Utrujenost od aplikacij za zmenke: zakaj več izbire ne pomeni lažje izbire

Nedelja zvečer. Sediš na kavču s telefonom v roki, palec gre levo, levo, desno, levo. Po dvajsetih minutah ne veš več, koga si sploh videl. Tri nova ujemanja, dva pogovora, ki sta obstala pri »Kako si kaj?«, in en zmenek, ki je bil odpovedan uro pred dogovorjenim časom. Aplikacijo zapreš z občutkom, ki ga je težko poimenovati: nisi ravno žalosten in nisi ravno jezen, samo nekako izpraznjen. »Letos sem jo že trikrat izbrisal,« reče kdo. »In trikrat spet naložil.«

Če se v tem prepoznaš, nisi izjema in s tabo ni nič narobe. V tem zapisu bi rada razložila, od kod ta posebna utrujenost, kaj o njej vemo iz raziskav in česa ne vemo, ter kako lahko aplikacije uporabljaš tako, da ti vzamejo manj. Ne bom te prepričevala, da jih izbriši, in ne, da vztrajaj. Tudi ne bom trdila, da je zveza cilj, ki ga moraš doseči. To so tvoje odločitve.

Kaj sploh je utrujenost od aplikacij za zmenke

Najprej pojasnilo: to ni diagnoza in ni strokoven izraz z natančno opredelitvijo. Je pogovorno ime za skupek občutkov, ki jih ljudje opisujejo po daljši uporabi: izčrpanost, cinizem (»saj so vsi isti«), občutek, da je iskanje postalo še ena služba, in vse manj veselja ob novem ujemanju. Po opisu spominja na izgorelost, le da se ne dogaja v pisarni, ampak v žepu.

Da o tem sploh govorimo, je posledica tega, kako zelo se je spoznavanje spremenilo. Sociolog Michael Rosenfeld je s sodelavci na ameriškem vzorcu ugotovil, da se je med heterospolnimi pari, ki so se spoznali leta 2017, približno 39 odstotkov spoznalo prek spleta — več kot prek prijateljev, ki so bili desetletja najpogostejša pot. Podatek je ameriški, zajema splet v celoti in ne le aplikacij, a smer je jasna: kar je bilo nekoč obrobna možnost, je postalo ena glavnih. Za Slovenijo primerljive raziskave ne poznam, zato številke ne bom ugibala.

Ko nekaj postane glavna pot, postane tudi vir pritiska. Če se ljudje spoznavajo tam, se zdi, da moraš biti tam tudi ti. In če ti tam ne gre, se hitro prikrade misel, da je težava v tebi.

Paradoks izbire: marmelade in ljudje

Najpogostejša razlaga za utrujenost je preveč izbire. Izhaja iz znanega poskusa psihologov Sheene Iyengar in Marka Lepperja iz leta 2000. V trgovini sta postavila stojnico z marmeladami: enkrat s 24 okusi, drugič s šestimi. Večja ponudba je privabila več mimoidočih, a kupil je le majhen delež tistih, ki so se ustavili; pri manjši ponudbi je kupil približno vsak tretji. Psiholog Barry Schwartz je iz tega in podobnih ugotovitev razvil idejo o paradoksu izbire: več možnosti nas lahko ohromi in pusti manj zadovoljne z izbranim.

Ideja je privlačna in jo je zlahka prenesti na aplikacije. Vendar je treba pošteno dodati, kar se v poljudnih besedilih rado izpusti. Ko so Benjamin Scheibehenne in sodelavci leta 2010 pregledali petdeset poskusov o preobilju izbire, je bil povprečni učinek blizu ničle. V nekaterih poskusih je večja izbira škodila, v drugih koristila, v mnogih ni spremenila ničesar. Preobilje izbire torej ni naravni zakon. Pojavi se v določenih okoliščinah — predvsem takrat, ko so možnosti težko primerljive, ko nimaš jasnih meril in ko si pod časovnim pritiskom.

Ravno to pa precej dobro opiše brskanje po profilih. Ljudje niso marmelade: ne razlikujejo se po eni lastnosti, ampak po stotih, in tistih, ki so za odnos najpomembnejše, na fotografiji ni. Če se pri večjih odločitvah pogosto zatakneš, ti bo morda blizu tudi zapis Odločitvena paraliza: ko premišljevanje postane način izogibanja.

Pomembno je, da ti trije mehanizmi niso isto. Nekoga izčrpa predvsem odločanje, drugega tišina, tretjega občutek, da je na ogled. Kaj pomaga, je odvisno od tega, kateri je pri tebi najglasnejši.

