Prekinitev nosečnosti iz medicinskih razlogov: odločitev brez dobre možnosti

Na ekranu je še vedno slika. Zdravnik je nehal govoriti že pred nekaj sekundami, a nihče v sobi se ne premakne. Potem ona vpraša nekaj, kar se zdi čisto nepomembno: »Ali lahko še malo ostanem tukaj?«

Tako se za mnoge začne. Z izvidom, ki pove, da se z nosečnostjo, ki je bila do včeraj veselje, nekaj resno ni izšlo. Včasih gre za stanje, s katerim otrok po rojstvu ne bi mogel preživeti. Včasih za stanje, ki bi pomenilo hudo bolezen ali trpljenje. Včasih je v nevarnosti zdravje ali življenje matere. In potem pride trenutek, ko je treba odločiti o nečem, o čemer nihče ne bi hotel odločati.

Prekinitev nosečnosti iz medicinskih razlogov je izguba, o kateri se govori še manj kot o drugih izgubah nosečnosti. Ta zapis ni o tem, ali je takšna odločitev prava. To je odločitev, ki jo sprejmejo ljudje, ki jo živijo, s svojimi zdravniki in v skladu s svojimi vrednotami. Ta zapis je o tem, kaj se zgodi potem — in o tem, zakaj je žalovanje po njej lahko tako osamljeno.

Odločitev brez dobre možnosti

Ko ljudje opisujejo ta trenutek, pogosto uporabijo isti stavek: »Ni bilo dobre izbire.« Ne gre za izbiro med dobrim in slabim, ampak med dvema bolečinama. Nadaljevati nosečnost z vednostjo, kaj prinaša. Ali jo končati in nositi to odločitev naprej. Vsaka od poti ima svojo ceno in nobena ni brez izgube.

K temu se pridruži čas. Odločitve se pogosto sprejemajo v nekaj dneh, včasih v okoliščinah, ko je treba v kratkem razumeti zapletene medicinske informacije. Ljudje se spomnijo hodnikov, čakalnic, telefonskih klicev s sorodniki, iskanja po spletu sredi noči. Vse to v obdobju, ko bi morali biti v šoku — in so.

Pomembna meja: medicinska vprašanja, ki se ob tem odprejo, sodijo k zdravniku. Kaj izvid pomeni, kakšne so možnosti, kaj se bo dogajalo s telesom, kaj to pomeni za morebitno naslednjo nosečnost — o vsem tem se pogovori z ginekologom in ekipo, ki te vodi. Prav je, da vprašaš toliko, kolikor potrebuješ, tudi večkrat. V tem zapisu ostajam pri tistem, kar je moje področje: pri tem, kaj se dogaja s človekom in z odnosi.

Kaj o tem vemo iz raziskav

Raziskav o čustvenih posledicah ni veliko, a tiste, ki so, kažejo podobno sliko. Skupina nemške raziskovalke Anette Kersting je ženske po prekinitvi nosečnosti zaradi nepravilnosti pri plodu spremljala 14 mesecev. Pri pomembnem delu žensk so bili simptomi žalovanja in travmatskega stresa izraziti še po več kot letu dni.

Nizozemska skupina Marianne Korenromp je ženske spremljala dlje. Večina se jih je sčasoma dobro znašla, a pri manjšini so stiske ostale. Med dejavniki, ki so bili povezani s težjim potekom, so našli dvom med odločanjem in občutek, da partner ni bil v oporo. To je pomembno, ker gre za stvari, na katere je mogoče vplivati — o tem pozneje.

Kvalitativne raziskave, v katerih ženske same opisujejo svojo izkušnjo, dodajo še eno plast. Britanske raziskovalke Lafarge, Mitchell in Fox so v pregledu takšnih raziskav pokazale, da ženske to izkušnjo pogosto doživljajo kot travmatičen dogodek, da se spoprijemajo z žalostjo in krivdo hkrati in da jih pogosto najbolj prizadene molk okolice. Nekatere so povedale, da o tem nikomu niso povedale vsega.

