Podjetnik in partnerski odnos: ko gre vsa energija v podjetje

Ura je skoraj enajst. On sedi na kavču z odprtim prenosnikom in odgovarja na sporočilo, ki »ne more počakati do jutra«. Ona stoji na vratih dnevne sobe, že v pižami, in reče: »Saj ne vem, zakaj sploh sprašujem, ali boš prišel spat.« Ne reče tega jezno. Reče utrujeno. In prav ta utrujenost je tisto, kar bi ga moralo ustaviti, pa ga ne, ker je v glavi že pri jutrišnjem sestanku.

Ta prizor poznajo mnogi pari, v katerih eden od partnerjev gradi podjetje. Ne gre za slab odnos, ne gre za ljudi, ki se ne bi imeli radi. Gre za odnos, v katerem je počasi, skoraj neopazno, začel živeti še nekdo tretji — podjetje. V tem zapisu bi rada pogledala, kaj se zgodi s partnerskim odnosom, ko gre vsa energija v posel, zakaj je partner pogosto največji tihi vlagatelj, ki ga nihče ne vpiše v nobeno tabelo, in katere pogovore je vredno imeti, preden tišina postane navada.

Podjetje kot tretji v odnosu

Psihiater Murray Bowen, eden od utemeljiteljev družinske sistemske terapije, je opazil, da dva človeka napetost med sabo pogosto razbremenita tako, da vanjo pritegneta tretjega. To je lahko otrok, tašča, prijatelj — ali delo. Temu je rekel trikotnik. Ko je med partnerjema neprijetno, se eden od njiju lahko umakne v nekaj, kar je bolj obvladljivo, bolj predvidljivo in bolj nagrajujoče.

Podjetje je za to skoraj idealen tretji. Vedno nekaj potrebuje. Vedno ima prav, ko te pokliče. In ker gre za preživetje, odgovornost do zaposlenih in denar, ki je pogosto tudi družinski, je skoraj nemogoče reči, da je umik vanj sebičen. »Saj to delam za naju« je stavek, ki ga ustanovitelji iskreno mislijo — in ki ga partnerji sčasoma nehajo verjeti.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, ob tem vedno vprašamo tudi drugo plat: ali je podjetje samo vzrok oddaljenosti ali je tudi prostor, kamor se človek zateče pred nečim, česar v odnosu ne zna nasloviti? Odgovor je pogosto oboje. Podjetje res zahteva ogromno. A včasih je zahtevnost podjetja tudi zelo priročna, ker nam ni treba ostati v pogovoru, ki je težji od katerega koli sestanka.

Partner kot tihi vlagatelj

Ko ustanovitelj govori o tveganju, praviloma misli na svoj denar, svoj čas in svoj ugled. Redko pa pomisli, da je ob njem nekdo, ki vlaga prav toliko, le da tega nihče ne zapiše. Partner vlaga čas — večere, vikende in počitnice, ki so se skrčile ali izginile. Vlaga denar — prihranke, varnost doma, včasih lastno kariero, ki jo je postavil na stran, da je nekdo lahko doma ob otrocih. In vlaga čustva — upanje, skrb in potrpežljivost, ki se kopičijo mesece ali leta.

Za razliko od formalnega vlagatelja pa partner nima sedeža v upravi. Nima rednih poročil, nima glasu pri odločitvah in pogosto ne ve, kako dobro ali slabo podjetju v resnici gre. Ko sem razmišljala o tej neenakosti, se mi je zdelo, da prav v njej tiči velik del napetosti, ki jo pari opisujejo: ne toliko, da je ustanovitelja premalo doma, ampak da partner nima občutka, da je del zgodbe, za katero plačuje.

Kaj se zgodi, ko pride domov le pol človeka

Psihologinja Rena Repetti je konec osemdesetih let spremljala kontrolorje zračnega prometa — poklic z zelo različno obremenjenimi dnevi. Po napornih izmenah so se doma bolj umikali: manj so govorili, manj so pokazali čustev in iskali so mir. Zanimivo je bilo, da to samo po sebi ni bilo nujno slabo; kadar so jim partnerke ta umik dopustile in jih podprle, se je odnos zlahka spet vzpostavil. Težava nastane, ko se umik iz izjeme spremeni v pravilo.

