Odpuščanje ni sprava: kaj odpuščanje je in česa ne zahteva

»Daj no, odpusti ji že. Saj je vendar tvoja mama. Stara je, ne bo je večno.« Stavek pade pri nedeljskem kosilu, med juho in glavno jedjo, izreče ga teta, ki misli dobro. Tisti, ki mu je namenjen, obmolči. V prsih čuti dvoje hkrati: jezo, ker spet on velja za tistega, ki dela težave, in tih dvom, ali ni morda res trmast. Nihče pri mizi ne vpraša, kaj natanko naj bi odpustil. In nihče ne opazi, da teta v resnici ne prosi za odpuščanje. Prosi za to, da bi bili prazniki spet skupni.

V tem prizoru sta pomešani dve stvari, ki ju jezik rad zlepi v eno: odpuščanje in sprava. Prvo se zgodi v enem človeku. Drugo se zgodi med dvema. Kdor ju ne loči, se pogosto znajde pred izbiro, ki je lažna: ali odpustim in se vrnem v odnos, kakršen je bil, ali pa ostanem zagrenjen. Obstaja še tretja možnost, in o njej je ta zapis.

Pišem ga brez namena, da bi te v odpuščanje prepričevala. Odpuščanje ni dolžnost in ni dokaz zrelosti. Je možnost, ki jo je dobro poznati natančno — skupaj s tem, česa ne zahteva.

Kaj odpuščanje je

Ameriški psiholog Robert Enright, ki odpuščanje raziskuje od osemdesetih let, ga opisuje približno tako: človek, ki mu je bila storjena krivica, se zavestno odpove zameri in želji po povračilu — čeprav bi do obojega imel pravico — in sčasoma do tistega, ki ga je ranil, začuti nekaj dobronamernosti. Dve stvari v tem opisu sta bistveni. Prva: krivica je bila resnična. Odpuščanje se ne začne s tem, da rano zmanjšaš, ampak s tem, da jo priznaš v polni velikosti. Druga: odpuščanje je nekaj, kar daš, ne nekaj, kar drugi zasluži ali izterja.

Everett Worthington, drugi veliki raziskovalec tega področja, k temu dodaja koristno razlikovanje. Odločitveno odpuščanje je sklep, kako se boš do človeka vedel: da se mu ne boš maščeval, da ga ne boš obravnaval kot sovražnika. Čustveno odpuščanje je počasnejše — je postopna zamenjava zamere, grenkobe in sovražnosti z nečim mehkejšim. Prvo lahko narediš v enem popoldnevu. Drugo traja mesece ali leta in ga ni mogoče ukazati. Marsikdo se odloči, potem pa je razočaran nad sabo, ker jeza ob prvem spominu spet vzkipi. To ni znak, da odločitev ni bila iskrena. Pomeni le, da čustva hodijo počasneje od sklepov.

Kaj se v odpuščanju pravzaprav spusti, najlaže opišem z besedo zamera: jeza, ki je otrdela in se naselila za stalno. Zamera ima svojo logiko. Varuje spomin na krivico, ko je nihče drug noče priznati. Zato je človek ne spusti zlahka — in tudi prav je, da ne.

Česa odpuščanje ne zahteva

Večina odpora do odpuščanja ne velja odpuščanju samemu, ampak stvarem, ki se mu po krivem pripisujejo. Naj jih naštejem.

• Ne zahteva pozabe. »Odpusti in pozabi« je rek, ne opis tega, kako deluje spomin. Odpustiš lahko nekaj, česar se boš spominjal vse življenje.
• Ne zahteva opravičevanja. Odpustiti ne pomeni reči »saj ni bilo tako hudo« ali »saj ni mogel drugače«. Če ni bilo nič narobe, ni kaj odpuščati.
• Ne zahteva opravičila. Lepo je, če pride. A če odpuščanje pogojiš z njim, si ključ do svojega miru izročil človeku, ki te je ranil.
• Ne zahteva, da to poveš. Odpustiš lahko, ne da bi oseba za to kdaj izvedela.
• Ne zahteva zaupanja. Odpuščanje se nanaša na preteklost, zaupanje na prihodnost. Zaupanje si človek prisluži z vedenjem.
• Ne zahteva odpovedi pravici. Lahko odpustiš in vseeno podaš prijavo, vztrajaš pri dogovoru o stikih ali pri meji, ki si jo postavil.
• Ne zahteva sprave. To je točka, pri kateri se zatakne največ ljudi, zato ji namenjam največ prostora.

Če si iz preglednice zapomniš eno samo vrstico, naj bo zadnja: odpuščanje je tvoje in zanj ne potrebuješ nikogar. Za spravo potrebuješ drugega — in ta drugi mora nekaj narediti.

