Trezen v družbi, ki pije: kako preživeti praznike in zabave

»Saj enega boš, ni ja praznik brez tega.«

Ta stavek sliši vsak, ki v Sloveniji ne pije. Sliši ga na božičnem kosilu, na poroki, na tridesetletnici, na pikniku pri sosedu, na novoletni zabavi v službi. Sliši ga od ljudi, ki mu nočejo nič slabega — nasprotno, mislijo, da so gostoljubni. In prav zato je tako težko: ni sovražnik pred tabo, ampak teta, ki ti je kot otroku kupovala sladoled.

Nekateri ljudje, s katerimi delam, ne pijejo, ker so odvisni. Drugi ne pijejo, ker jemljejo zdravila, ker so noseči, ker slabo spijo, ker so ugotovili, da jim ne dene dobro, ali preprosto ker nočejo. Za vse pa velja isto: v družbi, kjer je pitje privzeta nastavitev, trezna odločitev ni zasebna zadeva. Postane tema za mizo.

Zakaj je trezen človek pri nas sumljiv

V okolju, kjer je alkohol vpleten v skoraj vsak obred — rojstvo, smrt, sklenitev posla, konec sezone, martinovanje —, tvoja odklonitev ni videti kot izbira. Videti je kot komentar. Nekdo, ki pije, ob tebi za trenutek pomisli nase, in ta nelagoden utrinek se pogosto vrne kot pritisk nate.

Zato so vprašanja tako vztrajna. »Kaj pa je s tabo?« ni radovednost, je poskus, da bi se red spet vzpostavil. Ko to enkrat vidiš, se marsikaj razrahlja: nisi ti tisti, ki mora pojasnjevati, ampak si nehote sprožil nekaj v drugem. Tvoja naloga ni, da to popraviš.

Pomaga tudi vedeti, da je pitje pri nas dolgo veljalo za znak gostoljubja in za merilo tega, ali si sproščen človek. Kdor ne pije, se v tej logiki ne bere kot zdrav, ampak kot zadržan, moralist ali bolnik. Nič od tega ni res, a pričakovati moraš, da bo kdo v tvoji odklonitvi slišal enega od teh treh pomenov. Ni tvoja naloga, da mu ga vzameš.

Kaj se v resnici zgodi, ko te silijo

Telo se odzove hitreje kot glava. Srce pospeši, v prsih se stisne, misel pa steče v obrambo: kaj naj rečem, da ne bo scene. Če si v okrevanju, se v tem trenutku pogosto zgodi še nekaj — spomin na to, kako je bilo prijetno, se prikaže v idealizirani obliki, brez naslednjega jutra.

To ni znak, da si šibek. Je znak, da ima tvoj živčni sistem dobro shranjeno bližnjico. Bližnjice ne moreš izbrisati, lahko pa poskrbiš, da v tistem trenutku ne odločaš. Odločitev mora biti sprejeta prej.

Zanimivo je, da hrepenenje po pijači skoraj nikoli ne traja tako dolgo, kot se zdi, dokler traja. Val naraste, se zadrži nekaj minut in upade — tudi če ne narediš ničesar. Ljudje, ki to enkrat izkusijo zavestno, dobijo nekaj dragocenega: dokaz, da val mine sam od sebe in da ni treba popustiti, da se konča. Naslednjič se zato manj prestrašijo že samega občutka.

Odgovor pripravi prej, ne takrat

Najbolj uporabna stvar, ki jo lahko narediš, je nekaj skrajno preprostega: dva stavka, ki ju imaš na pamet. Ne pojasnilo, ne zagovor — stavka.

Prvi je kratek in ne odpira teme: »Danes ne, hvala.« Drugi je za tistega, ki ne odneha: »Sem se odločil, da ne pijem. Bo pa vesela, če mi natočiš vodo.« Opaziš, da nobeden ne vsebuje razlage. Razlaga je vabilo v pogajanje, ker vsako razlago lahko nekdo ovrže. Odločitve ne more.