Pri ustanoviteljih je naporna izmena pogosto vsak dan. Človek fizično pride domov, misli pa ostanejo pri številkah, ekipi in naslednjem roku. Partner govori, on prikimava. Otrok pokaže risbo, on reče »super« in pogleda v telefon. Raziskovalka Mina Westman je pojav, ko se stres enega partnerja prelije na drugega, poimenovala crossover — prenos. Napetost, ki nastane v podjetju, se ne ustavi na vratih stanovanja. Partner jo začuti, čeprav ne ve, od kod prihaja.

John Gottman, ki je desetletja opazoval pare, je opisal drobne trenutke, ki jim pravi ponudbe za stik: pripomba o nečem, kar se je zgodilo čez dan, vprašanje, dotik, nasmeh. Ugotovil je, da so se pari, ki so bili po šestih letih še skupaj, na takšne ponudbe odzvali v približno 86 odstotkih primerov, pari, ki so se medtem razšli, pa le v približno tretjini. Odsotnost ni samo v tem, da te ni. Je tudi v tem, da si tu, pa ponudbe ne opaziš.

Ko partner na umik odgovori z očitkom ali s svojim umikom, ustanovitelj doma doživi še eno zahtevno okolje. Podjetje je vsaj jasno: tam ve, kaj mora narediti, in tam ga za trud pohvalijo. Doma pa se zdi, da je vse, kar naredi, premalo. In tako se še bolj umakne v delo. Krog se vrti sam od sebe, nihče od obeh ga ni hotel, oba pa ga hranita. Podoben vzorec sem opisala v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner: zakaj se ravno ta dva tako pogosto najdeta.

Finančno tveganje je tudi čustveno tveganje

Ne bom pisala o tem, koliko tveganja je pametno sprejeti — to ni moje področje in tudi ne sodi v ta zapis. Pišem pa lahko o tem, kaj tveganje naredi z odnosom. Ko je podjetje vezano na družinski denar, prihranke ali dom, je vsaka poslovna odločitev hkrati odločitev o skupni varnosti. In ko o njej odloča samo eden, drugi doživlja nekaj, kar je bližje nemoči kot zaupanju.

Ljudje se na tveganje zelo različno odzivamo. Nekateri ob negotovosti oživijo, drugi ob njej ne spijo. To ni stvar poguma ali strahopetnosti, ampak tega, kako nas je oblikovalo življenje: kakšno varnost smo imeli kot otroci, ali smo kdaj doživeli, da je družini zmanjkalo denarja, kako so starši govorili o dolgu. Ustanovitelj, ki je odraščal ob očetu obrtniku, bo negotovost morda doživljal kot normalen del življenja. Partner, ki je odraščal v družini, kjer je izguba službe pomenila mesece strahu, bo isto negotovost doživljal kot grožnjo.

Ko se ta dva svetova srečata, se pogosto zgodi, da ustanovitelj partnerjevo skrb doživlja kot pomanjkanje zaupanja vanj, partner pa ustanoviteljevo mirnost kot neodgovornost. Oba imata del prav. In oba potrebujeta, da drugi njegov strah ali njegov pogum vsaj razume, tudi če ga ne deli.

Dva svetova, ki se ne vidita

Opažam, da ustanovitelji partnerju o podjetju pogosto povedo ali preveč ali premalo. Eni domov prinesejo vsako krizo, vsak spor z vlagateljem, vsako neprespano skrb — in partner postane nekakšen neplačan svetovalec, ki nosi vse breme, nima pa nobenega vpliva. Drugi ne povedo ničesar, ker »ne želijo obremenjevati« — in partner izve, da je bilo hudo, šele ko je že mimo, ali pa sploh ne.