Dvakrat nepriznano žalovanje

Psiholog Kenneth Doka je leta 1989 uvedel izraz nepriznano žalovanje — žalovanje za izgubo, ki je okolica ne prepozna kot pravo izgubo ali ki je ne prizna na glas. O tem je več v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna. Izguba nosečnosti nasploh pogosto spada sem, kot opisuje zapis Izguba nosečnosti: žalovanje, ki ga okolica ne prizna, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod izguba nosečnosti.

Pri prekinitvi iz medicinskih razlogov je nepriznanost lahko dvojna. Prvič, ker gre za izgubo nosečnosti, za katero okolica pogosto ne ve ali je ne jemlje resno. Drugič, ker je bila izguba odločitev. Ljudje se bojijo, da jih bo kdo obsodil, zato o tem molčijo. Ali pa povedo le del — »izgubila sva otroka« —, kar je res, a ne vse. Potem pa se ne morejo pogovarjati o tistem delu, ki jih najbolj žre.

Nekateri se ne dovolijo niti žalovati. »Saj sem se sama odločila. Kakšno pravico imam do žalosti?« Ta misel je razumljiva, a ni resnična. Odločitev ne izbriše ljubezni do otroka, ki si ga pričakoval. Žalost in odločitev obstajata hkrati, ker sta bili hkrati prisotni že v trenutku odločanja.

Krivda ni isto kot odgovornost

Krivda je pogosto najglasnejši glas po takšni izgubi. Vrača se v obliki vprašanj: Kaj, če bi počakali na še en pregled? Kaj, če so se zmotili? Kaj, če bi bilo vseeno v redu? Ali sem naredila kaj narobe, da je do tega sploh prišlo?

Pomaga razlikovati med dvema stvarema. Odgovornost pomeni: sprejela sem odločitev in jo nosim. Krivda pa pomeni: naredila sem nekaj narobe. Ljudje ju pogosto zamenjajo. Lahko nosiš odgovornost za odločitev, ne da bi bila ta odločitev napaka. Odločil si se v okoliščinah, ki jih nisi izbral, z informacijami, ki si jih takrat imel, iz ljubezni in skrbi — za otroka, zase, za družino.

Krivdo podrobneje opisuje zapis Krivda po izgubi: »lahko bi naredil več«, v bazi znanja pa sta kratki razlagi pojmov krivda in obžalovanje. Razlika je pomembna: obžalovanje je lahko tudi to, da si želiš, da bi bilo drugače — in to ne pomeni, da si izbral narobe.

Čas pred odločitvijo

Raziskave Korenromp in sodelavcev kažejo, da je dvom med odločanjem povezan s težjim potekom pozneje. To ne pomeni, da je treba dvom zatreti. Pomeni, da je dobro, če ima prostor — če ga lahko izrečeš, preden se odločiš, in ga ne nosiš sam.

Če si ta trenutek še pred tabo, nekaj stvari, ki jih ljudje pozneje navajajo kot pomembne:

• Vprašaj zdravnika vse, kar ti ni jasno, tudi če se zdi, da si že vprašal. Zapiši si vprašanja vnaprej.
• Vprašaj, koliko časa imaš. Včasih je časa več, kot se zdi v prvem šoku, včasih manj. Dobro je vedeti.
• Vprašaj, kaj je mogoče glede poslovitve, spominov in obredov — v različnih okoljih so možnosti različne, in zanje je pogosto treba vprašati.
• Govorita drug z drugim, ne le o odločitvi, ampak o tem, kaj čutita. Odločitev, ki jo par sprejme skupaj, se pozneje drugače nosi.

Pri tem si lahko pomagaš z orodjem iz baze znanja vprašanja pred veliko odločitvijo — ne zato, da bi ti povedalo, kaj izbrati, ampak da jasneje slišiš, kaj je za tebe pomembno.

