Predporočna pogodba: pogovor, ki ga ni treba izgubiti

»Oče pravi, da bi bilo pametno, da pred poroko podpiševa pogodbo. Zaradi podjetja.«

Stavek pade v soboto zjutraj, med kavo in pogovorom o tem, katere sorodnike povabiti. Tisti, ki ga izreče, ga skuša povedati mimogrede, kot da gre za še eno točko na seznamu, nekje med torto in glasbo. Tisti, ki ga sliši, za trenutek obmolkne. Potem reče: »Aha. Seveda.« In ves dan je v stanovanju nekaj drugače.

Predporočna pogodba je pravni dokument. A pogovor o njej skoraj nikoli ni pravni pogovor. Je pogovor o zaupanju, o varnosti, o tem, koliko smo eno in koliko smo še vedno vsak svoj. In o tem, kdo vse sedi za mizo, ko se par odloča o skupnem življenju — tudi kadar fizično sedita le dva.

Ta zapis ni pravni nasvet in ga tudi ne more nadomestiti. O tem, kaj pogodba lahko vsebuje, kako se sklene in kaj pomeni za vaju, se pogovorita z odvetnikom ali notarjem. Jaz pišem o drugem delu: o čustvih, ki jih pogovor sproži, in o tem, kako ga voditi, da iz njega ne prideta bolj oddaljena, kot sta vanj vstopila.

Zakaj ta pogovor tako zaboli

Poroka je obljuba, da bova skupaj. Predporočna pogodba pa, vsaj na prvi pogled, govori o tem, kaj bo, če ne bova. Ta dva sporočila se težko srečata v istem tednu, kaj šele v istem stavku.

Zato tisti, ki pogodbo predlaga, pogosto čuti krivdo, še preden kar koli reče. Odlaša, išče pravi trenutek, ki ga ni, in na koncu temo odpre prepozno ali preveč na hitro. Tisti, ki predlog sliši, pa pogosto začuti zavrnitev: »Torej mi ne zaupaš. Torej že razmišljaš o koncu.« Oba imata v tistem trenutku občutek, da sta ranjena — in nobeden ne ve, kako to povedati, ne da bi ranil še drugega.

John Gottman je v svojih raziskavah ugotovil, da je približno 69 odstotkov težav v parih trajnih: izhajajo iz razlik v osebnosti, vrednotah in potrebah, zato se nikoli dokončno ne »rešijo«. Pari, ki jim gre dobro, jih ne odpravijo, ampak se o njih naučijo pogovarjati. Različen odnos do varnosti in premoženja je pogosto prav taka trajna razlika. Pogovor o pogodbi je zato manj vprašanje, kdo ima prav, in bolj priložnost, da se par prvič zares sreča s tem, kako različno doživljata varnost.

Pogosto je to tudi ena prvih velikih odločitev, ki jo par sprejema skupaj in pri kateri interesi obeh niso samoumevno enaki. Do takrat sta se odločala o počitnicah, stanovanju in prijateljih, kjer se je dalo najti sredino. Tu pa se prvič pokaže, da imata vsak svojo zgodovino, svojo družino in svoje strahove — in da bosta morala z njimi živeti tudi v zakonu. Način, kako se tega pogovora lotita, je zato pogosto napoved tega, kako se bosta pozneje lotevala drugih težkih odločitev.

Isti papir, dva pomena

Ko s pari govorim o predporočni pogodbi, se skoraj vedno pokaže, da gledata isti dokument, a bereta dve različni zgodbi.

Za predlagatelja je pogodba lahko izraz potrebe po redu in predvidljivosti. Morda je kot otrok gledal, kako se starša pri ločitvi leta borita za vsak kos pohištva, in si je obljubil, da tega ne bo doživel nikoli več. Morda je v družinskem podjetju, ki ni samo njegovo, in čuti odgovornost do bratov, sester ali staršev. Morda je že bil v zakonu in ima otroke, ki jih želi zaščititi.

Za tistega, ki predlog sliši, pa je lahko pogodba znak, da ljubezen ni brezpogojna. Če je odraščal v družini, kjer se je moral za pripadnost truditi, kjer je bil »gost« in ne domač, ga lahko predlog zadene točno tam, kjer je najbolj ranljiv. O tem, kako stare rane oblikujejo naše odzive v zvezi, pišem v razlagi pojma ranljivost.

Nobena od teh zgodb ni napačna. Obe sta resnični. Težava nastane, ko vsak vidi le svojo in drugemu pripiše najslabši namen.

Kaj je v Sloveniji sploh mogoče

V Sloveniji je bila predporočna pogodba dolgo bolj tema tujih filmov kot domačega življenja. Od leta 2019, ko se je začel uporabljati Družinski zakonik, lahko bodoča zakonca in zakonca svoja premoženjska razmerja uredita s pogodbo, ki se sklene v obliki notarskega zapisa.

