Ko si vedno ti tisti, ki predlaga: zavrnitev v spolnosti in kako jo nositi

Ura je enajst. On ugasne luč in ji položi roko na ramo, malo dlje, kot bi jo položil za lahko noč. Ona se ne obrne. »Utrujena sem,« reče tiho. On roko umakne, se obrne na hrbet in gleda v strop. V glavi šteje: to je bilo tretjič ta mesec. Ona v temi leži z odprtimi očmi in razmišlja, kako bi lahko jutri pokazala, da ga ima rada, ne da bi on to razumel kot povabilo.

Nobeden od njiju ne bo zjutraj o tem rekel niti besede. In prav ta tišina je tisto, kar bo čez nekaj mesecev bolelo bolj kot sama zavrnitev.

Ta zapis je za oba. Za tistega, ki skoraj vedno predlaga in se je naveličal slišati »ne«, in za tistega, ki skoraj vedno zavrne in se ob tem počuti krivega. Če vaju zanima predvsem, zakaj se vajini želji razlikujeta, sem o tem pisala v zapisu Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu. Tu me zanima drugo vprašanje: kaj se med dvema zgodi v trenutku, ko eden reče »ne« — in kako ta trenutek nositi tako, da ne razjeda odnosa.

Dve vlogi, ki ju nihče ni izbral

V večini dolgih zvez se sčasoma ustali vzorec, kdo pobudo daje in kdo jo sprejme ali zavrne. Na začetku je bilo morda drugače, pobudo sta dajala oba. Potem je eden začel predlagati malo pogosteje, drugi malo redkeje, in čez nekaj let sta se znašla v vlogah, ki se zdita kot del njune osebnosti: on je »tisti, ki vedno hoče«, ona je »tista, ki nikoli noče«. Ali obratno — vlogi nista vezani na spol.

Te vloge so utrujajoče za oba. Pobudnik se počuti kot prosjak. Tisti, ki zavrača, se počuti kot vratar, ki mora vedno znova reči ne. In ker sta v vlogah, nehata videti drug drugega. On ne vidi več, da je ona utrujena, ker je ves dan skrbela za bolno mamo. Ona ne vidi več, da je njegova roka na rami tudi vprašanje »ali me še hočeš?«.

Pri tem pogosto pomaga, če se par neha meriti po številu. Amy Muise in sodelavci so v raziskavi z več deset tisoč udeleženci ugotovili, da je bila pogostost spolnosti povezana z boljšim počutjem do približno enkrat na teden — pogosteje od tega pa se povezava ni več krepila. To ni norma, ki bi jo moral kdo dosegati. Je pa opomnik, da vprašanje ni, kolikokrat, ampak kako se ob tem počutita.

Zakaj zavrnitev v spolnosti boli bolj kot druge

Če ti partner reče, da danes ne bi šel v kino, te to verjetno ne bo prizadelo. Če ti reče, da danes ne bi spal s tabo, te lahko zaboli globoko. Zakaj?

Ker je spolna pobuda eno najbolj ranljivih dejanj v odnosu. Z njo ne sporočaš le, da si želiš spolnosti. Sporočaš: »Želim si tebe. Ali si ti želiš mene?« In ko je odgovor ne, ga je zelo lahko slišati kot odgovor na drugi del vprašanja — ne kot »nocoj ne«, ampak kot »tebe ne«. O tem, zakaj je pokazati, kaj si želiš, tako tvegano, več piše v bazi znanja pod geslom ranljivost.

Zavrnitev se pogosto dotakne tudi sramu. Ne krivde, ki pravi »nekaj sem naredil narobe«, ampak sramu, ki pravi »nekaj je narobe z mano«. S telesom, z videzom, s tem, kako se dotikam. Sram je posebej težak zato, ker te potisne v skrivanje: o njem ne govoriš, ampak se umakneš. Kratko razlago najdeš pod geslom sram.

In nazadnje se zavrnitev nabira. Ena sama ne pomeni veliko. Deseta, ki pride brez besede razlage, pa začne pisati zgodbo: »Ne privlačim je več.« »Raje bi bil z nekom drugim.« »Samo še prenaša me.« Te zgodbe so pogosto napačne, a če nihče ne pove druge, ostanejo edine.

Tudi tistemu, ki zavrne, ni lahko

O bolečini pobudnika se govori več. O tistem, ki zavrne, manj, ker je navidez v položaju moči. A to redko drži.

Tisti, ki zavrne, pogosto čuti krivdo, včasih tudi strah: da bo partner jezen, da ga bo izgubil, da je z njim samim nekaj narobe, ker si ne želi. Zato se marsikdo začne izogibati ne le spolnosti, ampak vsakemu dotiku, ki bi ga lahko drugi razumel kot povabilo. Ne objame več, ne sede blizu na kavču, gre spat prej ali pozneje. Pobudnik to vidi kot še večjo hladnost in pritisne bolj. Krog se zapre.

