Telesna samopodoba in spolnost: ko te sram ustavi pred slačenjem

»Lahko ugasneva luč?«

Stavek, ki ga v spalnicah izrečejo milijoni ljudi, in večinoma ne pomeni nič posebnega. Nekateri imajo raje temo, nekaterim je tako bolj prijetno. Včasih pa za njim stoji nekaj drugega: strah, da bi partner videl trebuh, ki ni več raven, strije po nosečnosti, brazgotino, dlake, kožo, ki se je s leti spremenila. In ko luč ugasne, se misel ne ugasne z njo. Še vedno je tam — »kako sem videti s tega kota«, »ali čuti, da sem se zredila«, »samo da se ne bi dotaknil tukaj«.

O tem, kako sram pred lastnim telesom vstopi v intimnost, se govori presenetljivo malo. Ljudje pogosto mislijo, da je to njihova zasebna slabost, ki jo je treba skriti, ali pa da gre za površinsko skrb, ki ne bi smela biti tako pomembna. V resnici je to ena od bolj raziskanih tem v psihologiji spolnosti, in ugotovitve so precej jasne: to, kako svoje telo doživljaš med intimnostjo, ima pogosto večji vpliv na užitek in bližino kot to, kako telo dejansko izgleda.

Preden nadaljujem, ena pomembna opomba. Nisem seksologinja ne spolna terapevtka. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo, in v terapiji za pare je intimnost lahko ena od tem, o katerih govorimo. Če imaš bolečine, telesne težave ali spremembe, ki si jih ne znaš razložiti, je prvi naslov vedno zdravnik — osebni zdravnik, ginekolog ali urolog. Ta zapis govori o drugem delu zgodbe: o tem, kar se dogaja v glavi in med dvema človekoma.

Ko si hkrati v postelji in na tribuni

Raziskovalca William Masters in Virginia Johnson sta leta 1970 opisala pojav, ki sta ga poimenovala spectatoring — po naše bi rekli »opazovanje s tribune«. Človek je med intimnostjo telesno prisoten, z mislimi pa stoji ob strani in sebe opazuje, ocenjuje in nadzira. Ne doživlja dotika, ampak preverja, kako je videti, ali gre vse po pričakovanjih, kaj si partner misli.

Masters in Johnsonova sta pojav povezovala predvsem s strahom pred »odpovedjo«, pozneje pa so raziskovalci opazili, da se veliko tega opazovanja vrti prav okoli videza. Psiholog Michael Wiederman je leta 2000 sestavil vprašalnik, ki meri prav to — samozavedanje telesa med intimnostjo s partnerjem. Lestvica ima 15 trditev, na primer o tem, ali bi se človek počutil neprijetno, če bi ga partner videl golega pri dnevni svetlobi, ali bi se med intimnostjo trudil, da partner ne bi videl določenih delov telesa, in ali ga skrbi, kako je videti v določenih položajih.

Že samo branje teh trditev mnogim pove več kot katera koli razlaga. Če si ob njih pomislil »to sem jaz«, nisi sam. Wiederman je v svoji raziskavi pri študentkah ugotovil, da je bilo večje samozavedanje telesa povezano z manj samozavesti na področju spolnosti in z več izogibanja intimnosti.

Kaj o tem kažejo raziskave

V zadnjih dveh desetletjih se je nabralo kar nekaj ugotovitev, ki gredo v isto smer.

Raziskovalke Yasisca Pujols, Cindy Meston in Brooke Seal so leta 2010 pri ženskah preverjale, kaj napove zadovoljstvo s spolnostjo. Različni vidiki telesne samopodobe — skrb glede teže, občutek lastne privlačnosti in predvsem misli o telesu med samo intimnostjo — so bili povezani z manjšim zadovoljstvom. Indeks telesne mase pa sam po sebi zadovoljstva ni napovedal. Drugače povedano: ni šlo za to, kakšno je bilo telo, ampak za to, koliko pozornosti je med intimnostjo pobrala skrb zanj.

Diana Sanchez in Amy Kiefer sta leta 2007 pokazali, da se to ne dogaja samo ženskam. Pri moških in ženskah je bil sram zaradi telesa med spolnostjo povezan z manj užitka in z več težavami v spolnem odzivu. Moški o tem govorijo redkeje, kar pa ne pomeni, da tega ne doživljajo — pogosto se njihova skrb samo obrne k drugim delom telesa ali k vprašanju »zmogljivosti«.

