Ko položaja ni več: kdo si, ko odide moč

»V ponedeljek zjutraj sem se zbudil ob šestih, kot vedno. Oblekel sem srajco. In potem sem stal v predsobi in nisem vedel, kam naj grem.«

Tako bi lahko začel pripovedovati marsikdo, ki mu je mandat potekel, ki na volitvah ni bil ponovno izvoljen, ki ga je nadzorni svet odpoklical ali ki je po desetletjih vodenja predal ključe. Na papirju se je zgodilo nekaj povsem običajnega: funkcija se je končala. Ljudje okoli njega pogosto rečejo »končno boš imel čas zase« ali »saj si dovolj naredil«. On pa ima občutek, da se je z vlogo končalo tudi nekaj v njem.

O tem govori ta zapis: o izgubi položaja — ne le službe, ampak vloge, ki je dajala obliko dnevu, odnosom in temu, kdo si. Upokojitvi kot širšemu življenjskemu prehodu sem posvetila zapis Upokojitev, izguba vloge in vprašanje smisla. Tu bom pisala o nečem ožjem in pogosto bolj ostrem: o koncu moči, vpliva in vidnosti, ki pride nenadno ali proti tvoji volji.

Ko vloga postane identiteta

Vsak človek ima več vlog: je partner, starš, prijatelj, sodelavec, sosed. V zdravem ravnovesju se vloge med seboj podpirajo in nobena ne nosi vsega. Pri ljudeh na pomembnih položajih pa se pogosto zgodi, da ena vloga počasi preraste druge. Ura, ko vstaneš, ljudje, s katerimi govoriš, teme za kosilom, celo počitnice — vse se vrti okoli funkcije. Ne zato, ker bi bil človek nečimrn, ampak zato, ker je položaj zahteven in ker vzame toliko, kolikor mu daš.

Psihologinja Patricia Linville je v osemdesetih letih raziskovala, kar je imenovala kompleksnost sebe: koliko različnih, med seboj neodvisnih delov ima človekova predstava o sebi. Njene raziskave so pokazale, da ljudje, katerih samopodoba sloni na več ločenih stebrih, ob stresu v enem področju manj zanihajo v razpoloženju. Kdor je vse postavil na en steber, pa ob njegovem padcu izgubi tla pod nogami. Položaj, ki traja dolgo, ta steber naredi zelo debel — in ostale zelo tanke.

Zato po koncu funkcije mnogi ne čutijo le žalosti, ampak zmedo. Vprašanje »kdo sem?« se jim zdi otročje, saj so vendar odrasli, izkušeni, uspešni. A ko odpade naziv, odpadejo tudi odgovori, ki jih je ta naziv dajal samodejno. Več o tem, kako se identiteta oblikuje in spreminja, najdeš v bazi znanja pod identiteta.

Kaj vse ti je dajal položaj

Socialna psihologinja Marie Jahoda je ob raziskovanju brezposelnosti opazila, da delo ne daje le plače. Daje tudi stvari, ki jih ne opazimo, dokler jih imamo: strukturo časa, stike z ljudmi zunaj družine, občutek skupnega cilja, status in priznano mesto v družbi ter redno dejavnost. Imenovala jih je latentne funkcije zaposlitve. Pri vodilnem položaju je vsaka od njih okrepljena.

Raziskave o izgubi dela kažejo, kako močno to vpliva na počutje. Karsten Paul in Klaus Moser sta leta 2009 v obsežni metaanalizi več sto študij ugotovila, da je bil delež ljudi s psihičnimi težavami med brezposelnimi okoli 34-odstoten, med zaposlenimi pa okoli 16-odstoten — torej približno dvakrat višji. Človek, ki izgubi vodilni položaj, seveda pogosto ni brezposeln v običajnem pomenu in finančno lahko živi brez skrbi. Pa vendar mu odpade večina tega, kar je Jahoda opisala. Denar ne nadomesti ritma, ljudi in občutka, da si potreben.