Par: dve izgubi v isti zgodbi

V raziskavah Korenromp in sodelavcev se je občutek, da partner ni opora, pokazal kot eden od dejavnikov težjega poteka. A pogosto ne gre za to, da partner ne bi hotel biti opora. Gre za to, da partnerja žalujeta različno in da drug drugega ne prepoznata v žalosti.

Ženska je izgubo doživela v telesu. Partner jo je doživel ob njej — in pogosto se zdi, da njegova žalost nima mesta. Okolica sprašuje, kako je ona. Njega redkokdo. On pa se pogosto postavi v vlogo tistega, ki mora zdržati, urediti, poklicati, odgovarjati. Ko pride čas, da bi žaloval, se zdi, da je prepozno, ali da ne sme, ker je ona tista, ki je v resnici izgubila.

Ob tem se lahko par razide v doživljanju odločitve. Eden je bil bolj prepričan, drugi manj. Eden je odločitev sprejel hitreje. Kar ni izrečeno, se lahko pozneje vrne kot očitek: »Ti si hotel tako.« Zato je pogovor o tem — kako je vsak doživel odločanje, ne le izgubo — eden najpomembnejših korakov po njej. Več o tem, kako se par spoprijema z izgubo vsak po svoje, opisuje zapis Žalovanje v paru.

Takole bi lahko zvenel tak pogovor nekaj mesecev pozneje (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ti si se tako hitro postavil na noge. Kot da te sploh ni zadelo.«
»Nekdo je moral. Ti nisi mogla vstati iz postelje.«
»A ti nisi nikoli jokal. Niti enkrat.«
»Sem. V avtu, pred službo. Vsak dan prve tri tedne. Nisem hotel, da bi ti morala še mene nositi.«

Komu povedati — in koliko

Eno najtežjih vprašanj po takšni izgubi je preprosto: kaj odgovorim, ko me kdo vpraša? Sodelavci, ki so vedeli za nosečnost. Sorodniki. Starejši otrok, ki se je veselil bratca ali sestrice.

Ni ti treba nikomur povedati vsega. Lahko se odločiš za različne ravni: nekaterim poveš samo, da si izgubil otroka. Nekaterim poveš, da je šlo za hudo bolezen. Morda je nekaj ljudi, ki jim poveš vse. Ta razlika ni laž, je meja. Pomembno pa je, da obstaja vsaj nekdo — partner, prijatelj, terapevt —, s komer lahko govoriš o celi zgodbi. Ženske v kvalitativnih raziskavah pogosto opisujejo, da jih je prav molk o celotni izkušnji najbolj osamil.

Če imaš doma starejšega otroka, si zasluži preprosto, resnično razlago, primerno njegovi starosti — brez podrobnosti, ki jih ne more razumeti, a tudi brez izmišljenih zgodb. Kako se z otroki pogovarjati o smrti, opisuje zapis Kako se z otrokom pogovarjati o smrti — po starostih.

Vaja: pismo, ki ga ni treba poslati

Ta vaja je za čas, ko je prvi šok mimo, a žalost še ni našla besed. Naredi jo takrat, ko imaš uro miru in nekoga, ki ga lahko pokličeš po tem, če bi bilo težko.

1. Izberi, komu pišeš. Otroku, sebi v trenutku odločitve ali partnerju. Ni pravega naslovnika — izberi tistega, ki ti je v tem trenutku najbližji.
2. Začni s tem, kaj si si želel. Kakšno nosečnost, kakšnega otroka, kakšno prihodnost. Žalovanje se začne s priznanjem, kaj je bilo izgubljeno.
3. Zapiši, kako si se odločil — in zakaj. Ne zato, da bi se zagovarjal, ampak da slišiš svoje razloge. Pogosto so polni ljubezni, ki jo krivda zakrije.
4. Zapiši, kar te še vedno boli ali česar ne veš. Tudi vprašanja, na katera ni odgovora. Lahko ostanejo vprašanja.
5. Zaključi s stavkom, ki ga želiš ohraniti. Nekaj, kar boš nosil s sabo naprej. Pismo shrani, uniči ali ga preberi nekomu, ki mu zaupaš — kakor ti je prav.

