Odvisnost od odnosov: zakaj nekateri ne zdržijo sami

»Nikoli nisem bila sama dlje kot tri tedne. Ne zato, ker bi mi šlo tako dobro pri moških. Zato, ker tega ne prenesem.« Povedala je mirno, skoraj v opravičilo, kot da opisuje neko svojo lastnost — višino, barvo las. V naslednji uri sva sestavljali seznam njenih zvez. Bilo jih je sedem. Med njimi ni bilo praznine, ki bi trajala dlje od enega meseca. Vsakič se je novo razmerje začelo, preden je staro zares končalo.

Ljudje temu radi rečejo »odvisnost od odnosov«. Beseda je uporabna, ker takoj opiše občutek: brez drugega človeka se telo obnaša, kot da mu nekaj manjka. Je pa tudi sporna — in prav pri tej sporni točki je vredno začeti, ker se od nje vse ostalo drugače bere.

Diagnoze ni in to ni malenkost

Odvisnost od odnosov ali od ljubezni ni uvrščena ne v MKB-11 ne v DSM-5-TR. Med vedenjskimi odvisnostmi sta priznani le igralniška motnja in — v MKB-11 — motnja igranja videoiger. Vse drugo, kar ljudje v vsakdanjem jeziku imenujejo odvisnost, je opis, ne diagnoza.

Zakaj to poudarjam? Ker beseda »odvisnost« nosi posledice. Ko si nekaj poimenuješ kot odvisnost, si hkrati narediš zgodbo o tem, kaj je rešitev: popolna abstinenca, doživljenjski nadzor, nevarnost recidiva. Pri odnosih to skoraj nikoli ni prava zgodba. Cilj ni, da nehaš imeti rad. Kaj diagnoza pove in česa ne, sem pisala posebej; tu je vprašanje še bolj zavito, ker imena sploh ni.

Kaj ljudje v resnici opisujejo

Ko odmislim besedo, ostane precej dosleden opis. Tesnoba, ki naraste ob tišini na drugi strani. Občutek, da si šele ob nekom cel. Zveze, ki se začnejo hitro in intenzivno, tako hitro, da se človek pozneje ne spomni, kdaj se je pravzaprav odločil. Selitev po dveh mesecih. Skupni načrti, preden veš, kako se drugi obnaša, kadar je utrujen. Vztrajanje v odnosih, ki so že dolgo prazni, ker se zdi, da je slab odnos še vedno manj strašen kot noben. In značilno: obdobja med zvezami niso obdobja miru, ampak iskanja.

To ni šibkost značaja in ni pomanjkanje samospoštovanja v smislu, kot ga uporabljajo revije. Je vzorec uravnavanja notranjega stanja — samo da se namesto snovi uporablja človek.

Pri tem se mi zdi pomembno ločiti dvoje, kar se pogosto zlije. Nekdo, ki tega ne prenese sam, ni isto kot nekdo, ki v odnosu prevzame vlogo reševalca in se izgubi v skrbi za drugega — o tem, kako se to sestavi, sem pisala v zapisu o sozavisnosti. Tu govorim o nečem preprostejšem in bolj golem: o tem, da je samota sama po sebi nevzdržna, ne glede na to, kakšen človek jo zapolni.

Zakaj deluje: nagrajevalni sistem ne loči

Zaljubljenost je nevrobiološko zelo glasno stanje. Slikovne raziskave Helen Fisher in sodelavcev so pokazale, da se pri gledanju fotografije osebe, v katero je človek zaljubljen, aktivirajo predeli, bogati z dopaminom — ventralna tegmentalna area in del repatega jedra. To so isti predeli, ki se odzovejo na druge močne nagrade. Ko odnos poči, pa se pri zavrnjenih ljudeh aktivirajo tudi predeli, povezani s hrepenenjem in z zaznavanjem telesne bolečine.

Iz tega ne sledi, da je ljubezen odvisnost. Sledi nekaj bolj skromnega, a uporabnega: možgani ne uporabljajo posebnega sistema za ljudi. Uporabljajo isti sistem pričakovanja in nagrade kot za vse drugo. Zato so lahko odnosi enako učinkovito sredstvo za utišanje neprijetnega notranjega stanja kot karkoli drugega — in zato se okoli njih lahko zgradi cikel.

