Krivda po izgubi: »lahko bi naredil več«

»Klicala me je v torek. Rekla je, da je utrujena, in jaz sem rekla, da se slišiva čez vikend. V petek je ni bilo več. Lahko bi šla. Bila sem dvajset minut stran.«

Ta stavek pride skoraj vedno. Ne v prvem srečanju — v prvem se govori o pogrebu, o organizaciji, o tem, kdo je kaj rekel na parkirišču pred kapelo. Krivda pride pozneje, ko se zunanji hrup poleže in ostane tišina, v kateri človek začne premlevati zadnji teden. In takrat se skoraj vsakomur postavi ista misel: lahko bi naredil več.

Zanimivo pri tem je, da se ta misel skoraj nikoli ne pojavi tam, kjer bi jo pričakoval. Ne pride k tistim, ki so res naredili malo. Pride k hčeram, ki so tri leta hodile v bolnišnico vsak dan. K sinovom, ki so plačali vse, kar je bilo treba plačati. K partnerjem, ki so noč in dan skrbeli za nekoga in se en sam večer odpeljali na kavo s prijateljem. Krivda po izgubi se najraje naseli tam, kjer je bilo največ ljubezni.

Kaj v resnici pomeni »lahko bi naredil več«

Ko človek to reče, zveni kot ugotovitev o preteklosti. V resnici je to stavek o sedanjosti. Pomeni: ne prenesem misli, da se je to zgodilo in da jaz pri tem nisem imel nobene besede.

Pomisli, kako je stavek sestavljen. Predpostavlja, da je obstajala pot, po kateri bi se dalo iti drugam. Da si to pot imel na voljo. Da si jo lahko videl. In da si se — vede ali iz malomarnosti — odločil zanjo ne stopiti. Vse tri predpostavke so skoraj vedno napačne, a jih človek ne preverja, ker mu stavek nekaj daje.

Daje mu občutek, da svet ni popolnoma naključen. Da smrt bližnjega ni prišla iz nič, ampak da je bila nekje ročica, ki bi jo bilo treba potegniti. To je grozljiva misel, a je manj grozljiva od druge možnosti: da so ljudje, ki jih imamo najraje, lahko od nas vzeti brez vsakega opozorila in brez vsake naše krivde, in da se to lahko ponovi jutri.

Krivda kot obramba pred nemočjo

V terapevtski sobi krivdo skoraj vedno obravnavam kot nadomestek za nekaj, kar je težje čutiti. Za nemoč. Krivda je aktivna: če sem jaz kriv, sem bil vsaj udeležen, vsaj v igri, vsaj nekdo, ki bi lahko vplival. Nemoč pa ne ponuja ničesar. Nemoč je gol občutek, da si stal ob strani, medtem ko se je dogajalo najhujše, in da tvoja prisotnost ni ničesar premaknila.

Zato ljudje krivde pogosto ne izpustijo, tudi ko jim dokažeš, da je ni. Prijatelji povedo vse pametne argumente — zdravnica je rekla, da se ni dalo, bolezen je bila prehuda, nihče ni mogel vedeti — in vse to je res, in nič od tega ne pomaga. Ne pomaga, ker argumenti napadajo napačno tarčo. Krivda ni logična napaka, ki jo je treba popraviti. Je zaščitna konstrukcija, ki jo je treba razumeti, preden jo je smiselno rahljati.

Pamet za nazaj ni pamet, ki si jo imel

Obstaja dobro raziskana pristranskost, ki se ji reče hindsight bias — pristranskost pogleda za nazaj. Ko izid poznamo, se nam zdi, da je bil ves čas predvidljiv. Poskusi to merijo že od sedemdesetih let: ljudem daš opis situacije in jih vprašaš, kako verjeten je določen razplet. Tisti, ki izid poznajo, ga ocenijo kot bistveno bolj verjetnega kot tisti, ki ga ne poznajo — čeprav imajo v rokah iste podatke.

