Ko je starš depresiven: kaj otroci potrebujejo

»Mami, si jezna name?«

Osemletna deklica stoji ob vratih spalnice. Ura je štiri popoldne, zavese so zagrnjene, mama leži z obrazom proti steni. Ni jezna. Ni ji dobro že tretji teden, a za to nima besed niti zase, kaj šele za otroka. Zato reče: »Ne, samo utrujena sem.« Deklica prikima, gre v kuhinjo in si sama namaže kruh. Naslednji dan pospravi sobo, ne da bi ji kdo rekel. In še naslednji dan. Nekje v sebi je sklenila, da bo mamo, če bo dovolj pridna, morda spet videla nasmejano.

Ta prizor je sestavljen, a ga v različicah poznajo mnoge družine. Depresija ni bolezen, ki bi ostala za vrati spalnice. Diha skozi celo hišo. In otroci, tudi zelo majhni, jo začutijo veliko prej, kot bi ji znali dati ime.

Ta zapis je za starše, ki se borijo z depresijo in jih skrbi, kaj to pomeni za njihove otroke. Pa tudi za drugega starša, za babice in dedke, za vse, ki so ob takšni družini. Ne bom pisala o tem, kaj starši delajo narobe. Pisala bom o tem, kaj otroci potrebujejo — in kako jim to lahko daš tudi takrat, ko ti samemu zmanjkuje moči.

Kaj otrok vidi, ko starš ne more vstati

Otroci ne vidijo depresije. Vidijo njene posledice: starša, ki ne vstane, ki se ne smeje več pri njihovih šalah, ki se razjezi zaradi malenkosti, ki ne pride na nastop. Vidijo tišino pri večerji in napetost med staršema. In ker ne dobijo razlage, si jo ustvarijo sami.

Ta razlaga je skoraj vedno ista: kriv sem jaz. Majhni otroci razmišljajo tako, da je svet urejen okrog njih. Če je mama žalostna, je to zato, ker sem bil poreden. Če je oče jezen, sem ga razjezil jaz. Te misli so za otroka v nekem smislu celo lažje kot resnica — ker če sem kriv jaz, lahko nekaj naredim. Lahko se potrudim, sem bolj priden, manj hrupen, bolj koristen. Resnica, da je starš bolan in da otrok tega ne more popraviti, je veliko strašnejša.

Zato otroci v takšnih družinah pogosto postanejo zelo pridni, zelo tihi ali zelo glasni. Vsako od tega je poskus, da bi nekaj uravnali v sistemu, ki ga ne razumejo.

Kaj kažejo raziskave

Raziskave o otrocih depresivnih staršev segajo desetletja nazaj, in njihove ugotovitve je treba brati previdno — ker so pomembne, a jih je lahko narobe razumeti.

Myrna Weissman in sodelavci so družine spremljali več kot dvajset let. Otroci staršev z depresijo so imeli v tem času približno trikrat večje tveganje za depresijo in anksiozne motnje kot otroci staršev brez nje. Obsežna metaanaliza Sherryl Goodman in sodelavcev iz leta 2011, ki je združila skoraj dvesto raziskav, je potrdila povezavo med materino depresijo in težavami pri otrocih — tako s tem, kar se obrača navznoter (žalost, tesnoba), kot s tem, kar se obrača navzven (vedenjske težave). Povezava je bila dosledna, a v povprečju majhna.

Prav ta beseda — majhna — je pomembna. Večje tveganje ne pomeni, da bo otrok zbolel. Pomeni, da je ranljivejši. Večina otrok depresivnih staršev depresije v otroštvu ne razvije. In raziskave so precej natančno pokazale, kaj tiste, ki ostanejo zdravi, loči od drugih.

