Sozavisnost: ko rešuješ drugega in izgubiš sebe

»Ne vem, kaj bi rada. Res ne vem. Vem, kaj bi bilo zanj najbolje.« To mi je rekla ženska, ki je prišla, ker ne more spati. Prvo srečanje sva porabili za njegovo zdravljenje, drugo za njegovo službo, tretje za njegovo mamo. Šele na četrtem sem jo vprašala, kdaj je zadnjič nekaj naredila, ker je bilo lepo. Molčala je precej dolgo.

Ta zapis ni o tem, kako postaviti mejo odvisnemu partnerju — o tem pišem posebej. Ta je o vzorcu, ki je starejši od tega odnosa in ki bi se pokazal tudi, če partnerja ne bi bilo: o tem, kako človek začne meriti svojo vrednost po tem, koliko drugega drži pokonci.

Od kod je beseda prišla

Izraz je nastal v osemdesetih v okolju zdravljenja odvisnosti od alkohola. Sprva se je govorilo o »soalkoholiku« — o partnerju ali partnerki človeka, ki pije. Timmen Cermak je leta 1986 celo predlagal, naj se sozavisnost uvrsti med osebnostne motnje. Ni se uvrstila in do danes ni diagnoza, ne v MKB ne v DSM.

Pojem je nato pobegnil iz stroke v priljubljene knjige in se močno razširil: nenadoma je sozavisnost pomenila skoraj vsako obliko prevelike vpletenosti v koga. Prav ta razširitev mu je vzela natančnost — in ravno zato je vredno povedati, kaj pod besedo mislim, preden jo uporabim.

Kaj mislim, ko rečem sozavisnost

Zame ni to lastnost človeka, ampak razmerje moči v odnosu: stanje, v katerem se tvoje počutje, tvoja vrednost in tvoj urnik določajo glede na stanje nekoga drugega. Ne glede na to, ali gre za partnerja z odvisnostjo, za bolno mamo, za brata v težavah ali za otroka, ki se ne osamosvoji.

Znaki, po katerih to prepoznam v svoji sobi, so precej dosledni. Človek natančno ve, kako se počuti drugi, in slabo ve, kako se počuti sam. Predvideva potrebe, preden so izrečene. Odgovarja na vprašanje o sebi z zgodbo o drugem. Počuti se krivega, kadar počiva. In ima občutek, da bi se, če bi za teden dni izpustil vajeti, vse podrlo.

Zakaj ravno reševanje

To se ne zgodi naključno. Otrok, ki je bil doma koristen — ki je pomirjal, prevajal med staršema, skrbel za mlajše, bil priden, da je bilo manj hrupa — se je naučil zelo natančne enačbe: vreden sem, kadar sem potreben. Ta enačba ne izgine, ko odrasteš. Samo objekt se zamenja.

Murray Bowen je za to uporabil pojem diferenciacije: sposobnost, da ostaneš v stiku z ljudmi in hkrati ohraniš svoje mnenje in svoje počutje. Kadar je diferenciacija nizka, se čustva v družini pretakajo brez zavor — tvoja tesnoba je moja tesnoba, tvoja jeza je moja krivda. Bowen je opozarjal, da ni cilj razdalja, ampak sposobnost ostati blizu, ne da bi se stopil.

Marsikdo od tod pride tudi z zelo strogim notranjim glasom, ki vsako skrb zase razglasi za sebičnost. O njem sem pisala v zapisu o notranjem kritiku.

Trikotnik, ki se vrti

Stephen Karpman je leta 1968 opisal tri položaje, ki jih ljudje v takih odnosih zavzemamo: reševalec, žrtev in preganjalec. Zanimivo pri tem ni, kdo je kdo, ampak to, da se položaji menjajo, in da so vsi trije v isti igri.

Značilen krog je tak. Rešujem, ker mu ne gre. Ker rešujem, mi zmanjka moči in postanem oster — očitam, štejem, spomnim na vse, kar sem naredila. Ko vidim njegov obraz, se počutim grozno in se postavim v vlogo tiste, ki je pretirala, torej se opravičim in znova rešujem. Trije položaji, en teden.