Umik ni odtegnitev, a telo tega ne ve

Ko se tak odnos konča, ljudje pogosto opisujejo stanje, ki ga sami primerjajo z odtegnitvijo: nespečnost, izguba apetita, obsesivno preverjanje telefona, telesni nemir. Vztrajam pri razliki, ker je pomembna: to ni odtegnitveni sindrom v medicinskem pomenu. Pri alkoholu in pomirjevalih je odtegnitev telesno stanje, ki je lahko nevarno in zahteva zdravniški nadzor. Po razhodu ne umre nihče od odtegnitve.

Kar pa ne pomeni, da ni hudo. Bolečina po razhodu je resnična in ima svojo nevrobiologijo. Če ti v teh tednih ne uspe spati, ti bo verjetno bolj kot razlaga koristilo tisto, kar sem napisala o tem, kako se nespečnost drži živčnega sistema.

Krivulja, ki jo je vredno poznati

Najbolj uporabna stvar, ki jo ljudje odnesejo iz terapije pri tem vzorcu, ni vpogled v otroštvo. Je izkušnja, da stiska sama od sebe pade, če je ne prekineš.

Ko te zagrabi vzgib — napisati sporočilo, poklicati, odpreti profil — se stiska hitro dvigne in doseže vrh. Če vzgibu ustrežeš, se olajšanje zgodi takoj in vzorec se okrepi. Če ne ustrežeš, stiska nekaj časa raste, nato pa pade, tudi če ne narediš nič. Vsakič, ko to preživiš, je naslednji vrh nekoliko nižji. Tega ni mogoče razumeti vnaprej; treba je preživeti.

Kaj se dogaja človeku na drugi strani

Ta vzorec ni zaseben. Partner ga čuti, čeprav ga navadno ne zna poimenovati. Opisuje ga kot pritisk: kot da mora biti ves čas dosegljiv, kot da vsaka njegova slaba volja postane vprašanje o njunem odnosu, kot da tišina dveh ur zahteva pojasnilo. Marsikdo se v tem počuti pomembnega — nekaj časa. Biti nekomu ves svet je omamno, dokler ne postane služba brez odmora.

Sledi tisto, česar se najbolj bojiš: začne se umikati. Ne zato, ker te ne bi imel rad, ampak zato, ker išče zrak. Ti to zaznaš kot potrditev, da odhaja, in stisneš močneje. On potrebuje še več zraka. Zaporedje je logično in nihče ga ne izbere — vsak korak je razumen odziv na prejšnjega.

Zato je vredno povedati na glas: ta cikel ni dokaz, da je nekdo ljubosumen in nekdo hladen. Je dvoosebni sistem, ki ga oba vzdržujeta. In prav zato ga je mogoče prekiniti z ene same strani — ni treba, da se oba hkrati spremenita. Dovolj je, da eden neha odgovarjati po ustaljenem scenariju.

Od kod se to nauči

Najpogosteje iz zgodnjih izkušenj bližine, ki ni bila zanesljiva. Ne nujno iz zanemarjanja — dovolj je nepredvidljivost: starš, ki je bil včasih na voljo in včasih ne, brez razvidnega pravila. Otrok se v takem okolju nauči, da bližino je treba loviti in da ni nikoli zares zagotovljena. Ta nauk se ne shrani kot spomin, ampak kot telesna pripravljenost.

Pa vendar previdno. Povezava med zgodnjo navezanostjo in odraslimi odnosi je v raziskavah zmerna, ne železna. Veliko ljudi z zelo nestabilnim otroštvom ima trdne odnose in obratno. Otroštvo ni razlaga, ki bi zaprla primer; je ena od plasti.

Kje ta razlaga ne velja

Zdaj razdelek, ki nasprotuje vsemu doslej napisanemu. Obstaja resna nevarnost, da vzorec »ne zdržim sam« postane oznaka, ki jo človek prilepi na povsem normalno potrebo po bližini. Ljudje smo vrsta, ki v izolaciji slabo deluje — osamljenost je povezana z izidi za zdravje, ki so primerljivi z uveljavljenimi dejavniki tveganja. Hrepenenje po partnerju ni patologija in samostojnost ni višja stopnja razvoja.