Ni usoda: kaj otroke varuje

Najbolj spodbudna ugotovitev morda prihaja iz raziskave, v kateri so spremljali matere, ki so se zdravile zaradi depresije, in njihove otroke. Ko se je materina depresija umirila, so se v naslednjih mesecih zmanjšale tudi težave otrok. Pri materah, ki niso okrevale, se to ni zgodilo. Z drugimi besedami: ena najboljših stvari, ki jih lahko narediš za otroka, je, da poskrbiš zase. To ni sebičnost. Je skrb za otroka po ovinku.

Poleg tega se v raziskavah ponavlja nekaj varovalnih dejavnikov:

• Razumevanje. Otroci, ki razumejo, da je starš bolan in da to ni njihova krivda, se bolje znajdejo. Razumevanje samo po sebi zmanjša tesnobo.
• Odnos z vsaj enim stabilnim odraslim. Drugi starš, stari starši, teta, učiteljica, trener. Nekdo, pri komer je otrok lahko samo otrok.
• Življenje zunaj doma. Prijatelji, šport, glasba, šola — prostori, kjer otrokovo življenje ne teče okrog starševe bolezni.
• Odnos med staršema. Kadar starša ostaneta povezana in drug drugemu v oporo, otroci depresijo enega od njiju laže prenesejo.

Zanimivo je, da otrokom ni treba, da bi bil starš ves čas dobre volje. Potrebujejo predvsem to, da je svet predvidljiv in da je njihova izkušnja priznana. »Vidim, da si opazil, da sem v zadnjem času drugačna« je za otroka dragocenejše od prisiljenega nasmeha.

Kako otroku povedati, kaj se dogaja

Mnogi starši se bojijo, da bi otroka z besedo »depresija« obremenili. Izkušnje in raziskave kažejo nasprotno: obremeni ga tišina. Otrok že ve, da je nekaj narobe. Ne ve le, kaj.

Razlaga mora biti primerna starosti. Nekaj vodil:

• Predšolski otroci potrebujejo zelo preprosto in konkretno razlago: »Mami je bolna. Ta bolezen naredi, da je zelo utrujena in žalostna. Ni zaradi tebe. Zdravnik ji pomaga.« In potem predvsem rutino in nekoga, ki je dosegljiv.
• Šolski otroci lahko razumejo, da je depresija bolezen, ki vpliva na to, kako se človek počuti in kaj zmore. Pogosto imajo konkretna vprašanja: Ali bo umrl? Ali bom tudi jaz zbolel? Ali sem kriv? Na ta vprašanja je dobro odgovoriti iskreno in mirno.
• Najstniki lahko slišijo več, tudi o tem, kako se depresija zdravi in da je včasih dedna ranljivost. Pomembno je, da jih ne spremeniš v zaupnike ali terapevte. Lahko vedo — ne smejo pa nositi.

Pri vseh starostih velja: povej, da to ni otrokova krivda, da tega ne more popraviti in da ni njegova naloga, da skrbi za starša. In povej, kdo skrbi. Otrok mora vedeti, da za starša nekdo skrbi — da so to nalogo prevzeli odrasli.

Družinski pogovor po Beardsleeju

Ameriški otroški psihiater William Beardslee je v devetdesetih letih razvil pristop, ki ga danes poznamo pod imenom Family Talk — družinski pogovor. Izhaja iz preproste ugotovitve: otroci depresivnih staršev, ki so se dobro razvijali, so imeli skupno to, da so razumeli, kaj se z njihovim staršem dogaja, in da so razumeli, da niso krivi.

Pristop ni terapija za otroka, ampak vodeno srečanje družine. Strokovnjak se najprej sestane s staršema, nato z otroki posebej, nato pa pomaga staršema pripraviti in voditi pogovor z otroki. V raziskavi Beardsleeja in sodelavcev so družine, ki so šle skozi ta program, poročale o boljšem razumevanju bolezni in o več odprtem pogovoru doma. Učinki so se pokazali tudi več let pozneje.

V Sloveniji ta program kot tak ni splošno dostopen, a njegova načela lahko uporabi vsak družinski terapevt — in v marsičem jih lahko starša uporabita tudi sama.