Izhod iz trikotnika ni v tem, da bi bil boljši reševalec. Je v tem, da nehaš igrati vse tri vloge — kar praktično pomeni: manj napovedovanja, več izražanja lastnega stanja.

Kaj izgubiš

Najprej se izgubijo drobnarije. Ne veš, kaj bi jedel. Nimaš mnenja o filmu. Prijateljstva se skrčijo, ker ni časa in ker je težko razlagati. Potem se izgubi telo: nespečnost, napetost, bolečine, o katerih izvid ne pove nič, in ki jih človek pripiše starosti ali slabemu spanju, ne pa temu, kar nosi.

Nazadnje pride zamera, in ta je pri ljudeh, ki dosti dajejo, najbolj neprijetna, ker se ne sklada z njihovo podobo o sebi. Zamera ni znak, da ne ljubiš. Je znak, da si dal več, kot si imel, in da si to naredil brez dogovora. Utrujenost, ki iz tega nastane, ima obliko izgorelosti — o njenih znakih pišem tukaj.

Ni nujno partner

Ker je beseda nastala ob alkoholu, se pogosto misli, da gre samo za partnerske odnose. V praksi to sploh ni najpogostejša različica. Vidim odrasle hčere, ki organizirajo življenje ostarelega očeta in se ob vsakem njegovem klicu odzovejo kot na alarm. Vidim starše odraslih otrok, ki plačujejo najemnine, iščejo službe in ohranjajo videz, da gre. Vidim sestre, ki že petnajst let »držijo družino skupaj«.

Skupna točka ni vrsta odnosa. Skupna točka je, da je nekdo prevzel nalogo, ki je z leti postala njegova identiteta. Ravno to je najtežji del: če neham reševati, kdo sem potem? Vprašanje ni retorično in ga jemljem resno. Praznina, ki ostane, je pravi razlog, zakaj se ljudje v vzorec vračajo, tudi ko že vedo vse, kar piše v tem zapisu.

Kako to zveni v pogovoru

Nekaj stavkov, ki jih slišim skoraj dobesedno. »Saj ni tako hudo, samo utrujena sem.« »Nihče drug tega ne bo naredil.« »Če bi mu povedala, bi bilo huje.« »Zdaj ni pravi trenutek zame.« In najbolj pogost: »Saj sem v redu, samo malo bi spala.«

Zanimivo je, kaj imajo skupnega. Vsi so resnični. Nobeden ni izgovor in nobeden ni laž — vsak od njih opisuje resnično okoliščino. Ravno zato je vzorec tako trden: nastane iz zaporedja razumnih odločitev, od katerih je vsaka posamezno pravilna. Šele skupaj sestavijo življenje, v katerem tebe ni.

Kadar to komu povem, se pogosto pojavi krivda, in sicer takoj. To je pričakovano. O tem, kako ločiti krivdo, ki opozarja na resnično napako, od krivde, ki samo skrbi, da se ne premakneš, sem pisala v zapisu o zdravi in strupeni krivdi.

Zakaj je ta pojem sporen

Zdaj pa del, ki ga v člankih o sozavisnosti skoraj nikoli ne najdeš, čeprav je pomemben.

Prvič, sozavisnost ni diagnoza in nikoli ni bila. Merski pripomočki zanjo so raznoliki in slabo skladni med seboj, opredelitve v literaturi pa tako široke, da bi vanje spadala skoraj vsaka skrbna oseba. Kadar konstrukt zajame vse, ne pojasni ničesar.

Drugič, in to je resnejši ugovor: pojem je bil pogosto uporabljen za to, da se je odgovornost prenesla na tistega, ki je ostal. Ženske so bile z njim patologizirane zaradi tega, ker so skrbele — kot da bi bilo dejanje skrbi bolezen in kot da bi bilo nesorazmerno vlaganje v odnos posledica njihove osebnostne napake, ne pa razmerja moči in zelo konkretnih okoliščin. Socialne delavke, kot je Sandra Anderson, so na to opozorile že v devetdesetih.

