Spolna anksioznost: strah pred odpovedjo in kako se krog prekine

»Saj ni nič. Samo utrujen sem.«

To reče in se obrne k steni. Ona leži ob njem in ne ve, ali naj ga objame ali naj ga pusti pri miru. Oba vesta, da ni šlo za utrujenost. In oba vesta, da bo naslednjič, ko se bosta v postelji približala drug drugemu, v sobi še nekdo tretji: spomin na ta večer in tiho vprašanje, ali se bo ponovilo.

Tako se pogosto začne spolna anksioznost. Ne z veliko travmo, ampak z enim večerom, ki ni šel po pričakovanjih — in s strahom, ki se po njem naseli v glavo. Ta strah ima zelo nenavadno lastnost: prav to, česar se bojiš, naredi bolj verjetno. V tem zapisu bom razložila, kako se ta krog sklene, zakaj je pri moških in ženskah podoben bolj, kot si mislimo, in kaj ga lahko prekine.

Že na začetku pa nekaj pomembnega. Nisem seksologinja in ne spolna terapevtka. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo in v terapiji za pare je intimnost lahko ena od tem, o katerih govorimo. Kadar gre za spolne težave, je prvi korak vedno pri zdravniku — o tem pišem več v nadaljevanju.

Kaj je spolna anksioznost

Spolna anksioznost ni diagnoza, ampak opis izkušnje: tesnobe, ki se pojavi pred spolnostjo ali med njo in se veže na strah, da »ne bo šlo«. Pri moških se najpogosteje veže na erekcijo ali na to, da bi prehitro prišlo do izliva. Pri ženskah na vzburjenje, vlažnost, bolečino, orgazem — ali na to, kako je videti njeno telo. Pri obeh spolih pa na skupno vprašanje: ali sem dovolj?

Spolne težave niso redke. V znani ameriški raziskavi, ki so jo Edward Laumann, Anthony Paik in Raymond Rosen objavili leta 1999, je o vsaj eni spolni težavi v zadnjem letu poročalo 43 odstotkov žensk in 31 odstotkov moških med 18. in 59. letom. Ne gre za številko o anksioznosti, ampak o spolnih težavah nasploh. A pove nekaj pomembnega: če te kaj od tega skrbi, nisi izjema. In ker o tem skoraj nihče ne govori, je vsak prepričan, da je edini.

Tesnoba sama po sebi ni napaka. Je star alarmni sistem, ki telo pripravi na nevarnost — o tem, kako deluje, sem pisala v zapisu Kaj se v možganih zgodi med tesnobo, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod tesnoba. Težava je le v tem, da je spolnost eno redkih področij, kjer alarm ne pomaga. Pri begu pred nevarnostjo telo potrebuje napetost. Za vzburjenje potrebuje ravno nasprotno: varnost, sproščenost in prisotnost.

Krog strahu: kako se sklene

Spolna anksioznost skoraj vedno teče v krogu. Ko ga enkrat vidiš, ga lažje prepoznaš tudi pri sebi.

Začne se z mislijo: kaj če spet ne bo šlo? Ta misel sproži tesnobo, tesnoba pa obrne pozornost navznoter. Namesto da bi čutil dotik, začneš preverjati: ali se dogaja, kar bi se moralo? Telo, ki ga nadzoruješ, se odzove slabše — ne zato, ker bi bilo pokvarjeno, ampak zato, ker vzburjenje in nadzor ne sodelujeta dobro. Ko se telo ne odzove, kot si želiš, to sprejmeš kot dokaz: imel sem prav, nekaj je narobe z mano. Naslednjič pričakuješ neuspeh še bolj. Ali pa se spolnosti začneš izogibati.

Izogibanje je najbolj zahrbten del kroga. Kratkoročno pomaga: če ni spolnosti, tudi neuspeha ni. Dolgoročno pa strah raste, ker nikoli ne dobi priložnosti, da bi se izkazal za pretiranega. O tem mehanizmu sem podrobneje pisala v zapisu Tesnoba in izogibanje: zakaj ti izogibanje danes pomaga in jutri škodi. Pri spolnosti ima izogibanje še eno ceno: partner ga pogosto ne razume kot strah, ampak kot zavrnitev. In takrat se tesnoba enega sreča z bolečino drugega.

