Mladi talent, ki odide od doma: selitev v klub pri šestnajstih

Na letališču ga mama objame malo predolgo. On se izvije, se nasmehne, reče »saj ni daleč« in s športno torbo čez ramo odide skozi varnostni pregled. Ne obrne se. Oče ji v avtu reče, da je to dober znak — da je pripravljen. Ona pa vso pot do doma gleda skozi okno.

Naslednje tedne vsak večer pride isto sporočilo: »vse ok«. Včasih s slikico igrišča, včasih brez. Šele ko po treh mesecih pride domov za praznike, mama opazi, da je shujšal, da spi do poldneva in da se ob omembi kluba zapre. »Vse ok« je pomenilo »ne sprašuj«.

Ta zapis je za mlade športnike, ki pri petnajstih, šestnajstih ali sedemnajstih letih odidejo v klub, akademijo ali športni oddelek daleč od doma — in za njihove starše, ki ostanejo. Pišem iz vidika zakonske in družinske terapije, v kateri se izobražujem kot stažistka pod supervizijo. Ne iz vidika športne psihologije: o tem, kako mlad športnik razvije talent, vedo trenerji in športni psihologi več kot jaz. Mene zanima, kaj se v tem času dogaja z mladim človekom in z družino, iz katere je odšel.

Dva prehoda hkrati

Ko mladi športnik v tujini začne novo življenje, gre skozi dva velika prehoda naenkrat. Prvi je razvojni: najstništvo je obdobje, ko se oblikuje identiteta, ko se odnos s starši počasi spreminja in ko so možgani posebej občutljivi za odobravanje vrstnikov. Drugi je življenjski: selitev, nova šola, morda nov jezik, nova pravila, ljudje, ki jih ne pozna. Vsak od teh prehodov bi bil sam po sebi dovolj zahteven. Skupaj sta lahko težka tudi za zelo zrelega šestnajstletnika.

K temu pride še podatek, ki ga je dobro poznati. Ronald Kessler je s sodelavci v obsežni ameriški raziskavi ugotovil, da se polovica vseh duševnih motenj, ki jih ljudje doživijo v življenju, začne do 14. leta, tri četrtine pa do 24. leta. To ne pomeni, da selitev v klub povzroča duševne težave. Pomeni pa, da se odhod od doma pogosto zgodi prav v obdobju, ko je človek najbolj ranljiv — in ko je hkrati najmanj verjetno, da bo sam rekel, da mu ni dobro.

Datum odhoda pogosto narekujejo pravila športa. V nogometu na primer pravila FIFA mednarodne prestope mladoletnih v načelu omejujejo, znotraj Evropske unije pa so pod določenimi pogoji mogoči od šestnajstega leta. Pri nas mnogi odidejo še prej, a znotraj države — v dijaški dom ob športnem oddelku gimnazije, nekaj ur stran od doma. Tudi to je odhod. Tudi tam je zvečer tiho.

Osamljenost, ki se ne vidi na posnetkih

Od zunaj je življenje mladega talenta videti bleščeče. Dres znanega kluba, posnetki s treningov, objave, pod katerimi sorodniki pišejo, kako so ponosni. Od znotraj je pogosto drugače: sobica v domu ali pri gostiteljski družini, večerja ob istem času kot vsak dan, telefon, na katerem doma ravno sedajo k mizi brez tebe.

Temu se reče domotožje in je veliko pogostejše, kot ljudje priznajo. Christopher Thurber in Edward Walton, ki sta o domotožju pisala za Ameriško pediatrično akademijo, ga opisujeta kot stisko in okrnjeno delovanje, ki ju povzroči dejanska ali pričakovana ločitev od doma — in poudarjata, da je pri mladih zelo pogosto. Domotožje ni znak, da mlad človek ni dovolj zrel ali dovolj predan. Je znak, da ima dom, h kateremu je navezan. To je dobra novica, čeprav se tako ne čuti.

