Ko starše vidiš, kakršni v resnici so: izguba idealizacije

»Pri štiriintridesetih sem ugotovila, da moj oče ne ve vsega. In sram me je bilo, kako zelo me je to prizadelo.«

Ta stavek bi lahko izrekel marsikdo. Ne gre za dramatično odkritje, za skrivnost ali za veliko izdajo. Gre za nekaj tišjega: za trenutek, ko starša nenadoma zagledaš od strani. Kako prekine mamo sredi stavka. Kako se izogne pogovoru, ki bi ga moral imeti. Kako ponovi isto napako, ki si jo kot otrok razlagal z »gotovo ima razlog«. In potem ugotoviš, da razloga ni bilo. Da je bil preprosto človek — utrujen, prestrašen, omejen, včasih krivičen.

O tem trenutku se redko govori kot o izgubi. Pa vendar je. Ko izgubiš idealizirano podobo staršev, ne izgubiš starša — ta še vedno sedi za mizo ob nedeljah. Izgubiš nekaj drugega: občutek, da je nekje nad tabo nekdo, ki ve, ki zmore in ki bo vse uredil. V tem zapisu bom pisala o tem, zakaj ta izguba boli, zakaj je hkrati ena pomembnejših razvojnih nalog odraslosti in kako je mogoče skozi njo priti, ne da bi starše obtožil ali jih za vedno odpisal.

Zakaj otrok starše postavi na piedestal

Majhen otrok starše vidi kot velikane. To ni naivnost, ampak nuja. Otrok, ki je popolnoma odvisen od odraslih, potrebuje verjeti, da so ti odrasli močni, pametni in dobri. Če bi otrok jasno videl, kako negotov je njegov oče ali kako prestrašena je njegova mama, bi bil svet zanj neznosno nevaren. Idealizacija je zato nekakšna varnostna mreža: »Nič hudega se mi ne more zgoditi, ker sta tu onadva.«

Psihoanalitik Heinz Kohut je to opisal kot potrebo otroka, da se naveže na idealizirano podobo starša in si od njegove moči in mirnosti »izposodi« občutek varnosti. Po njegovem pogledu idealizacija ni napaka, ampak zdrava faza razvoja. Težava ni v tem, da otrok starše idealizira. Težava je, kadar ta podoba nikoli ne dobi priložnosti, da se postopoma, v obvladljivih korakih, približa resničnosti. Kohut je govoril o optimalni frustraciji: o drobnih, prenosljivih razočaranjih, ob katerih otrok počasi prevzame del tistega, kar je prej pripisoval staršu — sposobnost, da se pomiri, da presoja, da se odloča.

Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod idealizacija. Za ta zapis je pomembno predvsem to: idealizacija je bila nekoč odgovor na resnično potrebo. Zato je ne moreš preprosto »izklopiti«, ko ugotoviš, da ne drži več.

Kar pove intervju o navezanosti

Raziskovalci navezanosti so se idealizaciji staršev posvetili z nepričakovane strani. Mary Main in njeni sodelavci so v osemdesetih letih razvili Intervju o navezanosti pri odraslih — polstrukturiran pogovor, v katerem odrasel človek opisuje svoje otroštvo in odnos s starši. Pri analizi ni pomembno samo, kaj človek pove, ampak tudi kako.

Eden od prepoznavnih vzorcev je prav idealizacija. Človek starše opiše s pridevniki, kot so »čudovita«, »ljubeča«, »najboljša mama na svetu«, ko pa ga spraševalec prosi za konkreten spomin, ki bi to ponazoril, ga ne najde. Ali pa pove spomin, ki pridevniku nasprotuje — da ga je mama ob zlomljeni roki nadrla, ker je jokal — in tega nasprotja ne opazi. Takšna pripoved praviloma sodi v izogibajoči vzorec navezanosti v odraslosti.

Zakaj je to pomembno? Metaanaliza Marinusa van IJzendoorna iz leta 1995 je pokazala, da se način, kako starš govori o lastnem otroštvu, v približno treh četrtinah primerov ujema z varnostjo ali nevarnostjo navezanosti njegovega otroka. Ne gre torej le za to, kaj se nam je zgodilo, ampak tudi za to, ali smo zmogli o tem razmišljati celostno — z dobrim in s težkim hkrati. Idealizirana podoba staršev je pogosto znak, da se nečemu še nismo smeli približati.

