Kaj je zmerno pitje in kdo si ga lahko privošči

»Saj pijem zmerno.«

Ta stavek slišim pogosto in skoraj vedno pomeni nekaj drugega, kot bi mislila. Za enega človeka pomeni, da pije manj kot njegov oče. Za drugega, da nikoli ne pije zjutraj. Za tretjega, da med tednom ne, ob vikendih pa se ne šteje. Za četrtega, da še nikoli ni imel težav v službi. Zmernost je beseda, ki jo vsak izmeri z ravnilom, ki ga ima doma.

Vprašanje v naslovu je zato bolj zapleteno, kot je videti. Ne zato, ker bi bila znanost o alkoholu nerazumljiva, ampak ker se je v zadnjih dveh desetletjih precej premaknila — in ker odgovor, ki bi veljal za vse, ne obstaja. Ta zapis ni navodilo. Je razmislek o tem, kakšen odnos imaš do pitja in kaj bi bilo pošteno vedeti, preden si sam pri sebi rečeš, da je vse v redu.

Zakaj v tem zapisu ne boš našel številk

Namenoma ne bom napisala nobene mere. Trije razlogi.

Prvi je strokoven: vsaka številka, ki bi jo navedla, bi veljala za povprečje neke populacije, ne pa zate. Priporočila se med državami razlikujejo bolj, kot bi človek pričakoval, in v zadnjih letih se marsikje znižujejo. Če bi zapisala eno, bi bila v resnici zastarela, preden bi to prebral.

Drugi je praktičen: iz svoje sobe vem, kaj se s številko zgodi. Postane cilj. Človek, ki je bil pred branjem zaskrbljen, po branju ni več, ker se je uvrstil pod mejo — in prav ta občutek pomiritve je pogosto bolj škodljiv kot skrb, ki jo je zamenjal.

Tretji je preprost: v moji sobi ni še nikoli nihče prišel do spremembe zato, ker bi mu kdo povedal številko. Ljudje se premaknejo, ko vidijo, čemu jim pitje služi.

Kaj se je zgodilo s prepričanjem, da alkohol varuje srce

Trideset let je veljalo, da imajo tisti, ki pijejo zmerno, manj bolezni srca kot tisti, ki ne pijejo. Ta ugotovitev je bila resnična kot opažanje in napačna kot sklep.

Težava je bila v tem, kdo sestavlja skupino nepivcev. Vanjo so bili uvrščeni tudi ljudje, ki so nehali piti, ker so zboleli, ker so jemali zdravila ali ker so imeli za sabo obdobje težkega pitja. Skupina »zdravih zmernih« je bila torej primerjana s skupino, v kateri je bilo veliko bolnih. Ko so raziskovalci ta učinek začeli odštevati, se je varovalni učinek začel krčiti.

Odločilen premik so prinesle študije, ki namesto vprašalnikov uporabijo genetiko. Nekateri ljudje imajo različico gena, zaradi katere jim alkohol povzroči neprijeten odziv, in zato vse življenje pijejo manj — povsem neodvisno od tega, ali so zdravi ali ne. Ker se genetska različica podeli ob spočetju in ne po življenjskem slogu, je taka primerjava veliko bližje pravemu poskusu. V teh študijah varovalnega učinka za srce ni bilo videti.

Rada bi bila pri tem natančna, ker se ta zgodba pogosto pove preveč zmagoslavno. Ne gre za to, da bi znanstveniki prej lagali ali da bi si zdaj premislili iz mode. Gre za to, da so metode postale boljše in da je bilo mogoče odšteti napako, ki je prej ni bilo mogoče videti. To je normalen potek in ne razlog za nezaupanje — je razlog za previdnost do vsakega enostavnega zdravstvenega sporočila, ki se dobro sliši.

Zakaj varne meje ni mogoče določiti za vsakogar

Tudi če bi obstajala ena številka, bi pomenila pri dveh ljudeh dve različni stvari. Presnova se razlikuje po spolu, telesni sestavi, starosti in genetiki. Zdravila spremenijo sliko. Nosečnost jo spremeni popolnoma. Nespečnost, jetrna obolenja, epilepsija, nekatere duševne motnje in družinska zgodovina odvisnosti prestavijo mejo drugam ali jo odpravijo.