Nekateri pa se odločijo drugače: rečejo da, čeprav ne želijo. Psihologinji Emily Impett in Letitia Anne Peplau sta raziskovali tako imenovano spolno popuščanje — privolitev v spolnost, ki si je človek sam ne želi — in pokazali, da je pogosto, posebej v dolgih zvezah, in da so razlogi zanj zelo različni. Raziskave Amy Muise in sodelavcev dodajajo pomembno razliko: spolnost, v katero vstopiš zato, da bi se nečemu izognil — partnerjevi slabi volji, prepiru, občutku krivde —, je povezana z nižjim zadovoljstvom kot spolnost, v katero vstopiš zato, ker si želiš bližine. Reči da iz strahu torej dolgoročno ne reši ničesar.

Cikel zasledovanja in umika

Ko se ti dve bolečini srečata, nastane vzorec, ki ga terapevti za pare dobro poznamo: eden zasleduje, drugi se umika. Andrew Christensen in Christopher Heavey sta ga opisala v raziskavah partnerskih konfliktov kot vzorec zahteve in umika: bolj kot eden pritiska, bolj se drugi zapira, in bolj kot se drugi zapira, bolj prvi pritiska.

V spolnosti je ta vzorec posebej boleč, ker je vsak korak v njem razumljiv. Pobudnik pritiska, ker se boji, da bo izgubil bližino. Tisti, ki se umika, se umika, ker se boji, da bo bližina pomenila pritisk. Oba si želita isto — da bi bilo med njima dobro —, a vsak z bolj vztrajnim početjem svojega drugemu potrjuje strah.

Ta vzorec ni omejen na spalnico. Pogosto se ponavlja tudi pri pogovorih o denarju, otrocih ali gospodinjstvu, in pogosto nosi sledi tega, kako je vsak od partnerjev v otroštvu doživljal bližino. Kdor se je naučil, da mora za ljubezen trkati, bo trkal glasneje. Kdor se je naučil, da bližina pomeni izgubo sebe, se bo umaknil. O tem sem več pisala v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner: zakaj se ravno ta dva tako pogosto najdeta — in kako iz cikla, kratko razlago pa najdeš tudi pod geslom anksiozna navezanost.

Čustveno usmerjena terapija za pare, ki jo je razvila Sue Johnson, ta krog postavi v središče dela: par se nauči, da sovražnik ni drugi, ampak krog sam. Kako to poteka, sem opisala v zapisu Čustveno usmerjena terapija za pare (EFT): kaj je in kako deluje.

Kako zavrniti nežno

Ker zavrnitev boli, si marsikdo misli, da je najbolje, da je ni. A pravica reči ne je temelj vsake zdrave spolnosti. Vprašanje ni, ali zavrniti, ampak kako.

Psiholog James Kim, Amy Muise in sodelavci so leta 2020 raziskali, kako ljudje v dolgih zvezah zavračajo spolno pobudo in kako to vpliva na partnerja. Opisali so štiri načine: pomirjujočega (ne, a z izrazom naklonjenosti in pojasnilom), asertivnega (jasno in neposredno), izmikajočega (sprememba teme, izgovor) in sovražnega (z jezo, kritiko ali posmehom). Pomirjujoča zavrnitev je bila povezana z večjim zadovoljstvom tistega, ki je bil zavrnjen, sovražna pa z manjšim. Pri drugih dveh slika ni bila tako jasna.

Kaj to pomeni v praksi? Pomirjujoča zavrnitev ima tri sestavine:

• Ločuje dejanje od osebe. »Ne nocoj« in ne »ne ti«. Pove, da gre za trenutek, ne za odnos.
• Ponudi nekaj drugega, kar je res. Objem, pogovor, dogovor za drug čas — a samo, če ga misliš resno. Lažna obljuba »jutri« naredi več škode kot pošten ne.
• Pove, kaj se dogaja. Ni treba razlagati vsega, a »utrujena sem, ker me skrbi za mamo« pove več kot samo »utrujena sem«.

Pomembno je tudi, kaj nežna zavrnitev ni. Ni opravičevanje, ni obljuba, da boš drugič moral reči da, in ni dolžnost razlagati svojega telesa. Je le način, da partnerju poveš ne, ne da bi ga ob tem odrinil.

Kako zavrnitev sprejeti

Za tistega, ki je zavrnjen, je naloga drugačna in pogosto težja. Prva stvar je, da zavrnitev ne vzameš kot sodbo o sebi. To je laže reči kot narediti, a pomaga, če si v tistem trenutku poveš: »To je odgovor na vprašanje o nocoj, ne na vprašanje o meni.«

Druga stvar je, da se izogneš kaznovanju. Molk, obračanje hrbta, zbadljivke naslednji dan — vse to je razumljivo, ker boli, a hkrati drugemu sporoča, da ne sme reči ne, ne da bi plačal. In to je najzanesljivejša pot do tega, da bo rekel ne še pogosteje.

