Izguba doma: selitev, deložacija in konec nekega obdobja

»Na koncu sem šel še enkrat skozi vse sobe in v vsaki ugasnila luč. Kot da bi koga uspavala.«

Tako je nekoč nekdo opisal zadnji dan v hiši, v kateri je odraščal. Starša sta se preselila v manjše stanovanje, hiša je bila prodana, papirji podpisani. Vse je bilo razumno, premišljeno in dogovorjeno. Pa vendar je v avtu na poti domov — v svoj dom, ki ga ima že petnajst let — jokal tako, kot ni jokal od pogreba stare mame. In potem se je počutil malo smešnega: saj je samo hiša.

Ta zapis govori o tem »samo«. O izgubi doma — ko se preseliš, ker moraš, ko te iz stanovanja vržejo, ko voda odnese, kar si gradil, ali ko se prodaja hiša, v kateri so živeli tvoji starši. In o tem, zakaj je žalost, ki pride ob tem, pogosto večja, kot si jo dovolimo.

Žalovanje za izgubljenim domom

Da je izguba doma lahko prava izguba, ni nova ugotovitev. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja so v Bostonu porušili staro delavsko četrt West End, da bi naredili prostor za nove stavbe. Psiholog Marc Fried je s sodelavci spremljal ljudi, ki so se morali izseliti. Leta 1963 je objavil poročilo z naslovom, ki pove vse: Žalovanje za izgubljenim domom.

Ugotovil je, da je 46 odstotkov žensk in 38 odstotkov moških kazalo vsaj precej hudo žalovanje — z opisi, ki se niso razlikovali od žalovanja za umrlim: praznina, hrepenenje, nemir, občutek, da je svet postal tuj. Mnogi so to doživljali še dolgo po selitvi, čeprav so se nekateri preselili v boljša stanovanja, kot so jih imeli prej. Kakovost novega bivališča torej ni izbrisala izgube starega.

Ta ugotovitev je pomembna zato, ker zelo natančno opiše, zakaj nas okolica ob izgubi doma tako slabo razume. Ljudje pomislijo na kvadratne metre, na ceno, na to, ali je novo stanovanje »lepše«. Žalujemo pa za nečim drugim.

Kaj je pravzaprav dom

Okoljska psihologija za vez med človekom in prostorom uporablja izraz navezanost na kraj (angl. place attachment). Kanadska raziskovalca Leila Scannell in Robert Gifford sta ga razdelila na tri dele, ki se vedno prepletajo: na osebo, ki je navezana, na psihološki proces, ki to vez sestavlja, in na sam kraj.

Pri osebi gre za spomine in identiteto: tu sem naredil prve korake, tu sem se skregal z očetom, tu sem prvič prinesel otroka domov. Pri procesu gre za tisto, kar ob prostoru čutimo in delamo — za varnost, za navade, za to, da roka v temi sama najde stikalo. Pri kraju pa gre za fizične in družbene reči: za razgled skozi okno, za škripajočo stopnico, za sosedo, ki ve, kdaj prihajaš domov.

Poljska raziskovalka Maria Lewicka, ki je pregledala štiri desetletja raziskav o navezanosti na kraj, ugotavlja, da je ta vez močnejša pri ljudeh, ki v kraju živijo dlje, ki so vanj vpeti v sosedske odnose in ki so v njem doživeli pomembne življenjske dogodke. To ni presenetljivo. Presenetljivo je le, kako malo prostora ji damo, ko se moramo od kraja posloviti.

Telo si zapomni prostor

Dom ni le spomin, je tudi telesna navada. Telo ve, koliko stopnic je do kleti, kakšen zvok naredijo vrata, ko se nekdo vrne, kje pade jutranje sonce. To znanje je tiho, a nas pomirja: v znanem prostoru se živčni sistem lahko spusti, ker mu ni treba ves čas preverjati okolice.

Zato so prvi tedni v novem prostoru pogosto bolj utrujajoči, kot bi pričakovali. Človek slabše spi, je razdražljiv, ne najde stvari in se počuti tujca v lastnem življenju. Če k temu dodamo še pritisk selitve — denar, roke, pakiranje — se lahko pokaže vse, kar poznamo kot kronični stres.

Iz teorije navezanosti vemo, da se ljudje ob ogroženosti zatečemo k varni bazi. Za otroka je to starš. Za odraslega je to pogosto tudi kraj — prostor, kamor se vrneš in kjer si lahko, kar si. Ko izgubiš dom, za nekaj časa izgubiš tudi to varno bazo. In ravno takrat, ko bi jo najbolj potreboval.

Ko selitve ne izbereš

Najtežje je, kadar selitve nisi izbral. Deložacija, prisilna prodaja, razveza, pri kateri moraš oditi, ali naravna nesreča, ki v eni noči spremeni hišo v gradbišče. Ob poplavah avgusta 2023 so številne slovenske družine v nekaj urah ostale brez doma ali brez večine tega, kar je bilo v njem. Marsikdo je potem mesece živel med dvema svetovoma — pri sorodnikih, v začasnem bivališču, z mislimi pa v hiši, ki je ni bilo več mogoče rešiti.