To ni izmikanje odgovoru. Je odgovor. Kdor išče eno mero, ki bo veljala zanj do konca življenja, išče nekaj, česar stroka nima — in tudi ne bi bilo pošteno, če bi se delala, da ima.

Funkcija pove več kot količina

V terapiji me zanima predvsem tretji stolpec zgornje slike. Ne koliko, ampak čemu.

Vprašanje »čemu« ni obtožujoče. Marsikdo pije zato, ker mu je z ljudmi lepše, in to je legitimen odgovor, ki ga ni treba obračati narobe. Zanima me nekaj drugega: ali obstaja opravilo, ki ga alkohol opravlja namesto česa, kar bi sicer moral opraviti kdo ali kaj drugega.

Alkohol je zanesljiv kratkoročni pomirjevalec. Deluje hitro, deluje predvidljivo in je povsod dostopen. Zato ga ljudje pogosto uporabijo za to, za kar bi sicer potrebovali nekaj bolj zamudnega: da se po službi ustavijo, da prenesejo družinsko kosilo, da zaspijo, da v družbi rečejo tisto, česar sicer ne bi.

Ko dobi pitje nalogo, se spremeni njegov položaj. Ni več nekaj, kar si privoščiš, ampak nekaj, kar potrebuješ, da dan steče do konca. Prav ta premik — ne pa količina — je tisto, kar iz navade naredi težavo. Pri spanju je to še posebej jasno: alkohol pomaga zaspati in hkrati razgradi drugo polovico noči, tako da se človek zbudi ob treh in ne more nazaj. O tem, zakaj se to zgodi in kaj z živčnim sistemom takrat je, sem pisala v zapisu o nespečnosti in živčnem sistemu.

Kako se je znanost o tem premikala

Pomembno je, kako to prebereš. Iz tega ne sledi, da je vsak požirek nevaren in da si moraš očitati vsak praznik. Sledi nekaj bolj zoprnega: ni črte, pod katero bi lahko rekel, da si popolnoma na varnem, in tudi ne črte, nad katero bi bilo vse izgubljeno. Tveganje se spreminja postopno.

Ko okolica določa, kaj je normalno

Ljudje svoje pitje ocenjujemo primerjalno. Merilo ni raziskava, merilo je miza, za katero sediš. Če vsi okoli tebe pijejo podobno, se tvoje pitje zdi zmerno po definiciji.

Zato je vprašanje, ki ga včasih postavim, drugačno od pričakovanega: ne »koliko piješ«, ampak »kdo je v tvoji glavi tisti, s katerim se primerjaš«. Odgovor je pogosto oče, starejši brat ali sodelavec, ki pije opazno več. Dokler je merilo on, bo ocena vedno prizanesljiva.

V Sloveniji je to merilo posebej velikodušno. Alkohol je pri nas vpleten v obrede od rojstva do pogreba in poraba je v evropskem merilu visoka. To pomeni, da povprečje, s katerim se primerjaš, ni nevtralna referenca. Človek se lahko vse življenje počuti zmernega in je pri tem nad povprečjem celine.

Poskus pove več kot ocena

Najbolj uporabna stvar, ki jo lahko narediš, ni prešteti. Je poskusiti in opazovati.

Vzemi obdobje, ki je dovolj dolgo, da vključuje tudi tvoje običajne priložnosti — ne samo teden, ko si tako ali tako doma. Nato opazuj štiri stvari: kako lahko ali težko je bilo, kaj si počel namesto tega, kdaj ti je najbolj manjkalo in kaj so rekli drugi. Zadnje je pogosto najbolj poučno; odzivi okolice na tvojo odsotnost pijače povedo marsikaj o krogu, v katerem se giblješ.

Če je bil poskus lahek, si dobil koristen podatek. Če je bil težji, kot si pričakoval, si dobil še bolj koristnega — in nobeden od obeh ni razlog za sramoto. Sram je slab svetovalec pri odločitvah in dober pri odlašanju; o njegovi vlogi sem pisala v zapisu o zdravi in strupeni krivdi.

