Igre na srečo: odvisnost, ki nima vonja in se dolgo ne vidi

»Nikoli nisem opazila. Ni dišal, ni se opotekal, vsak dan je hodil v službo.« To mi je povedala ženska, ki je za moževe stave izvedela iz opomina banke. Petnajst let skupnega življenja, dva otroka, nič v njegovem vedenju, kar bi mogla prebrati kot znak. Če bi pil, bi vedela. Telefon pa je videti enako, ne glede na to, kaj se na njem dogaja.

To je prva stvar, ki jo je treba o igrah na srečo povedati: nimajo vonja. Ni izdihanega zraka, ni razširjenih zenic, ni jutranjega tresenja. Zato se odkrijejo pozno — običajno takrat, ko finančna škoda že postavi rok namesto človeka.

Edina vedenjska odvisnost, o kateri ni spora

Igralniška motnja je bila leta 2013 v DSM-5 premeščena med odvisnosti — iz poglavja o motnjah nadzora nad vzgibi. To je bil pomemben premik, ker je stroka s tem priznala, da odvisnost ne potrebuje snovi. MKB-11 jo prav tako uvršča med motnje zaradi zasvojitvenih vedenj.

Ni odvisna od tega, ali človek igra na avtomatih, stavi na šport ali sedi za spletno mizo. Meril ni znesek. Merilo je vzorec: izguba nadzora, opuščanje drugega, nadaljevanje kljub posledicam.

Ta premik ima praktično posledico, ki jo v Sloveniji še premalo slišimo. Če je nekaj odvisnost, potem ni stvar značaja in ni stvar vzgoje — je zdravstveno stanje, ki ima obravnavo. Človek, ki mu okolica ponavlja, da je »pohlepen« ali »neodgovoren«, redko poišče pomoč. Človek, ki sliši, da gre za znano motnjo z znanim potekom in znanimi možnostmi zdravljenja, jo poišče bistveno prej.

Igra ni nevtralna: zgrajena je, da uči

To je del, ki ga ljudje najbolj podcenjujejo. Igralni avtomat ni loterijski listek z bleščicami. Je naprava, ki je zasnovana po načelih učenja, znanih iz laboratorija.

Ključ je spremenljivo razmerje ojačanja. Nagrada ne pride vsakič in ne pride po pravilu — pride nepredvidljivo. Skinner je že v petdesetih pokazal, da tak urnik nagrajevanja ustvari najbolj vztrajno vedenje in tisto, ki najpočasneje ugasne. Kadar bi nagrada morala priti vsakič, žival vedenje hitro opusti. Kadar je nepredvidljiva, vztraja dolgo potem, ko nagrad ni več.

Drugo je skoraj zadetek. Kadar se dva simbola ujameta, tretji pa zgreši za eno mesto, se v možganih ne zgodi to, kar bi pričakoval. Luke Clark in sodelavci so leta 2009 pokazali, da skoraj zadetki aktivirajo isto omrežje kot dejanski dobitki in povečajo željo po nadaljevanju — čeprav je izid izguba. Delež skoraj zadetkov ni naključen; je nastavljiv.

Izguba, ki je videti kot zmaga

Tretji element je posebej zvit. Sodobne igre pogosto vrnejo manj, kot je bilo vloženo, a to pospremijo s svetlobo, zvokom in animacijo, ki sta enaka kot pri pravem dobitku. Igralec izgubo doživi kot majhno zmago. Raziskovalna skupina Mika Dixona je pokazala, da telo na te dogodke odgovori s fiziološkim vzburjenjem, kot da bi šlo za dobitek, in da si ljudje pozneje takih izidov ne zapomnijo kot izgub.

Zato je vprašanje »koliko si izgubil« skoraj vedno napačno odgovorjeno. Ne zato, ker bi človek lagal, ampak zato, ker njegov spomin resnično hrani drugačno bilanco.

Zakaj je telefon nekaj drugega kot igralnica

Ko so bile stave vezane na kraj, je imel človek vgrajene odmore. Treba je bilo iti ven, se peljati, plačati parkirnino, srečati znance, počakati na tekmo. Vsak od teh drobcev je bil prekinitev, in prekinitve so tiste, ki omogočijo, da vzgib pade.

