Ko se za kosilom govori o podjetju: pravila za družinske pogovore

»Si poklical tistega dobavitelja?«

Juha je bila še prevroča, da bi jo kdo jedel. Oče je vprašanje zastavil čez mizo, mimogrede, kot da sprašuje, ali bo jutri deževalo. Mama je odložila žlico. Hči je zavila z očmi. Sinova partnerka je pogledala v krožnik. V desetih sekundah je bilo nedeljsko kosilo sestanek. Dvajset minut pozneje je hči rekla »saj itak vse odločiš ti« — in pogovor ni bil več o dobavitelju, ampak o tem, koga je oče vedno bolj poslušal.

Če odraščaš ali delaš v družinskem podjetju, ti je ta prizor verjetno znan. Podjetje sedi za mizo kot dodaten član družine: nihče ga ni povabil, a vedno pride. V tem zapisu bom pisala o tem, zakaj se pogovori o podjetju v družini tako hitro zapletejo in kako postaviti nekaj preprostih pravil, da bo komunikacija v družinskem podjetju lažja — tako za podjetje kot za družino. Pravnih in poslovnih nasvetov ne bom dajala; zanimajo me odnosi, ki stojijo za temi pogovori.

Ena miza, trije pogovori

Raziskovalca Renato Tagiuri in John Davis sta družinsko podjetje opisala s tremi prekrivajočimi se krogi: družina, lastništvo in podjetje. Vsak krog ima svoja vprašanja in svoja pravila. V družini se sprašujemo, kako smo drug z drugim. V lastništvu, komu kaj pripada in kdo o čem odloča. V podjetju, kako opraviti delo. Ista oseba je lahko hkrati hči, solastnica in vodja oddelka — in vsakič, ko odpre usta, ni jasno, iz katerega kroga govori.

Ko se teme pomešajo, se zgodi nekaj zanimivega. Vprašanje o dobavitelju, ki bi bilo v pisarni čisto nevtralno, za kosilom zveni kot preverjanje: si dovolj dober sin? Pripomba o božiču, ki bi bila v drugi družini nedolžna, pa se v družini s podjetjem lahko sliši kot namig, kdo bo nekoč vodil. Nobeden ni rekel ničesar napačnega. Napačen je bil le krog.

Prve tri minute odločijo veliko

Sybil Carrère in John Gottman sta leta 1999 objavila raziskavo, ki jo rada navajam, ker je tako preprosta. Mlade zakonske pare sta prosila, naj se petnajst minut pogovarjajo o temi, o kateri se ne strinjajo. Že to, kako je potekal pogovor v prvih treh minutah, je napovedalo, kateri pari se bodo v naslednjih šestih letih razvezali. Pogovor, ki se začne ostro — z obtožbo, posmehom ali kritiko — se redko konča mehko.

Raziskava je bila narejena s pari, ne z družinami ali družbeniki, zato je ne gre prenašati dobesedno. A mehanizem, ki ga opisuje, poznamo tudi drugje: prvi stavek postavi ton, v katerem vsi nadaljujejo. »Si poklical tistega dobavitelja?« je v sebi že nosilo dvom. Več o tem, kateri vzorci pogovore najbolj zastrupijo, sem pisala v zapisu Štirje jezdeci apokalipse v odnosih.

To je dobra novica. Pomeni, da ni treba spremeniti vsega — včasih je dovolj spremeniti začetek. »Kdaj imaš pet minut, da pogledava, kako je z dobaviteljem?« odpre povsem drugačen pogovor kot vprašanje, vrženo čez juho.

Zakaj poslovna tema odpre staro rano

Ljudje se v družinah redko prepirajo zaradi tistega, o čemer se prepirajo. Kot pri parih, ki se prepirajo zaradi posode, je tudi pri družinah s podjetjem pod vsebino skoraj vedno še nekaj drugega: potreba, da bi te kdo videl, priznal, slišal. O tem sem pisala v zapisu Ne gre za pomivanje posode.