Opazovalec v glavi

William Masters in Virginia Johnson, raziskovalca, ki sta v šestdesetih in sedemdesetih letih postavila temelje sodobnega razumevanja spolnega odziva, sta za opisano dogajanje uporabila besedo spectatoring — dobesedno »gledalstvo«. Človek med spolnostjo neha biti udeleženec in postane gledalec samega sebe. Kot da bi stal ob postelji z beležko in ocenjeval.

Pozneje je psiholog David Barlow raziskoval, kaj se pri tem dogaja s pozornostjo. Ugotovil je, da pri ljudeh brez spolnih težav pritisk in celo nekaj napetosti vzburjenja ne zmanjšata nujno. Pri ljudeh s težavami pa se pozornost preusmeri od erotičnih občutkov k mislim o izidu — in prav ta preusmeritev, ki ji je rekel kognitivna interferenca, je tisto, kar odziv oslabi. Problem torej ni toliko tesnoba sama, ampak to, kam te odpelje pozornost.

To je pravzaprav dobra novica. Pozornost je nekaj, s čimer se da vaditi. Ne v smislu »nehaj misliti na to« — to ne deluje, tako kot ne deluje, če ti kdo reče, naj ne misliš na belega medveda. Ampak v smislu, da se pozornost lahko nauči vračati: od glave k telesu, od ocene k občutku.

Pri obeh spolih, a različno ubesedeno

O spolni anksioznosti se najpogosteje govori pri moških, ker se njihov strah veže na nekaj vidnega. Erekcija je ali je ni, in to v moški glavi hitro postane razsodba o moškosti. Ta pritisk je resničen in boleč, o njem pa več piše zapis Erektilne težave in glava: ko telo ni glavni krivec.

Pri ženskah je strah pogosto manj viden, a nič manjši. Ženska lahko spolnost »opravi«, ne da bi bila prisotna. Lahko misli na to, ali bo prišla do orgazma in koliko časa bo partner še čakal. Lahko ji v glavi teče komentar o trebuhu, stegnih, svetlobi v sobi. Lahko se boji bolečine, ker jo je že doživela. Navzven se ne zgodi nič opaznega — znotraj pa je spolnost postala naloga, ki jo je treba izpeljati, ne pa nekaj, kar se doživlja.

V obeh primerih se pod strahom pogosto skriva podoben občutek: sram. Ne krivda, da sem nekaj naredil narobe, ampak občutek, da sem jaz sam narobe. Sram se skriva, zato o spolni anksioznosti ljudje tako redko govorijo — celo s partnerjem, s katerim si delijo posteljo že leta.

Najprej k zdravniku

Preden spolne težave pripišeš glavi, jih je treba preveriti pri zdravniku. To ni formalnost. Erektilne težave so lahko eden zgodnjih znakov bolezni srca in ožilja ali sladkorne bolezni. Bolečina pri spolnem odnosu ima pri ženskah pogosto telesne vzroke, ki jih je treba zdraviti. Hormonske spremembe, bolezni ščitnice, nekatera zdravila — med njimi antidepresivi in zdravila za krvni tlak — lahko vplivajo na željo in odziv.

V Sloveniji je prva pot k osebnemu zdravniku, ki te lahko napoti k urologu ali drugemu specialistu. Ženske lahko gredo tudi neposredno k svojemu izbranemu ginekologu. Za zahtevnejše spolne težave obstajajo specialisti za spolno medicino. Če se sprašuješ, kam s svojo težavo, je o tej razmejitvi več v zapisu Kdaj k zdravniku ali seksologu in kdaj zadostuje terapija za pare.

Telo in glava pa se pogosto prepletata. Tudi kadar je začetni vzrok telesni, se lahko nanj nalepi anksioznost, ki ostane, ko je telo že pozdravljeno. In obratno: tudi kadar je vzrok predvsem v tesnobi, je dobro vedeti, da je telo zdravo. Že to spoznanje marsikomu odvzame del strahu.

Senzorni fokus: spolnost brez izpita

Masters in Johnson sta za prekinitev kroga razvila pristop, ki se danes imenuje senzorni fokus (sensate focus). Opisala ga bom le v grobem, ker ga pri resnejših težavah vodi usposobljen strokovnjak za spolno terapijo — a razumeti njegovo logiko je koristno za vsakogar.

