Strah pred letenjem: kaj se dogaja in kaj pomaga

»Karte sva kupila že februarja. Zdaj je junij, do leta je še devet dni in jaz vsako noč ob treh gledam posnetke turbulence. Vem, da je letalo varnejše od avta. To mi povedo vsi. Ampak v avtu lahko ustavim in izstopim.«

V zadnjem stavku je več resnice o strahu pred letenjem kot v vseh primerjavah z avtomobili. Človek, ki to pove, ne dvomi o podatkih. Dvomi o tem, ali bo zdržal dve uri in pol na sedežu, s katerega ne more vstati in oditi. In povrhu ga je še sram, ker ve, da je njegov strah »nerazumen«, pa zaradi tega ni nič manjši.

O tem, kako fobije nastanejo in zakaj jih razum ne ugasne, sem pisala v zapisu Specifične fobije, zato tega tu ne bom ponavljala. V tem zapisu ostajam pri letalu: zakaj strah pred letenjem pravzaprav ni en strah, kakšno vlogo imajo v njem nadzor, zaprt prostor in panika, kaj ga po tihem ohranja in kaj po raziskavah zares pomaga.

Strah pred letenjem ni en sam strah

Najprej podatek, ki marsikoga razbremeni. Margaret Oakes in Robert Bor sta leta 2010 pregledala raziskave o strahu pred letenjem in zapisala, da ocene njegove razširjenosti v razvitih državah segajo od približno 10 do 40 odstotkov odraslih. Razpon je tako širok, ker raziskave sprašujejo različno: nekatere štejejo vsakogar, ki mu je v letalu neprijetno, druge samo ljudi, ki zaradi strahu sploh ne letijo. A tudi spodnja meja pomeni, da v povprečno polnem letalu skoraj zagotovo nisi edini, ki ob vzletu stiska naslon.

Drugi, še pomembnejši podatek pa je, da se ti ljudje ne bojijo istega. Nizozemski psiholog Lucas van Gerwen je s sodelavci v devetdesetih letih preučeval ljudi, ki so poiskali pomoč zaradi strahu pred letenjem, in ugotovil, da jih ni mogoče strpati v eno skupino. Nekateri se bojijo nesreče. Drugi se bojijo zaprtega prostora. Tretji tega, da nimajo nadzora. Četrti se sploh ne bojijo letala, ampak lastne panike v njem. Pri nekaterih je v ospredju višina. In pri večini se prepleta več stvari hkrati.

To razlikovanje ni akademska drobnjakarija. Od njega je odvisno, kaj ti bo pomagalo. Človeku, ki se boji nesreče, lahko razlaga o tem, kako letalo leti, res odvzame del teže. Človeku, ki se boji, da bo v zaprti kabini izgubil nadzor nad sabo, pa ista razlaga ne pove ničesar, ker se njegov strah nikoli ni nanašal na krila.

Zakaj podatki o varnosti ne pomirijo

Potniško letalstvo velja za eno najvarnejših oblik prevoza in tveganje se je iz desetletja v desetletje še zmanjševalo. Številk tukaj namenoma ne navajam. Ne zato, ker ne bi obstajale, ampak ker jih človek, ki se boji, praviloma že pozna na pamet. In ker mu niso pomagale.

Razlog je preprost. Statistika nagovarja tisti del možganov, ki računa. Strah pa nastaja v delu, ki ne računa, ampak primerja: je to podobno čemu nevarnemu? Višina, hrup, tresenje, zaprta vrata, nobene možnosti umika. Za zelo star alarmni sistem je to seznam razlogov za preplah, pa naj bo verjetnost še tako majhna. Kako ta sistem deluje in zakaj telo reagira, preden utegneš pomisliti, sem opisala v zapisu Kaj se v možganih zgodi med tesnobo.

