Terapija med postopki oploditve: kaj lahko prinese in česa ne more

»Ne rabim terapije. Rabim samo, da tokrat uspe.«

Stavek je izrečen mirno, skoraj vljudno. Kdor ga izreče, je pogosto sredi tretjega ali četrtega poskusa, ima v telefonu opomnike za injekcije, v koledarju datume pregledov in v glavi natančen izračun, koliko dni je še do testa. Ima prav: tisto, kar si želi, ni pogovor. Želi si otroka. In nobena ura v terapevtski sobi tega ne more zagotoviti.

A v istem stavku je tudi nekaj drugega. »Samo, da tokrat uspe« pomeni, da je vse ostalo — utrujenost, jeza ob vsaki objavi o nosečnosti, tišina med partnerjema, sram pred sodelavci — postavljeno na stran, dokler test ne bo pozitiven. In postopki znajo trajati dlje, kot kdorkoli pričakuje na začetku. V tem zapisu bi rada pošteno odgovorila na vprašanje, ki si ga ljudje v postopkih pogosto zastavijo: kaj mi lahko terapija sploh da, če mi ne more dati tistega, kar hočem?

Kaj postopki naredijo s človekom

O tem, kako so postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo čustveno zahtevni, podrobneje govori zapis Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo in njihova čustvena cena, zato tu le na kratko. Postopek ni en dogodek, ampak ritem: upanje ob začetku cikla, napetost med spremljanjem, olajšanje ali razočaranje ob vsakem izvidu, potem dva tedna čakanja, ki jih ljudje pogosto opisujejo kot najtežji del, in nazadnje rezultat. Ko je negativen, se krog začne znova — včasih že z mislijo na naslednji poskus, preden je bilo prostora za žalost ob tem.

Poleg tega postopki posežejo v vse plasti življenja hkrati: v telo, v spolnost, v službo, v denar, v odnose z družino in prijatelji. Raziskovalka Jacky Boivin, ena vodilnih na tem področju, že dolgo opozarja, da stiska ob neplodnosti ni »preobčutljivost«, ampak razumljiv odziv na dolgotrajno negotovost, ki je človek ne more nadzorovati. Kratko razlago tega pojava najdeš v bazi znanja pod neplodnost in stiska.

Stres ni razlog, da ne uspe

Preden pridem do terapije, moram razbiti eno najbolj trdovratnih prepričanj. Ljudje v postopkih ga slišijo od sorodnikov, sodelavcev in včasih celo od samih sebe: »Samo sprosti se, pa bo.« Iz tega sledi tiha logika — če ne uspe, sem bila premalo sproščena. In če grem na terapijo, je to zato, da bi bila bolj mirna in bi zato zanosila.

Boivin, Griffiths in Venetis so leta 2011 v reviji BMJ objavili metaanalizo 14 prospektivnih raziskav, v katerih je sodelovalo 3583 žensk v postopkih. Preverjali so, ali čustvena stiska pred začetkom zdravljenja napove, da bo zdravljenje manj uspešno. Odgovor je bil ne: stiska ni bila povezana z izidom. Avtorji so izrecno zapisali, da je to ugotovitev, ki jo lahko zdravniki in svetovalci uporabijo, da ženske pomirijo — njihova skrb ne bo pokvarila možnosti.

To je pomembno zaradi dveh stvari. Prvič, odvzame krivdo, ki je ljudje v postopkih nosijo že tako preveč. Drugič, spremeni namen terapije. Na terapijo ne prideš, da bi postal »boljši pacient« in s tem izboljšal statistiko. Prideš zato, ker si človek, ki gre skozi nekaj težkega — in to je dovolj dober razlog.

Kaj terapija lahko prinese

Prvo, kar ljudje opišejo, je preprosto: prostor, kjer ni treba biti optimističen. V ambulanti se govori o številkah, hormonih in protokolih. Doma se pogosto govori o naslednjem koraku. Prijatelji rečejo »bo že«. Malokje pa se sme na glas reči: »Ne verjamem več, da bo.« Ali: »Sovražim svojo sestro, ker je noseča, in se sovražim, ker jo sovražim.« Terapevtska soba je eno redkih mest, kjer lahko takšen stavek obstane, ne da bi ga kdo takoj popravil.

