Delo brez smisla: kaj psihologija ve o tem, zakaj potrebujemo pomen

Torek, petnajst do štirih popoldne. Tabela ima dvaindvajset stolpcev, ti pa že tretjič ta mesec prepisuješ iste številke iz enega sistema v drugega, ker se sistema med sabo »še ne pogovarjata«. Nekje sredi vrstice dvesto trinajst se ti zatakne misel, ki je ne moreš več odgnati: Če bi jutri ta tabela izginila, bi sploh kdo opazil?

Nisi nesrečen v klasičnem smislu. Plača pride, sodelavci so v redu, šef ni tiran. In vendar se zvečer vračaš domov z občutkom, da si cel dan nekaj počel, ne da bi karkoli naredil. Ob nedeljah se ti ne zdi, da bi se česa bal — prej, da bi se nečemu izmikal. Ta občutek ima v psihologiji več imen, najpreprostejše pa je tisto, ki ga ljudje rečejo sami: delo brez smisla.

V tem zapisu bom poskušala povedati, kaj psihologija o smislu dela v resnici ve — in česa ne. Zakaj ga potrebujemo, od kod prihaja, zakaj se tako pogosto izgubi v odnosih in ne v nalogah, in kaj lahko narediš, ne da bi jutri dal odpoved. Pa tudi, kje ima iskanje smisla svojo temno plat.

Kaj sploh pomeni, da ima delo smisel

Ko ljudje govorijo o smislu dela, navadno mislijo na tri različne stvari hkrati. Prva je občutek, da je delo pomembno — da ima posledice, da nekomu nekaj spremeni. Druga je občutek, da je delo moje — da v njem lahko uporabim, kar znam, in da v njem prepoznam nekaj od sebe. Tretja je občutek, da je delo povezano z nečim večjim od mene — z ljudmi, s skupnostjo, z vrednotami, ki so mi pomembne.

Raziskovalci, ki so v pregledih zbrali desetletja raziskav o smislu dela, opisujejo podobno: smisel nastane tam, kjer se srečajo jaz, drugi ljudje, delo samo in širši okvir, v katerem ga opravljam. Ni lastnost delovnega mesta, ki bi jo lahko prebral v oglasu za službo. Je odnos med človekom in tem, kar dela. Zato se lahko zgodi, da dva človeka opravljata povsem enako delo in ga eden doživlja kot smiselnega, drugi pa kot prazno izgubljanje časa.

Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod smisel. Za ta zapis je pomembno predvsem eno: smisel ni luksuz, ki ga lahko pričakujejo le zdravniki, učitelji in umetniki. Je človeška potreba, ki se oglasi v vsakem poklicu — tudi takrat, ko ji ne znamo dati imena.

Pet minut, ki so spremenile mesec

Ena najbolj zgovornih raziskav o tem, kako zelo potrebujemo občutek, da naše delo nekaj pomeni, prihaja iz klicnega centra. Ameriški psiholog Adam Grant je s sodelavci opazoval študente, ki so za univerzo po telefonu zbirali donacije za štipendije. Delo je bilo monotono, pogosto neprijetno — ljudje so odlagali slušalke, zavračali, se jezili.

Ena skupina zbiralcev se je za nekaj minut srečala s študentom, ki je prejel štipendijo, in ga slišala povedati, kaj mu je ta pomenila. Druga skupina tega srečanja ni imela. Mesec pozneje so zbiralci, ki so študenta spoznali, v povprečju porabili za klice 142 odstotkov več časa in zbrali 171 odstotkov več denarja kot prej; pri drugih se ni spremenilo skoraj nič. Delo samo je ostalo enako. Spremenilo se je le to, da so ljudje videli obraz nekoga, ki je imel od njihovega dela korist.

Ta ugotovitev je pomembna zaradi nečesa, kar se v sodobnem delu pogosto izgubi. Med človekom, ki nekaj naredi, in človekom, ki ima od tega korist, je danes pogosto toliko vmesnih korakov, oddelkov in sistemov, da se povezava ne vidi več. Delo ne postane nesmiselno, ker bi bilo samo po sebi nekoristno. Postane nesmiselno, ker ne vidiš več, kam gre.

Služba, kariera ali poslanstvo

Amy Wrzesniewski, ena najvidnejših raziskovalk smisla dela, je s sodelavci konec devetdesetih let opisala tri različna razmerja, ki jih imajo ljudje do svojega dela. Nekateri delo doživljajo kot službo: je sredstvo, ki prinaša plačo, varnost in svobodo za tisto, kar jim je v življenju res pomembno. Drugi ga doživljajo kot kariero: kot pot, na kateri napredujejo, se dokazujejo in pridobivajo ugled. Tretji ga doživljajo kot poslanstvo: delo je zanje smiselno samo po sebi in ga ne bi radi zamenjali, tudi če ne bi bilo denarja.

