Čustveno usmerjena terapija za pare (EFT): kaj je in kako deluje

»Saj ti je itak vseeno.«

Ona to reče v kuhinji, napol obrnjena stran, z glasom, ki je ostrejši, kot bi želela. On ne odgovori. Pospravi kozarec v pomivalni stroj, vzame telefon in gre na balkon. Ona za njim zakliče še nekaj o tem, da vedno pobegne. On zapre vrata. Oba sta prepričana, da je problem drugi: ona, ker ves čas kritizira; on, ker ga nikoli ni zraven.

Če bi ta par prišel k terapevtu, ki dela po čustveno usmerjeni terapiji za pare, bi ta najprej rekel nekaj nepričakovanega: da nobeden od njiju ni sovražnik. Sovražnik je ples, ki ga plešeta — in v katerem sta oba ujeta. Ta zapis je o tem pristopu, ki ga v angleščini poznajo kot Emotionally Focused Therapy ali EFT: od kod prihaja, kako razume ljubezen, kaj se na terapiji dogaja in kaj pravijo raziskave. In ker me ljudje pogosto vprašajo, ali tudi sama delam tako, na koncu še, v čem se EFT razlikuje od relacijske družinske terapije, v kateri se izobražujem.

Od kod prihaja čustveno usmerjena terapija

Čustveno usmerjeno terapijo za pare sta v začetku osemdesetih let v Kanadi razvila psihologinja Sue Johnson in psiholog Leslie Greenberg. Takrat je v terapiji za pare prevladovalo prepričanje, da se par najlaže pomiri, če se nauči boljših veščin: kako se pogovarjati, kako se pogajati, kako se prepirati po pravilih. Johnsonova je opazila, da pari veščine na srečanjih sicer usvojijo, doma pa jih ob prvem resnem prepiru pozabijo. Kot da bi jih nekaj močnejšega od pravil vleklo nazaj v stare odzive.

Tisto močnejše so bila čustva. EFT zato ne uči para, kako naj se pogovarja, ampak mu pomaga dostopati do čustev, ki poganjajo njuno vedenje, in jih drug drugemu pokazati. Kasneje je Johnsonova pristop povezala s teorijo navezanosti in ta povezava je postala njegovo jedro.

EFT je danes eden najbolje raziskanih pristopov v terapiji za pare. Leta 1999 so Sue Johnson, John Hunsley, Leslie Greenberg in Dirk Schindler v metaanalizi povzeli takrat najstrožje raziskave. Po končani terapiji 70 do 73 % parov ni bilo več v stiski, opazno izboljšanje pa je doživelo okrog 86 % parov. Številke je treba brati previdno — šlo je za majhno število raziskav, ki so jih večinoma izvedli avtorji pristopa sami —, a za terapijo za pare, kjer so izidi pogosto skromnejši, so to zelo dobri rezultati.

Ljubezen kot navezanost

Britanski psihiater John Bowlby je sredi prejšnjega stoletja opisal, kako se majhen otrok naveže na skrbnika in kako se odzove, ko ga ta ni na voljo: najprej protestira, joka in kliče, nato obupa in se umakne. Leta 1987 sta psihologa Cindy Hazan in Phillip Shaver pokazala, da odrasla romantična ljubezen deluje po zelo podobnih načelih. Partner postane naša varna baza — oseba, h kateri se zatečemo, ko nam je hudo, in od katere si upamo v svet.

Sue Johnson je iz tega izpeljala preprosto, a radikalno misel: ko se partnerja prepirata, se v resnici ne prepirata o posodi, denarju ali tašči. Prepirata se o vprašanju, ki je staro kot človeštvo: Ali si tu zame? Ali ti lahko zaupam, da se boš odzval, ko te bom potreboval? Johnsonova je to strnila v tri lastnosti, ki jih iščemo pri partnerju: dosegljivost, odzivnost in čustveno vpletenost.

