Potlačena jeza: ko si »vedno miren« in vedno utrujen

»Jaz se ne jezim. Res ne, to preprosto ni v moji naravi. Samo utrujena sem. Že kakšno leto.«

Predstavljaj si večer, ki sodi k temu stavku. Dogovor, ki je bil spet pozabljen. »V redu je, ni problema,« rečeš, in to misliš skoraj iskreno. Potem pospraviš kuhinjo nekoliko glasneje kot običajno, odgovarjaš z eno besedo, greš zgodaj spat in se zjutraj zbudiš s trdim vratom in občutkom, da sploh nisi spal. Nikomur ni bilo treba ničesar reči. Nihče se ni prepiral. In vendar je nekaj stalo zelo veliko energije.

V tem zapisu pišem o tem, kar se zgodi z jezo, ki je ne pokažeš — niti sebi. Potlačena jeza ne izgine, ampak si poišče druge poti: v telo, v drobne zbadljivke in pozabljene obljube ali navznoter, v samokritiko in potrtost. Rada bi pokazala, kako te poti prepoznaš in kaj je varnejša možnost od obeh, ki ju večina pozna: molčati ali eksplodirati.

Miren ali utišan: to ni isto

Obstajajo ljudje, ki so po naravi umirjeni. Stvari jih res ne vznemirijo zlahka, in ko jih kaj zmoti, to povedo brez velikega naboja. In obstajajo ljudje, ki so mirni zato, ker so se nekoč naučili, da jeza ni dobrodošla. Navzven sta si podobna. Razlika je v tem, kaj se dogaja pod gladino.

Pri prvem je mir stanje. Pri drugem je mir delo. Nekaj se v njem dvigne — vročina v prsih, stisk v želodcu, misel »to ni pošteno« — in skoraj v istem hipu to nekaj drugega pritisne navzdol. Včasih zavestno: »Ne bom zdaj delal scene.« Pogosteje pa tako hitro in tako samodejno, da jeze sploh ne zazna. Zazna le posledico: utrujenost, razdražljivost brez naslova, željo, da bi ga vsi pustili pri miru.

Psihologija ta dva postopka ločuje. Zavestnemu zadrževanju pravi supresija ali potlačevanje, nezavednemu odrivanju pa potlačitev v ožjem, psihoanalitičnem pomenu. V vsakdanjem življenju se prepletata, zato tu uporabljam en izraz za oboje. Pomembno je nekaj drugega: v nobenem primeru čustvo s tem ni opravljeno.

Kaj potlačevanje naredi: obraz se umiri, telo ne

O tem imamo razmeroma dobre laboratorijske podatke. Psihologa James Gross in Robert Levenson sta v devetdesetih letih udeležencem kazala filmske prizore, ki zbujajo močna neprijetna čustva, in delu naročila, naj čustev ne pokažejo. Uspelo jim je — na obrazu se je videlo manj. Sami pa niso čutili nič manj kot tisti, ki se niso zadrževali, in nekateri kazalci telesne vzburjenosti so bili pri njih celo višji. Zadrževanje torej skrije izraz, ne pa doživljanja, in telo za to plača.

Poznejše raziskave iste skupine so dodale dve podrobnosti, ki se mi zdita za vsakdan zelo zgovorni. Jane Richards in Gross sta pokazala, da si ljudje, ki med dogajanjem zadržujejo izraz čustev, slabše zapomnijo, kaj je bilo povedano — zadrževanje zasede del pozornosti. Emily Butler s sodelavci pa je ugotovila, da se pri pogovoru z nekom, ki čustva skriva, napetost prenese tudi na sogovornika: krvni tlak se je dvignil tistemu, ki je sedel nasproti. Potlačena jeza ni zasebna zadeva. Drugi jo čutijo, le da ne vedo, kaj čutijo.

Kaj pa na dolgi rok? Benjamin Chapman in sodelavci so leta 2013 objavili raziskavo, v kateri so odrasle Američane spremljali 12 let, in ugotovili, da je bilo pri tistih, ki so poročali o več zadrževanja čustev, tveganje za smrt v tem obdobju višje. Ta podatek navajam previdno: gre za eno raziskavo, ki kaže povezavo, ne vzroka, in avtorji sami opozarjajo na njene omejitve. Dovolj pa je, da trditve »saj nikomur ne škodi, če sem tiho« ne jemljem več za samoumevno.