Ljudje me pogosto vprašajo, ali smejo lagati — reči, da so na antibiotikih, da vozijo. Smejo. Nikomur nisi dolžan svoje zdravstvene zgodovine. Vseeno opažam, da ljudje, ki uporabljajo izgovore, čez čas otopijo od tega, ker morajo vzdrževati zgodbo. Če zmoreš, je krajše in bolj sproščeno reči preprosto to, da ne piješ. Nekaj o tem, zakaj je stavek »ne« tako težak in kako se ga da vaditi, sem zapisala v besedilu o postavljanju meja.

Načrt za en večer

V raziskavah preprečevanja zdrsov se vedno znova pokaže isto: bolje se odrežejo ljudje, ki imajo za tvegane situacije vnaprej pripravljen konkreten odziv, ne pa splošne odločenosti. Odločenost zvečer ob enajstih ni več na voljo. Načrt je.

Načrt ima tri dele in vsi trije so dolgočasni. Prvič: kako prideš in kako greš. Če te kdo pelje, si odvisen od njegove trenutne volje; lasten prevoz ali vnaprej naročen prevoz je pol zgodbe. Drugič: kdaj greš. Ura, ki jo določiš prej, deluje bolje kot občutek »ko mi bo dovolj«, ker se občutek pozno zvečer premakne. Tretjič: kdo je tvoj človek. Nekdo v prostoru ali na telefonu, ki ve, kaj je s tabo, in ki mu lahko napišeš tri besede.

Sprožilci niso tam, kjer jih pričakuješ

Večina ljudi se pripravi na to, da jim bo kdo ponujal. Redkeje se pripravijo na dolgčas, na neroden pogovor s človekom, ki ga leta nisi videl, na to, da bo tvoj brat spet omenil tisto zgodbo, ali na tisto uro, ko se zabava razrahlja in vsi postanejo mehki in odkriti.

Posebno mesto ima navdušenje. Ljudje pričakujejo, da jih bo zamikalo, ko jim bo hudo, in se presenečeni znajdejo v skušnjavi na dan, ko je vse šlo dobro — po podpisu pogodbe, po dobrem izpitu, po pomiritvi s partnerjem. Praznovanje je bilo pri marsikom leta zvezano z alkoholom prav tako trdno kot žalost. Ta sprožilec je zahrbten, ker ga nihče ne pričakuje in ker ga okolica najbolj podpira.

Prav zato je koristno, da si pred prazniki narediš svoj seznam. Ne splošnega, svojega. Kateri trije trenutki v decembru te vsako leto najbolj načnejo? Kaj bi za vsakega od njih naredil drugače? Ta vaja traja deset minut in je vredna več kot obljuba, da boš močen.

Kozarec v roki je majhna, a uporabna reč

Kdor ima kaj v roki, ga manj sprašujejo. Voda z limono, sok, brezalkoholno pivo — karkoli, kar je videti kot pijača. Zveni banalno, a v praksi odstrani polovico vprašanj, ker si vizualno del prizora.

Ena pripomba: brezalkoholna piva in koktajli so za nekatere ljudi v okrevanju neproblematični, za druge pa so preblizu — okus, vonj in obred sprožijo hrepenenje. Tega ne more nihče presoditi namesto tebe in prav je, da preizkusiš previdno, ne na najtežjem večeru v letu.

Komu povedati in komu ne

Ni ti treba povedati vsem. Pogosto zadostuje eden ali dva človeka na dogodku, ki vesta. Njuna naloga ni, da te varujeta — je, da nisi sam v prostoru s svojo resnico.

Izbira tega človeka ni nepomembna. Ni najboljši tisti, ki bo najbolj sočuten, ampak tisti, ki ne bo dramatiziral in ne bo o tem govoril naprej. Nekomu, ki bo ob tvojem priznanju vidno ganjen in bo cel večer preverjal, kako si, boš čez pol ure hotel dokazati, da si v redu — in to je natanko obratno od tistega, kar potrebuješ.

Kadar gre za družino, se ljudje bojijo, da bodo z razkritjem sprožili plaz vprašanj. Včasih ga res. Zato je smiselno povedati enemu človeku, ki ga izbereš, in ne celi mizi hkrati. Moški mi pogosto povedo, da jim je prav ta korak najtežji; o tem, zakaj pomoč poiščejo pozneje in kaj jih zadržuje, sem pisala v zapisu o moških in terapiji.

