Ko se kariera konča: kdo si, ko nisi več športnik

Zadnja tekma je bila v soboto. V nedeljo so bili še objemi, slikanje z ekipo in torta v garderobi. V ponedeljek ob šestih zjutraj je zazvonila budilka, ki je pozabil izklopiti. Vstal je, se oblekel, vzel torbo — in sredi hodnika obstal, ker ni bilo nikamor treba iti.

Tak trenutek opisujejo mnogi nekdanji športniki, tudi tisti, ki so se za konec odločili sami in ga dolgo načrtovali. Okolica pričakuje olajšanje: končno boš imel čas, končno boš lahko jedel, kar hočeš, končno počitnice poleti. In nekaj tega olajšanja res pride. Skupaj z njim pa pogosto pride tudi nekaj, za kar nihče ni pripravljen — praznina, nemir, občutek, da si izgubil ne samo službo, ampak sebe.

V tem zapisu bi rada razložila, zakaj je konec športne kariere pogosto tako težak, zakaj je razlika med prostovoljnim in prisilnim koncem tako velika, zakaj je smiselno o njem govoriti kot o žalovanju in kako se počasi gradi identiteta, ki ni samo športna. Pišem iz vidika psihoterapije — kot stažistka zakonske in družinske terapije, ne kot športna psihologinja ali karierna svetovalka. Zanima me človek, ki ostane, ko številke na štartni listi ni več.

Več kot služba

Večina ljudi službo zamenja večkrat v življenju. Boli lahko, a redko se zgodi, da bi ob tem izgubili vse hkrati: dnevni ritem, prijatelje, telo, ki so ga poznali, javno podobo, cilj, ki je določal vsako odločitev, in odgovor na vprašanje »kdo si«.

Pri vrhunskem športniku se zgodi prav to. Šport mu je pogosto od otroštva določal, kdaj vstane, kaj je, s kom se druži, kam potuje in kako preživi poletje. Postavil je okvir vsakemu dnevu in vsakemu letu. Ko se konča, ne odpade samo ena dejavnost. Odpade ogrodje, na katerem je viselo vse drugo.

Raziskave to potrjujejo tudi s številkami. V metaanalizi, ki je povzela raziskave o duševnem zdravju vrhunskih športnikov, so simptome tesnobe ali depresije pri nekdanjih vrhunskih športnikih našli pri približno 26 odstotkih (Gouttebarge in sod., 2019). To ne pomeni, da vsak četrti po karieri zboli. Pomeni pa, da življenje po športu ni samodejno lažje, kot si pogosto predstavljamo.

Herkulove mišice ali Ahilova peta

Leta 1993 so Britton Brewer, Judy Van Raalte in Darwyn Linder objavili članek z zgovornim naslovom: Športna identiteta: Herkulove mišice ali Ahilova peta? Opisali so športno identiteto — koliko se človek prepoznava v vlogi športnika — in razvili lestvico, s katero jo merimo še danes.

Njihova ugotovitev je bila dvorezna. Močna športna identiteta je prednost: pomaga pri predanosti, vztrajnosti in trdem delu. Kdor sebe doživlja kot športnika, bo lažje vstal ob šestih in šel na trening v dežju. A ista identiteta postane ranljivost, ko se šport ustavi — zaradi poškodbe, izločitve ali konca kariere. Bolj ko je človekov občutek, kdo je, zgoščen v eni vlogi, bolj ga izguba te vloge zamaje.

O identiteti na splošno sem kratko pisala v bazi znanja pod identiteta. Za športnike je pomembno predvsem to: identiteta ni ena stvar, ampak mreža vlog in zgodb. Kdor ima več niti, lažje prenese, da se ena pretrga.

Prostovoljni ali prisilni konec

Jim Taylor in Bruce Ogilvie sta leta 1994 predlagala model prilagajanja na konec športne kariere, ki se v raziskavah uporablja še danes. Ločita štiri glavne razloge za konec: starost, izločitev, poškodbo in lastno odločitev. Pomembno je predvsem, koliko nadzora je imel človek nad tem, kdaj in kako se je kariera končala.