Ameriška psihiatrinja Mindy Fullilove je posledice prisilnih selitev opisala kot pretres, ki ne zadene le posameznika, ampak ves splet odnosov, ki je bil vezan na kraj. Ko se razselijo sosedje, se ne izgubi le stanovanje, ampak tudi omrežje ljudi, ki so drug drugemu pomagali, si posojali orodje in pazili na otroke.

Pri deložaciji se izgubi pridruži še sram. Raziskave sociologa Matthewa Desmonda v ameriških mestih so pokazale, da so matere, ki so bile deložirane, še leto ali dve pozneje pogosteje poročale o depresiji in slabšem zdravju kot primerljive matere, ki tega niso doživele. Sram je pri tem pomemben del zgodbe: ljudje izgubo pogosto skrivajo, se umaknejo od prijateljev in ostanejo sami ravno takrat, ko bi potrebovali skupnost.

Če si v takem položaju, je prvo vprašanje praktično: kje boš spal, kdo ti lahko pomaga pri stroških, kakšne pravice imaš. Pri tem se lahko obrneš na center za socialno delo v svoji občini. Žalovanje lahko počaka. Ne sme pa čakati za vedno.

Ko se prodaja hiša staršev

Posebna vrsta izgube doma je tista, ki pride v odraslosti: ko starša odideta v dom za starejše, ko eden od njiju umre in drugi ne zmore več sam, ali ko oba umreta in hišo je treba prodati. Takrat izgubiš prostor, v katerem si že dolgo ne živiš — pa vendar je bil ves čas tam. Kraj, kamor si se lahko vrnil. Dokaz, da tvoje otroštvo obstaja.

Pri nas je ta izguba pogosto še težja, ker je hiša marsikdaj delo cele družine. Gradil jo je oče ob vikendih, z bratranci in sosedi, mama je sadila vrt, vsaka soba ima svojo zgodbo o tem, kako je nastala. Prodati tako hišo pomeni prodati del družinske zgodbe. In o tem se med brati in sestrami redko zares pogovorimo, ker se pogovarjamo o ceni, o kupcu in o tem, kdo bo kaj odpeljal.

Prav tu se pogosto začnejo spori. Takole lahko zveni pogovor dveh sester (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Zakaj nočeš podpisati? Kupec ne bo čakal v nedogled.«
»Ker ti se obnašaš, kot da prodajamo avto.«
»Ker je to samo hiša. Mame in očeta ni več notri.«
»Zate mogoče ne. Jaz ju še vedno vidim v kuhinji.«

Nobena od sester nima prav ali narobe. Ena se brani žalosti tako, da je praktična. Druga se brani tako, da odlaša. Obe žalujeta — samo vsaka v svojem ritmu. Ko se to ubesedi, se spor o podpisu pogosto spremeni v pogovor o tem, kako se skupaj posloviti. O podobnih odločitvah pri stvareh umrlih sem pisala v zapisu Kaj narediti z njegovimi stvarmi, o tem, kako zelo okolica podceni izgubo starša v odraslih letih, pa v zapisu Smrt starša v odraslosti: izguba, ki jo okolica podceni.

Tudi izbrana selitev je izguba

Celo selitev, ki si jo želiš — v večje stanovanje, k partnerju, v drugo mesto zaradi službe — prinese nekaj izgube. Ljudje to težko priznajo, ker se jim zdi nehvaležno: »Sama sem to hotela, zakaj mi je zdaj hudo?« A vsak prehod ima dva dela. Nekaj se začne in nekaj se konča. Več o tem sem napisala v zapisu Nova služba, novo mesto, novo poglavje: psihologija življenjskih prehodov.

Posebej pogosto spregledamo selitev ob razhodu. Ko se par razide, eden od partnerjev — včasih oba — izgubi tudi skupni dom. Žalost za odnosom in žalost za prostorom se takrat prepleteta, o čemer pišem v zapisu Ločitev kot žalovanje. Izgube niso vse enake, in pomaga, če vemo, katera nas je doletela.

Razlika med temi oblikami je predvsem v nadzoru. Kjer je bila selitev tvoja odločitev, se boš moral predvsem dovoliti žalovati. Kjer selitev ni bila tvoja, boš najprej potreboval občutek, da so tla pod tabo spet trdna — šele nato bo prostor za žalost. Kjer se poslavljaš od doma staršev, pa boš to izgubo delil z ljudmi, ki jo doživljajo po svoje.

Kako se posloviti od prostora

Pri smrti imamo obrede: pogreb, sveče, obletnice. Pri izgubi doma jih skoraj ni. Zadnji dan je navadno dan selitvenega kombija, škatel in čistilk — in poslovimo se nekje med nošenjem omar. Zato je vredno obred narediti sam.