Zdaj so odmori odstranjeni. Stava je oddaljena tri dotike zaslona, na voljo je ponoči, med odmorom v službi, v postelji ob spečem partnerju. Živa stava med tekmo skrajša razmik med dejanjem in izidom na nekaj sekund — natanko toliko, kolikor je potrebno, da se učenje utrdi najhitreje. Dodaj še to, da denar ni več fizičen: šteje se v enotah na zaslonu, ki jih možgani obravnavajo drugače kot bankovce v roki.

Zato se mi zdi zavajajoče govoriti o »slabi samodisciplini«. Okolje se je v petnajstih letih spremenilo bolj kot ljudje. Kdor je pred tem imel blago nagnjenost, jo je nosil ob prilikah, ki so bile redke. Danes so priložnosti neprekinjene in nagnjenost dobi drugačno usodo.

Lovljenje izgube

Če je kaj tisto, kar loči igranje od igralniške motnje, je to lovljenje izgube: vračanje v igro, da bi popravil, kar si izgubil. Pri vseh drugih dejavnostih izguba vedenje zavira. Tu ga poganja.

Logika je razumljiva. Če bi nehal zdaj, bi bila izguba dokončna in bi jo moral priznati. Dokler igraš, je še odprta. Prav v tem trenutku se igranje spremeni iz zabave v uravnavanje neznosnega občutka — in od tu naprej ne gre več za denar, ampak za pobeg pred lastnim stanjem. Podobno logiko sem opisala v zapisu o tem, čemu simptom sploh služi.

Kaj se dogaja s časom

Pot se pri ljudeh razlikuje in ni nujna. Vseeno se ponavlja dovolj pogosto, da jo je vredno poznati — ne kot napoved, ampak kot zemljevid, na katerem se lahko najdeš prej kot na položnici.

Tveganje, ki ga je treba povedati na glas

Pri igralniški motnji so samomorilne misli pogostejše kot pri večini drugih duševnih motenj. Švedska raziskava Anne Karlsson in Andersa Håkanssona, ki je spremljala ljudi z diagnozo igralniške motnje, je pokazala občutno povečano umrljivost zaradi samomora v primerjavi s splošno populacijo, najizraziteje pri mlajših odraslih. Pregledi raziskav ugotavljajo, da približno vsak peti človek z resno igralno težavo poroča o samomorilnih mislih.

Razlogov je več in nobeden ni skrivnosten: nenaden, ogromen dolg; sram; občutek, da si uničil ljudi, ki so ti zaupali; in prepričanje, da je izhod samo eden. Prav ta zadnji stavek je najbolj nevaren in najbolj napačen — dolg je rešljiv v obrokih, prek osebnega stečaja, prek dogovorov s finančnim svetovalcem. Nič od tega ni prijetno, vse pa je izvedljivo in nič od tega se ne zgodi v enem dnevu. Prav to je razlog, da človeka v takem trenutku ne pustiš samega z računalnikom in kalkulatorjem: ni potrebna rešitev nocoj, potreben je nekdo, ki je ob njem, dokler se prva jutranja ura ne odpre.

Če je človek v tem stanju, je vrstni red jasen: najprej varnost, šele nato pogovor o dolgu in vzorcu. Številke iz okvirja zgoraj so tam z razlogom.

Kaj sploh pomaga

Dobra novica je, da je igralniška motnja med bolje raziskanimi. Kognitivno-vedenjska terapija ima najtrdnejšo podporo — dela na prepričanjih o naključju, na sprožilcih in na tem, kaj človek počne namesto igre. Motivacijski intervju pomaga tistim, ki še omahujejo. Za nekatere je koristna skupina.

Zelo praktično in podcenjeno: samoizključitev pri prirediteljih, blokada iger na bančni kartici, odstranitev aplikacij, prenos upravljanja denarja na nekoga drugega za dogovorjeno obdobje. To ni znak nemoči — je isto, kot da bi hrano spravil iz vidnega polja. Zmanjšuje število priložnosti, in pri vedenju, ki se sproži v sekundah, je število priložnosti pomembnejše od odločenosti.