Ko se oko nauči zavračati

Za aplikacije je posebej zanimiva raziskava Tile Pronk in Jaapa Denissena iz leta 2020. Udeleženci so drugega za drugim gledali profile mogočih partnerjev in se pri vsakem odločili, ali jim je všeč. Bolj ko so napredovali skozi niz, manj verjetno je bilo, da bodo komu rekli da. Avtorja sta to poimenovala naravnanost na zavračanje: ob dolgem nizu možnosti postajamo vse bolj izbirčni, vse manj zadovoljni s tem, kar vidimo, in vse bolj črnogledi glede svojih možnosti.

To se mi zdi ena najbolj uporabnih ugotovitev, ker obrne običajno razlago. Ni nujno, da »ni nikogar normalnega«. Mogoče je, da je bil petdeseti profil povsem v redu, le tvoj pogled je bil do takrat že nastavljen na iskanje razlogov proti. Raziskava je bila narejena v nadzorovanih pogojih in z razmeroma kratkimi nizi, zato je ne gre napihovati. A smer se ujema s tem, kar ljudje opisujejo: po pol ure brskanja se nihče več ne zdi zanimiv.

Eli Finkel in sodelavci so v obsežnem pregledu spletnega spoznavanja že leta 2012 opozorili na nekaj podobnega. Ko ljudi gledamo drug ob drugem kot ponudbo, jih začnemo ocenjevati po lastnostih, ki se dajo hitro primerjati — višina, izobrazba, fotografija. Te lastnosti pa slabo napovejo, kako nam bo ob nekom, ko bomo sedeli nasproti njega. Isti pregled je bil zadržan tudi do obljub, da algoritmi znajo napovedati ujemanje.

Zavrnitve v nizu

Drugi mehanizem je manj miselni in bolj telesen. V običajnem življenju doživiš romantično zavrnitev nekajkrat na leto, morda redkeje. V aplikaciji jih lahko doživiš deset v enem tednu: všeček brez odgovora, pogovor, ki sredi stavka utihne, zmenek, po katerem ni več sporočila. Vsaka zase je majhna. A živčni sistem jih ne sešteva po pomembnosti, ampak po številu.

Psiholog Kipling Williams, ki desetletja raziskuje izključenost, je pokazal, da že kratka in na videz nepomembna izkušnja, da te nekdo prezre, načne štiri temeljne potrebe: po pripadnosti, po samospoštovanju, po nadzoru in po tem, da je tvoj obstoj nekomu opazen. V njegovih poskusih je ljudi zabolelo celo, ko jih je iz preproste računalniške igre z žogo izključil neznanec. Tišina na zaslonu je torej za telo več kot »nič se ni zgodilo«.

Dodatna težava je, da so te zavrnitve večinoma nejasne. Ne veš, ali te je nekdo zavrnil, ali je aplikacijo samo nehal odpirati, ali je spoznal koga drugega. Nejasnost je gorivo za tuhtanje. O tem, zakaj molk pogosto boli bolj kot jasen »ne«, govori zapis Ghosting: zakaj molk boli bolj kot zavrnitev. Če pa veš zase, da te zavrnitve zadenejo močneje in dlje kot druge ljudi, poglej še zapis Disforija ob zavrnitvi (RSD): občutljivost, ki jo redko poimenujemo.

Posledica niza majhnih zavrnitev je pogosto zaščita. Začneš pisati manj, pričakovati manj, se manj truditi. To je razumljivo, a ima ceno: pogovori postanejo plitvi, plitvi pogovori ugasnejo, in dobiš potrditev, da se ne splača. Krog se zapre.

Ko postaneš profil

Tretji mehanizem je povezan s tem, da v aplikaciji nisi samo tisti, ki izbira. Si tudi izbira. Sestaviti moraš različico sebe, ki bo v dveh sekundah dovolj zanimiva, in potem opazuješ, kako se nanjo odzovejo neznanci. Težko je, da te številke ne bi začele nekaj pomeniti.

Jessica Strubel in Trent Petrie sta leta 2017 primerjala študente, ki uporabljajo Tinder, in tiste, ki ga ne. Uporabniki so poročali o manjšem zadovoljstvu s svojim obrazom in telesom ter o več primerjanja z drugimi. Tu je potrebna previdnost: raziskava je zajela en sam trenutek, zato ne vemo, ali aplikacija načenja samopodobo ali pa jo ljudje z bolj krhko samopodobo pogosteje uporabljajo. Verjetno drži nekaj od obojega.

Kar lahko rečem z več gotovosti, je to: ko svojo vrednost meriš z odzivom ljudi, ki te ne poznajo, meriš z zelo slabim merilom. O tem, kako primerjanje deluje, sem pisala v zapisu Primerjanje na družbenih omrežjih: kaj naredi možganom nenehno merjenje z drugimi, o razliki med tem, kako se vidiš in koliko se ceniš, pa v zapisu Samopodoba, samospoštovanje, samozavest: v čem se razlikujejo in kako se gradijo.