Ko odgovor na to vprašanje postane negotov, se v nas sproži isti alarm kot pri otroku, ki ne najde mame. Nekateri začnejo glasneje klicati — to je pot, ki jo opisujem v zapisu Anksiozna navezanost: zakaj tišina partnerja sproži alarm. Drugi se umaknejo, ker se je umik v preteklosti izkazal za varnejšega, kar opisujem pri izogibajoči navezanosti. Če želiš osnovni pregled, je v bazi znanja geslo navezanost, širše pa zapis Tipi navezanosti.

Negativni cikel: sovražnik je ples, ne partner

Osrednji pojem EFT je negativni cikel. To je ponavljajoče se zaporedje, v katerem odziv enega sproži odziv drugega, ta pa spet odziv prvega. Najpogostejša oblika je ples zasledovanja in umika: bolj ko eden pritiska, bolj se drugi umika; bolj ko se drugi umika, bolj prvi pritiska.

V knjigi Hold Me Tight je Johnsonova opisala tri take plese, ki jim je rekla »demonski dialogi«. V prvem partnerja iščeta krivca in se izmenično napadata. V drugem, najpogostejšem, eden protestira in zahteva, drugi pa se brani in odmika. V tretjem sta oba že tako izčrpana, da sta zamrznila: ne prepirata se več, a se tudi ne dotikata več.

Ko par prvič zagleda svoj ples kot ples, se pogosto nekaj sprosti. Nenadoma nista več tožnik in obtoženi, ampak dva človeka, ki ju je ujel isti vrtinec. O tem, kako se isti prepir vrača v različnih preoblekah, sem pisala v zapisu Ne gre za pomivanje posode: kaj se v resnici skriva za ponavljajočimi prepiri.

Pod jezo je pogosto strah

EFT razlikuje med dvema plastema čustev. Sekundarna čustva so tista, ki jih partner vidi: jeza, kritika, hladnost, zaničevanje. So odziv na nekaj, kar je pod njimi. Primarna čustva so tista spodaj: strah, da nisi pomemben; žalost, da si sam; sram, da nisi dovolj. Ta so bolj ranljiva in jih zato redko pokažemo.

Ko žena reče »saj ti je itak vseeno«, mož sliši obtožbo in se brani. Če bi slišal, kaj je pod tem — »strah me je, da sem ti postala tujka« —, bi se najverjetneje odzval drugače. In ko mož odide na balkon, žena vidi brezbrižnost. Če bi videla, kaj je pod tem — »ne vem, kako ti ugoditi, in vsakič, ko poskusim, je narobe« —, bi se tudi ona najverjetneje odzvala drugače.

Velik del dela v EFT je prav v tem prevajanju. Terapevt upočasni pogovor, ostane pri trenutku, ko se nekaj zgodi, in pomaga vsakemu poiskati besede za tisto, kar čuti pod površino. Ne gre za to, da bi jeza izginila. Gre za to, da partner vidi tudi tisto, kar jeza skriva. Podobno pot iz drugega zornega kota opisujem v zapisu Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika, o tem, zakaj je pokazati to plast tako težko, pa govori geslo ranljivost.

Kako poteka terapija: tri obdobja

EFT je razmeroma strukturiran pristop. Terapija običajno traja od osem do dvajset srečanj in poteka v treh obdobjih:

• Umiritev cikla. Par skupaj s terapevtom prepozna svoj negativni ples, imenuje vloge in začne videti čustva pod njimi. Ko se to zgodi, prepiri pogosto postanejo krajši in manj ostri, čeprav se vsebinsko še nič ni rešilo.
• Preoblikovanje odnosa. To je srce terapije. Umikajoči partner se počasi vrne v stik in začne govoriti o svojih potrebah. Zasledujoči partner se omehča in pokaže strah, ki je bil prej skrit za kritiko. Johnsonova te trenutke imenuje omehčanje in raziskave kažejo, da so povezani z najbolj trajnimi spremembami.
• Utrjevanje. Par z novim načinom povezovanja rešuje stare praktične težave — denar, starševstvo, gospodinjstvo — in oblikuje novo zgodbo o tem, kdo sta drug drugemu.