Razočaranje kot razvojna naloga

Peter Blos je mladostništvo opisal kot »drugo individuacijo«: obdobje, v katerem se mladostnik čustveno odmakne od staršev, da bi lahko postal svoj. Laurence Steinberg in Susan Silverberg sta v raziskavi z mladostniki pokazala, da del te čustvene samostojnosti sestavlja prav deidealizacija — spoznanje, da starši ne vedo vsega in da se lahko motijo. Ta proces se v zgodnjem mladostništvu krepi.

A pri marsikom se v mladostništvu ne zgodi. Morda je bila doma takšna napetost, da si upor ni bil mogoč. Morda je bil eden od staršev bolan, odsoten ali preobremenjen in si ga moral varovati. Morda je bila družina tako tesno prepletena, da je vsak dvom pomenil izdajo. Takrat se razočaranje zamakne v odraslost — v trenutek, ko sam postaneš starš, ko se zaplete v partnerskem odnosu, ko začneš terapijo ali ko starš ostari in zboli. O tem, zakaj je obdobje med dvajsetim in petintridesetim letom tako pomembno za odmik od staršev, sem pisala v zapisu Med 20. in 35. letom: zakaj je to ključno obdobje za osamosvajanje od staršev.

Razočaranje je v tem smislu neprijetna, a nujna naloga. Brez njega ostane del tebe ujet v otroški položaj — v čakanje, da bo starš nekoč le postal tak, kot si ga potreboval.

Zakaj je to izguba, čeprav nihče ni umrl

Ko ljudje v terapiji prvič izrečejo, da je bil njihov oče v resnici zelo sam in prestrašen ali da mama nikoli ni znala zares poslušati, jih pogosto preseneti, kako močno to čutijo. »Saj sem to vedel že prej,« rečejo. Vedel morda, a ne čutil. Med vedenjem in čutenjem je prostor, v katerem se zgodi žalovanje.

Kaj točno izgubiš? Najprej podobo, ki te je varovala. Potem upanje, da bo starš nekoč le prišel, te razumel, se opravičil, postal tak, kot si ga potreboval. To upanje je pogosto tiho in trdovratno — pri štiridesetih še vedno pokličeš mamo z novico, za katero že veš, da je ne bo znala sprejeti, ker morda pa tokrat … Ko upanje odmre, ostane praznina, ki je podobna žalovanju. V bazi znanja je o tem kratek zapis pod geslom razočaranje.

Ta izguba je posebna, ker je okolica ne prizna. Ni pogreba, ni sožalja, ni dopusta. Starš je živ, družinska kosila tečejo naprej in ti sediš za isto mizo z občutkom, da si nekaj pokopal. Podobna je izgubam, o katerih sem pisala v zapisu Žalovanje za živim človekom: demenca, odvisnost, prekinjen stik — le da tu ne žaluješ za človekom, ki se je spremenil, ampak za človekom, ki ga v resnici nikoli ni bilo.

In ločim jo od smrti starša. Ko starš umre, izgubiš njegovo navzočnost; o tej izkušnji sem pisala v zapisu Smrt starša v odraslosti: izguba, ki jo okolica podceni. Ko izgubiš idealizacijo, starš ostane, spremeni pa se slika, ki si jo nosil o njem. Obe izgubi se včasih srečata — marsikdo se z resnično podobo starša sooči šele ob njegovi bolezni ali po pogrebu, ko prebira stara pisma.

Jeza: postaja, ki se je ljudje bojijo

Ko idealizacija poči, pogosto pride jeza. Na starša, ker ni bil tak, kot bi moral biti. Na sebe, ker tega nisi videl prej. Na druge družinske člane, ker se delajo, da je vse v redu. Za mnoge je ta jeza zastrašujoča, zlasti če so odraščali v družini, kjer jeza ni bila dovoljena ali je bila nevarna.

Jeza v tem trenutku ni znak, da si slab otrok. Je znak, da si se končno dovolil videti nekaj, kar je bilo dolgo zaklenjeno. Pogosto je to jeza, ki bi jo otrok čutil že takrat, pa je ni smel. Zato je včasih nesorazmerno velika: odrasel človek se razjezi zaradi nedeljskega kosila, v resnici pa čuti jezo osemletnika, ki ga nihče ni vprašal, kako mu je.