Najbolj zanimivo pri tej raziskavi je, da razmerja niso bila vezana na poklic. Tudi med ljudmi z enakim nazivom in enakimi nalogami so nekateri delo doživljali kot službo, drugi kot kariero in tretji kot poslanstvo. Smisel torej ni le v tem, kaj počneš, ampak tudi v tem, kako to vidiš in v kakšnem odnosu si do tega.

To ne pomeni, da je poslanstvo cilj, h kateremu bi morali vsi stremeti. Človek, ki delo doživlja kot službo, ni manj vreden ali manj zrel. Lahko ima smisel trdno zasidran drugje — v družini, v skupnosti, v ustvarjanju, v veri. Težava ni, kadar je delo samo služba. Težava je, kadar je delo prazno in hkrati zavzame toliko časa in moči, da za smisel drugje ne ostane prostora.

Smisel se izgubi v odnosih, ne v nalogah

Na delovno mesto lahko gledamo kot na sistem — podobno, kot v relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na družino. V njem so vloge, nevidna pravila, zavezništva, trikotniki. In tako kot v družini se tudi v službi to, kako se počutiš, redko odloča le v tebi. Odloča se v odnosih.

Ko ljudje pripovedujejo, kdaj je njihovo delo izgubilo smisel, redko govorijo o nalogah samih. Govorijo o tem, da je vodja preglasil njihovo strokovno presojo. Da je projekt, v katerega so vložili mesece, čez noč izginil v predalu, ne da bi jim kdo povedal zakaj. Da njihovega dela nihče ne opazi, dokler ni napake. Da so postali glasnik med vodstvom in ekipo in jih zdaj obe strani gledata postrani. Da v podjetju govorijo o vrednotah, ravnajo pa po drugih.

Britanski raziskovalci, ki so analizirali obsežne evropske podatke o delovnih razmerah, so prišli do podobnega sklepa. Občutek, da je delo nekoristno, se v njihovih podatkih ni toliko povezoval z vrsto poklica kot s slabim vodenjem, pomanjkanjem vpliva in odnosi na delovnem mestu. Smisel torej ni le stvar posameznika, ki bi se moral bolj potruditi. Je tudi stvar sistema, v katerem dela. O tem, kako se odgovornost za izčrpanost deli med posameznika in sistem, sem pisala v zapisu Sistem ali posameznik: kdo je odgovoren za izgorelost.

Ko se smisel izgubi dolgo in vztrajno, se pogosto pokaže kot cinizem: posmeh na sestankih, »saj je vseeno«, oddaljenost od ljudi, ki si jih nekoč rad imel. Cinizem ni značajska napaka, ampak pogosto obramba pred bolečino, da ti je bilo nekoč mar. Več o tem v zapisu Cinizem kot znak: ko ti ni več mar in to ni tvoj značaj.

Dva glasova, ki ju je treba brati previdno

O smislu dela se danes pogosto citirata dve imeni. Obe sta dragoceni in obe se rado zlorabi.

Prvi je Viktor Frankl, dunajski psihiater, ki je preživel nacistična koncentracijska taborišča in o tem napisal knjigo, ki jo bere že nekaj generacij. Njegova osrednja misel je, da je človekova najgloblja potreba potreba po smislu in da ga je mogoče najti tudi v najhujših okoliščinah — v delu, v ljubezni in v drži, ki jo zavzamemo do trpljenja, ki se mu ne da izogniti. To je globoka misel. A pozorna moram biti, kako jo uporabljam. Frankl ni pisal o tem, da bi moral človek v slabi službi samo spremeniti držo in potrpeti. Pisal je o okoliščinah, ki se jih ni dalo spremeniti. Večina delovnih okoliščin pa se jih da — vsaj malo.

Drugi je ameriški antropolog David Graeber, ki je leta 2018 izdal odmevno knjigo o »nesmiselnih službah« (bullshit jobs) — delovnih mestih, za katera so po njegovem mnenju celo ljudje, ki jih opravljajo, prepričani, da so nepotrebna. Knjiga je ujela občutek mnogih in je zato pomembna. A je predvsem esej in mnenje, ne raziskava. Ko so poznejši raziskovalci njegovo tezo preverili na podatkih, so ugotovili, da je ljudi, ki svoje delo doživljajo kot nekoristno, precej manj, kot je trdil, in da niso zbrani v poklicih, ki jih je on izpostavil. Graeber je opisal pomemben občutek. Napačno pa bi bilo iz njega sklepati, da je tvoje delo nesmiselno samo zato, ker je pisarniško.