V družinskem podjetju imajo te potrebe zelo konkretno obliko. Kdo dobi kateri oddelek. Čigavo mnenje oče upošteva. Kdo je bil kot otrok vedno »tisti pametni« in kdo »tisti, ki se trudi«. Ko sorojenci tekmujejo za položaje, se staro rivalstvo pogosto preseli iz otroške sobe v sejno sobo — o tem več v zapisu Sorojenci in nasledstvo. Ko je starš hkrati šef, se vsaka poslovna kritika sliši tudi kot starševska — temu posvečam zapis Oče kot šef.

Raziskovalci družinskih podjetij, med njimi Franz Kellermanns in Kimberly Eddleston, ločujejo dve vrsti nesoglasij: o nalogah (kaj in kako narediti) in v odnosih (kdo smo si). Prva so lahko celo koristna, ker prinesejo boljše odločitve. Druga skoraj vedno škodijo — in se rada skrijejo v prva. Ko se prepir o dobavitelju razvleče v uro očitkov, je skoraj gotovo, da ne gre več za dobavitelja.

Pogosto se zgodi še nekaj: napetost med dvema se prelije na tretjega. Mama postane tolmač med očetom in sinom, svakinja posluša sestrine pritožbe o bratu. Temu rečemo triangulacija, in v družinskih podjetjih je skoraj stalnica. Kratkoročno zniža napetost. Dolgoročno pa pomeni, da se tista dva, ki bi se morala pogovoriti, nikoli zares ne.

Prvo pravilo: vsaka tema ima svoj čas in prostor

Najpreprostejše in hkrati najtežje pravilo je ločiti, kje se o čem govori. Ne zato, ker bi bilo podjetje tabu, ampak zato, ker si tudi družina zasluži prostor, kjer ji ni treba biti podjetje.

Nekatere družine se dogovorijo, da je nedeljsko kosilo brez podjetja. Druge dovolijo kratko izmenjavo novic, odločitve pa prestavijo drugam. Pomembno ni, kakšno je pravilo, ampak da je izrečeno in da velja za vse — tudi za tistega, ki ima največ moči. Če pravilo krši vedno isti človek, to ni pravilo, ampak prošnja.

Ko je za poslovne teme določen drug čas — kratek sestanek ob delavniku, dogovorjen termin enkrat na mesec —, se zgodi nekaj, kar družine pogosto preseneti: kosila postanejo spet prijetna. Napetost ne izgine, a dobi svoj prostor in ne pronica več v vse ostalo.

Drugo pravilo: najprej razumeti, potem odgovoriti

V družinah, ki skupaj delajo, se pogosto zgodi, da vsi govorijo in nihče ne posluša. Ne zaradi nevljudnosti, ampak zato, ker vsak že vnaprej ve, kaj bo drugi rekel. Oče ve, da bo sin spet predlagal novo programsko opremo. Sin ve, da bo oče spet rekel, da je bilo do zdaj dobro. Pogovor teče po tirnicah, ki so bile položene pred leti.

Poslušati, da bi razumel, pomeni, da preden odgovoriš, povzameš, kar si slišal — in vprašaš, ali si prav razumel. Zveni preprosto, a v praksi je to ena najzahtevnejših veščin. Kratek primer (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Spet hočeš vse spremeniti. Trideset let je delalo, pa bo delalo še naprej.«
»Če te prav razumem, te skrbi, da bi s spremembo izgubili nekaj, kar si ti zgradil?«
»Ne gre zame. Gre za to, da ljudje vedo, kako se dela.«
»Torej te skrbi za ljudi, ki so navajeni na stari način. To razumem. Lahko poveš, kaj bi moralo ostati, da bi bil ti miren?«
»… Da se nihče ne počuti, kot da je bilo vse, kar je delal, narobe.«

V tem odlomku sin ni popustil in ni opustil svojega predloga. Le za trenutek ga je odložil, da bi slišal, kaj je pod očetovim nasprotovanjem. Tisto, kar je prišlo na površje — strah, da bo njegovo delo razvrednoteno —, je nekaj, o čemer se da pogovarjati. »Trideset let je delalo« pa ni.