Drugo je žalovanje. Vsak neuspel cikel je izguba — ne vedno izguba nosečnosti, a vedno izguba možnosti, ki je bila za nekaj tednov resnična. Okolica tega ponavadi ne vidi, zato ni prostora za žalost. Podobno kot pri drugih izgubah, o katerih sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna, tudi ta žalost ne izgine, če jo preskočiš. Nalaga se.

Tretje so odločitve. Postopki zahtevajo veliko odločitev v kratkem času: ali nadaljevati, kdaj narediti premor, koliko še, ali razmisliti o darovanih celicah, kdaj povedati staršem. Terapija ne odloči namesto tebe, lahko pa pomaga ločiti, kaj misliš sam, od tega, kar od tebe pričakujejo drugi, in od tega, kar ti narekuje strah. O enem najtežjih trenutkov — kdaj reči dovolj — govori zapis Kdaj je dovolj: odločitev za konec postopkov oploditve.

Četrto je nekaj, kar je značilno za relacijsko družinsko terapijo, v kateri se izobražujem. Želja po otroku ni nastala v praznem prostoru. V njej so tvoja mama in oče, njuna zgodba o tem, kako sta prišla do otrok, sporočila o tem, kaj je ženska ali moški brez otroka, morda izgube v prejšnjih generacijah, o katerih se ni govorilo. Ko postopki trajajo dolgo, se te plasti začnejo oglašati. Včasih šele takrat postane jasno, zakaj je neki stavek tašče tako zabolel.

Česa terapija ne more

Ker sem obljubila poštenost, je ta del enako pomemben.

Terapija ne poveča verjetnosti nosečnosti — vsaj tega ne morem trditi. Nekaj raziskav je kazalo na povezavo med psihološko podporo in uspešnostjo postopkov; Alice Domar in sodelavci so leta 2000 poročali o višjem deležu nosečnosti pri ženskah, ki so sodelovale v skupinskih programih. A poznejši pregledi so bili previdnejši. Metaanaliza, ki so jo leta 2015 objavili Frederiksen in sodelavci, je pokazala, da psihosocialne intervencije zmanjšajo stisko, glede vpliva na nosečnost pa so dokazi manj trdni. Zato tega ne obljubljam. Če kdo obljublja drugače, bodi previden.

Terapija ne odgovarja na medicinska vprašanja. Kaj pomeni neki izvid, ali je smiselno zamenjati protokol, kakšne so možnosti pri tvoji starosti, kaj pomeni rezultat testa — to so vprašanja za tvojega ginekologa ali ekipo, ki te vodi. Terapevt ti lahko pomaga ta vprašanja oblikovati in zbrati pogum, da jih postaviš. Ne sme pa nanje odgovarjati.

Terapija ne odvzame bolečine, ki je del izgube. Ne gre za to, da bi se naučil, kako ne biti žalosten, ko test spet pokaže eno črtico. Gre za to, da žalost ne postane edino, kar si, in da ob njej ne ostaneš sam.

Terapija ne nadomesti psihiatrične pomoči, kadar je ta potrebna. Kdaj je tako, opisujem v zapisu Kdaj potrebuješ najprej psihiatra.

Par v postopkih: dva ritma

Postopki se najpogosteje dogajajo v telesu ženske, a doživljata jih oba. In skoraj nikoli na isti način. Ona ima v telesu hormone, preglede in posege. On ima pogosto občutek, da lahko le gleda, in v tem nemoč, za katero nima besed. Ona hoče govoriti o tem, kaj se dogaja. On morda raje ne bi, ker se mu zdi, da pogovor samo poveča bolečino. Ona to razume kot brezbrižnost. On njeno potrebo po pogovoru razume kot dokaz, da ji ne more pomagati.

Ta vzorec ni znak, da se par ne ljubi. Je znak, da vsak žaluje in se spoprijema po svoje — o tem več v zapisu Žalovanje v paru: zakaj vsak žaluje drugače. A če ostane neizrečen, se lahko razširi na vse drugo: na spolnost, ki postane naloga, na prepire o tem, kdo je komu kaj povedal, na tiho osamljenost dveh ljudi, ki si želita istega.

