Ko eden prihaja iz premožne družine, drugi pa ne

Prvo nedeljsko kosilo pri njegovih starših. Bel prt, trije kozarci pred vsakim krožnikom, vino, o katerem tast pove nekaj stavkov, preden ga natoči. Ona sedi vzravnano in pazi, katero vilico vzame. Sredi juhe tašča prijazno vpraša: »Kaj pa delajo tvoji starši?« Ona odgovori, da je oče delal v tovarni, mama pa je bila doma. Za mizo nastane kratek premor — morda samo sekunda, a ona ga bo nosila s sabo še leta. V avtu na poti domov zajoka. On ne razume: »Saj so bili čisto prijazni.«

Oba imata prav. Starši so bili prijazni. In ona je doživela nekaj, česar on ni mogel videti, ker je za mizo sedel doma. Tak trenutek je pogosto prvi znak razlike, ki jo bosta morala nekoč poimenovati: razlike v poreklu v paru. Ne gre le za to, koliko denarja je imela katera družina. Gre za dva različna sveta, v katerih sta se naučila, kaj je normalno, kaj je vljudno, kaj je varno in kaj pomeni biti dovolj.

V tem zapisu pišem o parih, v katerih eden prihaja iz premožne družine, drugi pa ne. O tem, kako se razlika pokaže, zakaj je skoraj nikoli ni mogoče odpraviti z enim pogovorom, kaj ima z njo opraviti sram in kako lahko par iz dveh zemljevidov nariše tretjega, skupnega.

Razlike, ki jih ne vidiš, dokler ne živita skupaj

Ko se dva zaljubita, se razlika v poreklu pogosto zdi privlačna ali nepomembna. Ona občuduje njegovo sproščenost, on njeno iznajdljivost. Šele ko začneta skupaj živeti, načrtovati, kupovati, praznovati in vzgajati, se pokaže, da imata različne odgovore na vprašanja, za katera nista niti vedela, da obstajajo.

Sociologinja Jessi Streib je za knjigo The Power of the Past opravila poglobljene pogovore z 32 pari, v katerih je eden odraščal v družini srednjega ali višjega razreda, drugi pa v delavski družini. Pričakovala bi, da se bodo prepirali predvsem zaradi denarja. Ugotovila je nekaj drugega: partnerja sta se razlikovala v tem, kako sta se lotevala skoraj vsega — denarja, dela, prostega časa, čustev in vzgoje. Tisti iz premožnejših družin so stvari pogosteje upravljali: načrtovali, organizirali, premišljevali vnaprej. Tisti iz manj premožnih so pogosteje pustili, da stvari tečejo: živeli bolj sproti, spontano, z več zaupanja v to, da se bo nekako izšlo.

Streib poudarja, da noben slog ni boljši. Oba sta prilagoditev na okolje, v katerem je človek odraščal. Kdor je imel na voljo dovolj, se je lahko naučil načrtovati daleč naprej. Kdor je odraščal v negotovosti, se je naučil, da so načrti pogosto zaman in da je treba znati živeti s tem, kar je. Težava nastane, ko partnerja slog drugega razumeta kot značajsko napako — »ti si neodgovoren«, »ti si obseden z nadzorom« —, namesto kot jezik, ki se ga je naučil doma.

Ne gre samo za denar

Francoski sociolog Pierre Bourdieu je za to, kar nosimo iz okolja, v katerem smo odraščali, uporabil besedo habitus: skupek navad, okusov, telesne drže in samoumevnosti, ki jih ne izberemo, ampak jih vsrkamo. Habitus se kaže v tem, kako se usedeš za mizo, kako govoriš z natakarjem, kaj se ti zdi »normalno« darilo, ali ti je nerodno prositi za pomoč in ali se ti zdi samoumevno, da ti bo nekdo pomagal.

Psihologi, ki raziskujejo družbeni razred, so opisali še eno razliko. Michael Kraus in sodelavci ugotavljajo, da ljudje iz manj premožnih okolij dogajanje pogosteje razlagajo z okoliščinami in odnosi, ljudje iz premožnejših pa z notranjimi lastnostmi posameznika. Nicole Stephens, Hazel Markus in L. Taylor Phillips opisujejo, kako okolje, v katerem odraščamo, oblikuje bolj neodvisen ali bolj soodvisen pogled nase: ali je cilj izstopati in se izraziti ali biti zanesljiv in se prilagoditi drugim.