Tu se moj del konča. Kaj lahko taka pogodba ureja, česa ne more, kako se spremeni in kako vpliva na posamezna sredstva, so vprašanja za notarja ali odvetnika — in dobro je, da ju dobi vsak od partnerjev svojega, če je premoženje večje ali zapleteno. Pomembno se mi zdi le to, da pravna stran ne nadomesti čustvene. Pogodba je lahko pravno brezhibna, par pa po njenem podpisu oddaljen kot še nikoli.

Ko je v pogovoru še tretji

V premožnih družinah pogovor o pogodbi redko poteka le med dvema. Pogosto ga sproži oče, mati, družinski odvetnik ali dejstvo, da je premoženje »od družine« in ne od posameznika. Takrat je vprašanje dvojno: kaj si želiva midva — in koliko prostora damo družini v najini odločitvi.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, temu vprašanju posvečamo veliko pozornosti. Ko se par oblikuje, se mora vsak od partnerjev na novo umestiti med lojalnost do izvorne družine in zavezanost novi. Christian Gostečnik piše o tem, kako nerazrešeni odnosi s starši vstopajo v partnerski odnos — tudi skozi vprašanja, ki na videz zadevajo le premoženje. Če partner sliši: »Moja družina zahteva,« bo verjetno slišal tudi: »Moja družina ti ne zaupa.« In če predlagatelj sam ne ve, ali pogodbo želi on ali njegovi starši, se bo težko pogovarjal iskreno.

Zato je eno najpomembnejših vprašanj, ki si ga lahko predlagatelj zastavi pred pogovorom: Ali to želim jaz? Če je odgovor »da«, naj pove, zakaj. Če je odgovor »ne vem« ali »pravzaprav ne«, je pogovor najprej z lastno družino, ne s partnerjem. Postaviti meje izvorni družini ne pomeni, da jo zavrneš. Pomeni, da jasno poveš, katere odločitve so vajine — in da jih boš branil tudi takrat, ko se z njimi ne bodo strinjali.

Kdaj in kako načeti pogovor

Najslabši čas za ta pogovor je tik pred poroko, ko so vabila že poslana in je pritisk največji. Takrat ima tisti, ki predlog sliši, občutek, da nima izbire — in odločitev, sprejeta pod pritiskom, se pozneje rada vrne kot zamera. Bolje je, da se pogovor začne mesece prej, ko se o poroki šele dogovarjata, ali pa takrat, ko se odločata za skupno življenje.

Pomembno je tudi, kako ga začneš. Stavek »Oče pravi, da morava« postavi partnerja pred zid. Stavek »Nekaj me skrbi in o tem bi se rad pogovoril s tabo, ker si mi pomemben« ga povabi zraven. Razlika ni v vsebini, ampak v tem, ali je drugi obravnavan kot nasprotnik ali kot sogovornik. Več o tem, kako povedati, kar misliš, ne da bi ob tem podrl most, sem pisala v zapisu Kako povedati svoje mnenje, ne da bi razpadel odnos.

Kako bi pogovor lahko zvenel

Takole bi lahko zvenel pogovor para, ki se je odločil, da bo poskusil drugače (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ko si rekel za pogodbo, sem cel dan razmišljala samo o tem, da mi ne zaupaš.«
»Vem. Videl sem. In mi je bilo žal, ker sem to povedal tako mimogrede.«
»Zakaj ti je pomembno?«
»Ko sta se starša ločila, sem bil star dvanajst let. Tri leta sta se pravdala za hišo. Nočem, da bi kdaj midva postala to.«
»Nisem vedela, da je to zate tako veliko.«
»Tudi jaz ne, dokler nisem poskušal povedati.«

V tem kratkem pogovoru se ni zgodilo nič pravnega. Nobeden ni popustil in nobeden ni zmagal. Zgodilo pa se je nekaj drugega: tema, ki je bila prej grožnja, je postala zgodba, ki jo partnerja lahko nosita skupaj. Šele od tu je mogoče govoriti o tem, kaj naj pogodba vsebuje in ali jo sploh želita.

Če se vama tak pogovor zdi nemogoč, ker se vsakič, ko se ga lotita, spremeni v prepir, je to pomemben podatek. Morda ne gre za pogodbo, ampak za način, kako se prepirata. O tem, kako se par nauči prepirati varno, sem pisala v zapisu Kako se na terapiji za pare prepirava varno.

Včasih pomaga, da se o predporočni pogodbi ne pogovarjata ločeno od drugih vprašanj o denarju. Kako bosta urejala skupne stroške, kdo bo odločal o večjih nakupih, kaj bo, če eden pusti službo zaradi otrok — vse to so vprašanja, ki se tičejo moči in varnosti v paru. O tem pišem v zapisu Denar in moč v paru: ko eden zasluži večino.