Nekateri ljudje gredo zadnjič skozi vse prostore in se v vsakem za trenutek ustavijo. Drugi fotografirajo vsako sobo, preden jo izpraznijo, ali posnamejo zvok hiše. Nekateri vzamejo s sabo nekaj drobnega — kamen z vrta, kljuko, ploščico iz kopalnice. Spet drugi povabijo prijatelje na zadnjo večerjo v prazni kuhinji. Ni pravega obreda. Je le razlika med odhodom, ki ga zaznamuješ, in odhodom, ki se ti zgodi.

Enako pomembno je, kaj narediš v novem prostoru. Navezanost na kraj ne nastane sama od sebe; nastane iz ponavljanja. Ista pot na sprehod, isti pek, ista klop. Ko si naredimo nekaj takih poti, se telo počasi začne sproščati. Pomaga tudi, če v novi prostor preneseš kaj iz starega — ne zato, da bi ga posnemal, ampak da bi zgodba tekla naprej.

Vaja: zemljevid doma, ki ga ni več

Ta vaja je namenjena tistim, ki so izgubili dom — nedavno ali pred leti — in čutijo, da se jim izguba še vedno oglaša. Vzame približno pol ure.

1. Nariši tloris doma, kakor se ga spomniš. Ne trudi se biti natančen. Nariši sobe, vrt, pot do vrat.
2. V vsak prostor zapiši en spomin — prvi, ki pride. Lahko je lep, lahko je težak. Oboje sodi v dom.
3. Označi prostor, ki ti najbolj manjka, in se vprašaj: kaj sem tam imel, česar zdaj nimam? Mir, družbo, razgled, občutek, da sem pomemben?
4. Poišči, kje bi to lahko imel zdaj. Ne v isti obliki, ampak v podobni: kotiček z dobro svetlobo, redna večerja s prijatelji, okno, ob katerem piješ kavo.
5. Zemljevid shrani. Ni treba, da ga pokažeš komurkoli. Je dokaz, da je bil dom resničen — in da del njega nosiš s sabo.

Če te vaja preplavi, se ustavi. Žalost je smiselno odpirati po malem, ne vse naenkrat. In če opaziš, da ti ob tem pridejo misli na ljudi, ki so živeli s tabo, morda ne žaluješ samo za prostorom — ampak tudi za časom in odnosi, ki so bili vanj vpeti.

Kje ta razlaga ne zadošča

Rada bi bila poštena glede mej tega, kar sem napisala.

Ni vsak dom bil varen. Za nekatere ljudi je bil dom kraj nasilja, strahu ali zanemarjanja. Ob odhodu od tam lahko čutiš predvsem olajšanje — ali pa zmedeno mešanico olajšanja in žalosti, ker je bil to vendarle edini dom, ki si ga imel. Oboje je razumljivo. Če doma ni varno zdaj, ni čas za žalovanje, ampak za varnost: SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja je dosegljiv na 080 11 55, v nujnih primerih pa pokliči policijo na 113 ali 112.

Nostalgija lahko olepša. Spomin na dom pogosto obdrži sobe in pozabi prepire. Kdor se ne more odlepiti od starega doma, včasih ne žaluje za prostorom, ampak za idealizirano različico svojega življenja, ki je nikoli ni bilo. To ni nič narobe — je pa dobro vedeti.

Ni vsaka selitev travma. Mnogi ljudje se preselijo in čez nekaj tednov živijo naprej. Žalost ob selitvi ni obvezna in njena odsotnost ni znak, da si hladen. Izgubo doma je smiselno jemati resno, ni pa je treba napihovati.

Kadar žalost ne mine. Če še mesece po selitvi slabo spiš, nimaš volje, se umikaš od ljudi ali razmišljaš, da nima več smisla, je prav, da poiščeš pomoč — pri osebnem zdravniku ali pri psihoterapevtu. To velja posebej, kadar se je izguba doma pridružila drugim izgubam, kar sem opisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna. Ob mislih na smrt pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123.

Če te izguba doma odpelje v drugo državo, je zgodba še nekoliko drugačna — o tem govori zapis Izguba domovine: selitev v tujino in tiho žalovanje. In če je dom izgubljen zaradi bolezni, ki je zahtevala drugačno bivanje, se ta izguba prepleta s tisto, o kateri pišem v zapisu Izguba zdravja.

Kaj si zapomni

• Izguba doma je prava izguba — že v šestdesetih letih so raziskave pokazale, da je žalovanje za domom lahko podobno žalovanju za umrlim.
• Dom je preplet osebe, procesa in kraja: izgubiš prostor, del zgodbe o sebi in varno bazo, ki jo je telo poznalo.
• Prisilne selitve in deložacije prinesejo še sram in izgubo skupnosti; najprej potrebuješ varnost, nato prostor za žalost.
• Prodaja doma staršev je izguba, ki jo bratje in sestre doživljajo vsak v svojem ritmu — pomaga, če se o njej pogovorite, ne le o ceni.
• Slovo od prostora si zasluži obred, nov dom pa čas in ponavljanje, da postane tvoj.