Težava nastane, ko domotožje postane skrivnost. V okolju, kjer se ceni trdnost in kjer trener ocenjuje vse, tudi »glavo«, se mlad športnik hitro nauči, da žalosti ne kaže. Pred soigralci ne, ker so tudi tekmeci. Pred trenerjem ne, ker bi to lahko vplivalo na izbor. Pred starši ne, ker jih noče skrbeti — ali ker se boji, da bi ga poklicali domov. Tako ostane sam s čustvom, ki bi ga lahko delil. Kratko razlago osamljenosti in tega, zakaj ni isto kot biti sam, najdeš v bazi znanja.

Akademija ni družina — tudi ko tako govori

Mnogi klubi in akademije govorijo o sebi kot o družini. In res marsikje zelo skrbijo za mlade: imajo vzgojitelje, učitelje, zdravnike, včasih tudi psihologe. A klub ima drugačen cilj kot družina. Družina te ima rada, tudi ko ne igraš dobro. Klub te ima, dokler si dovolj dober — in vsako leto znova presoja, ali si.

Ta razlika ni obtožba klubov. Je preprosto dejstvo, ki ga mlad človek mora razumeti, da ne bi svoje potrebe po pripadnosti v celoti položil na mesto, ki mu je ne more brezpogojno vrniti. Posebej občutljiv je odnos s trenerjem: pri šestnajstih je trener pogosto najpomembnejši odrasli v vsakdanu, nekdo, čigar pohvala greje in čigar molk boli. O tem, kdaj odnos s trenerjem postane več kot strokoven, pišem v zapisu Trener kot starš: ko je odnos s trenerjem več kot strokoven.

Pomembno je tudi to: ko je mlad človek daleč od doma, so odrasli okoli njega tisti, ki imajo moč. Večina jo uporablja odgovorno. Če pa kdo to moč zlorabi — s poniževanjem, grožnjami, telesnim ali spolnim nasiljem —, mlad športnik pogosto molči, ker ima vse na kocki. Starši, ki to vedo, lahko odprejo vrata: »Če se ti kdaj zgodi kaj, kar ni prav, nam lahko poveš, in nihče te ne bo zato poslal domov kot poraženca.«

Starši na daljavo: kako biti varna baza prek telefona

Teorija navezanosti, ki jo je razvil John Bowlby, govori o varni bazi: o odnosu, iz katerega otrok odhaja raziskovat svet in kamor se lahko vrne, ko je hudo. Najstnik, ki odide v klub, odhaja raziskovat svet v zelo dobesednem smislu. Varna baza mu ne pomaga s tem, da ga zadrži doma, ampak s tem, da ostane na voljo, ko jo potrebuje.

Na daljavo to ni preprosto. Starši imajo na voljo le zaslon in nekaj minut pogovora, ki ga mlad človek pogosto opravi utrujen, na hodniku doma, s soigralci v ozadju. Pri tem starše vlečeta dve skušnjavi. Prva je, da ga zasujejo z vprašanji o igri, minutah in trenerju. Druga je, da ga začnejo reševati: kličejo klub, ponujajo, da pride domov, rešujejo težave, ki jih ni prosil rešiti.

Oboje izvira iz ljubezni in skrbi. A mladi športnik pri šestnajstih potrebuje nekaj tretjega: da ga nekdo vpraša, kako mu je, in zdrži odgovor, ne da bi ga takoj popravil. V družinski terapiji temu rečemo, da starši ostanejo v stiku, ne da bi prevzeli otrokovo stisko kot svojo — kar je tesno povezano z diferenciacijo. Če prepoznaš svoje odzive v kakšnem od tipov navezanosti, ti bo morda v pomoč zapis Tipi navezanosti: štirje vzorci, po katerih se učimo bližine — in kako prepoznaš svojega.

Telefonski klic (sestavljen, ne gre za resnično osebo)

Tako bi lahko zvenel večerni klic med mamo in sinom, ki je od septembra v akademiji v tujini.

»Kako je bilo danes?«
»Dobro. Trening, šola, trening.«
»Si igral za vikend?«
»Ne. Saj je vseeno.«
»Hočeš, da očka pokliče trenerja?«
»NE. Mama, prosim. Ne.«
(premor)
»Prav. Ne bo klical. Samo … zveniš utrujeno. Kako ti je, ne na treningu, ampak tako, zvečer?«
(dolg premor) »Tukaj nihče ne ve, kdo sem. Vsi vejo samo, na katerem mestu igram.«

V tem pogovoru je mama dvakrat skoraj zgrešila. Prvič, ko je vprašala o igri, drugič, ko je ponudila, da bo stvar rešil oče. Tretjič pa je vprašala nekaj drugega in zdržala tišino — in sin je povedal stavek, ki ga je nosil že tedne. To ni recept, ki vedno deluje. Je pa primer, kako lahko starši na daljavo naredijo prostor, v katerega mlad človek sam stopi, ko je pripravljen.