Kam gre jeza, ki je ne pokažeš

Če čustvo ne izgine, se mora nekam preusmeriti. V grobem opažam v literaturi tri smeri, ki se med seboj ne izključujejo — večina ljudi pozna vse tri, eno pa bolje od drugih.

V nadaljevanju grem po vrsti skozi vse tri, ker ima vsaka svoje znake in svoje pasti.

Telo: zakaj si utrujen, čeprav »nič ne delaš«

Jeza je mobilizacijsko čustvo. Telo pripravi na dejanje: srce pospeši, mišice se napnejo, dih postane plitvejši. Če dejanja ni — če ne rečeš ničesar, ne postaviš meje, ne odideš — pripravljenost ostane, le da nima kam. Mišice, ki so se napele, da bi nekaj naredile, zdaj držijo, da ne bi naredile ničesar.

Zato se potlačena jeza v telesu redko kaže kot »jeza«. Kaže se kot stisnjena čeljust in škrtanje z zobmi, trda ramena, glavobol proti večeru, cmok v grlu, želodec, ki se oglasi ob določenih ljudeh. In kot utrujenost posebne vrste: ne tista po opravljenem delu, ki jo spanec popravi, ampak utrujenost od nenehnega zadrževanja, ki je zjutraj še vedno tam. Raziskava Richardsove in Grossa to dobro pojasni — zadrževanje ni mirovanje, ampak napor, ki teče v ozadju ves dan.

Tu moram biti poštena glede meja znanja. O povezavi med zadrževano jezo in boleznimi, na primer zvišanim krvnim tlakom, so raziskave neenotne, in iz posameznega simptoma ni mogoče sklepati na čustvo. Trd vrat je lahko samo slab stol. Utrujenost ima veliko telesnih vzrokov, ki jih mora najprej pogledati zdravnik; o tem pišem v zapisih Kronična utrujenost: ko diagnoze ni, simptomi pa so in »Izvidi so v redu, pa me vseeno boli«: kaj psihoterapija ve o psihosomatiki. Več o tem, kako se čustva in telo prepletajo, je v bazi znanja pod geslom psihosomatika.

Pasivna agresija: jeza, ki pride po ovinku

Druga pot je za odnose najdražja. Jeza, ki ne sme skozi vrata, pride skozi okno: kot pozabljena obljuba, zamuda, opravilo, narejeno ravno toliko slabo, da ga drugič ne bodo več zaupali tebi, kot šala z ostrim robom, kot tišina, ki traja en dan predolgo. Temu rečemo pasivna agresija. Ni diagnoza, ampak opis vedenja, in pomembno je, da človek pri tem največkrat ne laže. Ko reče »nič ni«, pogosto res ne ve, da je.

Pogovor bi lahko zvenel takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Je kaj narobe?«
»Ne. Zakaj?«
»Ker od sinoči ne govoriš z mano.«
»Saj govorim. Samo utrujen sem.«
»Si jezen, ker sem pozabila na večerjo s tvojimi?«
»Nisem jezen. Je že v redu. Saj vem, da imaš pomembnejše stvari.«

Zadnji stavek pove vse, kar prejšnji zanikajo. Jeza je tu — le brez imena, zato se o njej ni mogoče pogovoriti. Druga stran ostane z neprijetno nalogo: čuti napad, ne more pa nanj odgovoriti, ker ga uradno ni bilo. Če vpraša še enkrat, »pretirava«. Če pusti, se oddalji. Prav to ugotavlja Butlerjeva v laboratoriju: ob človeku, ki čustva skriva, je sogovornik bolj napet in se čuti manj povezanega.

Za tistega, ki jezo skriva, ima ta pot svojo logiko. Omogoči mu, da jezo vendarle nekako izrazi, ne da bi tvegal odkrit konflikt, v katerem bi bil »tisti, ki se dere«. Cena je, da nikoli ne dobi tistega, kar je jeza hotela: da bi se nekaj spremenilo. Kako jeza v paru najde besede, je tema zapisa Jeza v partnerskem odnosu: kaj ti hoče povedati.

Navznoter: jeza in depresija

Tretja pot je najtišja. Jeza, ki ne sme k drugemu, se obrne k edinemu, pri katerem je varna — k tebi. »Sam sem kriv.« »Preobčutljiv sem.« »Kaj mi je sploh, da me to moti.« Namesto »to, kar si naredil, ni v redu« nastane »z mano nekaj ni v redu«.