Zakaj jo je tako težko odložiti

Če te aplikacija utruja, zakaj jo še vedno odpiraš? Del odgovora je v tem, kako pride nagrada. Večina potegov ne prinese ničesar, potem pa nenadoma ujemanje ali sporočilo. Psihologija učenja že desetletja ve, da nepredvidljive nagrade vzdržujejo vedenje trdovratneje od rednih: ker ne veš, kdaj bo naslednja, poskusiš še enkrat. Pri tem ima vlogo dopamin, ki ni toliko snov užitka kot snov pričakovanja — žene te k iskanju, ne k zadovoljstvu.

Drugi del odgovora je bolj človeški. Aplikacijo pogosto odpremo, ko smo osamljeni, zdolgočaseni ali negotovi vase, in takrat ne iščemo nujno človeka, ampak olajšanje. Ujemanje ga za hip da. Zato se zgodi, da brskaš, čeprav se z nikomer v resnici ne želiš dobiti. Širše o tem, kdaj je seganje po telefonu navada in kdaj težava, sem pisala v zapisu Odvisnost od telefona in zaslonov: kdaj je navada in kdaj težava.

Pogovor med prijateljema bi lahko potekal nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Spet sem jo izbrisala. Tokrat zares.«
»Kaj je bilo tokrat?«
»Nič posebnega. To je ravno to. Dva tedna sva si pisala, vse je bilo v redu, potem je enostavno utihnil. In ugotovila sem, da me sploh ne preseneti več.«
»Te je prizadelo?«
»Ne vem. Mislim, da me bolj skrbi, da me ni. Kot da sem nehala kaj pričakovati.«
»Kdaj pa si jo nazadnje odprla, ko si bila dobre volje?«
»… Mislim, da nikoli. Vedno jo odprem, ko mi je dolgčas ali ko sem sama doma.«

Zadnji stavek je pogosto ključ. Aplikacija ni nevtralno orodje, ki ga uporabiš enako ob vsakem času. To, v kakšnem stanju jo odpreš, vpliva na to, koga opaziš, kako pišeš in kako prebereš tišino.

Kako uporabljati z manj škode

Nobena od teh stvari ni raziskana kot »zdravljenje« utrujenosti od aplikacij — takih raziskav, kolikor vem, še ni. So pa smiselne izpeljave iz tega, kar vemo o odločanju, zavrnitvi in navadah.

• Omeji niz. Če se oko po dolgem nizu nauči zavračati, je kratek niz boljši od dolgega. Raje petnajst profilov, ki jih res prebereš, kot sto, ki jih preletiš.
• Izberi čas. Ne v postelji, ne po slabem dnevu, ne po dveh kozarcih vina. Takrat iščeš tolažbo, ne človeka.
• Manj pogovorov hkrati. Dva ali trije, v katerih si zares prisoten, ti dajo več kot deset, v katerih ponavljaš iste stavke.
• Hitro v živo. Tedni dopisovanja zgradijo podobo, ki je srečanje skoraj ne more doseči. Kratka kava v tednu ali dveh pove več — in v vsakem primeru prej.
• Izklopi obvestila. Naj aplikacija ne kliče tebe. Odpri jo ti, ko se tako odločiš.
• Imej tudi druge poti. Tečaj, društvo, prijatelji prijateljev. Ne zato, ker bi bile »bolj pristne«, ampak ker ena sama pot nosi preveč teže.

Nič od tega ne zagotavlja, da boš koga spoznal. Zagotavlja le, da te iskanje stane manj — in to je edini del, na katerega imaš res vpliv.

Vaja: sedem dni z namenom

Če želiš preveriti, ali te utruja aplikacija sama ali način, kako jo uporabljaš, poskusi en teden drugače. Začneš lahko še danes.

1. Zapiši, čemu si tam. En stavek, na papir: »Tam sem, ker …« Bodi pošten. »Ker bi rad spoznal nekoga za resno«, »ker mi je dolgčas« in »ker se bojim, da bom sicer ostal sam« so trije zelo različni razlogi. Če ne veš, kaj ti je pri človeku pomembno, si pomagaj s seznamom osebnih vrednot.
2. Določi okno. Izberi čas v dnevu, ko si običajno v redu, in nastavi budilko na dvajset minut. Zunaj tega okna aplikacije ne odpiraš; obvestila izklopi.
3. Pred odprtjem preveri stanje. Ena beseda: kako sem zdaj? Če je odgovor »osamljen«, »utrujen« ali »jezen«, danes preskoči in raje pokliči koga, ki te pozna.
4. Beri, preden potegneš. Pri vsakem profilu se ustavi za toliko, da prebereš opis. Ko opaziš, da le še preletavaš, zaključi, tudi če budilka še ni zazvonila.
5. Po zaprtju zapiši eno vrstico. Kako sem zdaj v primerjavi s prej: bolje, enako, slabše? Po sedmih dneh preberi vseh sedem vrstic. Vzorec bo povedal več kot katerikoli nasvet.