Kdor se je odločil sam, je imel čas, da se poslovi. Zadnjo sezono je morda odigral zavestno, z mislijo »to je zadnjič«. Poslovil se je od soigralcev, od dvorane, od navijačev. Tudi če je potem težko, ima ta zgodba začetek, sredino in konec.

Kdor je moral nehati zaradi poškodbe ali ker ga niso več uvrstili v ekipo, slovesa pogosto ni imel. Zadnja tekma ni bila zadnja zato, ker bi tako izbral, ampak zato, ker se je nekaj zgodilo. Takrat se ob žalosti pogosto pojavi še jeza, krivda in neskončno vrtenje vprašanja »kaj če«. Kaj če bi tisto koleno prej pregledal? Kaj če bi tisto sezono treniral drugače? Kaj če bi trener verjel vame?

Pregled raziskav o prehodu iz športa (Park in sod., 2013) je pokazal, da so imeli težji prehod predvsem tisti z zelo močno športno identiteto, tisti, ki so morali nehati nenačrtovano, in tisti, ki so imeli manj podpore. Lažje je bilo tistim, ki so se na konec pripravljali, ki so med kariero ohranili izobraževanje ali druge interese in ki so imeli ob sebi ljudi, s katerimi so lahko govorili.

To je žalovanje

Ko nekdanji športniki opisujejo, kako jim je bilo, pogosto uporabijo besede, ki jih sicer slišimo ob smrti bližnjega: praznina, neverjetnost, jeza, hrepenenje, občutek, da so drugi šli naprej, ti pa si obtičal. To ni naključje. Konec kariere je izguba in na izgubo se odzovemo z žalovanjem.

A to je žalovanje, ki ga okolica pogosto ne prizna. Saj nihče ni umrl. Saj si zdrav, mlad, imaš družino, morda celo denar. Kaj se pritožuješ? Tej vrsti žalovanja rečemo nepriznano žalovanje in več o njem sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe. Ko okolica ne prizna izgube, jo človek pogosto ne prizna niti sam. Žalost potisne vstran, ker se je sramuje — in ta potisnjena žalost se pozneje pokaže kot razdražljivost, pitje ali tiha otopelost.

Pomaga tudi vedeti, da žalovanje ne poteka po urejenih stopnjah. Ni tako, da bi najprej zanikal, nato bil jezen, potem barantal in na koncu sprejel. Valovi pridejo in odidejo. Lahko si mesece v redu, potem pa te zadene posnetek stare tekme ali vonj po dvorani. O tem, zakaj so faze žalovanja bolj mit kot zemljevid, sem pisala v zapisu Faze žalovanja so mit: kaj se v resnici dogaja po izgubi.

Telo, ki ne ve, da je konec

Športnik ni le identiteta v glavi. Je tudi telo, ki se je leta prilagajalo velikim obremenitvam. To telo ne ve, da je konec. Še vedno se zbudi ob uri treninga, še vedno je lačno kot prej, še vedno pričakuje dnevni odmerek napora in tisto posebno utrujenost, po kateri je spanec globok.

Ko tega ni, se marsikdo počuti nemirnega, razdražljivega, slabo spi in se zredi, kar sproži še dodaten sram — zlasti v športih, kjer je bila teža del rezultata. Telo, ki je bilo orodje in vir ponosa, postane nekaj, česar ne prepoznaš več.

Zato je smiselno, da v prvih mesecih po koncu kariere ne skrbiš samo za glavo. Nova, mehkejša telesna rutina — ne trening za rezultat, ampak gibanje, ki ti dobro dene — pomaga uravnati spanje in razpoloženje. Pri spremembah teže, spanja ali razpoloženja, ki se ne umirijo, se je dobro posvetovati z zdravnikom. In bodi pozoren na alkohol: pri nekdanjih športnikih se pitje, ki je bilo prej omejeno s sezono, lahko neopazno razraste, ko ni več nobenega naslednjega treninga, ki bi ga ustavil.

Odnosi po karieri

Konec kariere ne zadene samo športnika. Zadene tudi njegovo družino. Partner, ki je bil leta navajen, da je bil drugi pogosto odsoten, mora zdaj na novo najti skupni ritem. Starši, ki so bili ponosni na otrokove uspehe, morda žalujejo po svoje. Otroci dobijo očeta ali mamo, ki je več doma, a je morda bolj odsoten kot prej.

