Odvisnost od pornografije: kaj vemo in kaj je še sporno

»Mislim, da sem zasvojen s pornografijo.« Ko človek to izreče, je v sobi običajno zelo tiho. Povedano je bilo z isto težo, kot bi priznal nekaj nepopravljivega. In skoraj vedno je izrečeno kot sklep, ne kot vprašanje — kot da je bila diagnoza postavljena že davno prej, nekje na spletu, in da zdaj prihaja samo še po potrditev.

Moja prva naloga v takem trenutku ni potrditi in ne zavrniti. Je počasi razložiti nekaj, kar večino ljudi preseneti: to področje je eno najbolj spornih v sodobni psihiatriji, dokazi so neenotni, in beseda, ki jo je človek prinesel s sabo, morda njegove stiske sploh ne opisuje pravilno. To ni izmikanje. To je najbolj pošteno, kar mu lahko ponudim.

Kaj v resnici piše v klasifikacijah

Začnimo z dejstvi, ker se okrog njih vrti vse ostalo. »Odvisnost od pornografije« kot diagnoza ne obstaja — ne v Mednarodni klasifikaciji bolezni ne v ameriškem priročniku DSM-5. Kar obstaja, je nekaj drugega: v enajsti izdaji klasifikacije je od leta 2019 vključena motnja kompulzivnega spolnega vedenja, in sicer med motnjami nadzora nad vzgibi, ne med odvisnostmi.

Ta razmestitev ni tehnična podrobnost. Delovna skupina je izrecno zapisala, da za uvrstitev med zasvojenosti z vedenjem — kamor sta uvrščeni igralništvo in motnja igranja iger — ni dovolj dokazov, da bi bili mehanizmi enaki. Predlog »hiperseksualne motnje« so leta 2013 iz DSM-5 zavrnili, med drugim zato, ker merila niso bila dovolj zanesljiva in ker je obstajala resna skrb pred patologiziranjem običajnega spolnega vedenja.

Torej: obstaja klinično stanje, v katerem človek nad spolnim vedenjem izgubi nadzor tako, da mu to dela resno škodo. Ne obstaja pa strokovno soglasje, da je pornografija zasvojitvena snov v pomenu, v kakršnem sta to alkohol ali nikotin. O tem, kaj diagnoza sploh pove in česa ne, sem pisala v zapisu diagnoza je zemljevid, ne ime.

Zakaj beseda »odvisnost« tu ni nedolžna

Beseda ni nedolžna, ker s sabo prinese celo zgodbo. Če si zasvojen, potem je snov močnejša od tebe, potem je edina pot popolna abstinenca, potem si nemočen, dokler ne priznaš nemoči. Za nekatere ljudi je ta okvir koristen. Za veliko drugih pa naredi natanko to, česar ne bi smel: poglobi občutek, da je z njimi nekaj v temelju pokvarjenega.

Ko človek verjame, da je zasvojen, se spremeni njegovo vedenje do samega sebe. Vsak posamezen dogodek postane dokaz bolezni. Vsak zdrs postane potrditev, da se ne da. Pogosto opazim, da je stiska, ki jo človek prinese, sestavljena bolj iz te razlage kot iz vedenja samega — in da se olajšanje ne zgodi takrat, ko vedenje preneha, ampak takrat, ko se razlaga zamaje.

Moralna neskladnost: najbolje podprta ugotovitev na tem področju

Zdaj pride podatek, ki je po mojem mnenju najpomembnejši v celotni literaturi o tej temi. Skupina Joshue Grubbsa je v vrsti raziskav pokazala, da to, ali človek sebe doživlja kot zasvojenega, veliko bolje napovedujeta njegova religioznost in moralno neodobravanje pornografije kot pa dejanska pogostost gledanja.

Temu so dali ime moralna neskladnost: stanje, v katerem počneš nekaj, kar je v nasprotju s tvojimi vrednotami. Iz tega neskladja nastane resnična in huda stiska — depresivnost, tesnoba, sram, slabša samopodoba. Stiska je torej prava. Samo njen izvor ni tam, kjer ga človek išče.

