Napadi na spletu: kaj športniku naredijo komentarji in kako se zaščititi

Ura je 23.40. Hotelska soba, tekma je končana že tri ure, ekipa je po večerji odšla spat. On leži na postelji, luč je ugasnjena, svetli le zaslon. Palec drsi navzdol. Med čestitkami, srčki in sličicami zastav se pojavi stavek: »Nisi vreden dresa. Pojdi domov in ne vračaj se.« Pod njim še dva, ki sta hujša. Eden omenja njegovo mamo.

Prebere ga enkrat. Potem še enkrat. Potem odpre profil pošiljatelja, da bi videl, kdo je to. Profil nima slike in ima štiri sledilce. Ob dveh zjutraj še vedno bere — zdaj že komentarje pod člankom na novičarskem portalu, kjer se o njem pogovarjajo ljudje, ki ga nikoli niso videli v živo.

O tem prizoru se v športu redko govori, čeprav ga pozna skoraj vsak, ki je kdaj nastopal pred občinstvom. Ta zapis je o tem, kaj spletni napadi naredijo športniku, zakaj tako zadenejo in kaj lahko narediš, da ne nosiš vsega sam. Pišem iz vidika psihoterapije — ne kot športna psihologinja — zato me bolj kot tvoja naslednja tekma zanima, kako boš ponoči spal.

Zakaj en komentar odtehta sto lepih

Če si kdaj prebral sto prijaznih sporočil in si zapomnil samo enega grdega, s tabo ni nič narobe. Psihologi temu pravijo pristranskost v prid negativnemu. Roy Baumeister in sodelavci so leta 2001 pregledali obsežno raziskovalno literaturo in strnili ugotovitev v naslov članka: slabo je močnejše od dobrega. Kritika, grožnja ali zavrnitev v nas pustijo globljo in trajnejšo sled kot pohvala enake jakosti. Z vidika preživetja je to smiselno — prezreti nevarnost je bilo dražje kot prezreti prijaznost.

Spletni napadi pa niso redkost, ki bi doletela le peščico. Raziskava ameriškega centra Pew iz leta 2021 je pokazala, da je 41 odstotkov odraslih Američanov že osebno doživelo nadlegovanje na spletu, četrtina pa celo hujše oblike, kot so grožnje, zalezovanje ali dolgotrajno nadlegovanje. To je podatek za splošno prebivalstvo, ne za športnike. Športnik pa ima javen profil, njegov rezultat je merljiv in viden vsem, o njegovih napakah pa se razpravlja v posnetkih, ki se predvajajo znova in znova. Izpostavljenost je zato bistveno večja.

Ko torej po tekmi prebereš grd komentar, se ne odziva tvoja »šibkost«, ampak star, zelo učinkovit sistem za zaznavanje nevarnosti. Ta sistem ne loči med človekom, ki ti grozi z ulice, in anonimnim profilom s štirimi sledilci. Za telo je oboje napad.

Kaj je pri športnikih drugače

Vsak, ki je javno izpostavljen, je tarča komentarjev. A pri športnikih se nekaj stvari zgosti na poseben način.

• Napadi pridejo v najbolj ranljivem trenutku. Takoj po porazu, ko si utrujen, razočaran in še poln adrenalina. Takrat je obramba najnižja.
• Rezultat se meša z osebo. »Slabo si igral« hitro postane »slab si«. Kdor je od otroštva gradil vrednost skozi šport, težko loči med obojim.
• Del napadalcev ni le razočaranih navijačev. Poročila organizacij, ki spremljajo spletno nasilje v športu, opozarjajo, da je del najhujših sporočil povezan s stavami — pišejo jih ljudje, ki so zaradi tvoje tekme izgubili denar.
• Športnice dobijo drugačne napade. Raziskava Emme Kavanagh in sodelavk je pokazala, da so napadi na športnice pogosto seksualizirani in usmerjeni v telo, ne v igro. Pogosti so tudi napadi zaradi barve kože, porekla ali vere.
• Umik ni vedno mogoč. Profil je pogosto del pogodbe s sponzorjem ali dogovora s klubom. Človek, ki bi se najraje umaknil, mora vsak dan objavljati.

