Mediji, sponzorji, pričakovanja: pritiski, o katerih športniki ne govorijo

Na letališču jo čakajo kamere. Novinar ji pomoli mikrofon pred obraz in vpraša, ali bo domov prinesla medaljo. Nasmehne se in reče tisto, kar se reče: »Dala bom vse od sebe.« V letalu potem tri ure gleda skozi okno in ne zaspi. Ne razmišlja o tekmi. Razmišlja o tem, kaj bo rekla, če medalje ne bo. In komu vse.

Ko se pogovarjamo o pritisku na športnike, večinoma mislimo na tekmo samo: na startno črto, zadnji met, kazenski strel. A ljudje, ki živijo od športa, pogosto opisujejo, da jih najbolj ne izčrpa tekma, ampak vse, kar stoji okoli nje. Javnost, ki ima mnenje. Pogodbe, v katere je vpisan rezultat. Nadzor, ki ne pozna prostega dne. In občutek, da ne tekmuješ samo zase, ampak za kraj, klub, družino in državo. O teh pritiskih se v intervjujih skoraj ne govori. Zato bom o njih pisala tu.

Pišem iz vidika psihoterapije, ne športne psihologije. To ni zapis o tem, kako izboljšati rezultat, ampak o tem, kaj se med vsem tem dogaja s človekom — in z ljudmi okoli njega.

Pritisk, ki nima obraza

Pritisk tekme ima obliko: začne se ob določeni uri, ima pravila in se konča. Pritisk okolice nima ne začetka ne konca. Je v sporočilih na telefonu, v naslovu članka, ki ga športnik ne bi smel prebrati, pa ga vseeno, v pogledu sponzorjevega zastopnika na sprejemu, v vprašanju sosede v trgovini. Nikjer ga ni mogoče prijeti, zato se ga tudi težko ubrani.

Da vrhunski šport ni varen pred duševnimi stiskami, danes ni več skrivnost. Pregled raziskav, ki ga je leta 2019 objavila skupina Vincenta Gouttebargeja, je pokazal, da je simptome tesnobe ali depresije poročala približno tretjina aktivnih vrhunskih športnikov (34 odstotkov) in četrtina nekdanjih. To niso diagnoze, ampak simptomi, ki so jih ljudje sami opisali v vprašalnikih. A številka je dovolj visoka, da ovrže predstavo o športniku kot nekom, ki ga dobra telesna pripravljenost zaščiti pred vsem.

Mednarodni olimpijski komite je istega leta izdal strokovno izjavo o duševnem zdravju vrhunskih športnikov, v kateri duševno zdravje obravnava kot sestavni del skrbi za športnika, med dejavniki tveganja pa poleg poškodb in konca kariere navaja tudi obremenitve, ki so značilne za vrhunski šport. Mnoge od njih so takšne, da se jih na treningu ne vidi.

Štirje viri, ki se seštevajo

Ko se s športniki pogovarjaš o tem, kaj jih bremeni, se zgodbe razlikujejo, viri pa se ponavljajo. Grobo jih lahko razdelim na štiri.

Vsak od teh virov ima svojo logiko in svoje upravičenje. Mediji opravljajo svoje delo, sponzorji plačajo za nekaj, kar pričakujejo, nadzor nad dopingom je pravičen do čistih športnikov, ponos navijačev pa je pogosto iskren in topel. Nobeden ni zloben. Težava nastane, ker se vsi štirje stekajo v isto osebo, ki ima eno samo telo, en sam spanec in eno samo življenje zunaj športa.

Javnost: ko rezultat postane tvoja osebnost

Novinarsko vprašanje »kaj se je zgodilo?« po slabi tekmi je povsem razumljivo. Za športnika pa pogosto pomeni, da mora v dveh minutah, prepoten in razočaran, javno razložiti nekaj, česar sam še ni razumel. Kar reče, potem živi naprej — v naslovih, izsekih in komentarjih.

Javnost ima nagnjenje, da rezultat bere kot značaj. Zmaga pomeni, da je nekdo »borec«, poraz, da »ni zdržal pritiska«. Športnik, ki to dovolj dolgo posluša, začne sam razmišljati enako: dober sem toliko, kolikor je dober moj zadnji nastop. To je zelo blizu tistemu, kar v psihoterapiji opisujemo kot perfekcionizem — vrednost, ki je pogojena z dosežkom in jo je mogoče vsak hip izgubiti.

Posebno poglavje so družbena omrežja, kjer se kritika ne konča pri rezultatu, ampak pogosto seže do telesa, družine in izvora. O tem sem več pisala v zapisu Napadi na spletu: športnik in družbena omrežja, zato se tu ustavljam le pri enem: tudi pohvala je pritisk. Ko te tisoč ljudi kliče junak, veš, da bo istih tisoč ljudi zelo glasnih, ko junak ne boš več.

Pogodbe in sponzorji: ko telo postane naložba

Profesionalni šport je tudi posel in v tem ni nič narobe. A ko je v pogodbi zapisan bonus za uvrstitev, ko sponzor pričakuje določeno število objav ali ko je podaljšanje pogodbe odvisno od sezone, se v športnikovi glavi nekaj premakne. Tek ni več samo tek. Je tudi obrok kredita, plača za trenerja, zaveza do nekoga, ki je vate vložil.