Prazniki so maraton, ne en večer

Decembra ne odloča silvestrovo. Odloča tristo majhnih stikov: službene malice, obiski, nakupovanje, pričakovanja, prekinjena rutina, manj spanja. Ko rutina pade, pade tudi opora, ki jo je dajala.

Zato v tem obdobju priporočam obratno logiko od tiste, ki jo ljudje uporabijo sami. Namesto da bi zmanjšal to, kar te drži pokonci — spanje, gibanje, srečanja skupine, terapijo —, to obdrži prav takrat, ko je najmanj časa. Prazniki so čas, ko je najlažje reči, da bo januarja spet vse po starem, in prav v tej vrzeli se največ zgodi.

Pomaga tudi, če imaš vsaj en dogodek, ki ni o alkoholu. Sprehod, kino, kosilo dopoldne. Ne zato, da bi se izogibal, ampak zato, da praznik ni izključno preizkus.

Če ti spodrsne

Zdrs ni dokaz, da nič ne velja. V modelih preprečevanja zdrsov je znan pojav, ki mu pravimo učinek kršitve abstinence: po prvem odklonu človek pomisli, da je vse propadlo, in prav ta misel — ne snov — pogosto sproži nadaljevanje. Torej ni odločilen zdrs, ampak razlaga, ki jo daš zdrsu.

Uporabno je vprašanje, kaj se je zgodilo v uri pred tem, ne pa kaj je narobe s tabo. Prvo da podatek za naslednjič. Drugo da samo notranjemu kritiku gradivo. Ljudje, ki znajo po zdrsu ravnati s sabo s samosočutjem, se v raziskavah hitreje vrnejo v prejšnji tir — ne ker bi bili prizanesljivi do sebe, ampak ker prizanesljivost ohrani sposobnost razmišljanja.

In še enkrat, ker je pomembno: če razmišljaš o tem, da bi po daljšem obdobju rabe nenadoma nehal sam, se prej pogovori z zdravnikom. Odtegnitev pri alkoholu in pomirjevalih je lahko telesno nevarna in zahteva nadzor.

Kje ta nasvet ne zaleže

Vse zgoraj predpostavlja, da je dogodek vreden tega, da greš nanj. Pogosto ni. Del ljudi, ki jih srečam, porabi ogromno energije za tehnike preživetja na zabavah, na katere jim v resnici ni. Poštena možnost, ki jo redko kdo pove naglas, je preprosto ne iti.

Drugič: v prvih mesecih okrevanja marsikomu nobena tehnika ne zadošča. Če ti vsak dogodek vzame tri dni, to ni pomanjkanje volje — to je informacija, da je prezgodaj. Umik ni poraz, je razporejanje moči.

Tretjič: obstajajo družine in delovna okolja, kjer te odklonitev stane. Zbadanje, izključitev iz kroga, tiho degradiranje. Nesmiselno bi bilo trditi, da se to reši z dvema pripravljenima stavkoma. Včasih je resnično vprašanje, koliko te tak krog stane in ali ga hočeš obdržati — in to je vprašanje, ki traja dlje kot en december.

Kaj si zapomni

Odločitev se sprejme prej, ne ob mizi. Dva stavka na pamet sta vredna več kot dolga razlaga.

Razlaga je vabilo v pogajanje. Odločitev ni.

Načrt naj vsebuje prevoz, uro odhoda in enega človeka, ki ve.

Sprožilci so pogosto dolgčas, utrujenost in pozna ura, ne ponujen kozarec.

Prazniki so maraton. Prav takrat obdrži tisto, kar te sicer drži pokonci.

Zdrs ni razveljavitev vsega, kar si naredil. Odločilna je razlaga, ki mu jo daš.

Nenadna opustitev alkohola ali pomirjeval brez zdravniškega nadzora je lahko nevarna.

In če se zalotiš, da razmišljaš, ali sploh smeš ne piti: smeš. Za to ni potreben razlog, ki bi ga kdo drug potrdil. To, da si v nečem napredoval, se pogosto najprej vidi prav v tem, da ti ni več treba nikogar prepričevati.