O tem, kako na športnike pritiskajo javnost, mediji in sponzorji, sem pisala v zapisu »Mediji, sponzorji, pričakovanja: pritiski, o katerih športniki ne govorijo«. Tu se osredotočam na en sam, zelo oseben del tega pritiska: na tistega, ki prileti v tvoj žep.

Nočno branje: krog, ki se zavrti sam

Najbolj škodljiv del spletnih napadov pogosto ni sam komentar, ampak to, kaj se zgodi potem. Po tekmi je telo še dolgo vzburjeno. Spati ne moreš, zato vzameš telefon. Prebereš nekaj grdega. Telo se odzove še enkrat — srce pospeši, v trebuhu se stisne. In potem, namesto da bi telefon odložil, iščeš naprej. Kaj še pišejo? Je še kdo istega mnenja? Ali mi kdo stoji ob strani?

Temu iskanju pravimo ruminacija — vrtenje misli, ki daje občutek, da nekaj rešuješ, v resnici pa stisko samo podaljšuje. Susan Nolen-Hoeksema je s sodelavci pokazala, da ruminacija ne vodi k rešitvam, ampak poglablja slabo razpoloženje in ga podaljšuje. Če te zanima, zakaj se misli zavrtijo ravno takrat, ko bi moral zaspati, si preberi Overthinking pred spanjem: zakaj glava zavrti film ravno takrat, ko bi morala ugasniti.

K temu se pridruži še spanje. Strokovno soglasje o spanju pri športnikih, ki so ga leta 2021 objavili Neil Walsh in sodelavci, opozarja, da so športniki po večernih tekmah in na potovanjih posebej izpostavljeni slabemu spancu, slab spanec pa vpliva na razpoloženje, presojo in okrevanje. Nočno branje komentarjev zato ni le čustvena, ampak tudi telesna obremenitev. Krog se sklene: slaba noč, slabši trening, večja ranljivost za naslednji komentar.

Ko komentar zadene staro rano

Nekateri športniki grde komentarje preberejo, se zasmejejo in gredo naprej. Drugi jih nosijo s sabo tedne. Razlika ni v tem, kdo je »trši«. Pogosto je v tem, ali komentar zadene nekaj, kar je bilo ranljivo že prej.

Če je otrok doma slišal, da je vreden toliko, kolikor so dobre njegove ocene ali tekme, bo odrasel športnik stavek »nisi vreden dresa« slišal z drugo težo. Ne bo se odzival le na neznanca s štirimi sledilci, ampak tudi na glas, ki ga pozna od nekdaj. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, pogosto vidimo, da so naši notranji glasovi nekoč bili zunanji — o tem sem pisala v zapisu Notranji glasovi so bili nekoč zunanji.

Spletni napad zato pogosto prebudi sram — občutek, da ni narobe samo tisto, kar si naredil, ampak ti sam. Sram je čustvo, ki nas žene v skrivanje: nihče naj ne ve, da me je prizadelo. In ravno to skrivanje je tisto, kar napadu da moč. Več o tem, kako sram deluje, najdeš v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«, o predelovanju neuspeha v športu pa v zapisu Poraz, napaka in sram: kako športnik predela neuspeh.

»Samo ne beri« ni dovolj

Najpogostejši nasvet, ki ga športnik dobi, je preprost: ne beri. Nasvet je dober, a sam po sebi ne deluje. Ko te nekaj boli, je radovednost močnejša od sklepov. Poleg tega občutek, da se moraš »samo« zbrati in ne pogledati, napad še poglobi: če ne zmorem niti tega, kaj sem potem?

Takole je lahko videti pogovor med športnikom in njegovo partnerko ob polnoči (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Spet bereš?«
»Samo še to. Hočem videti, kaj je rekel tisti novinar.«
»Rekel si, da ne boš.«
»Vem, kaj sem rekel. Ampak če ne preberem, me bo jutri na treningu kdo vprašal, pa ne bom vedel.«
»In če prebereš?«
(tišina) »Potem ne bom spal.«
»Daj mi telefon. Jutri zjutraj ti povem, če je bilo kaj, kar moraš vedeti.«

V tem kratkem pogovoru je vse, kar potrebuješ: priznanje, da sam ne zmoreš odložiti telefona, in nekdo, ki ti pri tem pomaga, ne da bi te zaradi tega obsojal. To ni slabost. To je razdelitev bremena, ki ga en človek ne bi smel nositi sam.