A jeza je postaja, ne cilj. Ljudje, ki v njej obtičijo, pogosto zamenjajo eno nerealno podobo z drugo: prej je bil starš popoln, zdaj je za vse kriv. Obe podobi sta enako ploski. Obe človeka ohranjata v otroškem položaju — prva v čakanju, druga v obtoževanju. Relacijska družinska terapija, v kateri se izobražujem, tu poudarja nekaj, kar se na prvi pogled zdi paradoksalno: dokler se na starše jezimo z vso silo, smo nanje še vedno tesno vezani. Kar se nas ne dotakne več, nas ne razjezi.

Ko o tem spregovoriš na glas

Pogosto se prvi pogovor o tem ne zgodi s staršem, ampak z bratom, sestro ali partnerjem. In pogosto naleti na odpor. Takole bi lahko zvenel (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včeraj sem spet videla, kako mama utiša očeta, kadar začne govoriti o službi. Kot da ni pomembno.«
»Ne začenjaj. Mama je vse naredila za naju.«
»Vem. Naredila je ogromno. In hkrati ni nikoli nikogar poslušala do konca. Oboje je res.«
»Zakaj moraš zdaj vse razdirati?«
»Ne razdiram. Samo nočem se več pretvarjati, da ne vidim.«

V tem kratkem pogovoru je vse, kar ta izguba prinese. Sestra, ki še ni pripravljena videti. Strah, da bo resnica »razdrla« družino. In stavek, ki je v jedru celotnega procesa: oboje je res. Mama je naredila ogromno. In mama ni znala poslušati. Ne eno ali drugo, ampak oboje hkrati.

Bratje in sestre pogosto starše doživljajo zelo različno, tudi če so odraščali v isti hiši. Vsak je imel svojo vlogo, svoj čas, svoj del staršev. Zato ni nujno, da bo tvoje spoznanje delil kdorkoli drug. To ga ne naredi manj resničnega.

Sočutje, ki ni opravičevanje

Na drugi strani jeze pogosto čaka nekaj, česar ljudje ne pričakujejo: sočutje. Ko vidiš starša kot človeka, začneš videti tudi njegovo zgodbo. Mamo, ki je pri sedemnajstih ostala brez matere. Očeta, ki je odraščal ob pijanem očetu in je prisegel, da bo drugačen — in je bil, a le do neke mere. Sočutje se pojavi, ko razumeš, da so starši dali, kar so imeli, in da tega pogosto ni bilo veliko.

Pomembno pa je ločiti dve stvari. Sočutje ni opravičevanje. Razumeti, zakaj je oče kričal, ne pomeni, da kričanje ni bolelo. Razumeti mamino utrujenost ne pomeni, da ti ni manjkala njena pozornost. Ljudje, ki se v sočutje zatečejo prehitro, pogosto preskočijo jezo in žalost — in potem se čudijo, zakaj razumevanje ni prineslo miru.

Zrel odnos do staršev zmore držati obe resnici hkrati. V psihologiji temu rečemo ambivalenca: sposobnost, da do istega človeka čutiš ljubezen in jezo, hvaležnost in razočaranje, ne da bi morala ena izbrisati drugo. To ni neodločnost. To je zrelost.

Nova bližina na drugi strani

Ljudje se izgube idealizacije pogosto bojijo, ker mislijo, da bo z njo izginil tudi odnos. Izkušnja je pogosto ravno nasprotna. Ko starša ni več treba varovati pred lastnim pogledom, se lahko z njim pogovarjaš drugače. Ne pričakuješ več, da bo vedel, kaj čutiš, zato mu to poveš. Ne čakaš več, da bo spremenil, kar ne more, zato vzameš, kar zmore dati. Odnos postane manjši, a resničnejši.

V relacijski družinski terapiji temu procesu rečemo diferenciacija: sposobnost, da ostaneš v stiku z družino in hkrati ostaneš svoj. Diferenciran človek ne potrebuje, da ga starši odobravajo, da bi vedel, kdo je. A tudi ne potrebuje, da jih zavrne, da bi to dokazal. Lahko gre na nedeljsko kosilo, opazi stare vzorce, se jim nasmehne in se vrne domov kot odrasel človek.

Ta premik vpliva tudi na tvoje druge odnose. Kar nosimo iz primarne družine, se pogosto ponovi v partnerstvu — idealizacija partnerja, ki ji sledi boleče razočaranje, je pogosto stara zgodba v novi zasedbi. Več o tem sem napisala v zapisu Čustvena prtljaga iz primarne družine: kaj nosimo v svoje zveze.