To je klinično zelo uporabno, ker nakaže dvoje. Prvič: dva človeka z enakim vedenjem imata lahko povsem drugačno mero trpljenja. In drugič: če je vir stiske neskladje med dejanjem in vrednoto, potem sta poti k razrešitvi dve — spremeniti vedenje ali pošteno pogledati vrednoto, od kod je prišla in ali je res tvoja. Nobena od teh dveh ni sama po sebi napačna.

Kaj pravi nevroznanost in kje se ustavi

Slikovne študije res kažejo, da se ob spolnih dražljajih pri ljudeh, ki poročajo o kompulzivnem vedenju, aktivirajo področja, povezana s hrepenenjem — striatum, amigdala, orbitofrontalna skorja. Podobno so pokazale študije pri odvisnosti od snovi. Iz tega marsikdo sklene, da gre za isto stvar.

Ta sklep je prehiter, in to iz treh razlogov. Prvič, ta področja se aktivirajo tudi ob glasbi, denarju, hrani in ob pogledu na lastnega otroka — aktivacija nagrajevalnega sistema ne dokazuje bolezni. Drugič, večina teh študij je majhnih in presečnih, kar pomeni, da ne moremo vedeti, ali je razlika obstajala prej ali je posledica. In tretjič, ključne značilnosti odvisnosti — jasna toleranca in telesni odtegnitveni sindrom — pri tem vedenju niso zanesljivo dokazane.

Nekatere skupine, na primer Nicole Prause, so celo poročale o nasprotnem: o zmanjšanem in ne povečanem odzivu možganov, kar je z modelom zasvojenosti težko uskladiti. Področje je torej odprto in ni pošteno, da se bralcu predstavi kot rešeno.

Ko je težava v odnosu, ne v vedenju

V mojo sobo ta tema pogosto ne pride sama, ampak s parom. In takrat se hitro pokaže, da je gledanje pornografije le mesto, kjer se je pokazala poškodba, ne pa poškodba sama. Kar boli, je skoraj vedno troje: prikrivanje, občutek, da nisi dovolj, in umik partnerja iz skupne bližine.

Zato v delu s pari ne začnem pri vprašanju, kako pogosto se je to dogajalo. Začnem pri tem, kdaj se je nehalo govoriti. Marsikatera zveza, ki jo je razneslo »zaradi pornografije«, je bila mesece pred tem že brez pogovora, brez dotika in brez načina, kako povedati, da si osamljen. Vedenje je bilo simptom, ne vzrok — o tem, kako simptomi delujejo, sem pisala v zapisu simptom kot sporočilo.

To ne pomeni, da prizadetost partnerja ni resnična ali da jo je treba pojasniti stran. Pomeni le, da popravljanje enega vedenja brez popravljanja odnosa običajno ne zdrži.

Po čem prepoznaš, da je vendarle kompulzivno

Merila za motnjo kompulzivnega spolnega vedenja so precej jasna in nimajo nič opraviti s pogostostjo. Gre za vztrajen vzorec, ki traja vsaj pol leta, v katerem človek večkrat neuspešno poskuša vedenje nadzorovati; vedenje postane središče življenja tako, da zanemari zdravje, delo ali odnose; nadaljuje se kljub ponavljajoči se škodi in kljub temu, da iz njega ni več zadovoljstva.

In najpomembnejše: klasifikacija izrecno pravi, da sama stiska, ki izvira iz moralnega neodobravanja, za diagnozo ne zadošča. To je varovalka, ki so jo napisali natanko zato, ker so vedeli, kaj se sicer zgodi.

Mladostniki so posebno vprašanje

Pri odraslih se pogovarjamo o nadzoru in o vrednotah. Pri mladostnikih se pogovarjamo o nečem drugem: o tem, da je bil za marsikoga prvi stik s spolnostjo posnetek, in ne oseba. To je nov položaj, ki ga prejšnje generacije niso imele, in raziskave o njegovih dolgoročnih posledicah so še mlade.

Kar vemo, je previdnejše, kot pravi javna razprava. Povezave med zgodnjo izpostavljenostjo in kasnejšimi pričakovanji o spolnosti so opažene, a šibke in mešane. Zanesljivo pa vemo nekaj drugega: da so mladostniki, ki imajo doma odprt pogovor o spolnosti, bistveno manj ranljivi — ne glede na to, kaj so videli. Odsotnost pogovora je večji dejavnik kot vsebina.