Ideja je preprosta in hkrati presenetljiva. Par se dogovori za vrsto srečanj, pri katerih je spolni odnos izrecno izključen. Ne zato, ker bi bil prepovedan za vedno, ampak zato, da odpade vprašanje, ali bo »uspelo«. Ko ni cilja, tudi neuspeha ni. Partnerja se izmenično dotikata, najprej brez intimnih predelov, in pri tem pozornost usmerjata v to, kar čutita: temperaturo kože, teksturo, pritisk. Ne v to, ali je drugemu všeč, in ne v to, ali se telo že odziva.

Linda Weiner in Constance Avery-Clark, ki sta s tem pristopom dolgo delali, poudarjata, da se ga pogosto narobe razume kot tehniko sproščanja ali kot način, kako ugoditi partnerju. V resnici gre za vajo pozornosti: dotikaš se zaradi lastnega zanimanja za občutek in ko opaziš, da se je pozornost odpeljala k oceni, jo nežno vrneš. Prav tisto, kar opazovalec v glavi onemogoča.

Senzorni fokus se ne izvaja kot recept iz članka. Kadar je težava globlja ali trajna, ga je smiselno delati z nekom, ki je za to usposobljen. A že spoznanje, na katerem stoji — da se vzburjenje ne da izsiliti, lahko pa se mu naredi prostor —, marsikomu spremeni pogled na lastno težavo.

Podobno logiko imajo programi, ki temeljijo na čuječnosti. Lori Brotto in sodelavci so v raziskavah z ženskami, ki so imele težave z vzburjenjem in željo, pokazali, da lahko vadba čuječe pozornosti izboljša spolno doživljanje. Kaj čuječnost je, najdeš v bazi znanja pod čuječnost.

Kako to zveni med partnerjema

Spolna anksioznost ni nikoli zadeva enega samega človeka. Partner jo čuti, si jo razlaga in se nanjo odziva — in ta odziv lahko krog zrahlja ali ga dodatno zategne. Takole bi lahko zvenel pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vem, da me ne želiš več. Samo povej.«
»Ni res. Ravno zato, ker te želim, me je tako strah.«
»Strah? Česa?«
»Da bo spet kot zadnjič. Da boš razočarana. Raje se izognem, kot da te še enkrat razočaram.«
Tišina. »Jaz sem mislila, da je z mano kaj narobe.«
»Ne. Z mano je nekaj narobe. Tako vsaj čutim.«
»Mogoče ni z nobenim nič narobe. Mogoče se samo oba bojiva.«

V tem kratkem pogovoru se zgodi nekaj ključnega. Izogibanje, ki ga je ona brala kot zavrnitev, se razkrije kot strah. In strah, ki ga je on nosil sam, postane nekaj, o čemer se lahko govori. Krog se ne prekine v postelji, ampak prej — ko se o njem lahko spregovori brez očitkov. O tem, kako se pogovor o spolnosti sploh začne, govori zapis Kako začeti težek pogovor s partnerjem: prve tri minute odločajo.

Partnerji pogosto naredijo eno od dveh stvari, ki pa obe ne pomagata. Prva je pretirana pomiritev: »Saj ni pomembno, ne skrbi.« Druga je pretirana pozornost: vsak dotik postane preizkus, ali bo tokrat šlo. Bolj pomaga, če partner ne prevzame vloge ocenjevalca — in če spolnost za nekaj časa ni več merilo, ali je odnos v redu.

Zgodi se tudi, da se par spolnosti začne izogibati skupaj. Nihče ne odpre teme, ker se boji, da bo s tem drugega prizadel. Tišina sčasoma postane del odnosa in ločuje bolj kot sama težava. Če to prepoznaš pri sebi, je o razlikah v želji in o tem, kako o njih govoriti, več v zapisu Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu.

Vaja: od ocene k občutku

To je vaja, ki jo lahko narediš sam, še danes, popolnoma oblečen. Ne gre za spolnost, ampak za pozornost — za mišico, ki jo spolna anksioznost oslabi.