Drugič: hitro navezovanje novih zvez po razhodu ni samo po sebi znak motnje. Del raziskav kaže, da ljudem, ki hitro vstopijo v novo zvezo, marsikdaj gre bolje, ne slabše. Statistika seveda ne pove nič o tebi.

In tretjič, najbolj neprijetno: pod isto sliko se včasih skriva nekaj drugega. Depresija, ki se kaže kot nezmožnost biti sam s svojimi mislimi. Panična motnja. Posledice travme. Ali pa preprosto življenjski položaj — samohranilstvo, negotova zaposlitev, stanovanje, ki ga sam ne zmoreš. Če je razlog denar ali strah pred nasiljem, pogovor o »odvisnosti od odnosov« ni samo neuporaben, ampak škodljiv.

Kaj se v terapiji dejansko dela

Nič spektakularnega. Najprej razlikovanje: kdaj je pri tebi želja po stiku in kdaj je beg pred nečim v tebi. To dvoje se počuti enako, a se različno konča.

Nato vaja v prenašanju praznine v majhnih odmerkih — ne teden samote, ampak en večer brez zapolnitve. Nato pogled na to, kaj v odnosih izgubiš prvo: običajno mnenje, potem prijatelje, potem urnik. In na koncu delo z notranjim kritikom, ki v tem vzorcu skoraj vedno govori isti stavek: da sam po sebi nisi dovolj zanimiv, da bi kdo ostal.

Pomaga tudi samosočutje, in ne v smislu prijaznih fraz. Gre za to, da se ob vzgibu, ki ga ne uresničiš, ne kaznuješ še sam — ker kazen poveča stisko, stiska pa je gorivo cikla.

Trije praktični poskusi

Prvi: zamik. Ko te zagrabi, ne rečeš »ne bom«, rečeš »ne zdaj, čez dvajset minut«. Vzgib redko preživi dvajset minut nedotaknjen.

Drugi: seznam, ki ga napišeš trezno. Ne ko ti je hudo. Tri stvari, ki jih v odnosih vedno opustiš, in tri, ki jih hočeš zadržati. Ta list preberi na začetku naslednje zveze, ne na koncu.

Tretji: en večer na teden, ki ni na voljo. Ne kot kazen, ampak kot vaja, da tvoj urnik obstaja tudi brez drugega človeka. To zveni banalno, dokler ne poskusiš.

Če ti nobeden od teh treh ne uspe, to ni podatek o tvoji volji. Verjetneje pomeni, da je stiska pod njimi večja, kot jo lahko posameznik prenese sam v dnevni sobi — in takrat je smiselno, da si ob tem nekdo. Vzgibi, ki jih poskušaš prenesti brez pomoči, se radi vrnejo v obliki, ki je še težje prepoznavna: nenadna odločitev, da se preseliš, da se poročiš, da vse vržeš stran.

Kdaj poiskati pomoč

Kadar se ti zaradi odnosov ponavljajo iste posledice — dolgovi, izgubljene prijateljstva, opuščena služba. Kadar ostajaš v odnosu, ki te ponižuje, ker je alternativa samota. Kadar je razhod vsakič stanje, ki traja mesece in te potisne v nekaj, kar ni več žalost. In takoj, kadar je v odnosu nasilje — takrat vprašanje ni vzorec, ampak varnost.

Kaj si zapomni

Odvisnost od odnosov ni diagnoza in beseda je lahko zavajajoča, ker obljublja rešitev v obliki abstinence. Kar je resnično, je vzorec: bližina kot sredstvo za uravnavanje notranjega stanja, ki deluje hitro in zato uči. Nagrajevalni sistem ne loči med snovmi in ljudmi, zato se cikel utrdi po istih pravilih. Stiska ob nepoklicanem klicu pade sama, če je ne prekineš — in to je izkušnja, ne teorija. Potreba po bližini pa ni napaka; problem nastane šele takrat, ko je samota tako nevzdržna, da odloča namesto tebe.