Preoblikovanje dela od spodaj

Če smisel ni samo v nalogah, ampak tudi v odnosih in pogledu, potem ga je mogoče vsaj deloma graditi tudi iz položaja, ki ga imaš. Amy Wrzesniewski in Jane Dutton sta za to leta 2001 skovali izraz preoblikovanje dela (job crafting): drobne spremembe, ki jih ljudje naredijo sami, ne da bi čakali, da jim jih kdo predpiše.

Opisali sta tri vzvode. Prvi so naloge: kaj delaš, koliko česa in kako. Drugi so odnosi: s kom delaš, s kom se povezuješ, komu je tvoje delo namenjeno. Tretji je pogled: kako razumeš, čemu tvoje delo služi. V članku navajata primer bolnišničnih čistilk in čistilcev, ki so svoje delo opisovali zelo različno. Nekateri so govorili le o čiščenju. Drugi so govorili o bolnikih, s katerimi so se pogovarjali, o tem, kako so pazili, da so jim olajšali dan, in o tem, da so del skrbi za ozdravitev. Naloge so bile enake. Delo ni bilo.

Preoblikovanje ni pozitivno razmišljanje in ni prepričevanje samega sebe, da je vse v redu. Je natančno opazovanje tega, kje v tvojem delu je še nekaj prostora, in odločitev, da ga uporabiš. Pri nekaterih je ta prostor velik, pri drugih komaj kaj. A skoraj vedno ga je nekaj.

Kako lahko zveni pogovor o tem

Takole bi lahko izgledal del pogovora na srečanju (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, zakaj sem tukaj. Saj ni nič narobe. Imam dobro službo.«
»Ampak?«
»Ampak zvečer ne vem, kaj sem cel dan delal. Pošiljam poročila, ki jih nihče ne prebere.«
»Kako veš, da jih nihče ne prebere?«
»Ker nikoli nihče ne odgovori. Nikoli nobenega vprašanja.«
»Kdo bi jih po tvoje moral brati?«
Pomisli. »Vodje prodaje na terenu. Da vedo, kje se kaj zatika.«
»Si se kdaj pogovoril s katerim od njih?«
»Ne. Nikoli. Mislim, da sploh ne vedo, kdo jih piše.«

Pogovor ne reši vsega. Odpre pa nekaj pomembnega: delo ni nujno prazno — prekinjena je povezava med tem, ki ga dela, in tistimi, ki naj bi imeli od njega korist. To je nekaj, kar se včasih da popraviti z enim samim telefonskim klicem. Včasih pa se izkaže, da poročil res nihče ne potrebuje — in tudi to je vredno vedeti.

Vaja: preoblikuj en teden

Vajo lahko začneš že danes. Potrebuješ list papirja, pol ure in nekaj radovednosti do lastnega dela.

1. Nariši svoj teden. Zapiši vse, kar v službi običajno počneš, in ob vsako nalogo pripiši, koliko časa ji približno namenjaš. Ne tako, kot bi moralo biti, ampak tako, kot je.
2. Ob vsako nalogo zapiši, kdo ima od nje korist. Konkretno: ime, oddelek, stranka, bolnik, otrok. Kjer ne veš, napiši vprašaj. Vprašaji so najbolj zanimiv del vaje — tam se je povezava prekinila.
3. Izberi en vprašaj in ga razišči. Vprašaj sodelavca, vodjo ali neposredno človeka na drugi strani: »Kaj ti pomeni to, kar ti pošiljam? Kaj bi ti bolj koristilo?« Že odgovor sam lahko nekaj spremeni.
4. Naredi eno majhno spremembo v nalogah. Nekaj, kar je v tvoji pristojnosti: več časa za del, ki ga znaš najbolje, drugačen vrstni red, nova oblika poročila. Ne čakaj na dovoljenje za tisto, za kar ga ne potrebuješ.
5. Zapiši en stavek o tem, čemu služi tvoje delo. Ne v jeziku opisa delovnega mesta, ampak v svojem. Po tednu ga preberi in preveri, ali še drži. Če ne veš, s čim bi ga povezal, si pomagaj s seznamom osebnih vrednot.

Če se ti po vaji zdi, da ni prostora nikjer — da je vsaka naloga predpisana in vsak odnos zaprt —, tudi to ni neuspeh. Je jasnejša slika, s katero se lahko odločaš naprej.

In ena opomba: vaja ne meri, ali je tvoje delo dovolj plemenito. Meri, ali vidiš, kam gre. Vnašalec podatkov, ki ve, da bodo zaradi njega ljudje pravočasno dobili plačo, ima lahko več smisla kot kirurg, ki je zaradi pritiska in birokracije pozabil, zakaj je sploh študiral medicino.