Tretje pravilo: govori zase

V družinskih pogovorih o podjetju se rado zgodi, da ljudje govorijo v imenu drugih. »Vsi mislijo, da …« »Mama pravi, da …« »Zaposleni se pritožujejo.« Tak govor je varen, ker za njim nihče ne stoji. A prav zato je neproduktiven: drugi se ne more odzvati na nekoga, ki ga ni v sobi.

Govoriti zase pomeni povedati, kaj ti misliš in kaj ti potrebuješ — brez skrivanja za drugimi in brez napada na drugega. »Jaz se ne strinjam s tem predlogom, ker me skrbi …« namesto »Ti vedno vse narediš po svoje.« V družinski terapiji temu pravimo tudi diferenciacija: sposobnost, da ostaneš v stiku z bližnjimi in hkrati ohraniš svoje stališče, ne da bi se zlil z njimi ali se od njih odrezal. Murray Bowen je ta pojem razvil prav ob opazovanju družin, v katerih je bilo za vsakega člana težko misliti po svoje.

Če ti to ne gre zlahka, nisi izjema. V družinah, kjer je podjetje središče, so bile meje med člani pogosto zabrisane že od otroštva. Nekaj praktičnih korakov, kako povedati svoje, ne da bi odnos razpadel, najdeš v zapisu Kako povedati svoje mnenje, ne da bi razpadel odnos.

Družinski svet in družinska ustava: kaj sta in česa ne nadomestita

Ko družina raste — ko se pridružijo partnerji, ko odrastejo vnuki, ko je lastnikov več —, nekatere družine svoje pogovore uredijo bolj formalno. Pogosto se pojavljata dva izraza: družinski svet, ki je redno srečanje družinskih članov o odnosu med družino in podjetjem, in družinska ustava (ponekod družinski protokol), ki je pisni dogovor o vrednotah in pravilih — na primer kdo se lahko zaposli v podjetju, kako se rešujejo nesoglasja in kako se družina odloča. O tem pišejo tudi Kelin Gersick in sodelavci v knjigi o življenjskih ciklih družinskih podjetij.

Tu moram biti previdna. Kako se taki dogovori pravno oblikujejo in kakšno veljavo imajo, je vprašanje za pravnike in svetovalce za družinska podjetja, ne za terapevtko. Iz družinskega zornega kota pa lahko povem nekaj, kar se mi zdi pomembno.

• Vrednost ni v dokumentu, ampak v pogovoru. Družina, ki se je mesece pogovarjala o tem, kaj ji je pomembno, je pridobila nekaj, česar ne more kupiti z nobeno predlogo.
• Pravila ne nadomestijo odnosa. Če so v družini stare rane, jih nobena ustava ne bo zacelila. Lahko jih le zadrži, dokler kdo ne najde poti mimo nje.
• Pazi, kdo piše. Če dogovor napiše en sam član, drugi pa ga le podpišejo, to ni dogovor. Glas mora imeti tudi tisti, ki v podjetju ne dela — in tisti, ki je v družino prišel s poroko.
• Začnite z malim. Za večino družin je prvi korak preprosto to, da se dogovorijo za čas, ko se o podjetju pogovarjajo, in čas, ko se ne.

Vaja: kosilo brez podjetja

To vajo lahko predlagaš že za naslednje družinsko kosilo. Ne zahteva nobenega formalnega dogovora, le pripravljenost nekaj tednov poskusiti.

