Alkohol in poslovne večerje: ko pitje postane del službe

»Mineralno? Kaj, si bolan? Daj no, nocoj praznujemo.«

Večerja po podpisu pogodbe. Na mizi so že tri steklenice, gostitelj nalaga, natakar stoji z naslednjo. Kdor odkloni, mora razložiti zakaj — vožnja, antibiotiki, zgodnji let. Kdor pije, ne razlaga ničesar. In ko se ob polnoči taksi ustavi pred hišo, je za njim še en dan, ki se je začel ob šestih in končal z vinom, za katerega se ni zares odločil.

Pri ljudeh na vodilnih položajih pitje pogosto ni zasebna navada, ampak del službe. Pije se ob podpisih, na konferencah, z gosti iz tujine, na božičnih zabavah, v poslovnih salonih letališč. Zato je o njem težko razmišljati kot o tveganju — saj vendar »vsi tako delajo«. V tem zapisu bi rada pogledala, kako se pitje v službi normalizira, kje so opozorilni znaki in kam se obrniti, kadar začneš dvomiti.

Kozarec, ki je del opisa delovnega mesta

Alkohol je v Sloveniji tako vtkan v vsakdan, da ga pogosto sploh ne opazimo. Nazdravimo ob rojstvu, poroki, novi službi in pogrebu. O tem, kako se pitje v družinah tiho normalizira, sem pisala v zapisu Alkohol v slovenski družini: kako se normalizira, dokler ne poči. Poslovni svet ima isto pravilo, le v drugačni obleki: tam se ne nazdravi z domačim, ampak z dobrim vinom, in ne v kleti, ampak v restavraciji.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2018 je alkohol vsako leto povezan s približno tremi milijoni smrti po svetu — z nekaj več kot petimi odstotki vseh. Velika mednarodna analiza bremena bolezni je istega leta prišla do sklepa, ki je presenetil marsikoga: količina alkohola, pri kateri je škoda za zdravje najmanjša, je nič. To ne pomeni, da je vsak kozarec nevaren. Pomeni pa, da je ideja o »zdravem« pitju šibkejša, kot smo jo bili vajeni. Več o tem v zapisu Kaj je zmerno pitje in kdo si ga lahko privošči.

Pri vodilnih je past v tem, da pitje nosi pozitivne pomene. Pomeni gostoljubje, zaupanje, uspeh. Kdor dobro prenese alkohol, velja za sproščenega in »svojega«. Kdor ne pije, je sumljiv — ali vsaj dolgočasen. Ko je kozarec del vloge, ga je težko videti kot nekaj, kar bi lahko postalo težava.

Zakaj se na vrhu pije drugače

Finska raziskovalka Marianna Virtanen je s sodelavci leta 2015 združila podatke več kot sto tisoč zaposlenih iz več držav. Ljudje, ki so delali več kot petinpetdeset ur na teden, so nekoliko pogosteje pili tvegano kot tisti s standardnim delovnikom. Razlika ni bila velika, a je bila dosledna. Dolgi delovniki, potovanja in odgovornost so plast, ki se nalaga na kulturo pitja.

Iz pogovorov o tej temi poznam nekaj vzorcev, ki se pogosto ponavljajo:

• Alkohol kot stikalo. Po dnevu, ki je bil ves v pripravljenosti, je kozarec najhitrejši način, da se telo sprosti. Deluje — vsaj prvo uro.
• Alkohol kot nagrada. »Po tem tednu si ga zaslužim.« Ko je delovni teden vedno težak, je nagrada vsak dan.
• Alkohol na poti. Hotelski minibar, poslovni salon, večerja s partnerji v tujini. Zunaj domačega ritma ni nikogar, ki bi opazil, koliko je bilo.
• Alkohol kot družba. Na vrhu je osamljeno — o tem sem pisala v zapisu Osamljenost na vrhu. Kozarec z nekom je včasih edini trenutek, ko je odnos manj formalen.

Noben od teh vzorcev sam po sebi ni odvisnost. Skupaj pa ustvarijo okolje, v katerem lahko pitje počasi raste, ne da bi kdo — tudi ti sam — rekel, da se kaj spreminja.

Kozarec za spanec, ki spanec pokvari

Med vsemi razlogi za pitje je pri vodilnih morda najbolj zahrbten ta: »Brez kozarca ne zaspim.« Alkohol res pomaga hitreje zaspati. Pregled raziskav, ki so ga leta 2013 objavili Irshaad Ebrahim in sodelavci, je pokazal, da alkohol skrajša čas do uspavanja in v prvi polovici noči poglobi spanec. V drugi polovici pa se slika obrne: spanec postane plitvejši in bolj prekinjen, spanja REM je manj. Človek se zbudi ob treh, prepoten, z utripajočimi mislimi.