Oba načina imata dober namen in oba imata ceno. Prvi partnerja preplavi. Drugi ga izključi. Kar večina partnerjev v resnici potrebuje, je nekaj vmes: ne vsaka podrobnost, ampak občutek, da ve, kje je družina, in da bo izvedel, kadar se bo kaj pomembnega spremenilo.

Švicarski raziskovalec Guy Bodenmann je stres v paru preučeval kot nekaj, s čimer se par spoprijema skupaj — temu pravi diadno spoprijemanje. Ugotovitve njegove skupine so dosledne: pari, v katerih eden drugemu pove, da je pod pritiskom, drugi pa se na to odzove z razumevanjem ali konkretno pomočjo, so v odnosu bolj zadovoljni in stres jih manj razjeda. Ključno pri tem je, da se stres sploh pokaže. Kdor ga skriva, drugemu odvzame možnost, da bi pomagal.

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
»Zakaj mi nisi povedal, da nismo dobili investicije? Izvedela sem od tvoje sestre.«
»Ker nisem hotel, da te skrbi. Saj bom že rešil.«
»Ampak mene ne skrbi samo denar. Skrbi me, da ne vem, kaj se dogaja s tabo. Ko mi ne poveš, sem sama v tem — tudi če ti misliš, da me varuješ.«
»…Res sem mislil, da te varujem.«

V tem kratkem izmenjevanju je vse: dober namen enega, osamljenost drugega in trenutek, ko se oba za hip vidita. Takšni trenutki so dragoceni, ker iz njih lahko nastane drugačen dogovor. A da se zgodijo, mora biti nekdo pripravljen ostati v pogovoru tudi takrat, ko bi bilo lažje oditi nazaj k prenosniku.

Pogovori, ki jih je vredno imeti

Nobenega od teh pogovorov ni mogoče opraviti enkrat za vselej. Podjetja se spreminjajo, otroci odraščajo, finančne okoliščine se obrnejo. A pari, ki se o teh vprašanjih pogovarjajo redno, se po mojih izkušnjah ob krizi lažje najdejo, ker že imajo skupen jezik.

• Kje je meja tveganja, ki jo sprejmeva oba? Ne kot poslovni načrt, ampak kot dogovor o tem, česa ne bova dala na kocko — na primer doma ali denarja, namenjenega otrokom.
• Kaj je najin čas in kaj se zgodi, ko ga zmanjka? Kateri večeri, kateri deli vikenda so zaščiteni, in kdo pove, ko jih je preveč odpadlo.
• Koliko želiš vedeti? Partnerja vprašaj, kakšno raven informacij si želi — ne ugibaj.
• Kaj bova naredila, če ne uspe? Pogovor o neuspehu ga ne prikliče; pove pa, da bo odnos preživel tudi takrat.
• Kaj si ti odložil zame? Vprašanje, ki ga ustanovitelji redko zastavijo: katere svoje želje, kariere ali načrte je partner postavil na stran — in ali se bo nanje kdaj vrnil.

Za začetek si lahko pomagaš z orodjem vprašanja za pogovor v paru, ki ga najdeš v bazi znanja. Če se pogovori hitro sprevržejo v obtoževanje, pa je dobro najprej prebrati zapis Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika.

Vaja: dvajset minut na teden

Vaja je preprosta, a zahteva, da jo jemljeta enako resno kot sestanek s strankami. Začneta lahko že ta teden.

1. Dogovorita se za stalen termin. Dvajset minut, vsak teden isti dan. Telefona sta v drugem prostoru, prenosnik je zaprt.
2. Ustanovitelj pove tri stavke o podjetju. Kaj je bilo ta teden dobro, kaj ga skrbi in ali se je zgodilo kaj, kar vpliva na družino. Ne več — to ni poročilo, je okno.
3. Partner pove, kako je bilo njemu. Ne o podjetju, ampak o sebi: kaj je ta teden nosil, kaj ga je razveselilo, kje je pogrešal drugega.
4. Vsak pove eno stvar, ki jo potrebuje naslednji teden. Konkretno: »V četrtek bi rada večerjala s tabo brez telefona,« ne »rada bi, da si bolj prisoten«.
5. Končajta z nečim, kar ni o delu. Sprehod, skupen čaj, dve minuti tišine drug ob drugem. Pogovor naj se ne konča pri problemih.