Volitve, odpoklic, upokojitev: različni konci, različne rane

Ni vseeno, kako se položaj konča. Sociologinja Helen Rose Fuchs Ebaugh, ki je sama zapustila redovniško življenje, je v knjigi o izstopu iz vloge opisala, da ljudje, ki vlogo zapustijo po lastni odločitvi, gredo skozi postopno pot: najprej dvomi, nato iskanje drugih možnosti, prelomna točka in šele potem gradnja nove identitete »nekdanjega«. Ko pa vlogo nekdo izgubi, ne da bi jo hotel zapustiti, prva dva koraka manjkata. Prelomna točka pride brez priprave.

• Izguba na volitvah je javna. Rezultat je število, ki ga vidijo vsi, in pogosto ga človek doživi kot sodbo o sebi, ne o programu ali razmerah. Hkrati se mora pojaviti, čestitati, se nasmehniti.
• Odpoklic ali razrešitev nosi primes krivice ali sramu. Tudi kadar je bila odločitev politična ali je imela malo opraviti s tvojim delom, ostane vprašanje, ali si nekaj naredil narobe.
• Konec mandata je predvidljiv, a to ne pomeni, da je lažji. Datum je znan, zato si ga je lahko leta izogibati v mislih.
• Upokojitev ali predaja vodenja je pogosto lastna odločitev, a prav zato prinese tudi zadrego: »sam sem to hotel, zakaj mi je zdaj tako hudo?«

Vsak od teh koncev odpre drugo plast. Pri enem je v ospredju sram, pri drugem jeza, pri tretjem tiha žalost. Pogosto pa so vse tri.

Žalovanje, ki ga nihče ne prizna

Ko umre bližnji, okolica ve, kaj storiti: pride na pogreb, prinese hrano, vpraša, kako si. Ko izgubiš položaj, pa okolica ne ve. Nekateri se ti umaknejo, ker ne vedo, kaj bi rekli. Drugi celo pričakujejo, da boš vesel, saj imaš končno mir. Kenneth Doka je za take izgube skoval izraz nepriznano žalovanje — žalovanje, ki ga družba ne prepozna kot upravičenega. Več o tem sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe.

Pri ljudeh z vplivom je to nepriznanje še močnejše. Kdo bo sočustvoval z nekdanjim predsednikom uprave, ki ima odpravnino, ali s politikom, ki se mu je iztekel mandat? In tako človek žaluje sam, pogosto tudi pred sabo skrivaj. Na zunaj je zaposlen z novimi projekti, svetovanjem, članstvi v odborih. Na znotraj pa nekaj manjka, za kar nima besed.

Pri tem pomaga razumeti, da žalovanje ni le za ljudmi. Človek žaluje tudi za vlogo, za podobo sebe in za prihodnostjo, ki si jo je predstavljal. Kratko razlago o tem, kako žalovanje poteka, najdeš v bazi znanja pod žalovanje.

Kako se izguba pokaže v vsakdanu

Le redko kdo pride in reče »žalujem za položajem«. Veliko pogosteje se izguba pokaže posredno:

• Razdražljivost doma. Partner nenadoma postane edini »sodelavec« in dobi naloge, navodila in kritiko, ki so prej šli drugam.
• Prenatrpan urnik. Človek v nekaj tednih sprejme pet novih funkcij, da mu ne bi bilo treba sedeti v tišini.
• Preverjanje. Spremljanje, kako naslednik vodi, kaj pišejo mediji, kdo je bil povabljen na dogodek, na katerega prej ne bi manjkal.
• Telo. Slabši spanec, utrujenost brez napora, več alkohola ob večerih, ko ni več jutrišnjega sestanka.
• Sram ob vprašanju »kaj zdaj delaš?« in odgovori, ki se začnejo z »nekdanji«.

Nobeden od teh znakov sam po sebi ni bolezen. So pa signal, da se je zgodilo nekaj pomembnega, kar še ni dobilo prostora.

