Neplodnost pri moških: molk, sram in zakaj se o njej ne govori

»Kaj so rekli?« ga vpraša, ko sede v avto.

On drži ovojnico z izvidom na kolenih in gleda naravnost skozi vetrobransko steklo. »Nič posebnega. Malo slabši rezultati. Ponovila bova.« Potem prižge radio, nekoliko glasneje kot običajno. Doma ovojnico odloži v predal pod televizorjem. Naslednje tri tedne o njej ne reče niti besede — ne partnerki, ne bratu, ne prijatelju, s katerim vsak četrtek igra košarko. Ko ga mama za praznike vpraša, ali bo kmalu kaj, se nasmeje in reče, da imata še čas.

Ta prizor je sestavljen, a skoraj vsak njegov delček sem slišala v različnih različicah. Ko par ne more zanositi, se pogovor skoraj samodejno obrne k ženskemu telesu: k ciklusu, hormonom, letom. Moški je v tej zgodbi pogosto tisti, ki čaka na hodniku, vozi na preglede in drži za roko. Kadar pa se izkaže, da je del razloga v njem, se zgodi nekaj posebnega. Namesto pogovora pride molk. In molk ima pri moški neplodnosti svojo obliko, svoje razloge in svojo ceno.

Polovica zgodbe, o kateri se ne govori

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2023 objavila oceno, da se z neplodnostjo v nekem obdobju življenja sreča približno vsak šesti odrasli človek. Pri tem se pogosto pozabi, da to ni »ženska« številka. Agarwal in sodelavci so v pregledu svetovnih podatkov leta 2015 povzeli, da je moški dejavnik edini razlog pri približno petini do tretjini neplodnih parov, soudeležen pa je pri približno polovici vseh primerov.

Polovica. In vendar v čakalnicah, na forumih in v pogovorih med prijatelji o tem slišiš bistveno manj. Ženske o neplodnosti — vsaj med seboj — vse pogosteje govorijo. Moški o njej skoraj ne. To ne pomeni, da jih ne zadene. Pomeni, da zanjo nimajo prostora, besed in pogosto niti ljudi, ki bi jim jih lahko povedali.

Ta zapis ni o medicinskih vzrokih ali o tem, kaj pomenijo posamezne vrednosti na izvidu. To so vprašanja za zdravnika — ginekologa, ki vodi vajino obravnavo, ali strokovnjake v centru za zdravljenje neplodnosti, kjer delajo tudi z moškimi. Zanima me nekaj drugega: kaj se zgodi v moškem in v paru, ko se izkaže, da je »problem« tudi njegov.

Zakaj zadene tako globoko

V mnogih kulturah, tudi naši, sta plodnost in moškost tesno prepleteni. Že vsakdanji jezik to razkrije: šale o »slabih plavalcih«, namigi o tem, kdo je »pravi dedec«, vprašanja, ki jih stric postavi ob tretjem kozarcu. Plodnost se v teh stavkih zamenjuje s spolno močjo, čeprav sta to dve povsem različni stvari. Moški z neplodnostjo ima lahko povsem običajno spolno življenje. A v glavi se ločnica rada zabriše.

Raziskovalca Esmée Hanna in Brendan Gough sta leta 2015 pregledala kvalitativne raziskave o tem, kako moški doživljajo neplodnost. V veliko pripovedih se je ponavljala ista nit: diagnoza ni bila doživeta le kot zdravstvena novica, ampak kot udarec v to, kdo so kot moški. Nekateri so opisovali občutek, da so »manj«, da so partnerko prikrajšali za nekaj, kar bi ji pripadalo, ali da so prekinili verigo, ki je segala skozi generacije njihove družine.

Prav ta zadnja misel je v relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, zelo pomembna. Otrok ni le želja dveh ljudi. Je tudi nadaljevanje zgodbe — priimka, kmetije, očetove obrti, dedkovega imena. Moški, ki je odraščal z občutkom, da je njegova naloga družino »nadaljevati«, lahko neplodnost doživi kot neizpolnjeno obveznost do ljudi, ki jih morda sploh ni več. Teh pričakovanj si pogosto niti ne zna ubesediti, dokler jih nekdo ne vpraša.