Pri žalovanju to ni akademska podrobnost, ampak jedro problema. Ko sediš in premlevaš torek, ne premlevaš torka. Premlevaš torek, gledan skozi petek. Utrujenost v maminem glasu, ki je bila takrat ena od stotih utrujenosti tistega leta, je zdaj znak. Zdaj sveti. Takrat ni svetila nič bolj kot vse drugo.

Zato je vprašanje, ki ga v sobi postavljam najpogosteje, tole: kaj si točno imel v rokah tisti dan — ne kaj veš zdaj. Skoraj vedno se pokaže, da je bila odločitev takrat razumna. Pogosto celo edina razumna.

Krivda ima več obrazov

Ni ena sama. V praksi jih razločim vsaj pet in vsaka potrebuje drugačen pogovor.

Prva je krivda zaradi opustitve — nisem klical, nisem šel, nisem vztrajal. Druga je krivda preživelega: zakaj on in ne jaz, kar se pojavi zlasti po nesrečah in po izgubi vrstnika. Tretja je krivda zaradi olajšanja: ko se je dolgo umiranje končalo in si prvič po dveh letih spal vso noč. Četrta je krivda zaradi odnosa, ki ni bil dober — zdaj ga ni več mogoče popraviti in ostaneš z vsem, kar ni bilo rečeno. Peta je krivda zaradi odločitev v zdravstvu: podpisal si privolitev, izbral eno možnost namesto druge, pristal na to, da se zdravljenje ustavi.

Zadnja je najtežja, ker se je najmanj da odpraviti z argumenti. Človek je res odločal. Le da je odločal z znanjem, ki ga je imel takrat, pod pritiskom, v nekaj minutah, pogosto ob postelji.

Olajšanje, ki ga nihče ne prizna na glas

Poseben razdelek si zasluži olajšanje. Ko nekdo dolgo umira — pri demenci, pri raku, po možganski kapi —, svojci pogosto ob smrti občutijo tudi olajšanje. To je normalno in pričakovano. Vseeno pa je to občutek, ki ga skoraj nihče ne pove na glas, ker se mu zdi, da bi s tem priznal, da si je smrt želel.

Ni si je. Želel si je konec trpljenja — svojega in njegovega. To sta dve različni stvari, ki ju ima nega ob bolniški postelji navado zliti v eno. O tem, kaj se z izčrpanostjo dogaja med dolgotrajno nego, sem pisala tudi v zapisu o znakih izgorelosti.

Kaj o krivdi po izgubi pravijo raziskave

Krivda je v raziskavah žalovanja dolgo veljala za postranski pojav. Zadnje desetletje kaže drugače. Pregledi ugotavljajo, da je krivda med najpogostejšimi doživljanji po izgubi in da je povezana s težjim potekom žalovanja — zlasti takrat, ko gre za samoobtoževanje in ne le za obžalovanje.

Ta razlika je pomembna. Nizozemska raziskovalna skupina je pri več sto žalujočih ločila obžalovanje (škoda, da nisem šel) od samoobtoževanja (jaz sem kriv, da je umrl). Obžalovanje se s časom umirja in ne napoveduje težav. Samoobtoževanje pa je bilo tisto, ki je vztrajalo in se povezovalo z izrazitejšimi težavami. Prav samoobtoževanje je tudi eno od negativnih prepričanj, ki jih terapije za zapleteno žalovanje naslavljajo neposredno.

Skratka: ni problem, da po izgubi kaj obžaluješ. Obžaluje skoraj vsak. Problem nastane, ko se obžalovanje spremeni v obtožbo in ko se ta obtožba vrti v krogu, ki nima izhoda. O tem krogu sem podrobneje pisala v zapisu o premlevanju misli.

Kje krivda ni le konstrukcija

Zdaj pa razdelek, ki ga ta zapis potrebuje, sicer bi bil laž. Ni vsa krivda po izgubi neutemeljena.