Andrea Meltzer in James McNulty sta leta 2010 spremljala mlade zakonske pare. Ženino zadovoljstvo z lastnim telesom je bilo povezano s pogostejšo in bolj zadovoljujočo spolnostjo, to pa z večjim zadovoljstvom v zakonu — pri čemer sta upoštevala tudi dejansko telesno težo. Sram pred telesom torej ne ostane zaprt v enem človeku. Prek intimnosti se razlije v odnos.

Zakaj je pozornost tako pomembna

Psiholog David Barlow je v osemdesetih letih opisal model, ki pojasni, zakaj te misli tako močno vplivajo na telo. Spolno vzburjenje ni samodejen stroj, ki bi se vklopil ob pravem dražljaju. Potrebuje pozornost. Ko se človek osredotoči na občutke — dotik, toploto, bližino —, se telo odziva. Ko se pozornost preusmeri drugam, na skrb, oceno ali strah, se odziv utiša.

Nikki Dove in Michael Wiederman sta leta 2000 pri ženskah pokazala, da je bila takšna kognitivna raztresenost med intimnostjo — misli o videzu in o tem, kako »uspešna« je — povezana z manj zadovoljstva in pogostejšimi težavami pri doživljanju orgazma. Telo, ki se ga sramuješ, tako ne vpliva na spolnost zato, ker bi bilo »premalo privlačno«. Vpliva prek tega, da ti vzame pozornost, ki bi jo potreboval za užitek.

To je pravzaprav dobra novica. Pomeni, da ni treba najprej spremeniti telesa, da bi se spremenila izkušnja. Mnogo več je odvisno od tega, kam gre pozornost.

Od kod pride sram pred lastnim telesom

Nihče se ne rodi s sramom pred svojim telesom. Majhni otroci tekajo goli po stanovanju in se jim zdi to zabavno. Sram se nauči — skozi pripombe, poglede, molk in primerjave.

Včasih je izvor očiten: stric, ki je pri kosilu komentiral, da si se »lepo zaokrožila«, sošolci, ki so se norčevali iz tvojega telesa v garderobi, mama, ki je bila vse življenje na dieti in je pred ogledalom glasno grajala sebe. Včasih je bolj tih: družina, v kateri se o telesu ni govorilo, v kateri je bila golota nekaj nerodnega in se je spolnost omenjala le kot nevarnost. Otrok iz tega ne izve, da je njegovo telo slabo. Izve pa, da je o telesu bolje molčati in ga skrivati.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, govorimo o tem, da odnose iz otroštva ponotranjimo. Pogledi, ki so nekoč prihajali od zunaj, postanejo naš notranji pogled. O tem sem pisala v zapisu Notranji glasovi so bili nekoč zunanji. V intimnosti je ta mehanizem posebej močan, ker je to trenutek največje izpostavljenosti. Ko si gol pred drugim človekom, se pogosto ne oglasi tvoj glas, ampak glas nekoga, ki te je nekoč ocenjeval.

K temu dodaj še okolje, v katerem odraščamo danes: nenehna izpostavljenost urejenim, osvetljenim in pogosto obdelanim telesom. Kaj to naredi samopodobi, sem opisala v zapisu Telesa na družbenih omrežjih: kaj naredi nenehno primerjanje. Primerjava, ki se začne na zaslonu, se pogosto nadaljuje v spalnici.

Pojem sram je v psihologiji ločen od krivde. Krivda pravi: »naredil sem nekaj slabega«. Sram pravi: »jaz sem slab«. Zato je sram tako tih in tako vztrajen — ne zadeva dejanja, ki bi ga lahko popravil, ampak tisto, kar si.

Kaj v resnici vidi partner

Ena od najpogostejših stvari, ki jih slišim, ko pari spregovorijo o tej temi, je presenečenje. Tisti, ki se sramuje, je prepričan, da partner vidi točno tisto, kar vidi on sam — trebuh, stegna, gube, nepravilnosti. Partner pa je pogosto osredotočen na nekaj čisto drugega: na bližino, na to, da sta skupaj, na vonj, toploto, glas.

To ne pomeni, da partnerju videz ni nič pomemben. Pomeni pa, da je pogled, s katerim gledamo sebe, skoraj vedno strožji od pogleda, s katerim nas gleda nekdo, ki nas ima rad. Pari to pogosto opišejo prav s tem presenečenjem: kar enega moti na lastnem telesu, drugi pogosto sploh ne opazi ali tega ne doživlja kot pomembno.

