Ko pride vse hkrati: kopičenje izgub in kako preživeti takšno obdobje

»Mislila sem, da sem močna. Potem je v enem letu umrl oče, podjetje je zaprlo oddelek, hči se je odselila v tujino in pes je zbolel. Ko je poginil pes, sem jokala tri dni. Zaradi psa. Kaj je narobe z mano?«

Ta stavek, v takšni ali drugačni obliki, slišim pogosteje, kot bi pričakovala. Človek pride z občutkom, da se je »sesul zaradi malenkosti«. Ko skupaj pogledava zadnje leto ali dve, se pokaže, da malenkost ni bila malenkost, ampak zadnja v dolgi vrsti. Ni šlo za psa. Šlo je za vse, kar se je nabralo prej in za kar ni bilo nikoli časa.

Temu pravimo kopičenje izgub. Ne gre za posebno diagnozo, ampak za zelo človeško izkušnjo: izgube ne pridejo vedno lepo ena za drugo, z dovolj presledka, da bi vsako predelal. Včasih pridejo v gručah. In takrat ne veljajo ista pravila kot pri eni sami izgubi.

Ko ena izguba pokrije drugo

Ameriški psiholog Robert Kastenbaum je konec šestdesetih let opisal pojav, ki ga je imenoval bereavement overload — preobremenjenost z žalovanjem. Opazil ga je pri starejših ljudeh, ki v kratkem času izgubijo partnerja, prijatelje, zdravje in samostojnost. Ugotovil je nekaj, kar se danes zdi skoraj samoumevno: ko izgube pridejo prehitro ena za drugo, človek ne more žalovati za vsako posebej. Preden se je sploh zavedel prve, ga že zadane druga. Žalovanje se zatakne, otopi ali se pokaže kje drugje — v telesu, v razdražljivosti, v nenadnem joku ob nečem, kar se zdi nepomembno.

Kastenbaum je pisal o starosti, a danes vemo, da se isto zgodi v vsakem obdobju življenja. Pri tridesetih se lahko hkrati zgodi razhod, selitev in izguba službe. Pri petdesetih bolezen staršev, odhod otrok in sprememba v telesu. Vsaka od teh izgub bi bila sama po sebi obvladljiva. Skupaj pa ustvarijo težo, ki je večja od vsote posameznih delov.

Pomembno je tudi, da se med izgube štejejo stvari, ki jih okolica ne prepozna kot izgube. O tem sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: izguba službe, splav, prekinjeno prijateljstvo, konec nekega načrta. Ko se takšne izgube nalagajo, je človeku še teže, ker nima niti besede za to, kar ga teži. »Saj ni nihče umrl,« si reče. Pa vendar je nekaj odšlo.

Kaj o tem pove raziskovanje stresa

Psihiatra Thomas Holmes in Richard Rahe sta leta 1967 objavila lestvico, ki je postala ena najbolj znanih v psihologiji stresa. Življenjskim dogodkom sta pripisala točke glede na to, koliko prilagajanja zahtevajo. Smrt partnerja je dobila 100 točk, ločitev 73, smrt bližnjega družinskega člana 63, izguba službe 47. V nadaljnjih raziskavah se je pokazalo, da imajo ljudje, ki v enem letu naberejo veliko točk, večjo verjetnost, da v naslednjem obdobju zbolijo.

Lestvica je stara in ima svoje omejitve — ne upošteva, kako dogodek doživi posameznik, in nekatere postavke so danes nenavadne. A njeno osnovno sporočilo ostaja: obremenitve se seštevajo. Telo ne loči med »veliko« in »majhno« izgubo tako, kot bi si mi želeli. Šteje skupna količina prilagajanja, ki jo mora opraviti v določenem času.

Psiholog Stevan Hobfoll je to razmišljanje razvil naprej v teoriji ohranjanja virov. Po njegovem stres najbolj boli, ko izgubimo nekaj, kar smo imeli — čas, denar, odnose, zdravje, občutek nadzora. In izgube imajo navado, da vodijo v nove izgube. Kdor izgubi službo, lahko izgubi še denar, rutino in stike s sodelavci. Kdor izgubi partnerja, lahko izgubi tudi prijatelje, ki so bili »skupni«. Hobfoll temu pravi spirala izgub. Ko je človek v njej, ima vedno manj virov, s katerimi bi se zoperstavil naslednjemu udarcu.

Kaj se dogaja v telesu

Nevroendokrinolog Bruce McEwen je uvedel pojem alostatska obremenitev. Z njim je opisal ceno, ki jo telo plača, ko se mora predolgo in prepogosto prilagajati stresu. Kratkotrajen stres je koristen: srce hitreje bije, mišice so pripravljene, pozornost je izostrena. Ko pa sistem nikoli ne dobi priložnosti, da bi se vrnil v mirovanje, začne obraba. Spanec postane plitek, imunski sistem slabši, prebava se upočasni ali zbezlja, krvni tlak ostaja višji.