V paru to pomeni, da partnerja lahko na isto situacijo gledata čisto drugače. Ko njegov oče plača dopust, on vidi prijazno gesto. Ona morda vidi dolg, ki ga bo nekoč treba vrniti, ali pa ponižanje, ker sama tega ne bi zmogla. Ko ona vsak mesec pošlje nekaj denarja svojim staršem, ona vidi samoumevno solidarnost. On morda vidi, da njena družina od nje pričakuje preveč. Nobeden ne vidi narobe. Vsak vidi skozi svoja očala.

Sram na obeh straneh mize

V parih z različnim poreklom se skoraj vedno pojavi sram — in pogosto pri obeh, le da ima pri vsakem drugačen obraz.

Partner iz manj premožne družine lahko nosi sram, ki se ne pokaže kot sram, ampak kot preobčutljivost, ponos ali utrujenost. Občutek, da mora ves čas dokazovati, da je dovolj dober. Da mora vedeti, katera vilica je prava. Da ne sme pokazati, da ga je nekaj presenetilo ali mu je nerodno. Ko mu partnerjevi starši kaj dajo, se lahko počuti zadolženega; ko kaj zavrne, se boji, da bo videti nehvaležen. Včasih se sramuje lastne družine — in se nato sramuje tega, da se je sramuje.

Partner iz premožne družine ima pogosto drugačno breme. Lahko čuti krivdo zaradi privilegija, ki si ga ni izbral, in nerodnost ob tem, da mu je bilo lažje. Lahko se boji, da ga partner ne bo videl zaradi tega, kdo je, ampak zaradi tega, kar ima. Lahko se počuti razpet med lojalnostjo do svoje družine in željo, da bi partnerja zaščitil pred njenimi pričakovanji. In včasih se sploh ne zaveda, koliko stvari je zanj samoumevnih — dokler mu partner tega ne pokaže, kar lahko boli.

Razlika med krivdo in sramom je tu pomembna. Krivda se nanaša na dejanje in jo je mogoče popraviti. Sram se nanaša na to, kdo si, in se želi skriti. Več o tem najdeš v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna. Ko par začne sram drug pri drugem prepoznavati kot sram — in ne kot napad ali vzvišenost —, se ton pogovorov pogosto opazno omehča.

Tašča, tast in nenapisana pričakovanja

Razlika v poreklu redko ostane le med partnerjema. V odnos vstopata tudi obe izvorni družini — z vsemi svojimi pravili, ki jih nihče ni nikoli izrekel na glas.

V premožnejši družini so to lahko pričakovanja glede tega, kje bo par živel, v katero šolo bodo hodili otroci, kako se praznuje, kdo pride na kosilo in kako se je treba obleči. Pomoč je pogosto velikodušna — stanovanje, varstvo, dopust —, a včasih nosi s seboj nevidne nitke: kdor plača, ima tudi besedo. V manj premožni družini so pričakovanja lahko drugačna: da se otrok, ki mu je »uspelo«, ne bo spremenil, da bo pomagal, da ne bo pozabil, od kod prihaja. Včasih se ob tem pojavi tudi tih očitek: »Zdaj si pa nekaj boljšega.«

Partner, ki je »prestopil« v drug svet, je tako pogosto razpet med dvema lojalnostma. Partner, ki je ostal v svojem, pa ne razume vedno, zakaj se drugi tako trudi ugajati obema stranema. O tem, kako par postavi meje z obema družinama, ne da bi koga izgubil, sem podrobneje pisala v zapisu Tašča, tast in meje: izvorne družine v partnerstvu.

Ključno pri tem je, da partner iz premožne družine z lastnimi starši govori sam. Ko tašča partnerju iz skromnejšega okolja reče kaj, kar ga prizadene, in njen sin ali hči molči, se partner počuti dvakrat sam: enkrat pred taščo, drugič pred človekom, ki bi moral stati ob njem.

Kaj o tem pravi relacijska družinska terapija

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, izhajamo iz tega, da partnerja v odnos nezavedno prineseta čustvena vzdušja svojih družin. Christian Gostečnik piše o tem, kako si pogosto izberemo prav tistega partnerja, ob katerem se lahko odigra nekaj, kar je v nas ostalo nedokončano. Več o tem sem pisala v zapisu Zakaj izbiramo partnerje, ki spominjajo na naše starše.