Kako se stiska pokaže, ko se ne pokaže

Karin Hammarberg in Jane Fisher sta leta 2012 pregledali raziskave o psihičnih in socialnih vidikih neplodnosti pri moških. Ena od ugotovitev, ki se mi zdi najpomembnejša: na običajnih vprašalnikih moški poročajo o manj stiske kot ženske, zato je dolgo veljalo, da jih neplodnost manj prizadene. Ko pa raziskovalci z moškimi govorijo, se pokaže bolj zapletena slika. Stiska je, le da se izraža drugače in da je moški pogosto ne prepozna kot stisko.

Kako lahko izgleda?

• Umik v delo. Daljši delovniki, nov projekt, nadure, ki jih prej ni bilo. Delo je področje, kjer se še da biti uspešen.
• Razdražljivost. Jeza zaradi malenkosti, kratka potrpežljivost s sodelavci, prepiri o stvareh, ki z neplodnostjo nimajo očitne zveze.
• Prevzem logistike. On ureja termine, bere o postopkih, vodi tabelo. Na videz je zelo vpleten, čustveno pa se lahko drži na varni razdalji.
• Telesni znaki. Slabši spanec, več alkohola, več ur pred zaslonom, manj gibanja.
• Molk o sebi. O »najinem« problemu govori, o tem, kako je njemu, ne.

Če ti ta seznam zveni znano tudi zunaj neplodnosti, ni naključje. Podobno sliko sem opisala v zapisu Depresija pri moških: jeza, umik in tišina namesto solz. Ne pravim, da je vsak moški z neplodnostjo depresiven. Pravim, da se moška stiska pogosto skrije za vedenje, ki ga okolica bere kot »saj se dobro drži«.

Podpornik, ki nima podpore

Ko par gre skozi obravnavo neplodnosti, se večina posegov, pregledov in zdravil zgodi na ženskem telesu — tudi takrat, kadar je razlog pri moškem. Moški se tako znajde v nenavadni vlogi. Je del diagnoze, a ne del dogajanja. Pogosto sedi ob strani, medtem ko se z njegovo partnerko pogovarjajo o tem, kaj sledi.

Tobias Wischmann in Petra Thorn sta leta 2013 povzela, da se moški v tej vlogi pogosto vidijo predvsem kot podpora partnerki. To je lepo in pomembno. A ima stranski učinek: če je moja naloga biti močan zanjo, potem nimam pravice biti šibek sam. Moški, ki tako razmišljajo, svoje žalosti ne pokažejo, da je ne bi »dodatno obremenili«. Partnerka pa njihovo mirnost lahko prebere kot ravnodušnost.

Karen Throsby in Rosalind Gill sta že leta 2004 v pogovorih z moškimi, ki so šli skozi postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo, opazili, kako pogosto so sami sebe opisovali kot »zunaj« dogajanja. Nekateri so to doživljali kot olajšanje, drugi kot nevidnost. Skoraj vsi pa so imeli malo prostora, kjer bi o tem lahko govorili.

Kaj se zgodi v paru

Neplodnost je preizkušnja za vsak odnos, o tem sem več pisala v zapisu Neplodnost kot preizkušnja za par: kaj se zgodi z odnosom. Kadar je razlog pri moškem, pa se v paru pogosto pojavi poseben vzorec, ki ga je vredno poimenovati.

On molči, ker ga je sram. Ona molči, ker ga želi zaščititi. Navzven se zato zgodi nekaj presenetljivega: ko sorodniki in prijatelji vprašajo, kaj se dogaja, odgovarja ona — in pogosto tako, da breme ostane na njej. »Še čakamo na izvide.« »Pri meni so nekaj našli.« Ne zato, ker bi tako hotela, ampak ker je tako lažje kot povedati njegovo skrivnost. Tako nastane tiho zavezništvo, v katerem ona nosi tuje breme, on pa nosi občutek, da je zaradi njega lagala.