Kratek pogovor ob kuhinjski mizi

Takole bi lahko zvenel pogovor med zakoncema nekaj mesecev po koncu funkcije (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Danes je spet klical Tomaž. Rekel sem mu, da nimam časa.«
»Saj imaš čas.«
»Vem. Ampak kaj naj mu rečem? Kako si? Sem doma in prestavljam stvari po garaži?«
»Lahko bi rekel točno to.«
»Nekoč je on klical mene za nasvet. Zdaj bi me pomiloval.«
»Mogoče te pa samo pogreša.«
»…Tega nisem pomislil.«

V takem pogovoru ni ničesar dramatičnega. A v njem je jedro: človek, ki se je navadil biti tisti, ki daje, ne ve, kako biti tisti, ki je preprosto prijatelj. Odnosi, ki jih je nosila vloga, se morajo naučiti stati na drugih nogah — ali pa se pokaže, da jih je nosila samo vloga. Tudi to je del izgube.

Kaj se dogaja v družini

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na posameznika vedno skozi odnose, v katerih živi. Izguba položaja ni zasebna stvar enega človeka. Ko se spremeni njegova vloga, se spremeni ravnovesje v celotni družini.

Partner je morda leta živel ob človeku, ki ga skoraj ni bilo doma, in si je ustvaril svoj ritem, prijatelje in prostor. Zdaj ima doma nekoga, ki je ves dan tam in išče, kam bi vložil svojo energijo. Otroci, tudi odrasli, lahko čutijo olajšanje, ker je oče ali mama končno dosegljiva, pa tudi nelagodje, ker ne vedo, kako govoriti z nekom, ki je bil vedno »na funkciji«.

Christian Gostečnik opisuje, kako ljudje v odnosih nezavedno ponavljajo čustvene vzorce iz izvorne družine. Pri ljudeh, ki se jim je položaj zrasel z identiteto, pogosto pod tem leži zgodnja izkušnja, da si vreden, kadar dosegaš. Če je bil dosežek v otroštvu pot do pozornosti, je izguba položaja lahko doživeta kot izguba pravice do pozornosti. To ni nekaj, kar bi se dalo rešiti z novim hobijem. Gre za staro rano, ki jo je položaj dolgo prekrival. Kdor želi pogledati te korenine, lahko to naredi na daljšem srečanju z genogramom, ki sem ga poimenovala Pogled v preteklost.

Vaja: kdo sem, kadar se ne predstavim z nazivom

Te vaje ne delaš zato, da bi v enem večeru našel novo identiteto. Delaš jo zato, da vidiš, kaj je ostalo, ko je naziv odšel. Vzemi si pol ure in list papirja.

1. Napiši pet stvari, ki ti jih je dajal položaj. Uporabi infografiko zgoraj kot pomoč: ritem, ljudje, namen, status, vpliv. Ob vsaki zapiši en konkreten primer, ki ga zdaj pogrešaš.
2. Ob vsaki postavki označi, kaj od tega ti je v resnici pomenilo največ. Mnogi ugotovijo, da ne pogrešajo moči, ampak ljudi. Ali da ne pogrešajo naziva, ampak občutek, da nekaj gradijo.
3. Napiši predstavitev sebe v treh povedih, brez naziva, funkcije ali ustanove. Če ti ne gre, je to pomembna informacija, ne poraz.
4. Zapiši enega človeka, ki te je poznal, preden si imel položaj. Kaj bi on povedal o tebi? Če je mogoče, ga v naslednjih dneh pokliči — ne zaradi posla.
5. Izberi eno potrebo s seznama in poišči en majhen način, da jo zadovoljiš drugače. Ne pet novih funkcij. Eno stvar, ki jo lahko narediš ta teden.

Če se ob vaji pojavi močna žalost, jeza ali sram, je to razumljivo. Zapiši, kaj si začutil, in ne hiti s popravljanjem. Za oporo pri delu z vrednotami lahko uporabiš tudi seznam osebnih vrednot.

Kaj pomaga, ko se tla premikajo

Pri izgubi položaja ni bližnjic, so pa stvari, ki pot olajšajo.

