj položaj. Če si ali je kdo drug v neposredni nevarnosti, pokliči policijo na 113 ali nujno pomoč na 112. Za pogovor in nasvet je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, 080 11 55. Ponoči (od 19.00 do 7.00) je na voljo Klic v duševni stiski, 01 520 99 00, ves čas pa Zaupni telefon Samarijan, 116 123.

Povezava obstaja

Začnimo s tem, kar je res. Alkohol in partnersko nasilje se pogosto pojavljata skupaj. Metaanaliza, ki sta jo pripravila Heather Foran in Daniel O’Leary, je zbrala desetine raziskav in pokazala, da je povezava med pitjem in nasiljem v partnerskih odnosih dosledna — majhna do zmerna, a jasna.

Še bolj nazorna je raziskava Williama Fals-Stewarta, ki je moške v programih zdravljenja odvisnosti in v programih za povzročitelje nasilja spremljal dan za dnem. Na dneve, ko so pili, je bila verjetnost fizičnega nasilja nad partnerko več kot osemkrat večja kot na dneve brez alkohola.

To je pomembna ugotovitev in je ne gre zmanjševati. Če v tvojem domu nasilje skoraj vedno pride z alkoholom, to ni domišljija. Alkohol zniža zavore, poslabša presojo, poveča razdražljivost in zmanjša sposobnost, da bi človek opazil, kako daleč je šel. Ko je nasilje, je pod vplivom alkohola pogosto tudi hujše.

Povezava ni vzrok

A tu se zgodba šele začne. Če bi bil alkohol vzrok nasilja, bi bili nasilni vsi, ki pijejo. Niso. Velika večina ljudi, ki pije — tudi tistih, ki pijejo preveč —, nikoli ne udari partnerke. In obratno: veliko nasilja se zgodi popolnoma trezno.

Eno od vprašanj, ki pogosto razkrije več kot karkoli drugega: na koga je nasilen, ko pije? Človek, ki pod vplivom alkohola udari partnerko, redko udari šefa, prodajalko ali policista. Alkohol mu ne vzame popolnoma nadzora — pusti ga izbirati, kje je »varno« izbruhniti. To ni kritika ljudi, ki pijejo. To je opažanje, da je nasilje odnos, ne kemijska reakcija.

Že leta 1969 sta antropologa Craig MacAndrew in Robert Edgerton v knjigi o vedenju v pijanosti opisala, kako različno se ljudje v različnih kulturah obnašajo, ko pijejo. Ponekod pijanost spremljajo pretepi, drugod petje in solze, spet drugod skoraj nič. Njuna ugotovitev je bila, da se ljudje v pijanosti vedejo tako, kot njihova kultura pričakuje, da se pijani vedejo — in kot jim dovoli. Alkohol ne prinese vedenja od nikoder. Odklene tisto, kar je bilo že pripravljeno in »dovoljeno«.

Alkohol kot izgovor

V slovenskem prostoru ima alkohol posebno mesto. O tem, kako se pitje v naših družinah normalizira, sem pisala v zapisu Alkohol v slovenski družini: kako se normalizira, dokler ne poči. Eden od načinov normalizacije je tudi ta, da alkohol postane razlaga za vse: »Saj ni bil on, bil je pijan.«

Ta razlaga je za vse vpletene udobna — in prav zato nevarna. Tistemu, ki izvaja nasilje, omogoča, da ne prevzame odgovornosti. Tisti, ki ga doživlja, ponuja upanje, da se bo z zadnjim kozarcem končalo tudi nasilje. Okolici pa omogoča, da se ji ni treba vmešati, ker gre vendar »samo za pitje«.

Lundy Bancroft, ki je dolgo delal s povzročitelji nasilja, je opisal, kako pogosto moški, ki so nasilni pod vplivom, alkohol uporabljajo kot izgovor in dovoljenje — in kako se njihovo nasilje navadno ne konča, ko nehajo piti. To ne velja za vsakogar. Velja pa dovolj pogosto, da ne smemo jemati razlage »to je bil alkohol« kot samoumevne.

Ko pitje neha, nasilje pa ne

Najtežje spoznanje za mnoge družine pride, ko partner res neha piti. Raziskave Timothyja O’Farrella in sodelavcev so pokazale, da se je pri moških, ki so se zdravili zaradi odvisnosti od alkohola in so nato nehali piti, nasilje nad partnerko v povprečju občutno zmanjšalo. To je dobra novica in pomembna.