Misel, da je depresija navznoter obrnjena jeza, je stara več kot sto let; Sigmund Freud jo je opisal leta 1917. V tako preprosti obliki ne drži — depresija ima veliko vzrokov, bioloških, življenjskih in odnosnih. Nekaj od te misli pa je preživelo preverjanje. Psihiater Fredric Busch je v pregledu raziskav povzel, da ljudje z depresijo v povprečju doživljajo več jeze kot ljudje brez nje in da jo pogosteje zadržujejo ali usmerjajo vase. Klinična literatura pozna tudi obratno sliko: pri delu ljudi z depresijo se jeza prebije v nenadnih, burnih izbruhih, ki jih sami doživljajo kot tuje svojemu značaju.

Iz tega ne sledi, da je vsaka potrtost prikrita jeza. Sledi pa nekaj uporabnega: kadar se potrtost, brezvoljnost in ostra samokritika pojavijo skupaj z občutkom, da »nimaš pravice« biti jezen, se je vredno vprašati, na koga ali na kaj bi bil jezen, če bi smel. Pri moških se depresija nasploh pogosto pokaže skozi razdražljivost in umik, o čemer pišem v zapisu Depresija pri moških: jeza, umik in tišina namesto solz. In če potrtost traja več tednov ter ti jemlje spanec, voljo ali veselje, je to razlog za pogovor z osebnim zdravnikom ali psihiatrom, ne le za razmislek o jezi.

Zakaj se mir zdi varnejši

Nihče se ne rodi brez jeze. Dojenček jo ima od prvih mesecev. Kdor je kot odrasel »nima«, se je je nekje odvadil, in to praviloma iz dobrega razloga: ker je jeza doma pomenila nevarnost, ker je bila rezervirana za enega od staršev, ker je bil priden otrok tisti, ki ne dela težav. Pri nas temu radi rečemo »da bo mir v hiši«. Tega dela zgodbe tu ne razvijam, ker ima svoj zapis: Kako otrok, ki ni smel biti jezen, postane odrasel, ki ne zna reči ne. Kaj z jezo, ki se pozneje obrne proti staršem samim, pa opisuje zapis Jeza na starše v odraslosti: kaj narediti z njo.

Za razumevanje potlačene jeze je dovolj ena misel iz relacijske družinske terapije, v kateri se izobražujem: čustva, ki v družini niso imela prostora, ne izginejo, ampak ostanejo neregulirana — brez imena, brez odmerka, brez izkušnje, da jih odnos lahko zdrži. Zato odrasel človek, ki jeze ni smel čutiti, pogosto pozna samo dve možnosti: nič ali vse. In ker je »vse« videl in se ga boji, izbere nič.

Nasprotje potlačevanja ni izbruh

Tu se skriva najpogostejši nesporazum. Ko ljudje slišijo, da zadrževanje škodi, sklepajo, da je treba jezo »spustiti ven«: kričati v blazino, razbijati krožnike, povedati vsem, kar jim gre. Raziskave tega ne podpirajo. Psiholog Brad Bushman je leta 2002 pokazal, da so bili ljudje, ki so svojo jezo »izpraznili« z udarjanjem v boksarsko vrečo, potem bolj jezni in bolj agresivni kot tisti, ki so nekaj minut le mirno sedeli. Izbruh jeze ne izprazni, ampak jo uri.

Potlačevanje in izbruh sta si bolj podobna, kot se zdi. V obeh primerih jeza ne pride do tistega, ki mu je namenjena, v obliki, ki bi jo lahko slišal. In pogosto sta povezana: kdor dolgo zadržuje, nekoč poči ob malenkosti, se ustraši samega sebe in sklene, da bo odslej zadrževal še bolj.

Tretja možnost je manj dramatična od obeh. Jezo opaziš, ji daš ime in poveš, kaj se je zgodilo in kaj potrebuješ — z običajnim glasom, čim bliže dogodku. Temu rečemo asertivnost, in praktično plat opisujem v zapisu Asertivnost: kako povedati, kaj želiš, brez agresije in brez opravičevanja. O tem, zakaj je jeza sama po sebi koristna sila, pa v zapisu Jeza ni problem: kako iz nemoči preide v energijo spremembe.

Za nekoga, ki je desetletja »vedno miren«, je to lažje napisati kot narediti. Prvi korak zato ni pogovor z drugim, ampak nekaj veliko manjšega: da jezo sploh opaziš, preden jo pospraviš.