Psihologi motivacije že desetletja raziskujejo, kaj se zgodi, ko dejavnost, ki jo človek dela iz notranjega veselja, začne prinašati zunanje nagrade. Metaanaliza Edwarda Decija, Richarda Koestnerja in Richarda Ryana iz leta 1999 je pokazala, da lahko nagrade, ki so pogojene z izvedbo in jih človek doživlja kot nadzor, notranjo motivacijo opazno spodkopljejo. Ne vedno in ne pri vseh, a dovolj pogosto, da je vredno vedeti: ko igra postane pogodba, se lahko veselje do igre tiho umakne.

Sponzorstvo prinese še nekaj, o čemer se redko govori: obvezo do podobe. Športnik, ki zastopa blagovno znamko, mora biti nasmejan, urejen, »pozitiven«. Ima slab dan, ima žalovanje v družini, ima tesnobo — pa vseeno snema vsebino za objavo. Razkorak med tem, kar čutiš, in tem, kar moraš kazati, je eden najbolj zanesljivih poti v izčrpanost.

Nadzor: življenje pod lupo

Vrhunski športnik živi pod nadzorom, kakršnega večina ljudi ne pozna. Meri se mu teža, srčni utrip, spanec, vnos hrane, število korakov. Če je v mednarodnem registru za preverjanje, mora protidopinški organizaciji vnaprej sporočati, kje bo, in vsak dan navesti eno uro, ko je dosegljiv za testiranje — tudi na dopustu, tudi na družinskem kosilu.

Ta pravila imajo dober namen in jih večina športnikov podpira. A živčni sistem ne loči dobro med nadzorom, ki je pravičen, in nadzorom, ki je ogrožajoč. Ko te ves čas nekdo meri, se naučiš meriti tudi sam sebe. Mnogi opisujejo, da se tudi po koncu kariere ne morejo nehati tehtati, šteti in preverjati.

Ta notranji opazovalec ima v psihoterapiji ime — notranji kritik. Pri športniku je pogosto zgrajen iz glasov trenerjev, staršev, sodnikov in komentatorjev, zložen v en sam glas, ki zveni kot njegov lastni.

Nacionalni ponos: ko nosiš zastavo

V majhni državi, kakršna je Slovenija, se uspeh športnika hitro doživlja kot skupni uspeh. Sprejem na letališču, zastava na ramenih, županova čestitka, tabla ob vstopu v domači kraj. To je lepo in mnogim športnikom daje občutek, da pripadajo nečemu večjemu. Hkrati pa prinaša breme, ki ga je težko odložiti: ne nastopaš več samo zase.

Iz vidika družinske terapije je tu zanimivo, kako se nacionalna pričakovanja pogosto prepletejo z družinskimi. Družina je vložila leta prevozov, odrekanj in denarja. Kraj je ponosen. Država gleda. Ko se vse to zlije, športnik lahko začne čutiti, da poraz ni samo njegov — da je izdal vse te ljudi. In to ni več pritisk rezultata, ampak Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Zakaj o tem molčijo

Avstralska raziskava, v kateri so Amelia Gulliver, Kathleen Griffiths in Helen Christensen spraševale mlade vrhunske športnike, kaj jih ovira pri iskanju pomoči za duševne stiske, je kot najpogostejšo oviro izpostavila stigmo. Športniki so se bali, da bodo videti šibki, da bo to vplivalo na izbor v ekipo, da bodo trener ali soigralci drugače gledali nanje. Pogosto so tudi preprosto menili, da bi morali to rešiti sami.

V športu je »mentalna trdnost« vrlina, ki jo vsi hvalijo. Problem je, da jo pogosto razumemo kot sposobnost, da ne čutiš — ne pa kot sposobnost, da čutiš in kljub temu delaš. Ob pogodbah se doda še čisto praktičen strah: kaj, če sponzor izve? Kaj, če me klub ne podaljša?

Tako se zgodi, da športnik govori o vsem, razen o tem. Pogovor, ki ga opisujejo mnogi, je videti približno tako:

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
»Kako si, ko ni tekem?«
»Dobro. Trening, spanje, trening.«
»In ko prebereš, kaj pišejo o tebi?«
»Ne berem.«
»Nikoli?«
»… Ponoči. Ko ne morem zaspati.«

Ta »ponoči« pove več kot cel intervju. Pritisk okolice redko pride na dan v obliki pritožbe. Pride v obliki slabega spanca, razdražljivosti, umika od bližnjih, izgubljenega veselja do treninga.

Kako se pritisk zapiše v telo in odnose

Roy Baumeister je že leta 1984 opisal paradoks, ki ga športniki poznajo iz izkušnje: kadar je pomembnost nastopa zelo visoka, se človek začne zavestno opazovati, in prav ta pozornost na lastne gibe lahko podre izvedbo, ki je sicer avtomatizirana. Pritisk torej ne vpliva le na počutje, ampak tudi na tisto, za kar je nastal — na rezultat. Kaj se ob tem dogaja v telesu, sem opisala v zapisu Kaj se v možganih zgodi med tesnobo.