Plasti zaščite: ne nosi vsega sam

Spletnih napadov ne moreš preprečiti. Lahko pa določiš, kdo jih prestreže, preden pridejo do tebe. Pomaga, če si zaščito predstavljaš v plasteh — od tebe samega do institucij, ki imajo pristojnost ukrepati.

Nekaj konkretnih korakov na posamezni plasti:

• Ti: večina omrežij omogoča skrivanje komentarjev z določenimi besedami, omejitev, kdo lahko komentira, in utišanje profilov. Nastavi jih takrat, ko si miren, ne sredi noči. Določi ure, ko omrežij ne odpiraš — vsaj večer po tekmi in jutro pred njo.
• Bližnji: izberi enega človeka, ki mu zaupaš, da sporočila pregleda namesto tebe. Dogovorita se, kaj ti pove in česa ne.
• Klub, agent, zveza: vprašaj, ali imajo človeka, ki skrbi za profile in spremlja napade. Mnogi športniki ne vedo, da lahko za to prosijo.
• Platforma in prijava: sovražni govor lahko v Sloveniji prijaviš tudi prek spletne prijavne točke Spletno oko.

Vse to je v resnici vprašanje meja — kdo sme do tebe, kdaj in v kakšni obliki. Za mnoge športnike je to nova misel: od malega so se učili, da so na voljo trenerju, ekipi, navijačem, medijem. Zakaj se postavljanje meja zdi sebično, čeprav ni, sem razložila v zapisu Postavljanje meja: zakaj se zdi sebično, čeprav je pogoj za zdrave odnose.

Vaja: načrt za večer po tekmi

To vajo naredi danes, ko nisi pod pritiskom — ne šele po naslednji tekmi. Vzemi list papirja ali beležko v telefonu.

1. Zapiši svoj vzorec. Kdaj najpogosteje bereš komentarje? Kje si takrat, sam ali z nekom, koliko časa po tekmi? Le opiši, ne obsojaj se.
2. Določi »zaprto okno«. Na primer: od konca tekme do zajtrka naslednji dan omrežij ne odpiram. Zapiši točen čas, ne »dokler se ne umirim«.
3. Izberi svojega bralca. Napiši ime človeka, ki bo v tem času pregledal sporočila, in se z njim pogovori še ta teden. Dogovorita se: grožnje mi pove takoj, vse drugo naslednji dan ali nikoli.
4. Pripravi nadomestek. Kaj boš delal, ko boš začutil potrebo, da pogledaš? Poklical nekoga, se oprhal, naredil nekaj minut dihanja s podaljšanim izdihom, prebral nekaj, kar nima zveze s športom.
5. Telefon pusti zunaj spalnice. Ne kot kazen, ampak kot pomoč samemu sebi ob uri, ko je volja najšibkejša. Po prvem tednu preveri, kaj se je spremenilo — v spanju, v razpoloženju, v tem, koliko misliš na komentarje.

Če ti katerega od korakov ne uspe, to ni poraz. Je podatek o tem, kje je tvoj krog najmočnejši — in tam potrebuješ največ pomoči.

Kdaj ni več le komentar

Nekatera sporočila niso le žaljiva, ampak presegajo mejo, ki jo določa zakon. Kadar ti kdo grozi z nasiljem, ko kdo objavi tvoj domači naslov ali podatke o tvojih otrocih, ko te nekdo vztrajno zalezuje na več profilih ali celo v živo, to ni več stvar tvoje odpornosti. Takrat:

• sporočilo najprej shrani — posnetek zaslona z vidnim datumom, uporabniškim imenom in povezavo;
• obvesti klub ali zvezo, da bodo tudi oni vedeli;
• pokliči policijo na 113, v nujnih primerih 112;
• če grožnje letijo tudi na tvojo partnerko ali otroke, je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55.