V takem zavezništvu se lahko nabira marsikaj. Ona je lahko jezna, pa tega ne sme pokazati, ker bi ga ranila. On lahko čuti krivdo, pa jo spremeni v umik. Pomembno je razlikovati med krivdo in sramom: krivda pravi »naredil sem nekaj narobe«, sram pravi »jaz sem narobe«. Pri neplodnosti moški pogosto ne krivi sebe za dejanje, saj ni ničesar »naredil« — pa vendar se sramuje tega, kar je. Razliko podrobneje opisujem v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod sram.

Lone Schmidt in sodelavci so leta 2005 spremljali več sto moških in žensk, ki po letu dni zdravljenja niso dobili otroka. Med dejavniki, ki so bili povezani z večjo stisko zaradi neplodnosti, je bila tudi težava pri pogovoru s partnerjem. Ni šlo za to, kako težka je bila diagnoza, ampak za to, ali sta jo lahko delila.

Pogovor, ki se lahko zgodi

Kako izgleda, ko se molk vsaj malo odpre? Tole je kratek primer (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Veš, da tvoji mami vedno rečem, da sva še na pregledih pri meni?«
»Vem. Hvala.«
»Ne govorim zato, da bi se zahvalil. Utrujena sem od tega.«
»…Mislil sem, da te varujem, če o tem ne govorim. Pa sem v resnici varoval sebe.«
»Jaz bi samo rada, da sva v tem skupaj. Tudi, ko je grdo.«

V tem pogovoru se ni nič rešilo. Mama še vedno ne ve, izvidi so enaki. A nekaj se je premaknilo: oba sta povedala, kaj ju stane molk. To je pogosto prvi korak — ne odločitev, komu povedati, ampak priznanje, da skrivnost nosita dva.

Komu povedati in komu ne

Ni pravila, ki bi veljalo za vse. Nekateri pari povedo vsem in jim je lažje. Drugi povedo le dvema ali trem ljudem. Tretji ne povedo nikomu in tudi to je lahko v redu, če je to odločitev obeh in ne breme enega.

Kar opažam, je naslednje: moški, ki o neplodnosti nikomu ne povedo, pogosto niti ne vedo, s kom bi lahko govorili. Ne gre le za sram, ampak tudi za to, da njihove prijateljske vezi pogosto temeljijo na skupnih aktivnostih in ne na pogovoru o tem, kako so. Takrat je včasih dovolj en sam človek — brat, prijatelj, sodelavec, s katerim je že kdaj spregovoril o nečem osebnem.

Pri odločanju vama lahko pomagajo tri vprašanja:

• Ali je to najina skupna odločitev ali ena od naju molči namesto drugega?
• Komu bi povedala, če bi bil razlog pri drugem od naju? Če je odgovor različen, zakaj?
• Kaj od tega, kar nama ljudje rečejo, bi nas ranilo bolj — vprašanja, ki prihajajo zato, ker ne vedo, ali odzivi, ki bi prišli, če bi vedeli?

Če se boste odločili povedati, je dobro vedeti, da okolica pogosto ne ve, kaj reči — in včasih reče kaj nerodnega. O tem, kateri stavki pomagajo in kateri bolijo, govori zapis Kaj reči nekomu, ki ne more zanositi (in česa ne).

Vaja: ena poved na teden

Ta vaja je namenjena moškim, ki o neplodnosti molčijo, in njihovim partnerkam. Ni treba, da je velika. Pravzaprav je bolje, da je majhna.

1. Izberi en trenutek v tednu, ko sta oba vsaj malo spočita — ne zvečer po prepiru, ne v avtu po pregledu. Morda sprehod, morda kava v soboto zjutraj.
2. Vsak pove eno poved, ki se začne z »Ta teden me je ob tem …« in se konča s čustvom: »… razjezilo«, »… bilo sram«, »… bilo strah«, »… presenetilo, da mi je bilo vseeno«. Ena poved, ne razlaga.
3. Drugi samo ponovi, kar je slišal, s svojimi besedami. Brez »ampak«, brez nasveta, brez popravljanja.
4. Vprašaj: »Ali je še kaj?« in počakaj. Če ni, je to v redu.
5. Končajta z nečim, kar ni o neplodnosti. Kam gresta naslednji vikend, kaj bosta skuhala. Neplodnost je del vajinega življenja, ne celo življenje.