Ko otrok postane starš svojemu staršu

Deklica iz uvoda, ki si sama maže kruh in pospravlja brez besed, je na poti, ki ima v družinski terapiji ime: parentifikacija. Gre za to, da otrok prevzame vlogo, ki bi pripadala odraslemu — skrbi za mlajše sorojence, za gospodinjstvo ali, kar je še težje, za starševo čustveno stanje.

Nekaj odgovornosti je za otroka dobro. Otrok, ki pomaga pri pospravljanju ali včasih poskrbi za mlajšega brata, se uči sodelovanja. Težava nastane, ko je odgovornost prevelika, traja predolgo in je nihče ne vidi ali prizna. Ko otrok čuti, da je od njega odvisno, ali bo starš preživel dan. Ko postane mamin zaupnik, očetov tolažnik ali posrednik med staršema.

Raziskave povezujejo dolgotrajno čustveno parentifikacijo z večjo ranljivostjo v odraslosti — z depresijo, tesnobo in težavami v odnosih. Odrasli, ki so bili tak otrok, pogosto ne znajo prositi za pomoč, se počutijo odgovorne za počutje vseh okrog sebe in težko verjamejo, da so vredni ljubezni, ne da bi bili koristni. O vlogah, ki jih otroci prevzemajo v obremenjenih družinah, sem pisala v zapisu Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok — katera je bila tvoja?

Dialog spodaj je sestavljen, ne gre za resnično osebo:

»Kako ti je, ko mama ne vstane?«
»Saj je v redu. Jaz naredim zajtrk za brata in ga peljem v vrtec.«
»Koliko si star?«
»Enajst.«
»To je veliko za enajstletnika.«
Skomigne. »Nekdo mora.«
»Kdo pa poskrbi zate?«
Dolgo molči. »Ne vem. Saj ne rabim.«

Ta »saj ne rabim« je stavek, ki ga čez dvajset let pogosto slišim od odraslih. Zato je tako pomembno, da odrasli v otrokovem življenju opazijo, kdaj otrok nosi preveč — in da breme vzamejo nazaj.

Vaja: priprava na pogovor z otrokom

Če si starš z depresijo — ali partner nekoga, ki jo ima — in se z otrokom o tem še nista pogovorila, lahko ta vaja pomaga, da se pripraviš. Najbolje jo je narediti skupaj z drugim staršem.

1. Zapiši, kaj je otrok po tvoje opazil. Ne kaj veš ti, ampak kaj je videl on: »Da veliko ležim. Da sem se zadnjič razjokala pri večerji.«
2. Zapiši, kaj si si morda razložil sam. Najpogosteje: da je kriv, da je starš jezen nanj, da se bo zgodilo nekaj hudega.
3. Napiši tri kratke stavke, ki odgovorijo na te razlage, v jeziku, ki ga otrok razume. Na primer: »Imam bolezen, ki se ji reče depresija. Ni zaradi tebe. Hodim k zdravniku, ki mi pomaga.«
4. Dodaj stavek o tem, kdo skrbi — zate in zanj: »Oči in babi bosta ta čas več z vami. Ti se lahko še naprej igraš s prijatelji.«
5. Izberi miren trenutek in povej. Nato povabi k vprašanjem — in sprejmi tudi, če jih ni. Otroci se pogosto vrnejo z vprašanji čez nekaj dni, ko si stvari premislijo.

Pogovor ne bo popoln. Ni treba, da je. Otrok si ne bo zapomnil vsake besede, ampak to, da je smel vedeti in da se mu ni bilo treba bati vprašati.

Drugi starš in družina okrog

Kadar je en starš depresiven, drugi pogosto nosi dvojno breme: skrbi za partnerja, za otroke, za gospodinjstvo in službo, hkrati pa nima nikogar, ki bi skrbel zanj. Ta starš je za otroke izjemno pomemben — je prav tisti stabilni odrasli, o katerem govorijo raziskave. A tudi on ima meje.