Ni pa to novica za vsakogar. Pri delu moških se nasilje ni končalo, pri nekaterih se je le spremenila oblika: manj udarcev, a enak nadzor nad denarjem, enako ljubosumje, enake grožnje, enako molčanje kot kazen. Če je bil vzorec nadzora prisoten že prej, ga treznost ne odpravi sama od sebe. Čustveno nasilje, nadzor prek denarja, preverjanje telefona — nič od tega ne potrebuje alkohola.

Zato je pomembno ločiti: zdravljenje odvisnosti zdravi odvisnost. Ne zdravi nasilja. O tem, kako odvisnost deluje v možganih in zakaj ni stvar volje, sem pisala v zapisu Odvisnost ni šibka volja: kaj se zgodi z nagrajevalnim sistemom. Kratko razlago najdeš tudi v bazi znanja pod odvisnost. A tudi ko odvisnost razumemo kot bolezen, nasilje ostaja odločitev, za katero je odgovoren tisti, ki ga izvaja.

Ko pije tista, ki trpi nasilje

Povezava ima še drugo smer, o kateri se manj govori. Ljudje, ki živijo v nasilnem odnosu, včasih sami začnejo piti ali jemati pomirjevala — da zaspijo, da otopijo strah, da zdržijo še en večer. To ni šibkost. To je poskus, da bi preživeli nekaj, kar je preveč.

Ta pot pa ima svoje nevarnosti. Pitje lahko oteži, da bi pravočasno prepoznala nevarnost ali poiskala pomoč. Nasilen partner ga lahko uporabi proti njej — pred otroki, pred sorodniki, celo pred institucijami: »Saj vidite, kakšna je, ona je tista s težavo.« Nekateri partnerje v pitje celo potiskajo, ker je tako lažje nadzorovati in jim manj verjamejo.

Če se v tem prepoznaš, vedi: tvoje pitje ne pomeni, da si si nasilje zaslužila. In ne pomeni, da ti pomoč ne pripada. Specializirane službe za pomoč ob nasilju se srečujejo tudi s tem in ti ne bodo zaprle vrat zato, ker piješ.

Kako to lahko zveni

Takole bi lahko potekal pogovor med žensko in njeno sestro, ki ji je rekla, da je partner »spet pil« (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Saj ni tako hudo. Ko ne pije, je čisto drugačen.«
»Kaj se zgodi, ko pije?«
»Kriči. Včasih … me porine. Ampak potem mu je žal.«
»In ko ne pije — kako je takrat?«
Dolgo premisli. »Takrat pregleda račune. Pa telefon. Pa me sprašuje, s kom sem bila.«
»Se ti zdi, da je to tudi alkohol?«
»… Ne. To ne.«

Sestra v tem pogovoru ne pove ničesar novega. Postavi le vprašanje, ki loči pitje od nadzora. In včasih je to vprašanje dovolj, da se v človeku nekaj premakne: da začne razmišljati, da konec pitja morda ne bo konec vsega drugega.

Past za bližnje: soodvisnost ali nasilje

Ljudje, ki živijo z odvisnim partnerjem, pogosto dobijo nasvete, kako ravnati: postavi meje, ne pokrivaj ga več, naj sam nosi posledice, nehaj ga reševati. O tem sem pisala v zapisu Ko je odvisen partner: kje je meja med podporo in omogočanjem in v zapisu o sozavisnosti; kratka razlaga pojma je v bazi znanja pod soodvisnost.

Ti nasveti so v marsičem dragoceni. A ko je v odnosu nasilje, se lahko obrnejo proti tebi. Postaviti mejo človeku, ki se nanjo odzove z nasiljem, ni samo težko — je lahko nevarno. In razlaga, da »omogočaš njegovo pitje«, lahko nehote okrepi občutek, da si za vse, kar se dogaja, odgovorna ti.

Zato velja: kadar je poleg pitja v odnosu tudi strah, nadzor ali fizično nasilje, ima varnost prednost pred vsemi nasveti o soodvisnosti. Najprej se pogovori s specializirano službo — SOS telefon 080 11 55 —, šele nato s tistimi, ki pomagajo družinam odvisnih.

Dve poti, ki se ne zamenjata

Če sta v družini prisotna oboje, odvisnost in nasilje, potrebujeta vsaka svojo pomoč. Ena ne nadomesti druge.

Varnost je prva, ker brez nje nič drugega ne deluje. Delo z nasiljem je ločeno delo s tistim, ki ga izvaja — v specializiranih programih, kjer je v središču odgovornost, ne alkohol. Zdravljenje odvisnosti poteka prek zdravnika in programov, namenjenih odvisnosti.