1. Izberi pet minut, ko te nihče ne bo motil. Sedi udobno in nekajkrat počasi izdihni, dlje, kot vdihneš.
2. Z dlanjo počasi drsi po podlakti druge roke. Opazuj samo tri stvari: toploto, teksturo kože in pritisk. Ni pravilnega ali napačnega občutka.
3. Ko opaziš misel, ki ocenjuje (»ali to delam prav«, »to je neumno«, »saj ne čutim nič posebnega«), jo tiho poimenuj: »opazovalec«. Ne prepiraj se z njo.
4. Vrni pozornost na stik kože, na točko, kjer se dlan dotika roke. Vsaka vrnitev je ponovitev vaje, ne dokaz, da ti ne gre.
5. Na koncu zapiši eno stvar, ki si jo občutil, in približno, kolikokrat si se vrnil. Čez teden dni primerjaj — ne zato, da bi se ocenjeval, ampak da vidiš, da se pozornost da vaditi.

Vaja deluje podobno kot kognitivna defuzija: misel ostane, a ji nehaš slediti. Ko pozornost zna najti pot nazaj k občutku zunaj spalnice, ji je to laže narediti tudi v njej.

Kdaj to ni (samo) strah pred odpovedjo

Rada bi bila poštena tudi glede meja tega, kar sem napisala. Krog strahu je uporaben zemljevid, a ne pojasni vsega.

Kadar je vzrok telesni. Če težave trajajo, se slabšajo ali so se pojavile nenadoma in brez očitnega razloga, je prvi naslov zdravnik — ne vaje pozornosti. Psihološka razlaga ne sme postati izgovor, da se telesni vzrok spregleda.

Kadar je tesnoba v resnici »ne«. Včasih se za tem, kar je videti kot spolna anksioznost, skriva nekaj drugega: da spolnosti v tem trenutku ali s tem človekom ne želiš. Da te je v odnosu strah, da ti je bilo storjeno nekaj hudega ali da je zaupanje porušeno. Takrat telo ne odpoveduje — telo govori. In vaje, ki bi ga »sprostile«, bi preglasile nekaj, kar je treba slišati. Če si doživel spolno nasilje, se lahko obrneš na SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pa na 112 ali policijo na 113.

Kadar je tesnoba širša. Če je spolna anksioznost le eno od mnogih področij, kjer te skrbi preplavljajo, je smiselno pogledati širšo sliko — tesnoba ima lahko več obrazov in pomoč se takrat ne začne v spalnici.

Kadar je problem v odnosu, ne v spolnosti. Spolnost je pogosto prva, ki pokaže, da je med partnerjema nekaj ostalo neizrečeno. Takrat delo z intimnostjo brez dela z odnosom ne prinese veliko.

Kje je mesto terapije za pare

Terapija za pare ni spolna terapija in je ne nadomesti. V njej se ne učiš tehnik, ampak se gledata vzorci, v katerih se par vrti: kdo se umika, kdo pritiska, kaj vsak od njiju bere v vedenju drugega in od kod to branje prihaja. Spolnost je lahko ena od tem, ker je pogosto prav tam, kjer se ti vzorci najbolj boleče pokažejo.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas zanima tudi to, kaj je posameznik o telesu, bližini in sramu prinesel iz svoje izvorne družine. Človek, ki je odraščal ob ostrih ocenah, jih pogosto nese tudi v najbolj intimne trenutke. Opazovalec v glavi ima včasih zelo znan glas.

Če gre za spolno motnjo, je prava pot pri zdravniku ali specialistu za spolno medicino. Če pa čutita, da se je okoli intimnosti zapletel odnos — da se ne znata pogovarjati, da se izogibata, da je med vama tišina —, je to lahko tema za skupna srečanja.

Kaj si zapomni

• Spolna anksioznost teče v krogu: pričakovanje neuspeha, tesnoba, opazovanje sebe, slabši odziv in »dokaz«, da je z mano nekaj narobe.
• Ključni člen je pozornost: ko se od občutka preseli k oceni izida, se odziv oslabi. Pozornost pa se da vaditi.
• Izogibanje kratkoročno pomiri, dolgoročno pa strah utrdi — in partner ga pogosto bere kot zavrnitev.
• Spolne težave najprej preveri pri zdravniku; telesni in duševni vzroki se pogosto prepletajo.
• Krog se pogosto ne prekine v postelji, ampak v pogovoru, v katerem strah lahko postane skupen, ne skrit.