Pri kopičenju izgub je to zelo konkretno. Ljudje opisujejo, da so v takšnem obdobju večkrat prehlajeni, da jih boli hrbet, da se zbujajo ob treh zjutraj z razbijanjem srca. O tem, kako žalovanje vpliva na telo, sem pisala podrobneje v zapisu Žalovanje in telo: zakaj po izgubi pogosteje zbolimo. V bazi znanja pa najdeš kratko razlago, kaj je kronični stres in zakaj ga telo ne prenaša v nedogled.

Pomembno se mi zdi povedati: telesni znaki niso dokaz, da si »šibek«. So dokaz, da tvoje telo dela točno to, za kar je ustvarjeno — skuša preživeti. Le da je ta sistem narejen za kratke napore, ne za leto dni neprekinjenega boja.

Zakaj se zdi, da »ne čutiš ničesar«

Eden najbolj zmedenih občutkov pri kopičenju izgub je otopelost. Ljudje pričakujejo, da bodo ob toliko izgubah ves čas jokali. Namesto tega opazijo, da ne čutijo skoraj nič. Na pogrebu so bili mirni, ob novici o odpovedi so samo prikimali, ob selitvi so pakirali škatle kot stroj.

To ni hladnost. Psiha ima svoje varovalke. Ko je čustev preveč, jih začasno izklopi, da lahko človek še naprej deluje — skrbi za otroke, hodi v službo, ureja papirje. V bazi znanja je ta mehanizem opisan pod pojmom okno tolerance: dokler smo znotraj okna, čutimo in hkrati razmišljamo. Ko nas preplavi, gremo bodisi v preburno vznemirjenost bodisi v otopelost.

Težava nastane, ko se varovalka ne izklopi več. Čustva, ki so bila odložena, ostanejo nekje shranjena. In potem pride pes. Ali pa film, pesem, nepomembna pripomba sodelavca. In vse, kar je bilo zaklenjeno, pride ven naenkrat. Zato se ljudem zdi, da reagirajo pretirano. V resnici reagirajo na vse hkrati.

Sistemski pogled: družina kot posoda

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, izgub nikoli ne gledamo le kot zasebne izkušnje posameznika. Družina je kot posoda, ki nosi skupno breme. Ko umre stari oče, ne žaluje le njegova hči, ampak se spremeni vsa družinska ureditev: kdo zdaj kliče na praznike, kdo skrbi za staro mamo, kdo je postal »najstarejši«.

Pri kopičenju izgub se posoda hitro napolni. Vsi so preobremenjeni in nihče nima moči, da bi tolažil drugega. Partnerja, ki bi se v mirnejših časih opirala drug na drugega, se začneta oddaljevati, ker ima vsak dovolj s sabo. Otroci zaznajo napetost in se umaknejo ali pa začnejo »delati težave«, kar je pogosto njihov način, da izrazijo isto stisko. Christian Gostečnik piše, da se neizraženi občutki v družini ne izgubijo, ampak se prenesejo — na odnose, na otroke, včasih na naslednjo generacijo.

To ne pomeni, da je družina kriva. Pomeni le, da je pri veliki obremenitvi koristno pogledati širše: ne le, kako sem jaz, ampak tudi, kako smo mi. Včasih je največja pomoč že to, da v družini nekdo izreče: »Letos nam je bilo res hudo. Vsem.«

(Pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo.)
»Ne vem, zakaj se mi to dogaja. Saj sem preživela očetovo smrt, zdaj pa ne morem iz postelje, ker se je pokvaril avto.«
»Kaj vse se je zgodilo od očetove smrti?«
»No … preselila sem se, ker sem prodala njegovo stanovanje. Mama je prišla živet k nam. Potem je bila tista reorganizacija v službi. In zdaj še avto.«
»Ko to naštejete na glas — kako se sliši?«
»… Kot da bi kdo drug pripovedoval o nekom, ki ima zelo težko leto.«

Kako preživeti takšno obdobje

Ko se izgube nabirajo, je najpomembnejši cilj preprost: preživeti. Ne rasti, ne iskati smisla, ne »predelati« vsega. Ti cilji pridejo pozneje. Najprej je treba zmanjšati obremenitev, kolikor je le mogoče. Tu je nekaj stvari, ki po raziskavah in izkušnjah pomagajo.

Zavestno nihanje. Margaret Stroebe in Henk Schut sta opisala model dvojnega procesa žalovanja. Po njem se zdravo žalovanje giblje med dvema poloma: med časom, ko se ukvarjamo z izgubo (jočemo, se spominjamo, čutimo), in časom, ko se ukvarjamo z življenjem (opravki, nove vloge, oddih od žalosti). Obe smeri sta potrebni. Pri kopičenju izgub je še posebej pomembno, da si dovoliš tudi oddih — ne kot beg, ampak kot del okrevanja.

Najprej telo. Spanec, hrana, gibanje, svetloba. Zveni banalno, a pri alostatski obremenitvi so to prve stvari, ki odpadejo, in prve, ki telesu povedo, da je nevarnost minila.