Pri parih z različnim poreklom je to včasih zelo vidno. Nekdo, ki je odraščal ob stalni negotovosti, lahko v premožnejšem partnerju nezavedno išče varnost, ki je doma ni bilo. Nekdo, ki je odraščal v hladnem, urejenem, a čustveno praznem domu, lahko v partnerju iz skromnejšega okolja išče toplino in neposrednost, ki ju je pogrešal. To ni nič slabega. Je pa dobro vedeti, ker se lahko ista lastnost, ki je bila na začetku privlačna, čez leta začne doživljati kot grožnja: njegova varnost postane »nadzor«, njena toplina postane »kaos«.

Bowenov pojem diferenciacija tu pomaga. Diferenciran človek ostane povezan s svojo družino, a ni ujet v njena pravila. Lahko ceni, kar je od doma prinesel, in hkrati izbere drugače. V paru z različnim poreklom to pomeni, da nobeden ne zahteva od drugega, da se odreče svojemu svetu, in nobeden ne vztraja, da je njegov svet edini pravi. O tem, kaj vse nosimo iz izvorne družine, govori tudi zapis Čustvena prtljaga iz primarne družine: kaj nosimo v svoje zveze.

Kako se razlika pokaže v prepiru

Prepiri v takih parih se redko vrtijo okoli porekla. Vrtijo se okoli konkretnih stvari, pod katerimi se skriva razlika:

• Darila. Koliko je »primerno« podariti otroku za rojstni dan, kaj kupiti staršem za božič, ali je drago darilo izraz ljubezni ali razkazovanja.
• Pomoč staršev. Ali je sprejeti pomoč pri nakupu stanovanja samoumevno ali ponižujoče, in kaj se s tem kupi poleg stanovanja.
• Počitek in delo. Ali je dopust nekaj, kar se načrtuje mesece vnaprej, ali nekaj, kar si privoščiš, ko je mogoče. Ali je počitek zaslužen ali samoumeven.
• Vzgoja. Koliko dejavnosti, koliko svobode, katera šola, kaj otrok »potrebuje«.
• Denar v odnosu. Kdo ima pri odločitvah več besede, ko eden prinese v odnos bistveno več. O tem bo več v zapisu Denar in moč v paru: ko eden zasluži večino.

V vsakem od teh prepirov se zlahka zgodi, da partnerja ne govorita o tem, o čemer mislita, da govorita. Prepir o darilu za otroka je lahko v resnici prepir o tem, ali bo otrok odraščal v njegovem ali v njenem svetu. In ker je to vprašanje za oba boleče, je lažje kričati o ceni kolesa.

Kako bi lahko zvenel pogovor

Vzemimo par, ki se je pravkar sporekel zaradi tega, da bi njegovi starši plačali vpis v zasebni vrtec. Pozneje zvečer se vrneta k temi (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne razumem, zakaj si bila tako jezna. Mama je samo hotela pomagati.«
»Vem, da je hotela pomagati. Ampak spet je bilo vse že dogovorjeno, preden sem jaz sploh kaj rekla.«
»Saj bi lahko rekla ne.«
»Kako naj rečem ne? Potem sem tista, ki otroku ne privošči boljšega. In tisti, ki ne zmore plačati sama.«
»Tega ni nihče rekel.«
»Ne. Ampak tako se počutim. Vsakič.«
Premor. »Nisem vedel, da je to zate tako.«

Ta pogovor ne odloči, ali bo otrok šel v zasebni vrtec. Naredi pa nekaj pomembnejšega: premakne ju od vprašanja, kdo ima prav, k vprašanju, kaj se vsakemu od njiju ob tem dogaja. On izve, da je za njeno jezo sram. Ona izve, da on tega ni videl. Iz tega lahko nastane nova odločitev — morda ista, morda drugačna, a skupna.

Pomembno je opaziti, da se v takem pogovoru nobeden ne odpove svojemu svetu. On ne obsodi svoje mame in ona ne zahteva, da se odreče pomoči. Oba pa prvič vidita, da sta ves čas brala isto situacijo v dveh različnih jezikih.

Vaja: zemljevid dveh domov

Ta vaja pomaga, da razlika postane vidna, preden se spet spremeni v prepir. Vzemita si zanjo uro miru.