Pogovor v terapiji se zato pogosto začne pri športu in hitro pride do odnosov (sestavljen pogovor, ne gre za resnično osebo):

»Vsi mi pravijo, naj bom vesel, da imam zdaj čas.«
»Kaj pa ti čutiš?«
»Da sem odveč. Zjutraj se zbudim ob šestih kot vedno, pa me nihče ne čaka.«
»Kdo te je čakal prej?«
»Trener. Ekipa. Pravzaprav … vsi.«
»In zdaj?«
Dolgo molči. »Zdaj me čaka žena. Pa ji ne znam povedati, da mi to ni dovolj. Ker bi moralo biti.«

V tem stavku je veliko sramu. In veliko ljubezni do žene, ki je ne želi raniti. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, bi me zanimalo, kaj se med njima zgodi, ko to stisko nosi sam. Žena morda čuti, da se oddaljuje, in si to razlaga kot zavrnitev. On se umakne še bolj, ker ji ne more povedati, kaj ga muči. Včasih je zato najbolj koristno, da v terapijo prideta skupaj — ne zato, ker bi bil odnos v krizi, ampak zato, ker se je spremenilo vse, kar ga je nosilo.

Podobna dinamika se lahko pojavi pri vseh velikih spremembah, tudi pri tistih, ki si jih želimo. Zakaj nas vržejo iz tira, sem pisala v zapisu Zakaj nas spremembe vržejo iz tira, tudi ko so dobre.

Nova identiteta ne nastane čez noč

Ko mine prvi val, se odpre vprašanje, ki je pogosto najtežje: kdo sem zdaj? Psihologija razvoja temu reče prehod — obdobje, ko staro ne velja več, novo pa še ni oblikovano. Prehod ni napaka v življenju, ampak njegov normalen del. A pri športnikih pride pogosto prej, kot ga doživijo vrstniki, in z več javnosti.

David Lavallee in Hannah Robinson sta se pogovarjala z nekdanjimi vrhunskimi telovadkami. Opisale so, kako so po koncu kariere čutile, da ne vedo, kdo so, ker niso nikoli imele priložnosti, da bi to raziskale. Šport je odgovoril na vprašanje o identiteti že v otroštvu in ga potem dolga leta ni bilo treba več zastaviti (Lavallee in Robinson, 2007).

Nova identiteta se ne izbere iz kataloga. Gradi se počasi, iz poskusov, ki včasih ne uspejo. Veliko nekdanjih športnikov ostane v športu kot trenerji, komentatorji ali funkcionarji, in za nekatere je to prava pot. Za druge je to način, da se izognejo vprašanju, kdo so brez športa — in to se pokaže šele čez leta. Ni napačne poti, je pa koristno vedeti, zakaj izbereš to, kar izbereš.

Pomaga, če se vprašaš, kaj od tega, kar te je šport naučil, je tvoje in ne športno. Vztrajnost, delo v ekipi, prenašanje razočaranja, sposobnost, da vstaneš po porazu — vse to ostane. Spremeni se samo prostor, v katerem to uporabljaš.

Vaja: pismo športu

Ta vaja je namenjena predvsem tistim, ki slovesa niso imeli — a koristi tudi drugim. Vzemi si pol ure in jo naredi pisno, na papir.

1. Napiši pismo svojemu športu, kot bi ga pisal osebi. Začni z »Dragi …« in povej, kaj ti je dal. Ne samo medalje — tudi prijatelje, trenutke, ki se jih spomniš, občutek, ko je vse steklo.
2. Povej mu tudi, kaj ti je vzel. Zamujene rojstne dneve, poškodbe, mladost, ki je minila med treningi. Pismo ni pošteno, če je samo hvaležno.
3. Zapiši, česa mu nisi uspel povedati, ko se je končalo. Če je bil konec nenaden, je tu prostor za jezo in za »kaj če«.
4. Na koncu napiši, kaj od njega vzameš s sabo — eno ali dve lastnosti ali spoznanji, ki ostaneta tvoji, tudi ko ne treniraš več.
5. Pismo preberi na glas — sam ali nekomu, ki mu zaupaš. Opazuj, pri katerem stavku se ti zatakne glas. Tam je verjetno tisto, kar še potrebuje prostor.