Če prvič ne gre gladko, je to pričakovano. Če se vaja vsakič konča v prepiru, je to podatek — in morda znak, da bi bilo dobro poiskati pomoč nekoga tretjega, ki ni podjetje.

Kdaj podjetje ni pravi problem

Rada bi bila poštena tudi do druge plati. Ni vsaka oddaljenost v paru posledica podjetja in ni vsaka zahteva po več časa upravičena.

Včasih je podjetje le vidni del starejšega vzorca. Če se je eden od partnerjev v delo umikal že pred podjetjem — v študij, v službo, v šport —, se bo umikal tudi potem, ko bo podjetje prodano ali zaprto. Takrat ni rešitev manj dela, ampak razumevanje, zakaj je bližina zanj tako težka. O tem, kako se vzorci prenašajo iz primarne družine v partnerstvo, sem pisala v zapisu Zakaj v odnosih ponavljamo iste vzorce.

Včasih je problem v različnih vrednotah, ne v urniku. Če si en partner želi mirnega, predvidljivega življenja, drugi pa gradnje nečesa velikega, ni nujno, da je kdo od njiju v zmoti. Nekatere razlike je mogoče premostiti z dogovori, nekatere pa je treba najprej priznati kot resnične. Tudi to je del diferenciacije: da sem lahko svoj in hkrati ostanem v odnosu.

In včasih podjetje ni v ozadju ničesar. Če je v odnosu nadzor, ponižovanje ali nasilje — ekonomsko, čustveno ali telesno —, to ni posledica stresa v podjetju in ga stres ne opravičuje. Če se v tem prepoznaš, je prvi korak varnost: SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja je dosegljiv na 080 11 55, v nujnih primerih kliči 112 ali policijo na 113.

Kje lahko pomaga terapija za pare

Ustanovitelji so vajeni reševati probleme sami ali s strokovnjaki, ki jih najamejo za določeno nalogo. Odnos pa se ne da popraviti tako, da ga nekdo »reši« namesto njiju. Na terapiji za pare ne iščemo krivca — ne ustanovitelja, ki ga ni doma, ne partnerja, ki »ne razume«. Iščemo vzorec, v katerega sta se ujela, in poskušamo razumeti, kaj vsak od njiju v tem vzorcu varuje.

Pogosto se izkaže, da ustanovitelj ne beži pred partnerjem, ampak pred občutkom, da doma ni dovolj dober, in da partner ne očita, ker bi hotel nadzorovati, ampak ker se boji, da ga bo izgubil. Ko to slišita drug od drugega, se pogovor o urniku spremeni v pogovor o bližini. Pogosto pomaga tudi, če ustanovitelj pride na nekaj srečanj sam in pogleda, kaj mu podjetje pomeni — o tem, kakšen pritisk nosi, sem pisala v zapisu o ustanoviteljevi tesnobi. Če se napetost že kaže kot stalna izčrpanost, je dobro prebrati tudi Izgorelost ni lenoba: znaki, da tvoj živčni sistem prosi za premor in razlago pojma kronični stres.

Kaj si zapomni

• Podjetje lahko postane tretji v odnosu — prostor, kamor se človek umakne, ker je tam vse bolj jasno kot doma.
• Partner je tihi vlagatelj: vlaga čas, varnost in čustva, nima pa glasu, poročil ali sedeža za mizo.
• Stres iz podjetja se prelije domov, tudi če o njem ne govoriš. Odsotnost je tudi v neopaženih ponudbah za stik.
• Različen odnos do tveganja je pogosto zapisan v življenjski zgodbi — razumevanje pomaga bolj kot prepričevanje.
• Kratek, reden pogovor je vreden več kot velik pogovor enkrat na leto, ko je že prepozno.