Poleg tega um verjetnosti ne ocenjuje po številkah, ampak po tem, kako zlahka si nekaj predstavlja. Letalska nesreča je redka, a ko se zgodi, jo vidimo v vseh poročilih, s posnetki in imeni. Milijoni letov, ki so tisti dan pristali brez posebnosti, niso novica. Podoba je zato živa in pri roki, in možgani živo podobo zamenjajo za verjetno. Temu, kako iz ene same misli »kaj če« zraste cel scenarij, pravimo katastrofiziranje.

Zato bližnji, ki ponavljajo, da je letenje varno, navadno dosežejo nasprotno od želenega. Človek, ki se boji, ne sliši »varen si«, ampak »tvoj strah je neumen«. In ostane z njim še bolj sam.

Nadzor: sedež, s katerega ničesar ne vodiš

Veliko ljudi, ki jih je strah letenja, brez težav vozi avto po avtocesti, čeprav vedo, da je to bolj tvegano. Razlika ni v nevarnosti, ampak v volanu. V avtu odločaš ti: kdaj pospešiš, kdaj zaviraš, kdaj zapelješ na počivališče. V letalu odloča nekdo, ki ga ne vidiš, po pravilih, ki jih ne poznaš, ti pa imaš na voljo pas in mizico.

Za nekatere je prav to jedro strahu. Pogosto so to ljudje, ki so v vsakdanjem življenju zelo zanesljivi: tisti, ki načrtujejo, preverjajo, mislijo vnaprej in poskrbijo, da stvari tečejo. Nadzor je zanje način, kako ostajajo mirni. Ko jim ga okoliščine vzamejo, ostanejo brez orodja, na katero se zanašajo že vse življenje. Podoben vzorec sem opisala v zapisu Panika in nadzor: zakaj se pojavi ravno pri ljudeh, ki vse držijo skupaj.

Iz iste potrebe zrastejo navade, ki jih pozna skoraj vsak prestrašen potnik. Spremljanje obrazov stevardes, da bi na njih prebral, ali je kaj narobe. Poslušanje vsake spremembe v zvoku motorja. Napeto sedenje z nogami, uprtimi v tla, kot da letalo pomagaš držati v zraku. To so poskusi, da bi si nadzor vrnil vsaj v domišljiji. Stanejo veliko moči in letala ne naredijo niti za las varnejšega.

Koristno vprašanje je zato: kaj v tej situaciji res je v mojih rokah in kaj ni? Pri tem pomaga preprosto orodje krog nadzora. Na potek leta ne vplivaš. Vplivaš pa na to, kje sediš, kaj poveš posadki, kaj delaš s svojo pozornostjo in s svojim dihom.

Zaprt prostor: vrata, ki se ne odprejo

Druga skupina se ne boji tega, da bi letalo padlo, ampak tega, da iz njega ne more. Trenutek, ki ga ti ljudje opisujejo kot najhujšega, pogosto sploh ni turbulenca, temveč zapiranje vrat. Do takrat je še mogoče oditi. Od takrat naprej ni več.

Ta strah je soroden klavstrofobiji in ga tisti, ki ga imajo, praviloma poznajo tudi od drugod: iz dvigala, predora, polne dvorane, aparata za magnetno resonanco, včasih iz gneče na avtobusu. Skupni imenovalec ni kraj, ampak občutek ujetosti. Zakaj se tesnoba tako rada pojavi ravno tam, kjer umik ni preprost, sem razložila v zapisu Panika za volanom, v dvigalu, v trgovini: zakaj ravno tam.

Pri tej obliki strahu se pogosto pokaže nekaj zgovornega: krajši leti so znosni, dolgi ne. Sedež ob prehodu je sprejemljiv, sedež ob oknu nikakor. Čakanje na stezi z zaprtimi vrati je hujše od samega leta. Če se v tem prepoznaš, je to dragocen podatek. Pove ti, da ti razlage o aerodinamiki ne bodo pomagale in da je treba delati z občutkom ujetosti, ne z letalom.