Kaj se zgodi doma, ko otrok odide

Ko mlad talent odide, se ne spremeni le njegovo življenje. Spremeni se cela družina. Mlajši brat ali sestra lahko čutita, da se je vsa pozornost preselila v drugo državo; pogovori pri mizi se vrtijo okoli tekem, ki jih ni videti na televiziji, in rezultatov, ki pridejo prek sporočil. Starša sta morda finančno in čustveno vložila v sanje, ki niso samo otrokove. Včasih se šele po odhodu pokaže, koliko je otrokov šport držal skupaj tudi njuno partnerstvo.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, na družino gledamo kot na sistem: sprememba pri enem članu prestavi vse druge. Odhod šestnajstletnika je za starše nekakšno zgodnje prazno gnezdo — o tem, kako se par znajde, ko otroci odidejo, sem pisala v zapisu Prazno gnezdo: ko otroci odidejo in ostaneta dva neznanca. Pri mladem športniku je ta izkušnja še bolj zapletena, ker je odhod hkrati veselje, ponos in izguba.

Pomembno je tudi, kaj si družina dovoli čutiti. Staršem je lahko nerodno priznati, da jim je hudo, ker »bi morali biti srečni«. Otroku je lahko nerodno priznati, da ga je strah, ker »so toliko vložili«. Ko nihče ne pove, kar čuti, vsi ostanejo sami. O tem, kaj šport pri otrocih pomeni za starše in kako se ljubezen zlahka zaplete z rezultatom, več v zapisu Mladi športniki in starši: pritisk, ki ga ne vidimo.

Ko pride »ne«

Večina mladih, ki odidejo v akademije, ne bo postala profesionalnih športnikov. To ni pesimizem, ampak narava piramide. Vsako leto se odloča, kdo ostane in kdo ne. Grant Brown in Paul Potrac sta v kvalitativni raziskavi z mladimi nogometaši, ki so jih v akademiji izločili, opisala, kako globoko jih je ta trenutek zamajal: izgubili niso le mesta v klubu, ampak odgovor na vprašanje, kdo so. Mnogi so opisovali sram, jezo in občutek, da so razočarali vse, ki so verjeli vanje.

Za mladega človeka, ki je pri šestnajstih zapustil dom, je vrnitev domov po izločitvi lahko posebej težka. Sošolci so šli naprej, prijateljstva so se ohladila, šola je drugačna. Okolica pa pogosto ne ve, kaj reči, in zato ne reče nič. Če se po vrnitvi najstnik zapre vase, se izogiba družbe, slabo spi ali je razdražljiv več tednov, je dobro vedeti, kaj opazovati — v tem ti lahko pomaga zapis Depresija pri najstniku: kako jo ločiš od običajnih nihanj.

Načrt B ni izdaja sanj. Je mreža pod vrvjo, po kateri mlad človek hodi — in zaradi nje hodi bolj pogumno.

Vaja: tedenski klic s tremi vprašanji

To vajo lahko starši in mlad športnik naredijo skupaj, enkrat na teden, v klicu, ki ni namenjen organizaciji, ampak stiku. Dogovorite se zanjo vnaprej, da ne bo videti kot zaslišanje.

1. Izberite stalen čas. En večer na teden, petnajst minut, ko nihče ne mudi drugam. Bolje kratko in redno kot dolgo in redko.
2. Prvo vprašanje ni o športu. »Kaj je bilo ta teden lepo?« Lahko je kosilo, sošolec, sprehod. Starš odgovori tudi sam — stik gre v obe smeri.
3. Drugo vprašanje je o tem, kar je bilo težko. »Kaj te je ta teden najbolj utrudilo?« Starš posluša in ne rešuje. Lahko reče le: »To zveni naporno. Hvala, da si mi povedal.«
4. Tretje vprašanje je o potrebi. »Bi rad, da kaj naredim, ali je dovolj, da veš, da vem?« Tako se mlad človek uči sam povedati, kaj potrebuje, starš pa ne prevzame pobude.
5. Zaključite s stavkom, ki ni odvisen od rezultata. Na primer: »Ponosen sem nate, ker si to, kar si — ne zaradi tekme.« Če se zdi neroden, ga povej po svoje, a povej.