Če je po sedmih dneh večina vrstic »slabše«, je to koristna informacija, ne poraz. Premor je povsem legitimna odločitev — za mesec, za pol leta ali za dlje.

Kje ta razlaga ne drži

Do zdaj sem pisala, kot da so aplikacije predvsem vir utrujenosti. To je le del slike, in pošteno je povedati drugega.

Mnogim so prinesle nekaj dobrega. Rosenfeldovi podatki, ki sem jih omenila na začetku, pomenijo tudi to, da se je prek spleta spoznalo zelo veliko parov. Finkel in sodelavci so kot glavno prednost izpostavili dostop: do ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi srečal. To je posebej pomembno za tiste, ki imajo v svojem okolju malo možnosti — za ljudi po ločitvi, katerih krog so sami pari, za istospolno usmerjene v manjših krajih, za tiste, ki delajo v izmenah ali so se pravkar preselili.

Dokazi o škodi so šibkejši, kot zvenijo. Večina raziskav zajame en trenutek in ne more ločiti vzroka od posledice, velik del jih je narejenih na študentih, aplikacije pa se spreminjajo hitreje, kot raziskave izhajajo. Kdor trdi, da aplikacije »uničujejo ljubezen«, pove več, kot podatki dovolijo. Enako velja za tistega, ki trdi, da so povsem nedolžne.

Včasih utrujenost ni od aplikacije. Če si brez volje tudi drugod, če slabo spiš, če te nič več ne veseli, je morda aplikacija le kraj, kjer se to najbolj opazi. Takrat je odgovor drugje — tudi pri osebnem zdravniku, če stanje traja več tednov. In včasih je za utrujenostjo vprašanje, ki ga aplikacija ne more rešiti: ali zvezo sploh hočem, ali jo iščem, ker se to pričakuje. O tem pritisku govori zapis Samski pri tridesetih in več: pritisk, ki ni tvoj.

Majhno okolje ima svoja pravila. V majhnem prostoru, kot je slovenski, se ljudje pogosto pritožujejo nad obratnim problemom: ne nad preveč izbire, ampak nad tem, da po nekaj tednih vidijo iste obraze, med njimi sodelavce in bivše. Nasvet »omeji niz« je tam odveč, nasvet o času in stanju, v katerem aplikacijo odpreš, pa še vedno velja.

In še nekaj o varnosti, ker sodi sem: če te kdo, ki si ga spoznal prek spleta, nadleguje, ti grozi ali te izsiljuje, to ni del običajne utrujenosti. Obrni se na policijo na 113, v nujnih primerih pokliči 112.

Kdaj je vredno o tem govoriti s kom

Večina ljudi utrujenost uredi sama: s premorom, z drugačnimi pravili, s pogovorom s prijatelji. Včasih pa se ob aplikacijah pokaže nekaj, kar je bilo tam že prej. Vedno isti tip človeka. Vedno isti trenutek, ko se umakneš ali ko se umakne drugi. Tišina, ki te ne razjezi, ampak sesuje, in po kateri dneve vrtiš iste misli — čemur strokovno rečemo ruminacija. Če te molk druge osebe hitro spravi v preplah, ti bo morda znan tudi zapis Anksiozna navezanost: zakaj tišina partnerja sproži alarm.

Takrat aplikacija ni vzrok, ampak povečevalno steklo. In to, kar pokaže, se da raziskati. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo delam v okviru relacijske družinske terapije, ki jo zanima prav to: kako se v sedanjih odnosih — tudi v tistih, ki se šele začenjajo — ponavlja nekaj, kar smo se o bližini naučili veliko prej. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Ne obljubljam, da boš po tem lažje koga našel. Lahko pa postane bolj jasno, kaj iščeš in česa se pri tem bojiš.

Kaj si zapomni

• Utrujenost od aplikacij za zmenke ni diagnoza, ampak razumljiv odziv na veliko odločanja, veliko majhnih zavrnitev in občutek, da si na ogled.
• Preobilje izbire ne škodi vedno; raziskave so mešane. Dolgi nizi profilov pa nas verjetno naredijo bolj zavračajoče in bolj črnoglede.
• Tišina na zaslonu za telo ni »nič« — tudi drobne izključitve načnejo občutek pripadnosti in vrednosti.
• Največ vpliva imaš na to, kdaj, koliko in v kakšnem stanju aplikacijo odpreš.
• Premor ni poraz, zveza ni obveznost, in če se ob aplikacijah ponavlja isti boleč vzorec, je vredno o njem s kom govoriti.