Trenutek omehčanja bi lahko zvenel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ko greš na balkon, se mi zdi, da te ne zanimam več. In potem kričim, ker je bolje, da me sovražiš, kot da me ne vidiš.«
»Ne grem zato, ker me ne zanimaš. Grem, ker ne vem, kaj bi. Vsakič, ko kaj rečem, je narobe.«
»Nisem vedela, da se tako počutiš.«
»Jaz pa nisem vedel, da se ti bojiš.«

Nič od tega ne reši vprašanja, kdo bo pomil posodo. A ko partnerja drug pri drugem vidita strah namesto napada, je posoda nenadoma veliko manjše vprašanje.

Kaj pravijo raziskave — in česa ne

Raziskave o EFT so v zadnjih dvajsetih letih precej napredovale. Pregled, ki sta ga leta 2016 objavila Stephanie Wiebe in Sue Johnson, povzema vrsto kontroliranih raziskav in spremljanj: izboljšanje zadovoljstva v odnosu je bilo v večini raziskav veliko in se je pri večini parov ohranilo tudi pri spremljanjih po koncu terapije. EFT so preizkusili tudi pri parih, kjer ima eden depresijo, pri parih po nezvestobi in pri starših, ki skrbijo za kronično bolnega otroka.

Zanimiv del raziskav se ukvarja z ranami navezanosti — trenutki, ko je partner v ključnem trenutku izdal ali zapustil drugega, na primer ob splavu, bolezni ali nezvestobi. Johnsonova je s sodelavci opisala, kako take rane ostanejo odprte in vsakič znova blokirajo zaupanje, dokler jih par ne predela skupaj.

A pošteno je povedati tudi omejitve. Večino raziskav so izvedli ljudje, ki so pristop razvili ali se v njem izobraževali, kar lahko izide nekoliko polepša. Vzorci so bili pogosto majhni in večinoma severnoameriški. In čeprav je EFT eden najbolje raziskanih pristopov, to ne pomeni, da drugi pristopi ne delujejo — pomeni predvsem, da so drugi manj raziskani. Raziskave o terapiji za pare na splošno kažejo, da je odnos med terapevtom in parom pomemben ne glede na metodo.

Za par, ki izbira terapevta, je to dobra novica: ni nujno, da najde točno določen pristop. Najti mora nekoga, ki zna ustvariti varen prostor in ga ne bo prepustil staremu plesu.

EFT in relacijska družinska terapija: sorodnici, ne dvojčici

Rada bi bila tu jasna: EFT ni moj pristop. Izobražujem se v relacijski družinski terapiji, ki jo je razvil Christian Gostečnik na Frančiškanskem družinskem inštitutu. O tem, kaj zakonska in družinska terapija je, sem pisala v zapisu Kaj je zakonska in družinska terapija in komu je namenjena. A ker se pristopa marsikje srečata, je primerjava koristna.

Skupno jima je veliko. Oba postavljata v središče čustva, ne le vedenje. Oba se opirata na teorijo navezanosti. Oba vidita par kot sistem, v katerem se odzivi vrtijo v krogu, in oba verjameta, da se sprememba zgodi v odnosu, ne le v razumevanju. Oba dajeta velik pomen koregulaciji — temu, da se partnerja lahko pomirjata drug ob drugem.

Razlike so predvsem v tem, kam pogled seže. EFT ostaja večinoma v sedanjosti: pri ciklu, ki se dogaja zdaj, in pri čustvih, ki jih par čuti v sobi. Preteklost pride na vrsto, kadar pomaga razumeti, zakaj je nekdo tako občutljiv za umik ali kritiko. Relacijska družinska terapija gre bolj sistematično v globino: raziskuje, kako partnerja v odnosu ponavljata vzorce iz svojih primarnih družin, kako drug v drugem nezavedno prebujata stara čustva in kako se čustvena vzdušja prenašajo iz generacije v generacijo. Več o tem, zakaj se isti prepir vrača, najdeš v zapisu Zakaj se isti prepir vrača: intrapsiha v odnosu.

V relacijski družinski terapiji ima pomembno vlogo tudi terapevt sam: to, kar začuti ob paru, je vir razumevanja, ki ga obdelamo v superviziji. V EFT je terapevt bolj vodnik skozi proces, ki ima jasne korake. Nobena od teh poti ni »prava« za vse. Nekaterim parom ustreza jasna struktura in osredotočenost na sedanjost. Drugi pridejo do točke, ko brez razumevanja, od kod njihovi odzivi prihajajo, ne morejo naprej.