Dovoli si, da je hudo. Občutek, da si ne smeš biti žalosten, ker imaš toliko privilegijev, je razumljiv, a ne pomaga. Izguba je izguba, ne glede na to, kaj ti je ostalo. Žalost, ki ji ne daš prostora, se pogosto preobleče v razdražljivost ali grenkobo.

Ne hiti z novo vlogo. William Bridges je v knjigi o prehodih opisal vmesno obdobje med koncem in novim začetkom — nekakšno ničelno cono, ki se zdi prazna, a je v njej mogoče premisliti, kaj si v resnici želiš. Ljudje, vajeni delovanja, ga skušajo preskočiti. Če ga preskočiš, pogosto zgradiš novo identiteto na istem enem stebru. O prehodih na splošno sem pisala v zapisu Nova služba, novo mesto, novo poglavje: psihologija življenjskih prehodov, kratko razlago pa najdeš v bazi znanja pod prehod.

Loči vlogo od sebe. To ne pomeni, da položaj ni bil pomemben. Pomeni, da si ti nosil vlogo, ne ona tebe. Znanje, presoja, sposobnost voditi ljudi — vse to ostane. Spremeni se le prostor, v katerem to uporabljaš.

Pazi na osamljenost. Ljudje na položajih so pogosto osamljeni že med opravljanjem funkcije, o čemer bo govoril zapis Osamljenost na vrhu. Po koncu pa se ta osamljenost lahko poglobi. Odnosi, ki niso odvisni od funkcije, so zdaj najdragocenejše, kar imaš.

Govori o tem s kom, ki ni del tvojega sveta. Nekdanji sodelavci so pogosto prepleteni z istimi zgodbami, družina pa je preveč blizu. Terapevtski prostor je eden redkih, kjer ni treba ničesar zastopati, braniti ali igrati. Tam lahko poveš, kar si ne upaš povedati nikjer drugje — tudi to, da te je strah, da brez položaja nisi nič.

Kje ta zgodba ne velja

Ne bi rada ustvarila vtisa, da je izguba položaja za vsakogar travma. Ni.

Za nekatere je olajšanje. Če je bil položaj leta vir izčrpanosti, je njegov konec lahko predvsem osvoboditev. Nekateri prvič po dolgem času spijo celo noč. Tudi to je legitimno in ne pomeni, da nekaj potlačiš.

Za nekatere identiteta ni bila zlita z vlogo. Ljudje, ki so ves čas skrbeli za druge stebre — odnose, telo, zanimanja zunaj dela —, prehod pogosto preživijo brez večjih pretresov. Linvilleine ugotovitve to podpirajo: več stebrov, manj nihanja.

Včasih ne gre za žalovanje, ampak za depresijo. Če traja več tednov, da ne čutiš ničesar, ne spiš, izgubiš apetit ali se ti zdi, da nima nič več smisla, je čas za pogovor z osebnim zdravnikom. Izguba položaja lahko sproži depresivno epizodo, ki potrebuje tudi medicinsko obravnavo. Če se pojavijo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, pokliči Klic v duševni stiski (01 520 99 00, vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan (116 123, ves dan), v nujnih primerih pa 112.

Včasih je bila izguba krivična. Če je bil odpoklic nezakonit ali razrešitev nepoštena, terapija ni nadomestilo za pravno pot. Pomaga ti lahko nositi jezo in se odločiti, koliko energije želiš vložiti v boj — ne more pa nadomestiti odvetnika.

Kaj si zapomni

• Izguba položaja ni le izguba službe, ampak ritma, ljudi, namena, statusa in vpliva — vseh hkrati.
• Kdor je vso svojo identiteto postavil na eno vlogo, ob njenem koncu izgubi več tal. Več stebrov pomeni manj nihanja.
• Pri nenadni izgubi manjka priprava, zato je normalno, da potrebuješ čas, da prehodiš dvome in možnosti za nazaj.
• To je žalovanje, četudi ga okolica ne prizna. Smeš ga čutiti.
• Če žalost preide v dolgotrajno brezvoljnost, nespečnost ali misli na smrt, poišči tudi zdravniško pomoč.