Kratka razlaga je v bazi znanja pod geslom alkohol in spanec. Za vodilne je pomembno predvsem to, da se tako ustvari krog: slab spanec poveča utrujenost in razdražljivost naslednji dan, večer prinese potrebo po sprostitvi, sprostitev pride v kozarcu, kozarec pokvari noč. O tem, kaj kratke noči naredijo presoji, sem pisala v zapisu Spanje vodilnih.

Opozorilni znaki, ki niso v količini

Ljudje radi merijo pitje s številom kozarcev. Število je pomembno, a pogosto pove manj kot vprašanja o tem, kako piješ. Nekaj znakov, ob katerih se je vredno ustaviti:

• Večkrat popiješ več, kot si nameraval — »samo en kozarec« postane steklenica.
• Poslovne večerje so ti ljubše od drugih sestankov, ker je na njih alkohol.
• Pred dogodkom spiješ kozarec, »da se ogreješ«, ali po njem doma še enega, ker »nisi imel nič«.
• Naslednje jutro se ne spomniš delov pogovora.
• Partner ali otroci so kaj pripomnili — in ti si se odzval razdraženo.
• Dneve brez alkohola si moraš izrecno načrtovati, sicer jih ni.

Več takšnih vprašanj najdeš v zapisu Ali sem odvisen? Vprašanja, ki povedo več kot količina. Nobeno od njih ni diagnoza. So pa signal, da je pitje začelo opravljati delo, ki ga prej ni.

Kaj sprašuje vprašalnik AUDIT

Zdravniki po svetu za prvo oceno pitja pogosto uporabljajo vprašalnik AUDIT, ki ga je razvila Svetovna zdravstvena organizacija. Ima deset vprašanj. Točkovanja tu ne bom navajala, ker je vprašalnik namenjen pogovoru z zdravnikom in ne samopostavljanju diagnoze. Koristno pa je vedeti, kaj sprašuje, ker že to pove, na kaj stroka gleda.

Vprašanja pokrivajo tri področja. Prvo je pitje samo: kako pogosto piješ, koliko spiješ na tipičen dan, ko piješ, in kako pogosto spiješ veliko naenkrat. Drugo so znaki odvisnosti: ali težko nehaš, ko začneš, ali zaradi pitja nisi naredil, kar se je od tebe pričakovalo, ali zjutraj potrebuješ pijačo, da se spraviš v tek. Tretje je škoda: krivda po pitju, luknje v spominu, poškodbe, in ali je kdo od bližnjih ali zdravnik že izrazil skrb.

Pri vodilnih opažam, da pogosto gledajo samo prvo področje — in ker pijejo »kulturno«, ob dobri hrani in v dobri družbi, se jim zdi, da je vse v redu. Drugo in tretje področje pa sta tista, ki povesta, ali je alkohol v življenju dobil vlogo, ki mu ne pripada. Pojem odvisnost ni stvar volje ali značaja; zakaj ne, lepo razloži zapis Odvisnost ni šibka volja.

Kako to zveni v pogovoru

Spodnji pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo. Je pa zelo podoben pogovorom, ki se v takih zgodbah pogosto zgodijo.

»Saj ne pijem veliko. Ob večerjah, kot vsi.«
»Koliko večerij je bilo ta mesec?«
»Devet. Mogoče deset.«
»In doma?«
»Doma kozarec, da se umirim. Drugače ne zaspim.«
»Kaj bi se zgodilo, če bi en teden zvečer namesto kozarca nekomu povedal, kako je bilo?«
»Ne vem. Mislim, da ne bi imel komu.«

Pogosto se šele v takem pogovoru pokaže, da alkohol ni le kemija, ampak tudi nadomestek odnosa. Kozarec je tisti, ki posluša brez vprašanj. In dokler je tako, je prepoved pitja kot rešitev nepopolna, ker pusti prazen prostor, ki ga je alkohol zapolnjeval.

Pri tem ne gre le zate. Doma je pogosto partner, ki že dolgo opaža, da se večeri končujejo z istim prizorom, a ne ve, kako bi to načel, ne da bi izzval prepir. Otroci, ki vidijo, da je kozarec del vsakega konca dneva, se iz tega naučijo nekaj o tem, kako se odrasli spoprijemajo z napetostjo. In ekipa, ki ve, da se »prave stvari« dogovorijo šele po drugi steklenici, dobi sporočilo, kaj se v podjetju v resnici ceni. Kot vodja si zgled tudi takrat, ko tega ne želiš biti — in pitje ni izjema. Zato je vprašanje, koliko piješ, hkrati tudi vprašanje o tem, kakšno vzdušje ustvarjaš okrog sebe.

Vaja: en mesec opazovanja

Ta vaja ni program odvajanja. Je način, da dobiš boljšo sliko, kakšno vlogo ima alkohol v tvojem delovnem življenju. Začneš jo lahko danes.