Ko se vaja ponavlja, moški pogosto opazijo, da je ena poved na teden lažja kot en velik pogovor enkrat na leto, ki se konča s solzami in obljubami. In da je prav ta majhna količina včasih vse, kar je bilo treba.

Kje ta opis ne velja

Rada bi bila previdna, da ne ustvarim nove podobe, v katero bi se morali moški stlačiti.

Ni vsak moški ob neplodnosti zlomljen. Nekateri diagnozo sprejmejo kot zdravstveno dejstvo, se o njej odkrito pogovarjajo in jih ne razje sram. To ni zanikanje, ampak drugačen način. Če partnerka od njega pričakuje več žalosti, kot jo čuti, lahko to postane nov pritisk.

Molk ni vedno sram. Nekateri moški o stvareh, ki jih bolijo, pač ne govorijo veliko — ne pri neplodnosti, ne pri smrti očeta, ne pri izgubi službe. Če tak moški ob tem dobro spi, dela, se smeje in je partnerki blizu, ga ni treba »odpirati« na silo.

Psihološki vidik ne nadomesti medicinskega. Pogovor o čustvih ni namesto pregleda, drugega mnenja ali vprašanj, ki jih ima par za zdravnika. Kadar ostajajo medicinska vprašanja odprta, jih je vredno postaviti — ginekologu, ki vodi obravnavo, ali v centru za zdravljenje neplodnosti.

Kdaj je čas za več pomoči. Če moški več tednov skoraj ne spi, pije več kot prej, izgublja zanimanje za vse, kar ga je veselilo, ali se pojavijo misli, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo, to ni več le »težko obdobje«. Takrat je prav poiskati osebnega zdravnika ali psihiatra. Ob samomorilnih mislih pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan); v nujnih primerih 112.

Kaj lahko prinese terapija

Moški terapijo pogosto poiščejo pozneje kot ženske — razloge sem opisala v zapisu Moški in terapija: zakaj jo poiščejo pozneje in kaj jih ustavi. Pri neplodnosti se to pozna dvojno: ker si ne priznajo stiske in ker imajo občutek, da je terapija »za njo«.

Terapija za pare lahko obema da prostor, kjer moški ne govori le kot podpornik, ampak kot nekdo, ki je sam nekaj izgubil. V relacijski družinski terapiji nas zanima tudi, kaj se je o moškosti, očetovstvu in »nadaljevanju družine« naučil doma. Včasih se izkaže, da sram ni le njegov — da ga nosi skozi generacije, iz očetove ali dedkove zgodbe, ki je nihče nikoli ni povedal do konca. Za takšno raziskovanje je namenjeno daljše srečanje z genogramom, Pogled v preteklost.

Terapija ne more spremeniti izvida. Lahko pa pomaga, da izvid ne postane skrivnost, ki ju razdvaja. Če želiš o neplodnosti in stiski, ki jo prinaša, prebrati kaj splošnejšega, si poglej kratko razlago v bazi znanja pod neplodnost in stiska.

Kaj si zapomni

• Moški dejavnik je soudeležen pri približno polovici neplodnih parov — moška neplodnost ni redkost, je le redko izrečena.
• Diagnoza pogosto ne zadene le zdravja, ampak tudi občutek moškosti in pričakovanja, ki jih je moški prinesel iz družine.
• Moška stiska se pogosto skrije v delo, razdražljivost, logistiko in molk — zato jo okolica in partnerka spregledata.
• V paru se lahko oblikuje tiho zavezništvo, v katerem ona nosi njegovo skrivnost. Vredno ga je poimenovati.
• Pomaga manj, kot misliš: ena poved na teden, en človek, ki ve, in prostor, kjer moški ni le podpora.