1. Predlagaj poskus, ne pravila. »Kaj bi rekli, da naslednje tri nedelje za kosilom ne govorimo o podjetju? Samo da vidimo, kako bo.« Poskus je lažje sprejeti kot trajno spremembo.
2. Določi drug prostor. Dogovorite se za kratek termin med tednom — dvajset minut je dovolj — kjer bodo poslovne teme dobrodošle. Tako nihče ne bo imel občutka, da se mu jemlje glas.
3. Dogovorite se za znak. Ko kdo za mizo nehote začne o podjetju, ga kdo opomni z dogovorjenim stavkom, na primer »to je za sredo«. Brez očitka, z nasmehom.
4. Opazuj, kaj nastane na praznem mestu. O čem se pogovarjate, ko podjetja ni? Morda prvič po dolgem času slišiš, kako je sestri v resnici — ali kaj bere oče.
5. Po treh tednih se pogovorite. Kaj je bilo lažje? Kaj je manjkalo? Ali želite nadaljevati? Ta pogovor je že prvi primer družinskega dogovora, ki ste ga sprejeli skupaj.

Kdaj pravila ne zadostujejo

Pravila za pogovore so koristna, a niso zdravilo za vse. Rada bi bila jasna glede njihovih meja.

Pravila lahko postanejo orožje. »Saj smo se dogovorili, da tega ne omenjamo« je lahko tudi način, kako utišati nekoga, ki ima kaj pomembnega povedati. Če ima vedno isti človek zadnjo besedo o tem, kaj se sme reči, pravila ne varujejo pogovora, ampak moč.

Pod nekaterimi spori je nekaj globljega. Če se pogovor o podjetju vedno znova konča pri istih ranah — pri dediščini, pri tem, kdo je bil kot otrok zapostavljen, pri ločitvi staršev —, pravila komunikacije ne bodo dovolj. Takrat je smiselno pogledati vzorec, ki se ponavlja, in ne le način, kako se o njem govori. O tem, kako nastanejo zavezništva med sorojenci in starši, sem pisala v zapisu Sorojenci, zavezništva in koalicije.

Ponekod pogovor ni varen. Če je v družini prisotno nasilje, grožnje ali zasvojenost, pravila za kosila niso prava pot. Poišči pomoč — v primeru nasilja je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pa policija na 113.

Nekatera vprašanja niso družinska. Lastniški deleži, pogodbe in nasledstvo imajo tudi pravno in poslovno plat. Tam potrebuješ strokovnjake za to področje — dober pogovor v družini jim lahko olajša delo, ne more pa ga nadomestiti.

In včasih je modro, da se za nekaj časa sploh ne pogovarjate. Premor ni neuspeh. Je lahko tudi čas, ko se vsak zbere, preden spet sede za mizo.

Kako je videti skupno srečanje

Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo se izobražujem v relacijski družinski terapiji. Ta pristop ne išče krivca za spor, ampak vzorec, ki ga vsi skupaj ohranjajo — in ki ga lahko tudi skupaj spremenijo. Pri družinah s podjetjem je ta vzorec pogosto star več generacij.

Na skupno srečanje lahko pride več družinskih članov, ki skupaj pogledajo, kaj se med njimi dogaja, ko se pogovor obrne k podjetju. Moja naloga ni, da odločim, kdo ima prav, ampak da pomagam, da se slišijo tudi tisti glasovi, ki se doma izgubijo. Če se sprašuješ, kako tako srečanje poteka, sem to opisala v zapisu Kako potekajo skupna srečanja. Več o tem, kako razumem nesoglasja, najdeš tudi v bazi znanja pod geslom konflikt. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani.

Kaj si zapomni

• Za družinsko mizo se mešajo trije pogovori — družina, lastništvo in podjetje. Ko se pomešajo, se poslovna vprašanja slišijo kot vprašanja o ljubezni.
• Začetek pogovora pogosto odloči, kako se bo končal. Mehkejši začetek odpre drugačen pogovor.
• Dogovor, kje in kdaj se govori o podjetju, varuje tako podjetje kot družino.
• Poslušaj, da bi razumel, in govori zase — ne v imenu drugih.
• Družinski svet ali ustava lahko pomagata, a ne nadomestita odnosa. Vrednost je v pogovoru, ne v dokumentu.