Če te napadi pripeljejo do misli, da ne bi več živel, ali do občutka, da ne zdržiš več, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (vse dni, 24 ur). Pogovor s človekom, ki ne pozna tvojega imena in rezultatov, lahko prinese olajšanje, ki ga v tistem trenutku ne more nihče drug.

Pomembno je vedeti, da prijava ni pretiravanje. Mnogi športniki napadov ne prijavijo, ker se bojijo, da bodo videti občutljivi, ali ker mislijo, da je to pač »del igre«. Grožnje niso del nobene igre.

Kje ta zapis ne velja

Nočem, da bi se iz tega zapisa razbralo, da je vsaka kritika napad. Ni.

Kritika ni napad. Strokovna analiza novinarja, trenerjeva povratna informacija ali celo oster komentar navijača, ki se nanaša na igro, so del športa. Če se vse to začne doživljati kot napad, je morda vredno pogledati, ali ni težava drugje — v tem, kako se doživljaš sam.

Popoln umik ni vedno rešitev. Za nekatere športnike je profil vir dohodka, stik z navijači pa nekaj, kar jim veliko pomeni. Zaprtje vseh računov je lahko olajšanje, lahko pa tudi nova izolacija. Bolj kot to, ali omrežja uporabljaš, šteje, ali jih uporabljaš ti ali one tebe.

Včasih komentar ni vzrok, ampak sprožilec. Če se po napadu več tednov slabo počutiš, težko spiš, izgubiš veselje do treninga, se zapiraš vase ali razmišljaš o smrti, to lahko pomeni, da se razvija depresija ali anksiozna motnja. Takrat je pravi naslov osebni ali klubski zdravnik, ki te lahko napoti k psihiatru. Psihoterapija je lahko del pomoči, ni pa nadomestek zdravniške presoje.

Za nastop ni pravi naslov psihoterapevt. Če te zanima, kako se zbrati pred tekmo kljub hrupu na spletu, kako oblikovati rutino ali kako ohraniti fokus, je pravi strokovnjak športni psiholog. Jaz nisem športna psihologinja. Kdaj je kdo pravi naslov, sem razložila v zapisu Psihoterapija za športnike: kdaj trener in športni psiholog nista dovolj.

Kaj lahko prinese terapija

V terapiji ne bova analizirala posameznih komentarjev. Zanima me, kaj se v tebi zgodi, ko jih prebereš — čigav glas slišiš, kdaj si ga slišal prvič, kaj si takrat potreboval in nisi dobil. Pogosto se pokaže, da napad neznanca zadene natanko tam, kjer je že zgodaj nastala razpoka v občutku lastne vrednosti.

Pomemben del dela so tudi tvoji bližnji. Partnerka, ki ne ve, kako pomagati, starši, ki komentarje berejo bolj zavzeto kot ti, otroci, ki jih v šoli sprašujejo, ali je res, kar pišejo o očetu ali mami. Spletni napad ni nikoli samo tvoj — zadene celo družino, in včasih je pogovor z njimi prav tisto, kar najbolj razbremeni.

Če te zanima, zakaj nas primerjanje in merjenje na omrežjih tako izčrpa tudi takrat, ko nas nihče ne napada, preberi Primerjanje na družbenih omrežjih: kaj naredi možganom nenehno merjenje z drugimi.

Kaj si zapomni

• En napad odtehta sto lepih sporočil, ker možgani nevarnost zaznajo močneje od prijaznosti — to ni šibkost, ampak biologija.
• Najbolj škodi nočno branje: krog vrtenja misli in slabega spanca, ki ga ne prekine volja, ampak razdalja.
• Komentar najgloblje zadene tam, kjer je bila rana že prej — zato si zasluži pogovor, ne le »ne beri«.
• Zaščita ima več plasti: ti, bližnji, klub, platforma in policija. Ni ti treba nositi vsega sam.
• Grožnje shrani in prijavi na 113; ob mislih na smrt pokliči 116 123 ali 01 520 99 00.