Zato je eden od prvih korakov pogosto preprosto pogovor. Ne o tem, kaj je narobe s telesom, ampak o tem, kaj se dogaja v tebi, ko si gol. Ta pogovor je lahko zelo ranljiv, in ni nujno, da se zgodi takoj. Nekaj idej, kako ga odpreti brez očitkov, bo v zapisu Kako se s partnerjem pogovoriti o spolnosti brez očitkov.

Kako se sram skrije v izogibanje

Sram redko pride na plano kot »sramujem se svojega telesa«. Pogosteje se kaže skozi majhne, skoraj neopazne navade, ki jih partner vidi, ne ve pa, kaj pomenijo:

• vedno ugasnjena luč ali vsaj zatemnjena soba,
• hitro pokrivanje z odejo, oblačenje takoj po intimnosti,
• odmikanje partnerjeve roke z določenih delov telesa,
• izogibanje določenim položajem ali situacijam, na primer skupnemu tuširanju,
• redko začenjanje intimnosti, ker vsak začetek pomeni izpostavljenost,
• odsotnost med samo intimnostjo — telo je tam, misli pa na tribuni.

Vsaka od teh navad je razumljiva zaščita. Težava je v tem, da jo partner bere skozi svoja očala. Kjer ti čutiš sram, on pogosto vidi zavrnitev. Kjer se ti skrivaš, on misli, da ga ne želiš. In ker je spolnost za mnoge tesno povezana z občutkom, da so ljubljeni, se lahko iz tega razvije krog: partner se počuti zavrnjenega, se umakne ali pritiska, ti se počutiš še bolj izpostavljen, in razdalja raste.

Kako to zveni v paru

Takole je lahko videti, ko par o tem spregovori prvič (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vedno, ko me objame okoli pasu, se kar zdrznem. Potem se mi zdi, da je bolje, da se umaknem.«
»Jaz sem mislil, da me odrivaš. Da ti ni več do mene.«
»Ni res. Samo … ne maram, da me tam čutiš.«
»Zakaj?«
Dolga tišina. »Ker se mi zdi, da tam nisem lepa. Od drugega poroda.«
»Tega sploh nisem opazil. Opazil sem samo, da se odmikaš.«

V takšnem trenutku se pogosto zgodi nekaj pomembnega. Umik, ki je bil dolgo prebran kot zavrnitev, dobi drugačen pomen. Partner ne sliši več »nočem te«, ampak »bojim se, da me boš videl takšno, kot se vidim jaz«. To je čisto drugačno sporočilo, in nanj se da odgovoriti z bližino namesto z zamero.

Seveda en pogovor ne izbriše let sramu. Odpre pa vrata, skozi katera lahko oba začneta graditi nekaj novega. In pomembno je, da partner ob tem ne prevzame vloge rešitelja, ki mora z vedno novimi komplimenti »popraviti« drugega. Kompliment je lahko prijeten, a sram se redko stopi zaradi besed od zunaj. Bolj ga omehča izkušnja, da si lahko viden in sprejet, tudi ko se sam ne sprejemaš.

Vaja: od ocenjevanja k zaznavanju

Ta vaja ni spolna in je ne delaš s partnerjem. Gre za to, da pozornost, ki jo sram vleče k videzu, počasi vrneš k občutkom. Lahko jo narediš že danes, na primer po tuširanju. Vzame deset minut.

1. Izberi en del telesa, ki ga ne maraš — trebuh, stegna, roke. Ne tistega, ki te najbolj boli, ampak tistega, ki je »srednje težak«.
2. Položi nanj dlan in opazuj, kaj čutiš — ne kako je videti. Toploto, težo dlani, dihanje, ki dviguje trebuh, teksturo kože. Če se pojavi ocena (»grdo«, »preveč«), jo samo opazi in se vrni k občutku.
3. Poimenuj tri stvari, ki jih ta del telesa zate naredi. Nosi te, te drži pokonci, je nosil otroka, objema. Ne gre za to, da bi se prisilil v všečnost, ampak da vidiš telo tudi kot nekaj, kar deluje, ne le kot nekaj, kar je videti.
4. Zapiši, čigav glas se je oglasil ob ocenah. Je to tvoj glas? Ali ga poznaš od nekod drugod — od starša, sošolca, nekdanjega partnerja?
5. Ponovi vajo nekajkrat v tednu in opazuj, ali se spremeni čas, ko lahko ostaneš pri občutku, preden pride ocena.