1. Vsak zase zapiše pet nenapisanih pravil svojega doma. O denarju, darilih, pomoči, delu, počitku, čustvih. Na primer: »O denarju se pri mizi ne govori«, »Pomoči se ne zavrne«, »Kdor počiva, je len«.
2. Preberita si pravila drug drugemu. Poslušalec ne komentira, ampak samo vpraša: »Kako je bilo odraščati s tem pravilom?«
3. Vsak označi, katero pravilo želi obdržati in katero bi rad pustil za seboj. Ne odloča o pravilih drugega.
4. Poiščita eno pravilo, ki je pri obeh podobno. Pogosto ga najdeta prav tam, kjer sta pričakovala največjo razliko — na primer, da obe družini cenita zanesljivost, le da jo izražata drugače.
5. Zapišita eno novo, skupno pravilo za vajin dom. Majhno in konkretno: »Večja darila od staršev najprej pogovoriva med sabo, šele nato odgovoriva.«

Vaja ne izbriše razlik. Pomaga pa, da jih začneta videti kot dva zemljevida, ki ju je mogoče položiti drugega ob drugega, in ne kot dve resnici, med katerima je treba izbrati.

Kje ta pogled ne zadostuje

Razlika v poreklu je močna leča, a ni edina. Rada bi bila tu poštena glede njenih meja.

Ni vsak prepir razredni prepir. Dva človeka iz popolnoma enakega okolja se lahko prepirata o istih stvareh. Če vse pripišeta poreklu, lahko spregledata osebne razlike, stare rane ali preprosto utrujenost. Poreklo pojasni marsikaj, ne pa vsega.

Razlika ni opravičilo za nadzor. Če eden od partnerjev z denarjem ali družinsko močjo drugega omejuje, nadzoruje njegove izdatke, mu jemlje samostojnost ali ga ponižuje zaradi porekla, to ni več razlika v slogu, ampak lahko postane ekonomsko nasilje. V takem primeru je prvi korak varnost — v Sloveniji je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pa 113 ali 112.

Nekatera vprašanja sodijo k drugim strokovnjakom. Kako urediti premoženje, kaj zapisati v pogodbo ali kako razdeliti dediščino, so pravna in finančna vprašanja, za katera potrebujeta ustrezne strokovnjake. Terapija lahko pomaga pri tem, kako se o tem pogovarjata, ne pa pri tem, kaj je pravno ali finančno pametno.

Včasih je razlika le razlika. Ni vsakega nesoglasja treba »predelati«. Nekateri pari preprosto sprejmejo, da bo eden vedno želel načrtovati, drugi pa improvizirati — in se ob tem nasmejita.

Kako lahko pomaga terapija

Na terapiji za pare skupaj raziskujemo, kaj vsak od partnerjev prinaša iz svoje družine, kako se ti dve dediščini srečujeta in kje se zatikata. Cilj ni, da bi kdo dobil prav ali da bi se eden prilagodil svetu drugega, ampak da bi par lahko zgradil nekaj tretjega — dom, ki ni kopija nobene od izvornih družin.

Pri tem je lahko v pomoč tudi daljše srečanje Pogled v preteklost, ki traja 90 minut in pri katerem skupaj narišemo genogram — zemljevid družine skozi več generacij. Ko par na papirju vidi, kako so v njegovi in njeni družini ravnali z denarjem, delom, ponosom in sramom, se pogosto prvič pokaže, da se v njunih prepirih ne pogovarjata samo onadva.

Za mnoge pare z različnim poreklom je pomembna tudi tema osamosvajanja od staršev — posebej, ko je družina eno od njiju še vedno močno podpira. O tem sem pisala v zapisu Med 20. in 35. letom: zakaj je to ključno obdobje za osamosvajanje od staršev.

Kaj si zapomni

• Razlike v poreklu v paru se ne kažejo le pri denarju, ampak pri času, delu, čustvih, darilih in vzgoji.
• Raziskava Jessi Streib kaže dva sloga — upravljati in pustiti teči —, ki sta oba prilagoditev na okolje, ne značajska napaka.
• Sram se pogosto pojavi pri obeh partnerjih, le v drugačni obliki.
• Partner iz premožne družine naj s svojimi starši govori sam in stoji ob partnerju.
• Cilj ni, da bi eden prevzel svet drugega, ampak da skupaj zgradita tretji, svoj dom.