Tretjič, in to je najpomembnejše: v odnosih z nasiljem je govorjenje o sozavisnosti nevarno. Če nekdo ostane pri partnerju, ki ga ogroža, to ni znak njegovega vzorca reševanja. To je vprašanje varnosti, denarja, otrok, groženj in tega, da je najbolj nevarno obdobje pogosto prav ob odhodu. Tam se ne dela na »vzorcu«, ampak na varnostnem načrtu, in tam je prvi naslov center za socialno delo, policija ali specializirana organizacija.

In četrtič, skrb za drugega ni napaka. Del tega, kar priljubljena literatura označi kot sozavisnost, je preprosto ljubezen v težkih okoliščinah. Nekdo, ki neguje partnerja z rakom ali starša z demenco, ni sozavisen. Je utrujen.

Kaj od pojma vseeno obdržim

Kljub tem ugovorom besede ne zavržem, ker opiše nekaj, kar ljudje resnično doživljajo in za kar drugega imena nimajo. Samo uporabim jo ožje.

Uporabna je takrat, kadar sta izpolnjena dva pogoja hkrati: tvoje ravnanje sistematično odstranjuje posledice namesto drugega in ti pri tem sistematično izgubljaš dostop do sebe. Če je izpolnjen samo prvi, je to lahko preprosto pretirana skrb v krizi. Če je izpolnjen samo drugi, gre morda za depresijo ali izčrpanost. Šele oba skupaj tvorita vzorec, ki se sam poganja.

Kaj pomaga

Delo se ne začne pri drugem in se skoraj nikoli ne začne pri odhodu. Začne se pri vprašanju, na katero ljudje v začetku ne znajo odgovoriti: kaj bi počel danes, če ne bi bilo treba nikogar držati pokonci?

V praksi delam tri stvari. Prvo je ločevanje: čigavo je to počutje in čigava je ta naloga. Drugo je vaja v izjavah o sebi namesto o njem — »ne bom več urejala tega« namesto »ti si nemogoč«. Tretje je vračanje drobnih odločitev, ki so izginile prve: kaj bom jedla, kaj bom poslušala, komu bom pisala. To zveni majhno in ni.

Pri tem se skoraj vedno pojavi strah, ki ga je vredno izreči na glas: če neham držati, se bo podrlo. Včasih se res kaj podre. Zamudi rok, izgubi službo, se sprejo. Vzorec se namreč ne razveže brez posledic — razveže se točno prek njih, ker so posledice edino, kar drugemu sploh pove, kje je. To ni kazen in ni preizkus. Je vrnitev nečesa, kar ni bilo nikoli tvoje.

In zadnje: to delo ne gre brez prijaznosti do sebe, sicer se spremeni v novo obliko strogosti — »zdaj pa moram nehati reševati, in če ne zmorem, sem spet zatajila«. O tem, zakaj sočutje do sebe deluje bolje kot pritisk, sem pisala v zapisu o samosočutju.

Pomaga tudi lastna podpora, ločena od njegovega zdravljenja — skupine za svojce, kot je Al-Anon, imajo raziskovalno podporo za to, da izboljšajo počutje svojca, ne glede na to, ali odvisni preneha. To je pomembna informacija: tvoje okrevanje ni pogojeno z njegovim.

In če je v ozadju odvisnost: nenadna opustitev alkohola ali pomirjeval je lahko nevarna in sodi pod zdravniški nadzor. Ni tvoja naloga, da to vodiš. O tem, kako izbrati človeka, ki bo pri tem delal s tabo, pišem v zapisu o izbiri terapevta.

Kaj si zapomni

Sozavisnost ni diagnoza in ni značaj. Je vzorec, v katerem tvoja vrednost visi na tem, koliko drugega držiš pokonci — in ki se prepozna po dveh stvareh hkrati: odstranjuješ posledice namesto njega in izgubljaš stik s sabo.

Skrb ni sozavisnost, utrujenost ni patologija, in kadar je v odnosu nasilje, pojem odpade — takrat gre za varnost. Krog ne poči zaradi manj ljubezni, ampak takrat, ko nekdo neha odstranjevati posledice. In tvoje okrevanje se lahko začne, preden se začne njegovo. To je verjetno najpomembnejši stavek v tem zapisu.