Če mladi športnik nekaj tednov zapored ne zmore odgovoriti na prvo vprašanje, je to informacija, ki jo je dobro vzeti resno.

Razdalja v kilometrih se ne da skrajšati. Razdaljo v odnosu pa lahko skrajšata že dva človeka, ki si enkrat na teden povesta, kako jima je v resnici.

Kje to ne velja — in kdaj je pravi naslov nekdo drug

Ne vsak mlad športnik, ki odide od doma, trpi. Mnogi ob tem zrastejo, najdejo prijatelje za vse življenje in se naučijo samostojnosti, ki jim pozneje zelo koristi. Ta zapis ne želi odhoda prikazati kot napake. Želi le, da bi bila stiska, kadar je, vidna. Nekaj meja:

• Za zmogljivost in pritisk tekmovanja je pravi naslov športni psiholog, ki ga marsikatera akademija ima. Jaz nisem športna psihologinja.
• Za telo in razpoloženje — hujšanje, motnje spanja, poškodbe, ki se ne celijo, dolgotrajna potrtost — je prvi naslov zdravnik, po potrebi psihiater. V tujini je to klubski ali tamkajšnji zdravnik.
• Ko gre za nasilje ali zlorabo, ne čakaj. V Sloveniji je SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, policija 113, v nujnih primerih 112. Mladi lahko pokličejo tudi TOM telefon za otroke in mladostnike na 116 111. V tujini se obrni na tamkajšnjo policijo in na zaupno osebo v klubu.
• Ko se pojavijo samomorilne misli, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan).

Še nekaj praktičnega: srečanja pri meni potekajo v živo v Ljubljani. Za mladega športnika, ki živi v tujini, je zato pogosto bolje poiskati pomoč tam, kjer živi. Starši, ki ostanejo doma, pa lahko pridejo sami ali skupaj — v družinski terapiji se marsikaj premakne tudi takrat, ko eden od članov ni v sobi. Kako družinska terapija pomaga, ko najstnik utihne, sem opisala v zapisu Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Kaj lahko prinese terapija

Pri mladem športniku, ki je odšel od doma, se terapija redko vrti okoli športa. Vrti se okoli vprašanj, ki jih šport le zaostri: Kdo sem, ko nisem v dresu? Komu lahko povem, da mi je težko? Kaj dolgujem staršem, ki so toliko vložili? Kaj, če ne uspem?

Pri starših se pogosto pokaže druga plast: strah, da sta otroka izgubila prezgodaj; občutek krivde, ker sta ga pustila oditi ali ker sta ga spodbujala; vprašanje, kaj zdaj s časom in energijo, ki sta ju vlagala v vožnje, treninge in tekme. Ločitvena tesnoba ni le otroška stvar — kratko razlago separacijske tesnobe najdeš v bazi znanja. Ko starši najdejo prostor za svoje skrbi, jih manj prelivajo v telefonske klice z otrokom. In to je morda največ, kar lahko naredijo zanj.

Kaj si zapomni

• Mlad športnik, ki pri šestnajstih odide od doma, gre hkrati skozi razvojni in življenjski prehod — to je veliko tudi za zrelega najstnika.
• Domotožje je pogosto in ni znak šibkosti; nevarno postane, ko ostane skrivnost.
• Akademija lahko zelo skrbi zate, a ni družina: njena naklonjenost je vezana na uspeh, družinska ne sme biti.
• Starši na daljavo pomagajo največ, ko so varna baza — dosegljivi, zdržijo odgovor in ne rešujejo namesto otroka.
• Za formo je pravi naslov športni psiholog, za telo zdravnik, ob nasilju policija; terapija je za človeka in družino, ki se ob vsem tem spreminjata.