Zunanji pritisk pa ne ostane na igrišču. Pride domov. Partner dobi utrujenega, odsotnega človeka, ki se po tekmi ne želi pogovarjati, ali pa takega, ki potrebuje, da se doma ves svet vrti okoli njega. Starši, ki so leta živeli s športnikovo kariero, včasih nevede postanejo še en vir pričakovanj. Otroci zaznajo napetost pred pomembno tekmo, ne da bi kdo karkoli rekel.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, se pri takšnih zgodbah vedno vprašamo tudi, čigava pričakovanja športnik nosi. Christian Gostečnik opisuje, kako se čustveni vzorci iz primarne družine prenašajo v nove odnose — tudi v odnos do trenerja, kluba in javnosti. Kdor je kot otrok čutil, da ga starši opazijo predvsem takrat, ko je uspešen, bo javno pohvalo in javno kritiko doživljal globlje kot nekdo, ki je ljubezen dobival ne glede na rezultat.

Vaja: čigavo pričakovanje je to?

To je preprosta vaja, ki jo lahko narediš še danes, s papirjem in svinčnikom. Vzame približno petnajst minut. Če ti je ljubše, si lahko pomagaš s predlogo Preglednica pričakovanj iz baze znanja.

1. Zapiši vse »moram«. V petih minutah naštej vse, kar čutiš, da moraš doseči v tej sezoni. Ne cenzuriraj — tudi »ne smem osramotiti očeta« sodi na seznam.
2. Ob vsakem zapiši ime. Kdo to pričakuje? Trener, sponzor, mediji, starši, partner, država, ti sam. Pri nekaterih bo imen več.
3. Preveri, ali je bilo izrečeno. Označi tista pričakovanja, ki ti jih je nekdo res izrekel ali zapisal (na primer v pogodbi), in tista, ki jih samo domnevaš.
4. Izberi eno domnevo. Pri enem od domnevnih pričakovanj si zapiši, kaj bi se zgodilo, če ga ne bi izpolnil. Nato zapiši, kaj bi o tem verjetno rekla ta oseba, če bi jo vprašal.
5. Prečrtaj, kar ni tvoje. Kar ostane neprečrtano, je tvoj resnični okvir. Pogosto je opazno manjši od tistega, s katerim si se zbudil.

Vaja ne odstrani pritiska. Pomaga pa ga razstaviti na dele, s katerimi se da delati — in pokaže, koliko bremena nosiš v imenu ljudi, ki tega od tebe morda sploh ne pričakujejo.

Kdaj to ni stvar psihoterapije

Rada bi bila jasna glede meja tega zapisa in svojega dela.

Pritisk je del poklica. Ne vsak pritisk je težava, ki jo je treba zdraviti. Mnogi športniki pod pričakovanji cvetijo in jih doživljajo kot priznanje. Če je pritisk velik, a imaš ob njem spanec, odnose in veselje do športa, morda ne potrebuješ nič drugega kot dober tim okoli sebe.

Za izvedbo je pravi naslov športni psiholog. Če želiš delati na zbranosti, rutinah pred tekmo, vizualizaciji ali na tem, kako se po napaki hitro vrniti v igro, je to področje športne psihologije. Jaz nisem športna psihologinja. Psihoterapija pride v poštev, ko se stiska razlije v življenje zunaj športa — v odnose, v samopodobo, v družino. O tem, kje je razmejitev, sem pisala v zapisu Psihoterapija za športnike: kdaj trener in športni psiholog nista dovolj.

Za telo je pravi naslov zdravnik. Če že tedne slabo spiš, nimaš teka, izgubljaš težo ali če se ti zdi, da nič več nima smisla, se najprej obrni na osebnega ali klubskega zdravnika, ki te lahko po potrebi napoti k psihiatru. To niso znaki šibkosti, ampak znaki, ki jih je treba vzeti resno. Če se pojavijo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur), v nujnem primeru pa 112.

Za pogodbe je pravi naslov pravnik ali zastopnik. Če je težava v pogodbi, ki ti nalaga nerazumne obveznosti, ti terapija lahko pomaga razumeti, zakaj je ne upaš odpreti — samo pogodbe pa ne bo spremenila.

Če prepoznaš, da tvoj notranji kritik govori vedno glasneje, je dobro vedeti tudi, kako se to povezuje s tem, kar opisujem v zapisu Perfekcionizem in overthinking: dve plati istega strahu.

Kaj si zapomni

• Športnike pogosto bolj kot tekma sama izčrpajo pritiski okoli nje: javnost, pogodbe, nadzor in nacionalni ponos.
• Vsak od teh pritiskov je razumljiv, težava je, da se seštevajo v eni osebi.
• Sčasoma zunanje pričakovanje postane notranji glas, ki zveni kot lasten.
• Molk ni znak, da je vse v redu — stiska se pogosto pokaže kot slab spanec, umik ali izguba veselja.
• Za izvedbo je pravi naslov športni psiholog, za telo zdravnik, psihoterapija pa pomaga, ko se pritisk razlije v življenje in odnose.