Tretja stvar je radovednost. Ne takoj in ne v postelji, ampak kdaj drugič, v miru: »Opazil sem, da zadnje čase pogosto rečeš ne. Me zanima, kako ti je. Ni mi do tega, da bi te prepričeval.« Tako je izgledal en tak pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, zakaj se vedno počutim, kot da te prosim.«
»Ker me vedno vprašaš, ko že ugasneš luč. Takrat sem že na pol v snu.«
»In kdaj naj te vprašam?«
Tišina. »Ne vem. Mogoče sploh ne vprašaj. Mogoče me samo poljubi kdaj sredi dneva, ne da bi to moralo kam peljati.«
»Mislil sem, da tega nočeš.«
»Nočem, da je vsak poljub vprašanje.«

Ta pogovor ni rešil vsega. Je pa odprl nekaj, česar nista videla: da se ona izogiba tudi nežnosti, ker se boji, da bo vsaka nežnost pomenila pričakovanje. In da on predlaga tako pogosto prav zato, ker drugih oblik bližine skoraj ni več.

Za takšne pogovore pogosto pomaga, če se par prej dogovori, kako bo o spolnosti sploh govoril — mirno, brez obtoževanja in ne takrat, ko je eden ravno zavrnjen. Več o tem najdeš v zapisu Kako se s partnerjem pogovoriti o spolnosti brez očitkov, nekaj pa najdeš tudi v zapisu Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika.

Vaja: kaj je pod pobudo in kaj pod zavrnitvijo

To vajo naredita vsak zase, nato pa — če se čutita dovolj varno — izmenjata, kar sta zapisala. Vzame petnajst minut.

1. Zapiši, kaj si želiš, ko daš pobudo ali ko si želiš, da bi jo dal drugi. Ne le spolnosti: bližino, potrditev, sprostitev, občutek, da sta še par?
2. Zapiši, kaj čutiš, ko slišiš ne — ali kaj čutiš, ko ga moraš reči. Poišči čustvo pod prvim odzivom: pod jezo je pogosto žalost, pod krivdo pogosto strah.
3. Zapiši, kaj ob tem narediš. Se umakneš, pritisneš, se pošališ, utihneš?
4. Zapiši en stavek, ki bi ga rad slišal od drugega v tistem trenutku. Na primer: »Še vedno te hočem, samo nocoj ne zmorem.« Ali: »V redu je, ne bom te silil.«
5. Izmenjajta stavka in se dogovorita, da ju poskusita uporabiti naslednjič — ne kot pravilo, ampak kot poskus.

Vaja ne bo spremenila tega, kako pogosto si spolnosti želita. Lahko pa spremeni, kaj se zgodi med vama, ko si je ne želita hkrati — in to je pogosto tisto, kar je bolelo najbolj.

Kje ta pristop ne zadošča

Vse, kar sem napisala, velja za par, v katerem sta oba svobodna, da rečeta da ali ne, in kjer zavrnitev izvira iz razlike v trenutku, utrujenosti ali nakopičene napetosti. Obstajajo pa okoliščine, v katerih nežnejši ne ni odgovor.

Kadar ne pride zaradi bolečine ali telesnih sprememb. Če je spolnost boleča, če se je želja nenadoma spremenila, če se je kaj spremenilo po porodu, v menopavzi ali ob novem zdravilu, je prvi korak pri zdravniku — osebnem zdravniku, ginekologinji ali urologu. Nisem seksologinja ne spolna terapevtka. V terapiji za pare je intimnost lahko ena od tem, za spolne motnje pa je pristojen zdravnik ali specialist za spolno medicino.

Kadar je pritisk prerasel v prisilo. Nihče nikomur ne dolguje spolnosti — ne v zvezi, ne v zakonu, ne po petih zavrnitvah. Če partner vztraja, grozi, kaznuje ali spolnost izsili, to ni več razlika v želji, ampak nasilje. Pomoč je na voljo na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pa pokliči 113.

Kadar ne v postelji le zrcali ne v odnosu. Včasih zavrnitev ni o spolnosti, ampak o tem, da se je eden od partnerjev iz odnosa že čustveno umaknil. Takrat ne pomaga, da se zavrnitev omehča. Pomaga, da se odpre pogovor o odnosu samem — o tem, kaj se je med vama izgubilo in ali si oba še želita poiskati pot nazaj. Če se je med vama predvsem tiho izgubila želja, si lahko prebereš tudi zapis Upad želje v dolgi zvezi: zakaj se zgodi in kaj se da narediti.

Kaj si zapomni

• Vlogi pobudnika in tistega, ki zavrača, sta utrujajoči za oba; nihče ju ni izbral.
• Zavrnitev v spolnosti boli, ker se jo hitro sliši kot »tebe ne« namesto »nocoj ne«.
• Bolj kot eden pritiska, bolj se drugi umika — sovražnik je krog, ne partner.
• Pomirjujoča zavrnitev — z izrazom naklonjenosti in kratkim pojasnilom — je povezana z večjim zadovoljstvom zavrnjenega.
• Pravica reči ne ostane vedno; pritisk in prisila nista razlika v želji, ampak nasilje.