Na terapiji za pare v obdobju postopkov ne gre za to, da bi par »popravili«. Gre za to, da oba slišita, kako drugi doživlja isto pot. Pogosto je že to dovolj, da se nehata boriti drug proti drugemu in se spet obrneta proti istemu, težkemu, skupnemu cilju.

Kdaj v postopku pride terapija prav

Ni pravega trenutka. A nekateri trenutki so tisti, ob katerih se ljudje pogosto odločijo, da ne bodo več sami. Prikazala sem jih v spodnji sliki.

Pred prvim poskusom je terapija lahko kratka in praktična: pogovor o tem, kaj oba pričakujeta, komu bosta povedala, kako se bosta dogovorila o odločitvah in kaj bosta naredila, če prvi poskus ne uspe. Ni naključje, da evropsko združenje za humano reprodukcijo in embriologijo (ESHRE) v smernicah iz leta 2015 priporoča, naj bodo informacije o čustveni plati postopkov del rutinske oskrbe — že pred začetkom zdravljenja.

Med čakanjem na rezultat ljudje najpogosteje opisujejo misli, ki se vrtijo v krogu: vsak občutek v telesu postane znak, vsak dan je predolg. Temu se v psihologiji reče ruminacija. Terapija je ne izklopi, lahko pa pomaga, da ni več edina stvar, ki se dogaja.

Po negativnem rezultatu ali izgubi nosečnosti je potreba po podpori pogosto največja, a hkrati je takrat najteže kam iti — ker se zdi, da je treba čim prej naprej. In nazadnje je tu odločitev o tem, ali in kako nadaljevati. Raziskava Gameiro in sodelavcev iz leta 2012, ki je pregledala razloge, zakaj ljudje opustijo postopke, je med glavnimi našla prav psihološko breme — ne le medicinske ali finančne razloge.

Kako to zveni v sobi

Takole bi lahko zvenel del pogovora s parom, ki je pravkar prejel tretji negativen rezultat (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Že v avtu je začel govoriti o naslednjem ciklu. Kot da se ni nič zgodilo.«
»Ker če ne govorim o naslednjem, ne vem, kaj bi rekel. Ne morem ti pomagati.«
»Ne rabim, da mi pomagaš. Rabim, da si za pet minut žalosten z mano.«
»… Mislil sem, da te bo, če bom žalosten, še bolj zlomilo.«

V tem kratkem izseku je cela zgodba mnogih parov v postopkih. Eden se spoprijema tako, da gleda naprej, drugi tako, da se ustavi. Oba skrbita za drugega — on tako, da je močan, ona tako, da hoče biti slišana. In oba ostaneta sama. Naloga terapevta tu ni presoditi, kdo ima prav. Naloga je pomagati, da to, kar sta si pravkar povedala, obstane dovolj dolgo, da se lahko slišita.

Kako izbrati podporo, ki ti ustreza

Ni vsaka terapija za vsakogar in ni vsak terapevt za vsako obdobje. Nekaj vprašanj, ki si jih lahko zastaviš:

• Ali potrebujem sam prostor ali skupnega? Individualna terapija in terapija za pare nista tekmeca. Včasih je smiselno začeti z enim in pozneje dodati drugo.
• Ali ima terapevt izkušnje s temo ali vsaj odprtost zanjo? Ni treba, da je sam šel skozi postopke. Je pa pomembno, da ne odgovarja s frazami in da ne skuša biti zdravnik.
• Ali se ob njem počutim varno, tudi ko sem jezen ali obupan? To je verjetno najpomembnejše vprašanje od vseh.

Več o tem, kako prepoznati terapevta, ki ti ustreza, najdeš v zapisu Kako izbrati terapevta, ki je pravi zate. In če se sprašuješ, kaj se na srečanjih sploh dogaja skozi čas, ti bo morda pomagal zapis Kaj lahko na individualni terapiji pričakuješ.