Kaj kažejo raziskave

Odpuščanje ni samo lepa misel, je tudi razmeroma dobro raziskano. Nathaniel Wade in sodelavci so leta 2014 objavili metaanalizo, v katero so zajeli 54 raziskav z več kot 2300 udeleženci. Vsi so delali s konkretno rano in s programom, ki je bil izrecno namenjen odpuščanju. Ugotovitev: ljudje, ki so šli skozi tak program, so odpustili v večji meri kot tisti, ki ga niso bili deležni, ob tem pa so poročali tudi o manj depresivnosti in tesnobe ter o več upanja. Daljši programi so imeli večji učinek kot kratki. To se mi zdi najbolj poštena novica od vseh: odpuščanje je mogoče podpreti, ni pa ga mogoče pospešiti.

Zanimivo je tudi, kaj se med zamero dogaja v telesu. Charlotte vanOyen Witvliet je s sodelavkama prosila udeležence, naj si izmenično predstavljajo, da zamero do človeka, ki jih je prizadel, gojijo, in da mu odpuščajo. Ob gojenju zamere so jim narasli srčni utrip, krvni tlak in napetost obraznih mišic, ob predstavi odpuščanja so se ti kazalci umirili. Raziskava je bila majhna in laboratorijska, zato iz nje ne gre delati velikih sklepov o zdravju. Pove pa nekaj, kar marsikdo pozna iz izkušnje: premlevanje stare krivice telo doživi, kot da se dogaja znova.

Najbolj zgovorna pa je zame raziskava Suzanne Freedman in Roberta Enrighta iz leta 1996. Delala sta z dvanajstimi ženskami, ki so v otroštvu preživele incest. Vsaka je s terapevtko po Enrightovem modelu delala individualno, več kot leto dni. Ob koncu so imele manj tesnobe in depresivnosti ter več upanja kot primerjalna skupina. Poudarjam pa nekaj, kar se ob tej raziskavi rado prezre: nobena od njih za to ni potrebovala stika s storilcem, kaj šele sprave z njim. Odpuščanje je bilo v celoti notranje delo.

Sprava je delo za dva

Sprava pomeni, da se odnos obnovi. Zanjo odpuščanje ni dovolj, potrebni so pogoji, ki niso v tvojih rokah. Drugi mora priznati, kaj je storil — brez »ampak« in brez »če sem te prizadel«. Njegovo vedenje se mora spremeniti in ostati spremenjeno dovolj dolgo, da to ni več obljuba, ampak izkušnja. In odnos mora biti varen: telesno, čustveno, včasih tudi finančno.

Kako dobro opravičilo sploh zgleda in kaj ga loči od praznega, sem opisala v zapisu Kako se opravičiti in kako odpustiti — tudi sebi, zato tega tu ne ponavljam. O tem, kako se po zlomu znova gradi zaupanje, pa govori zapis Izguba zaupanja po prevari: ko se poruši tisto, na kar si se zanašal.

Sprava tudi ni stikalo z dvema položajema. Med »vse je kot prej« in »nikoli več« je veliko vmesnih oblik: vljuden stik ob praznikih, pogovori o vsakdanjem brez dotikanja starih tem, stik samo po telefonu, stik samo ob prisotnosti koga tretjega. Pri odnosih s starši je delna sprava pogostejša od popolne; o tem več v zapisu Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?.

Dodam še opombo o besedi. V slovenščini »sprava« nosi veliko teže, tudi zgodovinske, in marsikdo ob njej začuti, da se od njega pričakuje nekaj velikega in dokončnega. V vsakdanjem družinskem življenju je sprava pogosto precej skromnejša: dva človeka, ki zmoreta spet sedeti v isti sobi, ne da bi eden od njiju moral zatajiti, kaj se je zgodilo.

Odpuščanje brez stika

Včasih sprava ni mogoča. Človek je umrl. Človek vse zanika. Človek je še vedno nevaren ali pa je vsak stik z njim nova rana. Včasih si stik prekinil sam, po dolgem premisleku, in ga ne želiš obnoviti. V vseh teh primerih ostaja odpuščanje odprta možnost — prav zato, ker zanj ne potrebuješ drugega.