Pomembno opozorilo: če si dlje časa pil veliko, nenadna opustitev na svojo pest ni varna. Odtegnitev pri alkoholu in pomirjevalih lahko poteka z zapleti, ki ogrožajo življenje, in zahteva zdravniški nadzor. V tem primeru poskus ni vaja za doma, ampak pogovor z zdravnikom. Kdaj je zdravnik prvi naslov, sem razčlenila v ločenem zapisu.

Trezni premori in zmanjševanje škode

Nekaterim ljudem beseda abstinenca zapre pogovor, še preden se začne. Zato je smiselno imeti vmesne možnosti. Trezni meseci, dnevi v tednu brez, dogovor, da doma ni zaloge, odločitev, da se pije samo v družbi in nikoli sam — vse to so oblike zmanjševanja škode.

Zmanjševanje škode je v stroki uveljavljen pristop in ni tolažilna nagrada za tiste, ki ne zmorejo nehati. Za mnoge je edina pot, ki jo sploh lahko začnejo, in pogosto je začetek nečesa večjega. Za del ljudi — predvsem tiste z izraženo odvisnostjo — pa zmerno pitje realno ni cilj, ki bi ga bilo mogoče vzdrževati, in pošteno je to povedati.

Kar se pri teh vmesnih ukrepih pokaže hitro, je nekaj drugega od pričakovanega. Ljudje redko ugotovijo, da so odvisni. Veliko pogosteje ugotovijo, kako veliko prostora je alkohol zasedal v njihovem načrtovanju: kam so hodili, s kom, ob katerih urah in česa niso počeli, ker bi to zvečer motilo. Ta ugotovitev je pogosto bolj pretresljiva od katere koli številke in tudi bolj uporabna, ker se je da nasloviti.

Kje se moj argument lomi

Prvič: to, da ne navajam številk, ima svojo ceno. Nekomu bi konkretna meja resnično pomagala — recimo človeku, ki nima nobenega občutka za to, kaj je veliko, in bi potreboval oporo od zunaj. Takemu človeku moj pristop ne da dovolj. Zanj je pravi naslov osebni zdravnik ali specializirana ambulanta, kjer bodo mere povedali in jih znali umestiti v njegovo zdravstveno sliko.

Drugič: nevarnost mojega poudarka na funkciji je, da postane vse psihološko. Ni. Del škode zaradi alkohola je čisto telesne narave in nastane tudi pri človeku, ki pije iz veselja in nima nobene stiske. Užitek ni zaščita.

Tretjič: obstaja resnična nevarnost, da tak zapis nekoga potisne v nepotrebno tesnobo. Če imaš nagnjenje k neprestanemu preverjanju in premlevanju, boš iz tega besedila lahko naredil novo skrb, ki jo boš vrtel po glavi. To ni namen in ni izboljšanje. O tem, kako se premlevanje hrani prav s takimi temami, sem pisala v zapisu o ruminaciji.

Kaj si zapomni

Zmernost ni objektivna mera. Vsak jo meri s primerjavo z ljudmi okoli sebe, in ta primerjava je pri nas velikodušna.

Prepričanje, da zmerno pitje varuje srce, je bilo v veliki meri metodološka napaka. Novejše in boljše zasnovane študije tega ne potrjujejo.

Varne meje, ki bi veljala za vsakogar, ni mogoče določiti. Manj vedno pomeni manj tveganja, praga pa ni.

Za nekatere okoliščine — nosečnost, določena zdravila in bolezni, okrevanje po odvisnosti — vprašanje zmernosti sploh ni odprto.

Bolj kot koliko piješ, pove čemu piješ. Ko dobi alkohol nalogo, se je slika že premaknila.

Poskus brez pitja ti pove več kot vsako štetje — a če si pil dlje časa veliko, se o njem prej pogovori z zdravnikom.

In zadnje: če te je ta zapis prisilil, da si o svojem pitju sploh razmislil, si naredil več kot devetdeset odstotkov tistih, ki poznajo pravo številko.