Staršem zato ne svetujem nadzornih programov kot prve poteze. Ne zato, ker ne bi delovali — deloma delujejo — ampak zato, ker tehnična ovira brez pogovora otroku sporoči samo, da je tema prepovedana, in ga nauči, da o njej ne bo govoril. Bolj koristno je vprašanje, ki ne obtožuje: kaj o tem misliš ti, kaj se ti je zdelo čudno, kaj bi rad razumel. Neprijetnost tega pogovora je za starša veliko manjša cena od tišine, ki traja deset let.

Kje ta zapis ne drži

Zdaj pa proti sebi. Če iz vsega tega sklepaš, da težave ni in da gre le za sram, si me narobe razumel. Poznam ljudi, pri katerih ni bilo nobene religiozne prtljage, nobenega moralnega bremena — in vseeno so izgubili službo, zvezo in več ur vsakega dneva. Njihova stiska ni bila razlaga. Bila je posledica.

Prav tako drži, da je raziskovalno polje pristransko v obe smeri. Del literature prihaja iz okolij z močnim moralnim naročilom, del pa iz okolij, ki so do samega pojma zasvojenosti z vedenjem načelno sovražna. Ko dve skupini pišeta z nasprotnima vnaprejšnjima prepričanjema, je treba brati previdno na obeh straneh.

In še tretje: skepsa je lahko svoja vrsta škode. Če človeku, ki komaj zbere pogum, rečeš »to sploh ni prava diagnoza«, si mu zaprl vrata. Moja naloga ni braniti klasifikacije, ampak ostati ob človeku, ki trpi — tudi kadar je ime, ki ga je prinesel, napačno.

Kaj s tem v terapiji

Delo se skoraj vedno začne pri sramu, ne pri vedenju. Sram namreč deluje kot gorivo: človek se počuti pokvarjenega, poišče olajšanje, se počuti še bolj pokvarjenega. Dokler je sram v sobi, je nemogoče trezno pogledati, kaj se dogaja — o tej zanki sem pisala v zapisu sram in občutek, da je z mano nekaj narobe.

Nato pogledava funkcijo. Kdaj se to zgodi? Skoraj nikoli ob poželenju. Veliko pogosteje po konfliktu, po dolgčasu, po ponižanju v službi, po večeru sam. Vedenje je pogosto najhitrejši razpoložljivi način uravnavanja stanja — enako vlogo lahko igra alkohol, telefon ali hladilnik.

Ko človek to enkrat vidi, se pogosto zgodi nekaj nepričakovanega. Namesto boja z vedenjem se pogovor obrne k temu, kako sploh prenaša neprijetna stanja — dolgčas, praznino, občutek nepomembnosti. Marsikdo ugotovi, da nima nobenega drugega načina, da bi si po slabem dnevu privoščil olajšanje, in da ga tudi nikoli ni imel. To je delo, ki traja dlje kot en sklep o vzdržnosti, a je edino, ki se pozna tudi čez leto dni.

Šele nato pridejo praktične stvari: kaj se zgodi tik pred tem, katere situacije nosijo največje tveganje, kaj bi lahko bilo namesto. In pri parih ločen del dela: kako se sploh vrneta v pogovor. Pri moških, ki pridejo s to temo, je pogosto to prvi obisk kadarkoli — o tem, zakaj pridejo pozneje, sem pisala v zapisu moški in terapija.

Kaj si zapomni

»Odvisnost od pornografije« ni diagnoza. Obstaja pa motnja kompulzivnega spolnega vedenja, uvrščena med motnje nadzora nad vzgibi in ne med zasvojenosti, ker za enačaj z odvisnostjo ni dovolj dokazov. Ta razlika ni dlakocepstvo — določa, kako o sebi razmišljaš.

Najbolje potrjena ugotovitev na tem področju je, da občutek zasvojenosti bolje napove moralno neodobravanje kot pogostost. Stiska, ki iz tega nastane, je popolnoma resnična, tudi če vzrok ni tam, kjer ga človek išče.

Če vedenje vztraja kljub ponavljajoči se škodi, kljub neuspešnim poskusom nadzora in kljub temu, da iz njega ni več zadovoljstva, je pogovor s strokovnjakom smiseln. Če pa je edino, kar te muči, občutek, da si slab človek, potem se delo začne pri notranjem kritiku in ne pri vedenju.