Vaja: tri vrstice, preden pospraviš

Vaja traja pet minut na dan in ne zahteva, da komur koli kaj rečeš. Njen namen je samo eno: ujeti jezo v tistih nekaj sekundah, preden postane utrujenost. Raziskava Matthewa Liebermana in sodelavcev je pokazala, da že samo poimenovanje čustva z besedo zmanjša odziv amigdale — čustvu ni treba ničesar narediti, da malo popusti, dovolj je, da dobi ime.

1. Zvečer poišči en trenutek dneva, ko si rekel »v redu je« ali »ni problema«. Ne išči velikih krivic. Šteje tudi sodelavec, ki te je prekinil, in sporočilo brez odgovora.
2. Vprašaj telo, ne glave. Kaj se je zgodilo tik pred tem, ko si to rekel? Stisk v čeljusti, vročina v obrazu, zadržan dih, pogled v tla? Zapiši, kar najdeš.
3. Zapiši stavek »Jezen sem bil, ker …« in ga dokončaj. Če beseda »jezen« ne gre, začni z manjšo: zmotilo me je, razočaran sem bil, šlo mi je na živce. Pomagaš si lahko z vajo poimenuj čustvo.
4. Dodaj: »Želel bi si, da …« Jeza skoraj vedno varuje neko potrebo ali mejo. Ta vrstica pove, katero.
5. List zapri. Ničesar ti ni treba ukreniti. Po enem ali dveh tednih preberi vse vrstice skupaj in poglej, kaj se ponavlja: isti človek, ista situacija, ista potreba.

Če bi rad obliko, ki te vodi, je v bazi znanja na voljo dnevnik jeze. In če ugotoviš, da v dveh tednih nisi našel niti enega trenutka, je tudi to podatek — morda ne o tem, da jeze ni, ampak o tem, kako zgodaj jo pospraviš.

Kje ta razlaga ne velja

Zgodba o potlačeni jezi je privlačna, ker veliko pojasni. Prav zato ji je treba postaviti meje.

Ni vsak miren človek utišan. Nekateri so res umirjenega temperamenta, drugi so se z leti naučili, da se jim za marsikaj ni treba razburjati. Mirnost, ob kateri si spočit in v stiku z ljudmi, ni simptom. Sumljiva je mirnost, ki te izčrpava.

Ni vsaka utrujenost jeza. Slabokrvnost, ščitnica, motnje spanja, okužbe, zdravila, izgorelost, depresija — seznam vzrokov je dolg in večine ne boš rešil z dnevnikom. Če utrujenost traja, pojdi najprej k osebnemu zdravniku.

Pokazati jezo ni vedno varno. Če živiš z nekom, ob katerem je tvoja tišina način, da se izogneš grožnjam ali udarcem, potem to ni potlačena jeza, ampak preživetvena presoja, in nasvet »povej, kaj čutiš« je lahko nevaren. V takem primeru pokliči SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v neposredni nevarnosti pa 113 ali 112. Podobno velja, v blažji obliki, za razmerja moči v službi; o tem pišem v zapisu Jeza v službi: edino čustvo, ki ga ne smeš pokazati.

Depresija ni samo obrnjena jeza. Če se ob potrtosti pojavijo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, ne čakaj. Pokličeš lahko Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), obrneš se lahko tudi na osebnega zdravnika ali dežurno službo.

In včasih je težava nasprotna. Kdor jeze ne zadržuje, ampak ga preplavlja in v njej rani druge, potrebuje drugačno pomoč od te, ki jo opisujem tu. Zame kot stažistko pod supervizijo je pri vsem tem pomembno še eno: ne postavljam diagnoz in ne presojam, ali gre za depresijo. Lahko pa skupaj pogledava, kaj se je z jezo dogajalo v tvojih odnosih — nekoč in danes.

Kaj si zapomni

• Potlačena jeza ne izgine: zadrževanje skrije izraz, ne pa doživljanja, in telo za to plača z napetostjo in utrujenostjo.
• Najpogostejše tri poti so telo, pasivna agresija in obrat navznoter, v samokritiko in potrtost.
• Pasivna agresija jezo izrazi, ne da bi jo priznala — zato se o njej ni mogoče pogovoriti in se nič ne spremeni.
• Nasprotje potlačevanja ni izbruh; »praznjenje« jeze jo po raziskavah prej krepi kot zmanjšuje.
• Prvi korak je majhen: opaziti jezo in ji dati ime, preden jo pospraviš. Pri trajni utrujenosti ali potrtosti pa najprej k zdravniku.