Ko umre partner: kdo si zdaj brez njega

»Zdravnica mi je povedala izvid in prva misel je bila: moram povedati Marku. Pa je Marko že osem mesecev mrtev. In takrat sem se usedla na hodnik, ker nisem vedela, komu naj to sploh povem.«

Ko umre partner, ljudje večinoma pričakujejo žalost. Žalost pride. Ampak stvar, ki jih ujame nepripravljene, pogosto ni žalost. Je to, da nenadoma ne vedo, kam s tem, kar se jim čez dan zgodi.

Partner je namreč redko samo partner. Je tudi tisti, ki mu poveš izvid. Tisti, s katerim se ob desetih zvečer pomeniš, kaj je bilo v službi. Tisti, ki edini ve, zakaj se ti smeješ ob določeni pesmi. Ko odide, ne ostane ena praznina, ampak dvajset majhnih, ki se odpirajo ob različnih urah.

Poleg človeka odide tudi vloga

Ena prvih vaj, ki jih naredim s človekom po izgubi partnerja, je preprosta: naštejeva, kaj vse je ta človek v vsakdanu opravljal. Ne v smislu gospodinjstva, čeprav se tudi to pokaže. V smislu vlog.

Skoraj vedno se seznam raztegne prek pol strani. Sogovornik. Spomin — ker je edini vedel, kje sta bila poleti pred dvajsetimi leti. Regulator: tisti, ki te je s stavkom pomiril, ko si se razburil. Priča: nekdo, ki je videl tvoje življenje in ga je bilo mogoče poklicati za pričo. Praktični partner: kdo je vedel, kdaj gre avto na servis in kako se prijavi na e-davke.

In ko seznam pogledava skupaj, se skoraj vsakomur zjasni, zakaj je tako izčrpan. Ne žaluje za enim odnosom. Prerazporeja dvajset funkcij naenkrat, večino brez vsakršne priprave.

»Midva« ni bila samo beseda

V dolgi zvezi se podoba o sebi delno naslanja na drugega. To ni romantična ideja, ampak precej dobro opisan pojav: partnerja si postopoma delita spomine, navade, mnenja in celo to, česa jima ni treba pomniti, ker to pomni drugi.

Zato po smrti partnerja marsikdo opiše nekaj, kar zveni čudno, dokler ne pomisliš na to: ne vem več, kakšen človek sem. Ne gre za zmedo v pravem pomenu. Gre za to, da so bili odgovori na vprašanja o sebi dolga leta sestavljeni v dvoje.

V raziskavah se temu reče jasnost samopodobe in pri žalujočih po partnerju se pokaže, da je nižja jasnost povezana z izrazitejšim in trdovratnejšim žalovanjem. Model, ki ga je razvila skupina okoli Fiony Maccallum in Richarda Bryanta, gre še korak dlje: predlaga, da je jedro težjega poteka žalovanja prav to, da se samopodoba ni mogla preurediti — človek še vedno deluje po zemljevidu, na katerem je drugi živ.

To je pomembno, ker premakne vprašanje. Ne gre za to, ali si dovolj žaloval, ampak za to, ali si dobil priložnost sestaviti podobo o sebi, v kateri je on mrtev in ti še vedno nekdo.

V praksi se to pokaže na drobnih mestih. Človek ne ve, ali gre še vedno na tisto novoletno kosilo, ker je bilo to njegovo kosilo. Ne ve, ali je še vedno tisti, ki popravi omaro, ker je bil to njun dogovor. Ne ve niti tega, ali sme še naprej reči »najin« za stanovanje. Vsako od teh vprašanj je majhno, skupaj pa so cel dan.

Drugi val: praktično življenje

Prvi tedni so pogosto polni ljudi in opravkov. Potem se hiša izprazni in začne se tisto, kar ljudje redko omenjajo: prepisi, banka, zavarovalnica, geslo za elektronsko pošto, ki ga nihče ne ve.

Ta del ni le administracija. Vsaka od teh nalog je majhno soočenje z dejstvom. Ko na obrazcu obkrožiš »vdova«, se to prebere drugače kot vse tolažbe skupaj.