Če so v družini otroci, so v vseh treh plasteh tudi oni. Otroci, ki odraščajo ob pitju in nasilju hkrati, pogosto ne vedo, česa se bolj bojijo — steklenice ali tega, kar pride za njo. Center za socialno delo je naslov tudi zanje, in nobena od teh poti jih ne sme spregledati, četudi se zdi, da so spali ali da »tega niso videli«.

Pogosto se predlaga, da bi par šel skupaj na terapijo »in rešil oboje naenkrat«. Ko je v odnosu nasilje, terapija za pare ni primerna oblika pomoči. Zakaj, sem razložila v zapisu Zakaj terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika. Če pa se v tem zapisu prepoznaš kot tisti, ki nasilje izvaja, je zate namenjen zapis Ko se prepoznaš kot tisti, ki izvaja nasilje.

Vaja: ločiti stavek od odgovornosti

Ta vaja je za tiste, ki živijo z nekom, ki pije, in ki v sebi nosijo stavek »saj ni bil on, bil je alkohol«. Ni namenjena oceni, kako nevarno je. Namenjena je temu, da si razjasniš, kaj slišiš. Zapiske hrani tam, kjer jih nihče drug ne more prebrati — če partner pregleduje tvoj telefon ali zvezke, vaje ne zapisuj, ampak jo naredi v mislih ali s strokovnjakom.

1. Zapiši stavek, ki ga najpogosteje slišiš. Na primer: »To je bil alkohol.« »Ne vem, kaj me je prijelo.« »Ti si me spravila do tega.«
2. Prepiši ga brez alkohola. »Kričal sem nate.« »Porinil sem te.« Opazuj, kako zveni drugače, ko je razlaga odstranjena.
3. Zapiši, kaj se dogaja tudi takrat, ko ne pije. Samo dejstva. Brez ocenjevanja, ali je »dovolj hudo«.
4. Opazi, kaj ti je pri tem najtežje. Strah? Krivda? Žalost za človekom, kakršen je bil? Vse to je lahko hkrati.
5. Povej enemu človeku. Prijateljici, sestri ali svetovalki na SOS telefonu, 080 11 55. Ni ti treba odločiti ničesar. Dovolj je, da nisi več edina, ki ve.

Kje ta teza ne velja povsem

Vse, kar sem napisala, bi lahko zvenelo, kot da alkohol ni pomemben. To ni res, in tu je nekaj mej.

Pitje je pomemben dejavnik nevarnosti. Ko je nasilje, je pod vplivom pogosto hujše in nepredvidljivejše. Zato specializirane službe pri oceni nevarnosti vedno vprašajo tudi o pitju in drogah. Če je partner nasilen in pije, to nevarnosti ne zmanjša, ampak jo poveča.

Pri nekaterih zdravljenje res pomaga. Kot kažejo O’Farrellove raziskave, se pri delu moških, ki nehajo piti, nasilje močno zmanjša. Zdravljenje odvisnosti je zato vredno in pomembno — le da samo po sebi ni zagotovilo varnosti.

Ni vsak prepir pod vplivom alkohola nasilje enake vrste. Sociolog Michael Johnson je opisal, da se pod skupnim imenom »nasilje v družini« skrivajo različni vzorci — od situacijskih spopadov do sistematičnega nadzora in ustrahovanja. To razlikovanje je za strokovnjake, ne za samooceno: odnos, ki se od znotraj zdi »samo prepiri ob pijači«, je od zunaj pogosto videti drugače. Kratka razlaga širšega pojma je v bazi znanja pod nasilje v odnosu.

Odvisnost in nasilje sta pogosto del daljše zgodbe. Mnogi, ki danes pijejo in so nasilni, so odraščali ob istem. O tem, kaj otrok odnese iz doma, kjer so starši pili, sem pisala v zapisu Odraščanje ob starševem pitju: kaj otrok odnese v odraslost. Razumevanje izvora je pomembno — a ne odvezuje odgovornosti zdaj.

Kaj si zapomni

• Alkohol in partnersko nasilje sta povezana: na dneve pitja je nasilje bistveno verjetnejše in pogosto hujše.
• Povezava ni vzrok: večina ljudi, ki pijejo, ni nasilna, veliko nasilja pa se zgodi trezno.
• Zdravljenje odvisnosti zdravi odvisnost, ne nasilja — nadzor lahko ostane tudi po zadnjem kozarcu.
• Ob nasilju ima varnost prednost pred nasveti o soodvisnosti; terapija za pare ni primerna oblika.
• Ob nevarnosti pokliči 113 ali 112, za pogovor in nasvet je na voljo SOS telefon 080 11 55.