Pri meni srečanja potekajo v živo v Ljubljani, z ljudmi, ki govorijo slovensko ali angleško. Če to zate ni izvedljivo, je bolje poiskati nekoga bližje, kot pa odlašati — v obdobju postopkov je to, da imaš nekoga, pomembnejše od tega, kdo točno je.

Vaja: dogovor za dva tedna čakanja

Dva tedna med posegom in testom sta za mnoge najtežji del. Ta vaja ne odpravi negotovosti, pomaga pa ji postaviti meje. Naredita jo skupaj, še pred naslednjim posegom, ali jo naredi sam.

1. Vsak zase zapišita, kaj vaju v teh dneh najbolj obremeni. Lahko je vprašanje mame, iskanje simptomov na spletu, tišina doma. Ne razlagajta, samo zapišita.
2. Dogovorita se za »okno za skrb«. Petnajst minut na dan ob isti uri, ko sme biti govora o testu, simptomih in strahovih. Zunaj tega okna si, ko se misel pojavi, rečeta: »To sodi v okno.«
3. Izberita eno stvar na dan, ki ni povezana s postopkom. Sprehod, film, kuhanje. Ne zato, da bi se »sprostila«, ampak zato, da življenje ne postane samo čakalnica.
4. Dogovorita se, kdo bo kaj vedel in kdaj. Komu poveste za rezultat in kdo izve šele pozneje? Dogovor vnaprej prihrani vprašanja, na katera v težkem trenutku ni moči odgovarjati.
5. Vnaprej zapišita, kaj bosta storila na dan, ko bo test negativen. Ne načrt za naslednji poskus — načrt za ta dan. Kdo bo poklical službo, kaj bosta jedla, ali bosta šla ven ali ostala doma.

Zadnji korak se zdi mračen, a ljudje pogosto povedo, da je bil prav ta najbolj olajšujoč. Ko je dan, ki se ga bojiš, vsaj malo pripravljen, ni treba, da je strah ves čas na straži. Pri tem si lahko pomagaš tudi s samosočutjem — tako, da govoriš sebi tako, kot bi govoril prijatelju na istem mestu.

Kje ta zapis ne velja

Ne bi bilo pošteno, če ne bi povedala tudi tega: terapija med postopki ni nujna. Smernice ESHRE pravijo, da se večina ljudi v postopkih s stisko spoprime z oporo, ki jo že ima — partnerjem, prijatelji, informacijami, ki jih dobi od zdravstvenega osebja. Specializirano psihološko pomoč potrebuje manjšina. Če imaš okoli sebe ljudi, ki te slišijo, in če se kljub vsemu še prepoznaš, je to lahko dovolj.

Prav tako terapija ni prava pot, kadar je glavna težava pomanjkanje informacij. Če ne veš, kaj pomeni tvoj izvid ali kakšne so tvoje možnosti, je prvi korak pogovor z zdravnikom, ne s terapevtom. Tudi kadar te prepričanje, da »moraš na terapijo«, samo še dodatno obremeni kot še ena naloga na seznamu, je smiselno počakati.

In nazadnje: če se tvoja stiska stopnjuje do misli, da ne zmoreš več živeti, to ni nekaj, s čimer bi čakal na naslednji termin. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). Ob neposredni nevarnosti pokliči 112. O razliki med krizno pomočjo in terapijo več v zapisu Prva pomoč ni terapija.

Kaj si zapomni

• Stiska ni razlog, da postopki ne uspejo — metaanaliza 14 raziskav ni našla povezave med čustveno stisko pred zdravljenjem in izidom.
• Terapija ne zagotovi nosečnosti in ne odgovarja na medicinska vprašanja; ta sodijo k ginekologu ali ekipi, ki te vodi.
• Terapija lahko da prostor za žalost ob vsakem neuspelem ciklu, za pogovor v paru in za odločitve, ki jih je treba sprejeti.
• Partnerja se s postopki pogosto spoprijemata različno; to ni znak, da se ne ljubita, ampak da potrebujeta besede za drugačnost.
• Terapija ni obvezna. Večini zadošča opora, ki jo že ima — pomembno je le, da nisi sam.