Poleg tega se marsikdo prvič v življenju znajde pred področjem, ki ga ni nikoli pokrival. Če je eden vodil finance in drugi odnose s sorodstvom, se zdaj oba dela znajdeta pri istem človeku, ki je hkrati najbolj izčrpan. Zato pri tem pogosto svetujem preprosto: kar ni nujno v tem mesecu, ni nujno.

Samota ni isto kot osamljenost

Ljudje po izgubi partnerja pogosto opisujejo dve različni stvari z isto besedo. Prva je tišina v stanovanju — nihče ne pride ob pol sedmih, nihče ne vpraša, kaj bo za večerjo. Druga je občutek, da te nihče ne pozna.

Za prvo pomaga struktura: dogovori, obveznosti, gibanje, telefon ob določeni uri. Za drugo struktura ne naredi nič. Za drugo je potreben nekdo, ki mu je mogoče povedati več kot poročilo o dnevu.

Če se ti to dvoje meša, je vredno preveriti, kaj od tega dejansko manjka. Marsikdo si namreč napolni koledar do konca in se počuti še bolj sam, ker je vse to okoli njega in nič v njem.

Posebej trmasta je nočna različica. Podnevi se da biti med ljudmi, zvečer pa se v stanovanju pojavi ura, ki je bila prej njuna — večerja, poročila, pogovor pred spanjem. Marsikdo mi pove, da je prav ta ura tista, ki jo najtežje prenese, in da se ji poskuša izogniti tako, da gre spat prezgodaj ali pa se zamoti do dveh zjutraj. Oboje se maščuje. Bolj se obnese, da se za tisto uro nekaj namenoma pripravi: klic, sprehod, radio, karkoli, kar ni samo praznina in ni beg.

Kaj se zgodi z družbo okoli para

Skoraj vsak vdovec ali vdova prej ali slej pove isto opažanje: povabila so ponehala. Ne takoj — v prvih tednih jih je celo preveč. Ponehajo čez nekaj mesecev.

Razlogov je več in večina ni zlobnih. Družba parov je organizirana v parih. Ljudje se bojijo, da bodo z vabilom prizadeli. Nekateri se bojijo tudi tega, kar vidijo, ko te pogledajo: da se to lahko zgodi njim.

Raziskave o družbenem življenju po vdovstvu kažejo, da se sodelovanje v nekaterih oblikah druženja res zmanjša, v drugih pa poveča — zlasti pri stikih s sorodniki in prijatelji zunaj parov. Praktični sklep iz sobe: prvo leto pogosto zahteva, da vabila napišeš ti. To je nepošteno in hkrati deluje.

Ko zveza ni bila preprosta

Zdaj o nečem, kar se v javnih pripovedih o vdovstvu skoraj ne pojavi. Ni vsaka zveza, ki se konča s smrtjo, dobra zveza.

Ljudje, ki so izgubili partnerja, s katerim so imeli hude spore, ali partnerja, ki je pil, ali partnerja, s katerim so ravno razmišljali o ločitvi, so pogosto v najbolj nemogočem položaju. Okolica namreč pripoveduje o velikem paru, oni pa nosijo mešanico žalosti, jeze in olajšanja, ki je ne morejo povedati nikomur.

Sem sodi tudi položaj ljudi, katerih zveza ni bila uradna ali ni bila znana — dolgoletni partnerji brez papirja, istospolni pari v okoljih, kjer se o tem ni govorilo, ljudje iz zvez, ki jih družina ni sprejela. Izguba je enaka, pravice do njenega izražanja pa pogosto ni: v službi ne dobiš dopusta, na pogrebu sediš v tretji vrsti, sorodstvo o tebi govori kot o »prijatelju«. Edino, kar tu res pomaga, je vsaj en prostor, kjer se izguba imenuje s pravim imenom.

Za to ni bližnjice. Kar pomaga, je prostor, kjer je mogoče na glas povedati vse tri stvari hkrati, ne da bi se katera od njih morala umakniti. Žalost ne postane manjša, če priznaš jezo. Pogosto postane celo prvič dostopna.