Pri pridruženi depresiji ali tesnobi je smiseln pogovor z zdravnikom; o tem, kdaj je psihiater prvi korak, sem pisala posebej.

Kaj z bližnjimi in kaj z denarjem

Svojcem, ki pridejo k meni, najpogosteje povem tole: dolga ne odplačaj skrivaj, da bi rešil zakon. Poplačilo brez dogovora o nadzoru nad denarjem najpogosteje kupi nekaj mesecev tišine in en nov dolg.

Bolj uporabno je ločiti troje: varnost družine (dohodek, streha, otroci), dolg (načrt odplačila, po možnosti s pomočjo svetovalca) in odvisnost (obravnava). Vsako od tega ima svoj naslov in svojo časovnico. Če jih zliješ v en pogovor ob polnoči, se ne premakne nobeno. Več o tem, kje je meja med podporo in prevzemanjem, sem napisala v zapisu o postavljanju mej.

Kje moja razlaga škriplje

Zdaj razdelek, ki nasprotuje vsemu doslej. Vse zgoraj opisano zveni, kot da je igra stroj, ki uči, človek pa nemočna žrtev zasnove. To ni res in taka slika ima ceno. Večina ljudi, ki igra, ne razvije težave; večina jih igra občasno, izgubi malo in gre domov. Če vsakega igralca obravnavaš kot bodočega odvisnika, ne pomagaš — samo ustvariš sram, ki ljudi odvrne od pogovora.

Druga zadrega: razlaga prek nagrajevalnega sistema je privlačna, a nepopolna. Ne pojasni, zakaj ista igra pri enem človeku ne naredi nič, pri drugem pa vse. Tveganje ni le v napravi, ampak v tem, kaj človek nosi s seboj — impulzivnost, revščina, samotnost, druga duševna motnja, prehodno obdobje. Zapis o tem, zakaj je terapijo težje raziskati, velja tudi tukaj: povprečja povedo malo o posamezniku.

In tretjič: pri igrah na srečo je »zmanjšanje škode« resna možnost, ne kompromis za tiste, ki nočejo nehati. Za marsikoga je uporabnejši dogovor o omejitvi časa, o ločenem računu in o samoizključitvi kot zaobljuba o dokončni abstinenci, ki jo bo zlomil in nato o njej molčal.

Vprašanja, ki povedo več kot znesek

Ne sprašuj, koliko. Vprašaj: ali si se kdaj vrnil v igro, da bi popravil izgubo? Ali si o svojem igranju komu lagal? Ali si si kdaj izposodil ali prodal kaj, da bi lahko igral? Ali te je kdo od bližnjih zaradi tega že skrbel? Ali si nemiren, kadar poskušaš nehati?

Vsak »da« ni diagnoza. Je pa vabilo, da o tem spregovoriš z nekom, preden odgovori postanejo daljši.

Če vprašuješ zase, dodaj še eno, ki je najbolj neprijetno: kaj bi se zgodilo, če bi mesec dni ne igral? Ljudje, ki nimajo težave, na to vprašanje običajno skomignejo. Kdor pa v sebi takoj zasliši ugovor — da zdaj ni pravi čas, da je sezona, da mora najprej nadoknaditi — je pravkar dobil odgovor, ki ga je iskal.

Kaj si zapomni

Igre na srečo se dolgo ne vidijo, ker nimajo telesnih znakov — prvi vidni znak je pogosto denar in takrat je vzorec star. Igra ni nevtralna: nepredvidljiva nagrada, skoraj zadetki, izgube z zvokom zmage in hitrost so vgrajeni, ker delujejo. Ločnica ni znesek, ampak lovljenje izgube in nadaljevanje kljub posledicam. Tveganje samomorilnih misli je pri tej motnji resnično in ga ne gre podcenjevati — dolg je rešljiv, tudi kadar se v tistem trenutku ne zdi. Obravnava deluje, samoizključitev in ločen denar pa naredita več, kot se zdi. In hkrati: večina ljudi, ki igra, težave ne razvije, zato prestrašen ton ne pomaga nikomur.