Panika: ko se bojiš lastnega telesa

Tretja skupina ima za sabo napad panike. Včasih v letalu, pogosto pa nekje povsem drugje. Od takrat naprej jih ne skrbi več let, ampak to, da bi jih panika zgrabila deset kilometrov nad tlemi, pred polno kabino neznancev, brez možnosti, da bi se umaknili na zrak. Strah pred letenjem je pri njih v resnici strah pred strahom, in o tem, kako se ta nauči vračati, sem pisala v zapisu Strah pred strahom: kako se panika nauči vračati.

Letalo je za to žal skoraj popoln oder. Ob vzletu te pritisne v sedež, v ušesih poka, zrak je suh, želodec ob spuščanju za hip »ostane zgoraj«. Vse to so običajni telesni odzivi na običajen let. Človek, ki pozorno spremlja svoje telo, pa jih prebere kot prve znake napada. Prestraši se, srce zato res začne biti hitreje, in to je zanj nov dokaz. Krog se sklene v nekaj sekundah.

Tu je pomembno vedeti dvoje. Prvič: napad panike je zelo neprijeten, ni pa nevaren in mine sam. Drugič: če napadov še nisi imel pregledanih pri zdravniku, je to prvi korak, ker je treba telesne vzroke izključiti, ne ugibati. Kako počasen izdih pomaga telesu, da se umiri, in zakaj globoko hlastanje za zrakom stvari poslabša, pa najdeš v zapisu Dihanje pri paniki: kaj res pomaga in zakaj papirnata vrečka ni odgovor.

Kaj strah po tihem ohranja

Najbolj očiten način, kako se strah ohranja, je, da ne letiš. Olajšanje ob odpovedanem letu je takojšnje in veliko, možgani pa si zapomnijo: umik deluje. Naslednjič bo alarm glasnejši. Ta mehanizem velja za vsako tesnobo in sem ga podrobno opisala v zapisu Tesnoba in izogibanje: zakaj ti izogibanje danes pomaga in jutri škodi.

Manj očitno je, da se strah lahko ohranja tudi pri ljudeh, ki letijo. Gavin Clark in Adam Rock sta leta 2016 v pregledu raziskav opisala, kaj fobijo pred letenjem vzdržuje, in med drugim izpostavila tako imenovana varnostna vedenja: drobne stvari, ki jih človek počne, da bi let »preživel«. Kozarec vina pred vkrcanjem. Preverjanje vremenske napovedi vsako uro. Amulet v žepu. Krčevito držanje naslona. Neprestano opazovanje posadke.

Težava teh vedenj ni v tem, da bi bila sama po sebi škodljiva. Težava je v sklepu, ki ga možgani potegnejo po pristanku: »Šlo je, ker sem spil kozarec vina in ves čas pazil.« Ne pa: »Šlo je, ker je bil let varen in ker sem strah zdržal.« Dokler varnostno vedenje pobere zasluge, se prepričanje, da brez njega ne bi šlo, ne more spremeniti.

Posebej previdna bi bila pri alkoholu in pomirjevalih. Alkohol tesnobo res za kratek čas otopi, a pogosto se vrne močnejša, ko popusti, in v letalu deluje drugače, kot si vajen. O pomirjevalih obstaja zanimiva starejša raziskava Frank Wilhelma in Walton Rotha: v manjši skupini ljudi s fobijo pred letenjem je zdravilo med prvim letom sicer zmanjšalo občuteni strah, na naslednjem letu brez zdravila pa so se ti ljudje odrezali slabše od tistih, ki so prvič leteli s placebom. Raziskava je majhna in je ne gre posploševati, kaže pa na isti mehanizem: če strah med letom izklopiš, se o njem ničesar ne naučiš. Odločitev o zdravilih je sicer vedno stvar pogovora z zdravnikom, ne bloga. Širšo sliko sem opisala v zapisu Terapija ali zdravila pri tesnobi: kaj kažejo raziskave.

Kaj po raziskavah pomaga

Dobra novica je, da sodijo specifične fobije med težave, ki se na ustrezno pomoč odzivajo najbolje. Kate Wolitzky-Taylor je s sodelavci leta 2008 združila rezultate številnih raziskav zdravljenja fobij in pokazala, da so najučinkovitejši pristopi, ki vključujejo izpostavljanje: postopno, načrtno približevanje temu, česar se bojiš, namesto umikanja.