Vaja: ujemi svoj ples

To vajo lahko narediš sam ali skupaj s partnerjem, ko sta oba mirna — ne sredi prepira. Vzame petnajst minut.

1. Spomni se zadnjega prepira, ki je šel po znani poti. Ne izbiraj najhujšega, ampak tipičnega.
2. Zapiši, kaj si naredil ti — samo vedenje, brez razlage. »Dvignil sem glas.« »Odšla sem iz sobe.« »Začel sem razlagati dejstva.«
3. Zapiši, kaj je naredil partner takoj zatem, in kaj si ti naredil nato. Poskusi najti krog: moj odziv → njegov odziv → moj odziv.
4. Pod svoje vedenje zapiši, kaj si čutil spodaj. Ne jezo, ampak tisto pod njo: strah, žalost, sram, osamljenost. Če ne najdeš besede, pomaga stavek »V tistem trenutku sem se bal, da …«.
5. Če sta pripravljena, si zapiske pokažita. Vsak pove samo o sebi, drugi samo posluša in na koncu reče, kaj je slišal. Brez popravljanja in brez obrambe.

Če se pri četrtem koraku ustaviš, ker spodaj ne najdeš ničesar ali ker te preplavi, je to dober znak, da bi pri tem lahko pomagal terapevt.

Kdaj EFT ni prava izbira

Kot vsak pristop ima tudi EFT meje, in jih Johnsonova sama jasno postavlja.

Ob nasilju v odnosu terapija za pare ni na mestu. EFT od partnerjev zahteva, da pokažeta ranljivost. Če je eden od njiju nasilen, bi to drugega izpostavilo nevarnosti. Najprej je na vrsti varnost — pomoč je na voljo na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, ob neposredni nevarnosti pa na 113.

Ko ima eden že drug odnos, ki ga skriva, ali ko se je eden že odločil za konec, cilj ponovne povezave ni realen. Takrat je bolj smiselno najprej razjasniti, ali par sploh še želi delati na odnosu — o tej poti sem pisala v zapisu Ko se odločita za razhod.

Ob hudi odvisnosti ali nezdravljeni duševni motnji je pogosto treba najprej poskrbeti za to, šele nato za odnos. Če je eden od partnerjev v hudi stiski ali ima samomorilne misli, je prva pot k zdravniku ali psihiatru. Pomoč je na voljo tudi na Klicu v duševni stiski 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) in na Zaupnem telefonu Samarijan 116 123 (24 ur).

In ne nazadnje: ni vsak prepir negativni cikel. Nekateri pari se ne prepirajo zaradi ranjene navezanosti, ampak zaradi resnično različnih vrednot ali življenjskih ciljev. Nekateri prepiri so zdravi. O tem, kako se prepirati varno, sem pisala v zapisu Kako se na terapiji za pare prepirava varno.

Če želiš delati prav po EFT, poišči terapevta, ki ima v tem pristopu izobrazbo — mednarodna zveza za EFT ima imenik terapevtov. Če pa te zanima pristop, ki gre bolj v družinsko zgodovino, so na voljo terapevti relacijske družinske terapije. Oboje je legitimna izbira.

Kaj si zapomni

• Čustveno usmerjena terapija (EFT) razume ljubezen odraslih kot navezanost: v prepirih se v resnici sprašujemo, ali je partner tu za nas.
• Par ujame negativni cikel — najpogosteje zasledovanje in umik. Sovražnik ni partner, ampak ples.
• Pod jezo in umikom so ranljivejša čustva: strah, žalost, sram. Ko jih partnerja pokažeta, se ples lahko spremeni.
• Metaanaliza iz leta 1999 je pokazala, da 70 do 73 % parov po EFT ni bilo več v stiski — a raziskave imajo tudi omejitve.
• EFT in relacijska družinska terapija sta sorodnici: obe stavita na čustva in navezanost, druga pa gre globlje v vzorce iz primarnih družin.