Kje ta zapis ne velja

Zdaj obvezni protiutež, sicer bi bila slika napačna.

Prvič: ni res, da izguba partnerja vsakogar razgradi. Longitudinalne raziskave, ki so ljudi spremljale še pred izgubo, so pokazale, da precejšen del vdov in vdovcev kaže razmeroma stabilen potek — brez dolgotrajnega zloma in brez posebne pomoči. To ni znak hladnosti in ni potlačitev; večkrat je bila prav to najpogostejša pot.

Drugič: vprašanje »kdo sem zdaj« ni obvezno. Marsikdo po izgubi ne doživi krize identitete, ampak predvsem praznino v vsakdanu. Če tebi tega ni, to ne pomeni, da nekaj skrivaš.

Tretjič: nekateri po izgubi opišejo tudi razširitev — stvari, ki jih zdaj počnejo in jih prej niso. To ni izdaja umrlega in ni dokaz, da je bilo v zvezi kaj narobe. Oboje je lahko res hkrati.

In četrtič, kar velja tudi za druge moje zapise o izgubi: nobenega roka ni. Če po dveh letih še vedno ni tako, kot bi po pričakovanjih okolice moralo biti, to samo po sebi ne pomeni ničesar. O tem, zakaj žalost ni stanje, ki bi ga bilo treba odpraviti, sem pisala v zapisu o žalosti kot procesu.

Kako se podoba o sebi sestavi nazaj

Ne z odločitvijo. Videla sem že marsikoga, ki si je pol leta po izgubi zadal, da bo »začel novo poglavje«, in se čez tri mesece počutil še slabše, ker novo poglavje ni prijelo.

Kar dejansko deluje, so majhni poskusi. En nov košček na teden: kavarna, v katero prej nista hodila, sprehod ob drugi uri, tečaj, ki bi ga on imel za nesmiselnega. Ne zato, da bi ga nadomestil. Zato, da si nabereš izkušenj, iz katerih se sestavi podoba človeka, ki lahko obstaja tudi zdaj.

Drugo, kar pomaga, je govoriti o njem in ne le o izgubi. Pripovedovanje o umrlem ohranja vez v obliki, ki ne zahteva njegove prisotnosti — in prav ta vez je za mnoge tisto, kar omogoči, da gredo naprej, ne tisto, kar jih zadržuje.

In tretje: spanje. Po izgubi partnerja se skoraj vedno podre, in ko je podrto, je vse drugo težje. O tem, kaj se ponoči dogaja z živčnim sistemom, sem pisala v zapisu o nespečnosti in živčnem sistemu.

Kdaj se je vredno oglasiti

Kadar se stvari ne premikajo ali se slabšajo: če se mesece izogibaš vsemu, kar te spomni nanj, ali nasprotno, če ne moreš početi nič drugega kot to; če ne moreš v spalnico; če pitje narašča; če se pojavi misel, da nima smisla nadaljevati.

Prav tako je smiselno priti, ko je odnos ostal nerazrešen ali ko okolica pritiska, naj bi bil že dlje. Če iščeš, komu bi se javil, sem o merilih pisala v zapisu o izbiri terapevta.

Kaj si zapomni

Ko umre partner, se ne izprazni eno mesto, ampak dvajset — in izčrpanost, ki ji sledi, ni šibkost, ampak posledica tega, da se vse te vloge prerazporejajo hkrati.

Vprašanje »kdo sem zdaj« ni znak, da nekaj ni v redu s tabo. Je posledica tega, da je bila podoba o sebi dolga leta sestavljena v dvoje. Nazaj se sestavi po koščkih, iz izkušenj, ne z odločitvijo in ne po urniku.

In če ti kdo reče, da bi moral biti po enem letu drugje: eno leto je datum v koledarju, ne merilo. Merilo je, ali se je tvoje življenje spet začelo širiti — počasi, neenakomerno in z vsem, kar si nosil s sabo.