Pri strahu pred letenjem je to nekoliko bolj zapleteno kot pri pajkih, ker letala ne moreš »vaditi« vsak torek. Zato programi običajno združijo več stvari: razlago o tem, kako letalo leti in kaj pomenijo posamezni zvoki, delo s katastrofičnimi mislimi, učenje umirjanja telesa in na koncu resničen let, pogosto v spremstvu. Take tečaje ponekod v tujini organizirajo tudi letalski prevozniki in letališča. Kot vmesna stopnica se uporablja navidezna resničnost: Barbara Rothbaum je s sodelavci že leta 2000 v nadzorovani raziskavi pokazala, da je izpostavljanje v navidezni resničnosti pomagalo podobno kot običajno izpostavljanje in bolje kot čakanje brez pomoči.

Novejše razumevanje izpostavljanja, ki ga je oblikovala Michelle Craske, poudarja, da cilj ni, da strah med vajo izgine. Cilj je, da se zgodi nekaj drugega, kot si napovedal. Napovedal si, da ne boš zdržal, pa si zdržal. Napovedal si, da boš izgubil nadzor nad sabo, pa si se tresel in ostal na sedežu. Prav ta razkorak med napovedjo in izkušnjo je tisto, iz česar se možgani učijo. Več o tem je v zapisu Izpostavljanje: zakaj se je paniki treba približati, ne izogniti.

Tako zdravljenje izvajajo vedenjsko-kognitivni terapevti in klinični psihologi. Do kliničnega psihologa ali psihiatra v javni mreži vodi napotnica osebnega zdravnika. Sama izpostavljanja po protokolu ne izvajam in se mi zdi pošteno, da to povem naravnost.

Ko strah leti v dvoje

Strah pred letenjem redko ostane zadeva enega človeka. Odloča o tem, kam gre družina na dopust, ali bo kdo obiskal brata v tujini, kdo bo šel na službeno pot. In skoraj vedno ustvari pogovor, ki se ponavlja.

»Spet gledaš vreme nad Alpami.«
»Samo preverjam.«
»Tretjič danes. In potem ne spiš.«
»Če ne preverim, je še huje. Ti tega ne razumeš, ti zaspiš, še preden vzletimo.«
»Res ne razumem. Ampak ne vem več, kaj naj rečem. Ko rečem, da je varno, se razjeziš. Ko molčim, praviš, da mi je vseeno.«
»Nočem, da me prepričuješ. Hočem, da mi med vzletom ne rečeš, naj se sprostim.«
»Kaj pa naj naredim?«
»Daj mi roko. In ne glej me, kot da sem pokvarila dopust.«

(Dialog je sestavljen, ne gre za resnično osebo.)

V tem pogovoru se zgodi nekaj pomembnega: namesto prepira o tem, ali je strah upravičen, pride na dan, kaj človek ob strahu potrebuje. Ne prepričevanja, ampak družbo. Kako biti ob nekom, ki ga je strah, ne da bi ga popravljal in ne da bi se sam izčrpal, sem pisala v zapisu Kako pomagati bližnjemu s tesnobo — in ne izgoreti ob tem.

Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo lahko ponudim prostor prav za ta del: za to, kar strah počne med vama, za sram, ki ga spremlja, in za vprašanje, zakaj je nadzor v tvojem življenju dobil tako veliko vlogo. To ne nadomesti izpostavljanja pri strokovnjaku, ki je zanj usposobljen. Lahko pa mu pripravi tla ali ga spremlja.

Vaja: načrt za let, ki ga začneš danes

Te vaje ni treba prihraniti za dan pred odhodom. Najbolje deluje, če jo začneš, ko leta še ni na vidiku. Potrebuješ list papirja in dvajset minut.