Vaja temelji na čuječnosti — sposobnosti, da opazuješ, kar je, brez takojšnje sodbe. Pristopi, ki temeljijo na čuječnosti, se pri spolnih težavah vse pogosteje uporabljajo prav zato, ker učijo pozornosti na občutke — in tako rahljajo krog opazovanja s tribune. Ob tem ti bo morda v pomoč tudi zapis Samosočutje namesto samokritike: kaj kažejo raziskave Kristin Neff — samosočutje je v tem smislu protiutež sramu.

Če se ob vaji pojavi močna stiska, jok ali spomini, ki jih ne pričakuješ, se ustavi. To ni neuspeh, ampak informacija, da je tvoj odnos do telesa morda povezan s čim globljim, kar si zasluži varen prostor in pogovor s strokovnjakom.

Kje ta razlaga ne zadošča

Rada bi bila tu jasna, ker se lahko zgodi, da vse težave v spolnosti pripišemo samopodobi, kar ni vedno res.

Najprej telo. Bolečina med spolnim odnosom, suhost, težave z erekcijo, nenadna izguba želje ali spremembe po porodu, operaciji ali v menopavzi imajo lahko telesne vzroke. Tudi nekatera zdravila vplivajo na spolnost. Tu je prvi naslov zdravnik — osebni zdravnik, ginekolog ali urolog —, šele nato psihoterapija. Če se zdi, da gre za spolno motnjo, je prava pot k zdravniku ali specialistu za spolno medicino.

Ko gre za več kot nelagodje. Če misli o telesu zasedajo velik del dneva, če se ob njih pojavijo stradanje, prenajedanje, bruhanje ali pretirana telovadba, gre lahko za motnjo hranjenja ali telesno dismorfijo. O tem sem pisala v zapisu Telesna podoba in ogledalo: zakaj vidiš nekaj, česar ni. To ni nekaj, kar bi rešila vaja na blogu — potrebna je strokovna pomoč.

Ko sram izvira iz preteklih poškodb. Če je bilo tvoje telo kdaj prizadeto — skozi zlorabo, nasilje ali ponižanje —, je sram ob goloti lahko povezan s travmo, ne s samopodobo. Takrat je pomembno, da delaš s strokovnjakom, ki ima izkušnje s travmo, in da nikogar, niti sebe, ne priganjaš.

Ko partner telo dejansko kritizira. Če partner komentira tvoje telo, se iz njega norčuje ali te primerja z drugimi, problem ni v tvoji samopodobi. To je vprašanje odnosa in spoštovanja, in nobena vaja čuječnosti ga ne bo rešila. Če se počutiš ogroženega ali je kritika del širšega nadzora, je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na številki 080 11 55.

Kaj lahko prinese terapija

V terapiji za pare intimnost ni vedno glavna tema, je pa pogosto prisotna. Včasih se pokaže šele po nekaj srečanjih, ko se par počuti dovolj varno, da spregovori o tem, kar je dolgo ostajalo za zaprtimi vrati. Moja naloga ni, da bi zdravila spolne motnje, ampak da pomagam paru razumeti, kaj se med njima dogaja: kako en partner bere umik drugega, kateri stari vzorci se oglašajo v najbolj ranljivih trenutkih in kako lahko drug drugemu ponudita več varnosti.

Pogosto se izkaže, da sram pred telesom ni osamljen otok, ampak del širše zgodbe o tem, kako je bilo v družini sprejeto telo, bližina in ranljivost. Ko se ta zgodba pove v prisotnosti partnerja, se nekaj spremeni — ne le v spalnici, ampak v odnosu kot celoti.

Če pa je strah povezan predvsem s tem, ali bo telo »delovalo«, je morda zate bolj zanimiv zapis Spolna anksioznost: strah pred odpovedjo in kako se krog prekine. Sorodna je tudi tema, o kateri sem pisala v Ko misliš, da si partnerja ne zaslužiš: samozavest v ljubezenskem odnosu.

Kaj si zapomni

• Opazovanje s tribune pomeni, da med intimnostjo sebe ocenjuješ namesto da čutiš — in to vzame pozornost, ki jo telo potrebuje za užitek.
• Raziskave kažejo, da je zadovoljstvo s spolnostjo bolj povezano s tem, kako doživljaš svoje telo, kot s tem, kakšno telo je.
• Sram ob telesu doživljajo ženske in moški; pri moških je pogosto bolj skrit.
• Partner tvoj umik pogosto bere kot zavrnitev — pogovor o sramu mu da drugačen pomen.
• Bolečine in telesne spremembe najprej k zdravniku; spolne motnje k specialistu za spolno medicino.