Če se pri pisanju pojavi preveč — misli, ki te preplavijo, ali telo, ki se ne umiri —, se ustavi. Ni ti treba dokončati v enem dnevu.

Kje ta zapis ne velja

Nočem ustvariti vtisa, da mora vsak po takšni izgubi skozi dolgo, težko žalovanje. Raziskave Korenromp in sodelavcev kažejo, da se večina ljudi sčasoma dobro znajde. Nekateri ob odločitvi čutijo predvsem jasnost. Nekateri poleg žalosti čutijo tudi olajšanje — ker je bilo trpljenje, ki bi ga otrok doživel, prihranjeno, ali ker je negotovost minila. Olajšanje ni znak, da otroka nisi imel rad. Je eno od čustev, ki se ob takšni izgubi pojavijo, in ni nekaj, kar bi bilo treba skrivati.

Prav tako ni ena pot za vse. Nekateri potrebujejo obred, drugi ga ne. Nekateri o izgubi govorijo veliko, drugi malo. Žalovanje ne poteka po fazah — o tem, zakaj ne, govori zapis Faze žalovanja so mit. In ljudje se ob tem opirajo na različne vire — vero, naravo, ustvarjanje, skupnost. Ni moje mesto, da bi presojala, kateri je pravi.

Pomoč pa potrebuješ, če po več mesecih stiska ne popušča: če ne spiš, ne moreš delati, se izogibaš vsemu, kar spominja na nosečnost, ali te preplavljajo podobe iz tistih dni. Takrat se obrni na svojega zdravnika, ki te lahko napoti naprej. Kdaj izguba potrebuje strokovno pomoč, natančneje opisuje zapis Kdaj izguba potrebuje strokovno pomoč. Če se pojavijo misli, da ne zmoreš več živeti, ne čakaj: Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan), ob neposredni nevarnosti 112.

Ko pride naslednja nosečnost

Za mnoge pride trenutek, ko se odprejo vprašanja o novi nosečnosti. Medicinska — kakšna je verjetnost, da se stanje ponovi, kakšni pregledi so smiselni — sodijo k zdravniku, morda tudi h genetskemu svetovanju, če ti ga predlagajo. Čustvena pa so pogosto težja, kot ljudje pričakujejo.

Vsak pregled lahko prebudi spomin na tistega, na katerem je bilo izrečeno. Veselje je previdno, včasih ga sploh ni dovoljeno čutiti, dokler ni »varno«. In ljudje pogosto čutijo krivdo tudi ob novi nosečnosti — kot da bi z veseljem izdali otroka, ki ga ni. Nova nosečnost ne nadomesti izgubljenega otroka, in ni ji treba. O tem obdobju več v zapisu Nosečnost po izgubi: strah, ki ne popusti do poroda.

Pri meni srečanja potekajo v živo v Ljubljani, v slovenščini ali angleščini — posamezno ali v paru. Ni ti treba imeti pripravljenih besed. Dovolj je, da prideš.

Kaj si zapomni

• Prekinitev nosečnosti iz medicinskih razlogov je izguba, tudi če je bila odločitev — žalost in odločitev obstajata hkrati.
• Odgovornost za odločitev ni isto kot krivda. Odločil si se v okoliščinah, ki jih nisi izbral.
• Molk okolice in občutek, da partner ni opora, žalovanje otežita; vsaj z enim človekom je dobro govoriti o celi zgodbi.
• Partnerja pogosto žalujeta različno — tudi tisti, ki je »zdržal«, je nekaj izgubil.
• Medicinska vprašanja sodijo k zdravniku; pomoč poišči, če stiska po več mesecih ne popušča ali če se pojavijo misli, da ne zmoreš več.