Pisma ni treba nikomur pokazati. Lahko ga shraniš, zažgeš ali ga čez leto dni prebereš znova in pogledaš, kaj se je spremenilo.

Konec kariere ima veliko skupnega z drugimi izgubami, ki niso povezane s smrtjo: z izgubo zdravja ali z izgubo življenjskega načrta. Če te zanima, kako se ljudje spopadajo z njimi, preberi zapisa Izguba zdravja: ko diagnoza spremeni vso prihodnost in Izguba načrta: ko se življenje ne odvije, kot si mislil. Podobno vprašanje se odpre tudi ob upokojitvi, o kateri sem pisala v zapisu Upokojitev, izguba vloge in vprašanje smisla — le da ga športniki doživijo trideset let prej.

Kje ta zapis ne velja

Ne bi rada ustvarila vtisa, da je konec kariere za vsakogar tragedija. Ni.

Mnogi ga prenesejo dobro. Raziskave kažejo, da večina nekdanjih športnikov po prehodnem obdobju najde nov ritem in novo smer. Nekateri ob koncu čutijo predvsem olajšanje — ker jih je telo bolelo, ker jih je pritisk izčrpal ali ker so si že dolgo želeli drugega življenja. Če tako čutiš ti, ni s tabo nič narobe in ni ti treba iskati žalosti, ki je ni.

Ni vsaka žalost bolezen. Da te nekaj mesecev boli, da pogrešaš ekipo in da ne veš, kaj bi s sabo, je normalen odziv na veliko izgubo. Ne potrebuje diagnoze in ne potrebuje nujno terapije. Pogosto pomaga že to, da o tem govoriš z ljudmi, ki so šli skozi isto.

Včasih pa je več kot žalovanje. Če po več mesecih ni nič bolje, če ne moreš spati, če izgubiš voljo do vsega, če piješ več, kot bi želel, ali če se pojavijo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, je prvi naslov zdravnik ali psihiater. Pri mislih na smrt ne čakaj: pokliči 112, Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan).

In nisem karierna svetovalka. Pri vprašanjih, kot so izobraževanje, zaposlitev ali finance po karieri, so boljši naslov karierni svetovalci, programi za športnike pri zvezah in olimpijskih komitejih ali športni psihologi, ki se s prehodom ukvarjajo. Psihoterapija je prostor za tisto, kar ostane, ko so ta vprašanja rešena — ali ko jih ne moreš reševati, ker te ustavlja nekaj drugega.

Kako pomagati nekomu, ki je nehal

Če si partner, starš ali prijatelj nekoga, ki je pravkar končal kariero, je najpomembnejše to: ne hiti ga tolažiti. Stavki, kot so »saj boš zdaj imel čas« ali »bodi vesel, da si zdrav«, so mišljeni dobro, a sporočajo, da žalost ni na mestu.

Bolj pomaga, če vprašaš, kaj pogreša. In če poslušaš odgovor, tudi ko se ponavlja. Če ga povabiš na stvari, ki niso povezane s športom, a ga ne siliš. Če opaziš, kdaj se umika ali pije več kot prej, in to poveš mirno, brez očitka. In če mu pustiš, da je nekaj časa izgubljen, ne da bi to takoj popravljal.

Tudi ti smeš čutiti izgubo. Družina športnika je pogosto živela po njegovem urniku in se veselila njegovih zmag. Tudi zate se je nekaj končalo.

Kaj si zapomni

• Konec športne kariere ni samo menjava službe — odpade ritem, ekipa, telo, ki si ga poznal, in odgovor na vprašanje, kdo si.
• Močna športna identiteta pomaga med kariero, a postane ranljivost, ko se šport ustavi (Brewer in sod., 1993).
• Prisilni konec — poškodba ali izločitev — je praviloma težji od prostovoljnega, ker zmanjka občutka nadzora in slovesa.
• Kar sledi, je pogosto žalovanje, ki ga okolica ne prizna. Smeš ga čutiti.
• Nova identiteta se gradi počasi — iz lastnosti, ki ti jih je dal šport, in iz vlog, ki si jih še nisi upal preizkusiti.