1. Zapiši svoj strah v enem stavku. Ne »bojim se letenja«, ampak »bojim se, da …«. Da bo letalo padlo? Da ne boš mogel ven? Da te bo zgrabila panika pred vsemi? Poglej, v katerega od štirih strahov iz prve slike sodi tvoj stavek.
2. Popiši svoja varnostna vedenja. Vse, kar počneš, da bi let preživel: preverjanje, pijača, določen sedež, opazovanje posadke. Izberi eno, ki ga boš naslednjič opustil ali vsaj zmanjšal.
3. Sestavi lestvico. Napiši šest do osem stopnic, od najlažje do najtežje: fotografija kabine, posnetek vzleta z zvokom, obisk letališča, sedenje ob oknu v vlaku skozi predor, kratek let. Pomagaj si z orodjem lestvica izpostavljanja.
4. Naredi prvo stopnico še danes in zapiši napoved. Preden začneš, napiši, kaj pričakuješ, da se bo zgodilo. Potem ostani pri stopnici nekoliko dlje, kot ti je prijetno. Na koncu primerjaj: se je napoved uresničila?
5. Pripravi tri stavke za let. Na kartico napiši, kar boš želel prebrati, ko bo strah najglasnejši, na primer: »To je strah, ne nevarnost. Mine sam. Ni mi treba ničesar narediti.« Predlogo najdeš pod kartica za paniko.

Še en droben, a učinkovit korak: ob vkrcanju povej članu posadke, da te je letenja strah. Posadke so tega vajene. Že to, da nekdo ve, strahu odvzame del teže, ki jo sicer nosi skrivanje.

Kje ta razlaga ne velja

Ni vsak strah pred letenjem fobija. Nekaj nelagodja ob vzletu je povsem običajnega in ne potrebuje ne vaj ne terapije. O težavi govorimo, ko strah začne odločati namesto tebe: ko odpoveduješ potovanja, ki si jih želiš, ko trpi služba ali ko zaradi pričakovanja leta tedne ne spiš.

Ne leteti je lahko povsem dobra odločitev. Če rad potuješ z vlakom in ti letalo v življenju ne manjka, ti ni treba ničesar zdraviti samo zato, ker strah ima ime. Vprašanje ni, ali se bojiš, ampak koliko te to stane.

Strah po hudi izkušnji je nekaj drugega. Če se je strah začel po zasilnem pristanku, po izgubi bližnjega v nesreči ali po drugem pretresljivem dogodku, je mogoče, da ne gre za fobijo, ampak za posledice travme. Takrat je pomembno, da te oceni klinični psiholog ali psihiater in da delo poteka drugače kot pri navadnem izpostavljanju.

Včasih strah pred letenjem ni glavna tema. Pregledi raziskav omenjajo, da se pri marsikom pojavi ali okrepi v obdobju večjih obremenitev, tudi ob življenjskih prelomnicah, kot je rojstvo otroka. Takrat letalo morda samo nosi nekaj, kar se sicer nima kam obesiti. V tem primeru vaje z lestvico pomagajo le delno in se je vredno ozreti tudi po tem, kaj se dogaja na tleh.

Najprej zdravnik, kadar so v ospredju telesni znaki. Če te skrbijo srce, dihanje, omotica ali imaš kronično bolezen, se pred letom posvetuj z osebnim zdravnikom. To ni popuščanje strahu, ampak običajna skrb zase.

Kaj si zapomni

• Strah pred letenjem ni en strah: v njem se skrivajo strah pred nesrečo, pred zaprtim prostorom, pred izgubo nadzora in pred lastno paniko.
• Podatki o varnosti redko pomirijo, ker strah ne nastaja v delu možganov, ki računa verjetnosti.
• Varnostna vedenja, alkohol in odpovedani leti prinesejo olajšanje danes in močnejši strah naslednjič.
• Najbolje raziskana pomoč je postopno izpostavljanje; izvajajo ga vedenjsko-kognitivni terapevti in klinični psihologi.
• Prvi korak lahko narediš sam: ugotovi, česa točno se bojiš, in bližnjemu povej, kaj ob tem potrebuješ.