Kdaj odgovor ni v iskanju smisla

Pošteno je povedati, da ima iskanje smisla v delu tudi senčno stran — in da ni vedno pravi odgovor.

Ko smisel postane vzvod za izkoriščanje. Ameriška raziskovalca Stuart Bunderson in Jeffery Thompson sta proučevala oskrbnike živali v živalskih vrtovih, ki so svoje delo pogosto doživljali kot globoko poslanstvo. Ugotovila sta, da je to poslanstvo dvorezen meč: ljudje, ki so delo doživljali kot klic, so bili tudi bolj pripravljeni sprejeti nižje plačilo, več ur in slabše pogoje. »Delaš, ker imaš rad to delo« se v slabem sistemu hitro spremeni v »zato ti ni treba plačati več«. Smisel ne sme biti nadomestilo za pošteno ravnanje.

Ko te nihče ne bi smel prepričevati, da moraš delo ljubiti. Sporočilo »delaj, kar ljubiš« zveni osvobajajoče, a ljudem, ki si takega dela ne morejo privoščiti, pogosto doda še občutek krivde. Delo je lahko tudi samo delo. Smisel lahko živi drugje. Ni nujno, da tvoja služba odgovori na vprašanje, zakaj živiš — dovolj je, da te ne izčrpa do te mere, da ga drugje ne moreš več postaviti.

Ko praznina ni v delu, ampak v tebi. Če se ti zdi brez smisla ne le delo, ampak tudi vse drugo — prijatelji, hobiji, prihodnost —, je to lahko znak depresije, ne slabe službe. Depresija vse obarva sivo, tudi tisto, kar je nekoč imelo barvo. Takrat se pogovori z osebnim zdravnikom. Več o tem v zapisu Depresija in služba: kako delati, ko ne zmoreš — in kdaj ne delati. Če se pojavijo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnih primerih pokliči 112.

Ko je dolgčas, ne praznina. Občutek nesmisla se včasih zamenja z dolgočasjem: z delom, ki te ne zaposli dovolj. To je soroden, a drugačen problem, o katerem govori zapis Dolgčas pri delu: podcenjeno stanje, ki ni lenoba.

Kje lahko pomaga terapija

Razmerje do dela se ne začne v prvi službi. Začne se doma, ob kuhinjski mizi, kjer smo poslušali, kako starši govorijo o svojem delu. Nekateri smo slišali »delo je čast«, drugi »glavno, da je kruh«, tretji »jaz sem garal, da ti ne bo treba«. Nekateri smo gledali starše, ki so delo ljubili, drugi starše, ki so ga leta in leta prenašali v tišini. Ta sporočila nosimo s sabo in pogosto določajo, koliko smisla si sploh dovolimo pričakovati — in koliko krivde čutimo, če ga iščemo.

Na srečanjih lahko skupaj pogledava, od kod prihaja tvoj občutek praznine, kaj v delu in v odnosih na delovnem mestu ga hrani in kaj bi ga lahko spremenilo. Včasih se izkaže, da je pot naprej v drobnih spremembah. Včasih, da je čas za večjo odločitev, o kateri piše zapis Ali naj dam odpoved? Vprašanja, ki povedo več kot seznam za in proti. Če te zanima, kako se je razmerje do dela prenašalo v tvoji družini skozi generacije, je lahko koristno daljše srečanje z genogramom Pogled v preteklost. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani.

Če te zanima, kako se vprašanje smisla zastavi, ko se delo nekega dne konča, preberi zapis Upokojitev, izguba vloge in vprašanje smisla. In če se ti zdi, da je tvoja vrednost tesno vezana na to, koliko narediš, ti bo morda blizu zapis Ko si vreden toliko, kolikor narediš: samopodoba in storilnost. O tem, kaj nas sploh žene naprej, pa najdeš kratko razlago v bazi znanja pod motivacija.

Kaj si zapomni

• Smisel dela ni lastnost delovnega mesta, ampak odnos med tabo, tvojim delom in ljudmi, ki jim je namenjeno.
• Ko vidiš obraz nekoga, ki ima od tvojega dela korist, se lahko spremeni več kot ob katerem koli motivacijskem govoru.
• Smisel se pogosto izgubi v odnosih in sistemu — v preglašeni presoji, neopaženem delu, praznih vrednotah — ne le v nalogah.
• S preoblikovanjem nalog, odnosov in pogleda lahko nekaj smisla zgradiš tudi brez novega naziva, a to ne nadomesti poštenega plačila in spoštljivega vodenja.
• Če je prazno vse, ne le delo, je to lahko znak depresije: obrni se na zdravnika; v stiski pokliči 01 520 99 00 ali 116 123.