Včasih je človek res nekaj naredil ali opustil. Bil je odsoten leta, ker mu je bilo lažje. Zadnji pogovor je bil oster in ni ga popravil, čeprav je imel čas. Pil je in ni šel na sestanek, na katerem bi lahko kaj spremenil. Zamahnil je z roko ob simptomu, ki ga je nekdo večkrat omenil.

V teh primerih je najslabše, kar lahko terapevt naredi, to, da človeka prepričuje, da ni kriv. To ni tolažba, ampak razvrednotenje njegove presoje — in človek to takoj začuti. Kar se pri utemeljeni krivdi da narediti, je drugo: priznati jo, jo natančno omejiti (kriv si za tisto, kar si res naredil, ne za smrt) in poiskati obliko popravila. Popravilo pri mrtvem človeku ne more biti opravičilo njemu. Lahko pa je pismo, ki ga ne pošlješ. Lahko je pogovor s tistim, ki je še živ in do katerega si podoben. Lahko je konkretno dejanje v njegovem imenu.

Ta razmejitev med krivdo, ki nekaj popravi, in krivdo, ki samo grize, je jedro zapisa o zdravi in strupeni krivdi. Pri žalovanju velja enako, le da je vložek večji.

Kaj v praksi pomaga

Najprej: krivde ne poskušaj pregovoriti sam s seboj ob treh zjutraj. Takrat izgubiš vsakič. Premlevanje ponoči ni razmišljanje, je vrtenje.

Drugo, kar pomaga, je natančnost. Krivda živi od nedoločnosti — »lahko bi naredil več« ne pove nič konkretnega. Ko človeka prosim, naj napiše, kaj točno bi bilo treba narediti, kdaj, s katerimi podatki in kaj bi se potem po njegovem zgodilo, se stavek pogosto razsuje sam od sebe. Ne vedno. Včasih ostane trden in takrat imamo nekaj resničnega, s čimer je vredno delati.

Tretje je pripovedovanje. Krivda, ki ostane v glavi, se krepi. Krivda, povedana na glas nekomu, ki ne skoči takoj v tolažbo, se pogosto prvič sliši tudi tebi — in šele takrat opaziš, koliko od nje je nemoč.

In četrto: ravnaj s seboj vsaj tako, kot bi z nekom drugim v isti situaciji. To ni fraza. Raziskave o samosočutju kažejo, da drža, ki jo brez težav ponudimo prijatelju, do sebe skoraj nikomur ne pride sama od sebe — vaditi jo je treba.

Kdaj se je vredno oglasiti

Krivda po izgubi ni razlog za terapijo sama po sebi. Ima jo skoraj vsak in pri večini se sčasoma umiri v obžalovanje, s katerim se da živeti.

Smiselno pa se je oglasiti, če samoobtoževanje ostaja glavna vsebina dneva več mesecev, če zaradi njega ne spiš, če se izogibaš krajem in ljudem, ker te spomnijo na tisto, kar naj bi zamudil, ali če se krivda povezuje z mislijo, da si zaslužiš kazen. Zadnje jemljem resno vedno in takoj — takrat ne odlašaj do naslednjega tedna.

Kaj si zapomni

Krivda po izgubi se najpogosteje pojavi tam, kjer je bilo veliko skrbi in malo možnosti vplivati. Ni dokaz, da si nekaj zamudil. Pogosto je dokaz, kako težko je zdržati misel, da nisi imel nadzora.

Sodiš si z znanjem, ki ga takrat nisi imel. Presoja iz torka je bila narejena brez petka in tako jo je treba tudi presojati. Kjer krivda drži, jo natančno omeji in poišči popravilo. Kjer ne drži, je ne prežene argument, ampak potrpežljivo srečanje z nemočjo, ki je pod njo.

In če se ti zdi, da je tvoja krivda drugačna in da zate to ne velja — točno to mi reče vsak, ki sede na ta stol.