Vaja: pogovor pred pogovorom

Preden odpreta temo pogodbe, naj vsak sam zase naredi to vajo. Potrebuješ pol ure in list papirja.

1. Zapiši, kaj te ob misli na pogodbo skrbi. Ne razlogov, ki bi jih povedal partnerju, ampak tisto, kar te res skrbi. Lahko je strah, da boš izgubil, kar si gradil. Lahko je strah, da boš ostal brez varnosti.
2. Zapiši, od kod ta skrb. Kje v svojem življenju si že videl ali doživel kaj podobnega? Kaj o denarju in zakonu so ti povedali doma?
3. Zapiši, česa se bojiš, da bo partner slišal. Ko boš to izrekel, kaj bi lahko narobe razumel? Kaj bi ga lahko prizadelo?
4. Zapiši en stavek, s katerim boš začel. Naj se začne z »jaz« in ne z »moramo« ali »moja družina pravi«. Na primer: »Nekaj mi je pomembno in bojim se, da te bom s tem prizadel.«
5. Vprašaj se: kaj bi pomenilo, da je pogovor uspel? Ne, da je partner pristal. Ampak, da sta po pogovoru še vedno na isti strani.

Ko oba vajo opravita, si preberita prvi in tretji odgovor. Pogosto se pokaže, da sta skrbela za isto stvar: da bi ostala skupaj in se ob tem ne izgubila.

Kdaj to ni pogovor, ampak pritisk

Vse, kar sem napisala, velja za pare, v katerih sta oba svobodna, da rečeta »da« ali »ne«. To ni vedno tako.

Če ti partner ali njegova družina grozi, da poroke ne bo, če pogodbe ne podpišeš, in ti ne pusti časa za premislek ali za lastnega pravnega svetovalca, to ni pogovor. To je pritisk. Takrat je prvi korak pogovor z odvetnikom, ki zastopa tebe, ne pa terapija za pare. Če je pritisk del širšega vzorca nadzora — nad denarjem, nad tvojimi stiki, nad tvojimi odločitvami —, lahko pomoč poiščeš na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pa pokliči 113 ali 112.

Velja pa tudi obratno. Včasih je pogodba preprosto smiselna in nima globljega pomena: eden ima podjetje z družabniki, otroke iz prejšnje zveze ali premoženje, ki ga mora zaradi drugih obveznosti voditi ločeno. Takrat je škoda, če se tema spremeni v preizkus ljubezni. Ni vsak pragmatičen predlog znak nezaupanja. In ni vsak par, ki pogodbe ne podpiše, bolj zaljubljen od tistega, ki jo.

Kaj lahko prinese terapija za pare

Raziskava Scotta Stanleyja in sodelavcev na velikem naključnem vzorcu ameriških gospodinjstev je pokazala, da so pari, ki so se pred poroko udeležili kakršne koli priprave na zakon, poročali o večjem zadovoljstvu, manj konfliktih in so se redkeje razvezali. Ne gre za dokaz, da priprava sama prepreči razvezo — morda se je udeležijo pari, ki so že sicer bolj zavzeti. A sporočilo je jasno: pogovor o težkih temah pred poroko ni slabo znamenje. Je naložba.

Na terapiji za pare ne pišemo pogodb in ne svetujem, ali jo podpisati. Pomagam vama, da drug drugega slišita: kaj za vsakega pomeni varnost, kaj je prinesel iz svoje družine in kje se vajini strahovi srečajo. Ko je to izrečeno, sta lahko k notarju ali odvetniku odšla kot par, ki se odloča skupaj — in ne kot dve stranki, ki se pogajata.

Če razmišljata o tem, da bi se na terapijo za pare odpravila že pred poroko ali skupnim življenjem, si preberi zapis Terapija za pare, preden je hudo. Kdaj je pomoč smiselna tudi pozneje, pa sem opisala v zapisu Kdaj na terapijo za pare. Pod vsem tem je eno: zaupanje se ne gradi s tem, da se o težkih stvareh ne govori, ampak s tem, da se o njih govori in odnos to preživi.

Kaj si zapomni

• Predporočna pogodba je pravni dokument, pogovor o njej pa je čustven — o zaupanju, varnosti in pripadnosti.
• Partnerja pogosto bereta isti papir kot dve različni zgodbi. Pogovor se premakne, ko vsak pove svojo.
• Začni pravočasno, z »jaz« in s svojim razlogom — ne z zahtevo družine.
• Pravna vprašanja prepusti odvetniku ali notarju, najbolje vsak svojemu.
• Če gre za grožnje in pritisk, to ni pogovor — poišči pomoč zase.