1. Beleži štiri tedne. Vsak dan v koledar ali beležko zapiši, ali si pil, koliko in ob kateri priložnosti. Brez komentarjev in brez obsojanja — samo zapis.
2. Pri vsakem kozarcu dopiši eno besedo. Kaj si takrat čutil ali potreboval? Utrujenost, napetost, dolgčas, praznovanje, samoto, pritisk drugih. Po nekaj tednih se pokaže vzorec.
3. Pred naslednjo poslovno večerjo se odloči vnaprej. Koliko boš spil, se odloči doma, ne za mizo. Pripravi si en stavek za odklonitev (»Nocoj ne, hvala — jutri vozim zgodaj«) in ga povej brez opravičevanja.
4. Prvo pijačo naroči brezalkoholno. Ko imaš kozarec v roki, te natakar in gostitelj redkeje silita. Zapis Trezen v družbi, ki pije ima še nekaj idej.
5. Na koncu meseca poglej zapis z nekom. S partnerjem, prijateljem ali zdravnikom. Vprašaj se: ali bi bil vesel, če bi tak zapis videl pri človeku, ki ga imaš rad?

Pomembno opozorilo: če piješ vsak dan in veliko, ne nehaj nenadoma sam. Pri telesni odvisnosti je lahko odtegnitev nevarna — o tem več v zapisu Odtegnitveni sindrom: zakaj ga je treba jemati resno. V tem primeru je prvi korak pogovor z osebnim zdravnikom, ne vaja.

Kje ta zgodba ne drži

Ne želim, da bi ta zapis bral kot obsodbo vsakega kozarca na poslovni večerji. Nekaj omejitev je treba povedati.

Ni vsako pitje težava. Veliko ljudi občasno spije kozarec vina ob večerji in alkohol v njihovem življenju nima posebne vloge. Ta zapis ni namenjen temu, da bi v vsakem videli odvisnika. Namenjen je tistim, ki jim je ob branju postalo malo nelagodno.

Včasih je alkohol odgovor na drugo vprašanje. Za pitjem je lahko depresija, tesnoba, travma ali kronični stres, ki ga ni nihče poimenoval. Takrat zmanjšanje pitja samo po sebi ne reši ničesar — prej razkrije, kaj je bilo pod njim. To ni razlog, da ne bi zmanjšal pitja, ampak razlog, da ne ostaneš pri tem.

Pridiganje ne pomaga. William Miller in Stephen Rollnick, avtorja motivacijskega intervjuja, sta pokazala, da se ljudje ob spremembi navad skoraj vedno počutijo razdvojeno — del njih hoče spremembo, del ne. Kdor na to razdvojenost pritisne z opozorili, navadno doseže, da se drugi bolj brani. Zato ta zapis ne govori, kaj moraš. Govori o tem, kaj lahko opaziš.

Za nekatere zmernost ni pot. Pri ljudeh z razvito odvisnostjo je cilj zmernega pitja pogosto nedosegljiv in obnavljanje »samo enega kozarca« vodi nazaj. O tem, kdaj je abstinenca edina varna možnost, se je treba odločiti s strokovnjakom, ne sam.

Kam po pomoč

Prvi naslov je tvoj osebni zdravnik. Lahko oceni tvoje pitje in zdravje, naroči preiskave in te po potrebi napoti k psihiatru ali v specializiran program zdravljenja odvisnosti. Za to ne potrebuješ dokaza, da »je že res hudo« — dovolj je, da te skrbi.

V Sloveniji delujejo tudi klubi zdravljenih alkoholikov in skupine Anonimnih alkoholikov. Kaj raziskave pravijo o takšnih programih, sem povzela v zapisu Anonimni alkoholiki in drugi programi.

Psihoterapija lahko pomaga pri tem, kar je pod pitjem: pri osamljenosti na položaju, pri pritisku, ki ga nihče ne vidi, pri odnosih doma, ki so se med službo in kozarcem počasi oddaljili. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, pogosto pogledamo tudi, kakšno vlogo je imel alkohol v družini, iz katere prihajaš — kdo je pil, kdo je molčal, kdo je pokrival. Takšen pogled skozi generacije je jedro daljšega srečanja Pogled v preteklost, pri katerem skupaj nariševa družinski genogram.

Če pa so se ob pitju pojavile misli, da nima več smisla, ne čakaj: pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur). V nujnih primerih pokliči 112.

Kaj si zapomni

• Pri vodilnih je pitje pogosto del vloge — zato ga je težko videti kot tveganje.
• Dolgi delovniki, potovanja in osamljenost so plast, ki se nalaga na kulturo pitja.
• Kozarec za spanec pomaga zaspati, a pokvari drugo polovico noči.
• Več kot število kozarcev povedo vprašanja o tem, ali še odločaš ti in kaj te pitje že stane.
• Če piješ vsak dan in veliko, ne nehaj nenadoma sam — prvi korak je pogovor z osebnim zdravnikom.