Tak pogovor bi lahko zvenel takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vsi mi govorijo, naj očetu odpustim. Jaz pa nočem spet hoditi tja.«
»Kaj bi se zgodilo, če bi ti dve stvari ločili?«
»Kako ločili?«
»Eno vprašanje je, ali hočeš zamero nositi naprej. Drugo je, ali ga hočeš obiskovati.«
»Zamere sem sit. Obiskov pa … ne. Vsakič sem potem teden dni bolan.«
»Potem imaš morda dva različna odgovora. In oba sta lahko prava.«

Odpuščanje brez stika ima pogosto pridih žalovanja. Ko spustiš zamero, spustiš tudi upanje, da bo drugi nekoč le razumel, se opravičil, postal starš ali partner, kakršnega si potreboval. Ta izguba je resnična, čeprav je človek še živ; o njej govori zapis Žalovanje za živim človekom: demenca, odvisnost, prekinjen stik. Pri delu s takim odpuščanjem pomaga pisanje, ki ne gre nikamor — opis najdeš pri vaji Pismo, ki ga ne pošlješ.

Dve poti: Enright in REACH

Kako se odpuščanja sploh lotiš? Najbolj raziskana sta dva modela in dobro je vedeti, da se oba začneta na istem mestu: pri rani, ne pri odpuščanju.

Enrightov procesni model ima štiri faze. V prvi, fazi odkrivanja, človek pogleda, kaj se je zgodilo in kaj mu je to naredilo — vključno z jezo, sramom in vsem, kar je zaradi rane izgubil. V drugi se odloči, ali želi odpuščanje sploh poskusiti; odločitev je svobodna in je lahko tudi »ne zdaj«. Tretja je delo: poskus videti tistega, ki je ranil, kot celega človeka z lastno zgodovino, ne da bi dejanje s tem postalo sprejemljivo. V četrti človek opazi, kaj se je v njem spremenilo, in pogosto v izkušnji najde nekaj smisla. Faze niso stopnice. Ljudje se vračajo, obstanejo, preskakujejo.

Worthingtonov model REACH je krajši in ima pet korakov, po začetnicah angleških besed. Worthington zanj ni le teoretik: sredi devetdesetih let je bila umorjena njegova mati in o tem, kako je model preizkušal na sebi, je pisal odkrito.

Pri obeh modelih velja ista opomba. Opisujeta pot, ki jo človek izbere sam, ne recepta, ki ga predpiše okolica. In oba računata s časom, ki se meri v mesecih.

Ko je odpuščanje prehitro

Odpuščanje ima tudi senčno stran, in raziskovalci jo opisujejo vse bolj natančno. James McNulty je več let spremljal mladoporočence. Pri tistih, ki so partnerju odpuščali hitro in zlahka, se je partnerjeva psihična in telesna agresija skozi leta nadaljevala; pri tistih, ki so odpuščali težje, je upadala. Odpuščanje brez posledic lahko torej drugemu sporoči, da vedenje nima cene.

Laura Luchies je s sodelavci pojav poimenovala »učinek predpražnika«. Kdor odpusti človeku, ki se je potrudil, da bi škodo popravil, in mu pokazal, da je v odnosu varen in cenjen, iz tega izide z več samospoštovanja. Kdor odpusti človeku, ki tega ni naredil, ga ima potem manj — in slabše ve, kdo je in kaj mu je pomembno.

Prehitro odpuščanje je pogosto sploh kaj drugega kot odpuščanje. Je način, kako se izogneš jezi, ker je jeza v tvoji družini veljala za nevarno ali grdo. Je popuščanje pritisku, da bo spet mir. Je strah pred tem, da bi ostal sam. Jeza pa je čustvo, ki nosi podatek: tukaj je bila prestopljena meja. Če jo preskočiš, preskočiš tudi podatek. O tem, kaj se zgodi z jezo, ki nima kam, govori zapis Potlačena jeza: ko si »vedno miren« in vedno utrujen, o jezi, ki velja staršem, pa zapis Jeza na starše v odraslosti: kaj narediti z njo.

Pozorna bi bila tudi takrat, ko odpuščanje zahteva nekdo drug — tisti, ki je ranil, ali družina v njegovem imenu. »Če bi me imel rad, bi mi odpustil« ni prošnja za odpuščanje, je pritisk. Kako tak pritisk prepoznaš, opisuje zapis Ko te drugi držijo v krivdi: prepoznavanje čustvenega izsiljevanja.

Vera, nevera in stavek »moral bi odpustiti«

Za marsikoga odpuščanje ni psihološka tema, ampak del vere. Molitev, ki jo zna na pamet, ga omenja vsak dan. To je lahko velik vir moči: odpuščanje ima smisel, ki presega lastno počutje, in človek v njem ni sam. Lahko pa postane tudi breme, kadar se iz daru spremeni v rok. Človek, ki še ne more odpustiti, takrat poleg rane nosi še občutek, da je slab vernik. Kolikor poznam verska izročila, nobeno resno ne trdi, da je odpuščanje hitro ali da pomeni vrnitev v nevarnost — a v domači kuhinji se ta razlika zlahka izgubi.