Ali se odnos s starši v odraslosti da popraviti, je vprašanje, ki si ga zastavi veliko ljudi na tej točki. Odgovor ni vedno da, je pa pogosteje, kot si mislimo. O tem, kaj pomaga in česa ne gre pričakovati, sem pisala v zapisu Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

Vaja: dve pismi, ki ju ne pošlješ

Ta vaja ne zahteva, da se s staršem pogovoriš. Namenjena je tebi — temu, da obe resnici postaviš na papir drugo ob drugo. Vzame približno pol ure.

1. Napiši pismo idealiziranemu staršu. Naslovi ga na mamo ali očeta, kakršnega si si predstavljal kot otrok. Zapiši, kaj ti je ta podoba dala — varnost, ponos, občutek, da je nekdo nad tabo. Zahvali se ji.
2. Napiši pismo resničnemu staršu. Tokrat konkretno: en spomin, ko te je prizadel ali ni bil tam. Ne olepšuj in ne opravičuj. Zapiši, kaj si takrat potreboval in česa nisi dobil.
3. Preberi obe pismi drugo za drugim. Opazuj, kaj se zgodi v telesu. Kje čutiš napetost, kje mehkobo, kje upor?
4. Dopiši en stavek, ki se začne z »Oboje je res: …«. Na primer: »Oboje je res: oče me je naučil plavati in oče nikoli ni vprašal, kako sem.«
5. Pisem ne pošlji. Shrani ju ali ju zavrzi. Če se ti po nekaj dneh zdi, da bi kaj od tega želel povedati na glas, se lahko odločiš, kako — a to je druga, ločena odločitev.

Če med vajo pride več bolečine, kot si pričakoval, to ni znak, da si naredil kaj narobe. Pogosto je znak, da je nekaj dolgo čakalo na prostor. Takrat je dobro, da tega ne nosiš sam.

Kje ta zgodba ne velja

Rada bi postavila nekaj meja, ker se o tej temi hitro piše preveč na splošno.

Ne gre za obtoževanje staršev. Namen deidealizacije ni najti krivca za vse, kar v tvojem življenju ne deluje. Starši so pomemben del zgodbe, a ne celotna zgodba. Odrasel človek je odgovoren za to, kar naredi s tem, kar je dobil. Če ti razočaranje nad starši služi predvsem kot pojasnilo, zakaj se ničesar ne da spremeniti, se je proces nekje ustavil.

Ne gre za zlorabo in nasilje. Kadar je bil starš nasilen, je zlorabljal ali je otroka resno zanemarjal, govorimo o nečem drugem. Tam ne gre za razočaranje nad običajnimi človeškimi napakami, ampak za travmo, in idealizacija je bila pogosto način preživetja. Takšna zgodba potrebuje drugačno, bolj skrbno pot — o tem nekaj več v zapisu Dezorganizirana navezanost: ko je isti človek hkrati vir tolažbe in vir strahu. Če si v nasilju danes, je SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja dosegljiv na 080 11 55, v nujnih primerih pokliči 112 ali policijo na 113.

Ni ti treba ničesar soočiti. Ni nujno, da staršem poveš, kaj si spoznal. Za nekatere je pogovor olajšanje, za druge ponovitev stare rane. Proces deidealizacije se zgodi v tebi, ne v pogovoru z njimi.

Ni vsak starš prikrit problem. Mnogi ljudje odrastejo ob starših, ki so bili dovolj dobri — in njihova »izguba idealizacije« je blaga, skoraj nežna. Ne išči ran, ki jih ni, samo zato, ker je o njih zdaj veliko napisanega. In včasih — na primer ob staršu, ki umira — je prav, da idealizacijo za nekaj časa pustiš pri miru. Ni vsak trenutek pravi za resnico.

Če te ta izguba povezuje s spoznanjem, da si moral prehitro odrasti, ker je bil starš sam preveč ranljiv, morda v tem prepoznaš še eno plast; o njej več v zapisu Izguba otroštva: ko si moral prehitro odrasti.

Kaj si zapomni

• Idealizacija staršev je bila v otroštvu potrebna — dajala je občutek varnosti v svetu, v katerem si bil odvisen.
• Razočaranje nad staršema je razvojna naloga, ki se pri mnogih ne zgodi v mladostništvu, ampak šele v odraslosti.
• Gre za pravo izgubo — podobe in upanja — čeprav nihče ni umrl in je okolica ne prizna.
• Jeza je postaja, ne cilj; na drugi strani sta lahko sočutje brez opravičevanja in stavek »oboje je res«.
• Celostna podoba starša pogosto prinese novo, resničnejšo bližino — manj pričakovanj, več stika.