Manj odločitev. Če je le mogoče, preloži večje odločitve — selitev, prodajo, menjavo službe. Ne zato, ker bi bile napačne, ampak ker vsaka nova sprememba prinese novo prilagajanje.

Pomoč drugih, konkretno. Ljudje pogosto rečejo »javi, če kaj rabiš«. Pri preobremenjenosti nimaš moči, da bi se javil. Pomaga, če sam poveš konkretno prošnjo: »Bi lahko v četrtek pripeljal otroke iz šole?«

Vaja: popis izgub zadnjih dveh let

Ko se izgube nabirajo, pogosto ne vidimo, koliko jih je. Vsaka posebej se zdi premajhna, da bi ji dali prostor. Ta vaja traja približno dvajset minut. Naredi jo v miru, ko te nihče ne bo motil.

1. Vzemi list papirja in nariši časovno črto zadnjih dveh let. Na levi je začetek, na desni danes.
2. Vpiši vse, kar se je spremenilo ali odšlo. Ne le smrti in razhode, ampak tudi selitve, bolezni, izgubo službe, odhod otrok, konec prijateljstva, spremembe v telesu, opuščene načrte. Ne presojaj, ali je »dovolj velika«. Če ti je prišla na misel, sodi na list.
3. Ob vsako izgubo napiši eno besedo za to, kar si takrat čutil — ali »nič«, če se ne spomniš ničesar. Tudi »nič« je pomemben podatek.
4. Poglej list od daleč. Vprašaj se: če bi to časovno črto prinesel prijatelj, kaj bi mu rekel? Ali bi mu rekel, da pretirava?
5. Izberi eno izgubo, za katero čutiš, da ji nisi dal prostora, in ji ta teden nameni nekaj minut — sprehod, pismo, obisk kraja, pogovor z nekom, ki je to poznal.

Če te vaja preplavi, se ustavi. Ni ti je treba narediti naenkrat. Tudi samo prvi dve točki ti lahko pokažeta nekaj, česar prej nisi videl.

Mnogi ljudje ob tej vaji prvič vidijo, da njihova utrujenost ni lenoba in da njihov jok ni histerija. Je razumljiv odziv na veliko izgub v kratkem času. Že to spoznanje lahko zmanjša del bremena — tistega, ki ga nalaga sram.

Kje ta pogled ne zadošča

Pojem kopičenja izgub je uporaben, ker pomaga razumeti. A ima tudi svoje meje in pošteno je, da jih povem.

Prvič, ni vsaka močna reakcija posledica nakopičenih izgub. Včasih je ena sama izguba dovolj velika, da te podre — in nima smisla iskati »skritega kopičenja«, ko je bolečina preprosto sorazmerna z izgubo. Smrt otroka ali partnerja ne potrebuje dodatne razlage.

Drugič, seštevanje ni linearno. Lestvice stresa so v povprečju napovedovale težave, a mnogi ljudje z visokimi točkami ostanejo zdravi. Raziskave Georgea Bonanna kažejo, da je odpornost po izgubi pogostejša, kot smo dolgo mislili. Ni nujno, da se boš zlomil, samo ker se je nabralo veliko.

Tretjič, včasih za težavo ni kriva količina izgub, ampak nekaj drugega. Depresija, ki se razvija že dlje, nepredelana travma iz otroštva, zdravstvena težava, kot je motnja ščitnice. Če se dolgo ne počutiš bolje, je smiselno, da te pregleda tudi zdravnik. O tem, kdaj je čas za strokovno pomoč, sem pisala v zapisu Kdaj izguba potrebuje strokovno pomoč.

Kdaj poiskati pomoč

Večina ljudi se iz obdobja kopičenja izgub izvleče sama, z oporo bližnjih in s časom. Strokovna pomoč je smiselna, ko:

• več tednov ne moreš spati, jesti ali opravljati osnovnih obveznosti;
• se otopelost ne umakne niti po tem, ko se okoliščine umirijo;
• opažaš, da več piješ, ješ ali se zatekaš k čemur koli, kar te omrtviči;
• se ti zdi, da nima smisla več živeti.

Če razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19.00 in 7.00), Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur) ali v nujnem primeru 112.

Za razliko med žalovanjem in depresijo si lahko prebereš tudi zapis Žalost niso samo solze, kratko razlago žalovanja pa najdeš v bazi znanja.

Kaj si zapomni

• Izgube se seštevajo. Ko pridejo prehitro ena za drugo, ni časa, da bi za vsako žaloval.
• Močna reakcija na »malenkost« je pogosto reakcija na vse, kar se je nabralo prej.
• Telo nosi del bremena — utrujenost, bolezni in nespečnost so pogosti spremljevalci takšnega obdobja.
• Prvi cilj je preživeti: poskrbeti za telo, zmanjšati odločitve, prositi za konkretno pomoč.
• Če se stiska ne umakne ali se pojavijo misli na smrt, poišči pomoč — tega ti ni treba nositi sam.