Za koga drugega je prav verski prizvok razlog, da besedo zavrne. Zveni mu kot pridiga, kot zahteva, naj bo boljši od tistega, ki mu je storil krivico. Tudi to je razumljivo. Morda je takemu človeku bližja beseda »spustiti« ali »nehati nositi«. Raziskave, ki sem jih omenila, niso vezane na svetovni nazor: Worthingtonov model so preizkušali v posvetni in v verski različici, Enrightov pri ljudeh zelo različnih prepričanj.

Ne eno ne drugo izhodišče ni naprednejše. Vernemu človeku ni treba dokazovati, da odpušča »iz pravih razlogov«, nevernemu ni treba najti duhovnega jezika, da bi smel odložiti zamero. Vprašanje, ki velja za oba, je isto: ali to izbiram sam ali to od mene nekdo terja?

Vaja: dve vprašanji, dva lista

Vzemi si dvajset minut in dva lista papirja. Izberi eno konkretno rano — raje srednje veliko kot največjo v življenju.

1. Na vrh prvega lista napiši »Kaj se je zgodilo«. V nekaj stavkih opiši dejanje in kaj ti je naredilo. Brez »ampak saj« in brez zmanjševanja. Če opaziš, da iščeš izgovore zanj, jih prečrtaj.
2. Pod to napiši »Zamera«. Kaj ti daje (občutek, da imaš prav, zaščito, spomin na krivico) in kaj te stane (spanec, misli, praznike)? Oboje je res.
3. Na vrh drugega lista napiši »Odnos«. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi bil s tem človekom spet rad v istem prostoru? Zapiši konkretna vedenja, ne lastnosti: »da neha komentirati mojo težo«, ne »da postane prijazen«.
4. Ob vsako vedenje pripiši, v čigavih rokah je. Pogosto se pokaže, da je prvi list skoraj ves tvoj, drugi pa skoraj ves njegov.
5. Za vsak list posebej napiši en stavek, ki velja danes. Na primer: »Zamero bi rad začel spuščati.« In: »Stik ostane, kakršen je.« Odgovora se ne rabita ujemati in čez pol leta sta lahko drugačna.

Če te vaja preplavi, jo prekini. Nekatere rane niso za samostojno delo za kuhinjsko mizo, in to ni poraz.

Kje to ne velja

Odpustiti ni treba. Raziskave kažejo, da odpuščanje mnogim pomaga, ne kažejo pa, da je edina pot. Nekateri ljudje mir najdejo v sprejetju: priznajo, kaj se je zgodilo, nehajo čakati na opravičilo, poskrbijo zase in živijo naprej — ne da bi do človeka, ki jih je ranil, kdaj začutili kaj toplega. Tudi to je lahko dober izid. Kdor ne odpusti, ni nujno zagrenjen.

Dokler rana traja, je prvo vprašanje varnost. Odpuščanje se nanaša na nekaj, kar se je končalo. Če se nasilje, poniževanje ali nadzor še dogajajo, pogovor o odpuščanju pride prezgodaj in lahko celo škodi. Takrat je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v nujnih primerih 112 ali policija na 113. Delo s posledicami nasilja in hujše travme sodi k strokovnjakom, ki so za to posebej usposobljeni; sama to nisem, lahko pa pomagam pri iskanju prave poti.

Včasih je prava tema sprava, ne odpuščanje. Če je drugi rano priznal, se spremenil in čaka, ti pa se ne moreš premakniti, je mogoče, da zamera varuje nekaj drugega — na primer strah, da boš spet ranjen. To ni razlog za samoobtoževanje, je pa vprašanje, ki ga je vredno pogledati, sam ali v pogovoru. Kjer v odnosu ostajata oba, je za to primeren prostor tudi terapija za pare ali družinska terapija.

Če te misli na storjeno ali doživeto peljejo v brezup, ne ostani sam: Klic v duševni stiski je dosegljiv na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan).

Kaj si zapomni

• Odpuščanje se zgodi v enem človeku, sprava med dvema; prvo je mogoče brez drugega.
• Odpustiti ne pomeni pozabiti, opravičiti, zaupati ali se vrniti — in ne zahteva, da drugi sploh kaj izve.
• Raziskave kažejo, da odpuščanje, ki si ga človek izbere sam in zanj dobi čas, zmanjša tesnobo in depresivnost.
• Prehitro odpuščanje brez spremembe pri drugem lahko načne samospoštovanje in podaljša slabo ravnanje.
• Nihče — ne družina, ne vera, ne terapevt — ne more odpustiti namesto tebe ali ti določiti roka.