O tem, kaj depresija naredi z odnosom med partnerjema, sem pisala v zapisu Depresija v partnerstvu: kaj se zgodi z odnosom in kaj lahko naredita, o tem, kako ostati ob nekom, ne da bi se sam izčrpal, pa v zapisu Kako podpreti nekoga v depresiji, ne da bi se sam izčrpal. Tukaj bi dodala le: drugi starš ne sme postati edini steber. Pomoč starih staršev, prijateljev in strokovnjakov ni znak, da ne zmorete — je način, kako otrokom zagotoviti varno okolje.

Tudi drugi starš lahko poskrbi za tri sporočila, o katerih sem pisala zgoraj. Včasih je celo lažje, če pogovor začne on — ali če ga starša vodita skupaj.

Brez krivde: depresiven starš ni slab starš

Starši z depresijo pogosto nosijo ogromno krivde. Ko berejo o tveganjih za otroke, se počutijo še slabše. »Uničujem jih.« »Ne zaslužijo si takšne mame.« »Bolje bi jim bilo brez mene.«

Želim biti jasna: depresija je bolezen, ne značajska napaka. Starš z depresijo ni slab starš, tako kot starš s sladkorno boleznijo ni slab starš. Otrokom ne škoduje to, da je starš bolan, ampak to, da o tem nihče ne govori, da otroci ostanejo sami s svojimi razlagami in da bolezen ostane nezdravljena. Vse to je mogoče spremeniti.

Če te misli, da bi bilo otrokom bolje brez tebe, ne zapustijo, je to znak depresije, ne resnica. Takšne misli so razlog, da poiščeš pomoč takoj. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnem primeru pa 112. Otroci in mladostniki, ki jih skrbi za starša, lahko pokličejo TOM telefon na 116 111.

Katere oblike psihoterapije pri depresiji pomagajo, sem opisala v zapisu Katera psihoterapija pomaga pri depresiji. Za otroke je tvoje zdravljenje ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko narediš.

Kje to ne velja

Nekaj stvari, ki jih je pošteno povedati.

Pogovor ni dovolj, kadar otrok že ima težave. Če otrok dlje časa slabo spi, se umika, ima težave v šoli, govori o tem, da je brez vrednosti, ali se samopoškoduje, potrebuje lastno strokovno pomoč — pri pediatru, šolski svetovalni službi ali otroškem psihologu. Kako ločiti depresijo od običajnih nihanj pri starejših otrocih, sem opisala v zapisu Depresija pri najstniku: kako jo ločiš od običajnih nihanj.

Varnost je pred vsem drugim. Kadar je starševa bolezen tako huda, da otrok ni varen — zaradi zanemarjanja, nasilja, zlorabe substanc ali samomorilnega vedenja —, ne gre več le za pogovor, ampak za zaščito. Takrat je treba vključiti center za socialno delo ali drugo pomoč. To ni izdaja starša. Je skrb za otroka.

Raziskave so v glavnem o materah. O očetih z depresijo vemo manj, čeprav kaže, da je povezava podobna. Večina raziskav je tudi iz drugih kulturnih okolij. Številke ne povedo, kaj se bo zgodilo prav tvojemu otroku.

Ni vsaka otrokova težava posledica starševe depresije. Otroci imajo svoje temperamente, svoje izkušnje in svoje težave. Če vse pripišemo starševi bolezni, lahko spregledamo, kar se otroku res dogaja — in starša obremenimo s krivdo, ki ni njegova.

Kaj si zapomni

• Otroci depresivnih staršev so ranljivejši, a večina ne zboli. Tveganje ni usoda.
• Otroci si molk razložijo sami — najpogosteje tako, da so krivi. Iskrena razlaga, primerna starosti, jih razbremeni.
• Tri sporočila: starš je bolan in se zdravi; to ni tvoja krivda; smeš živeti svoje življenje.
• Pazi na parentifikacijo — otrok lahko pomaga, ne sme pa nositi starševega bremena.
• Starševo zdravljenje je ena najboljših stvari, ki jih lahko narediš za otroka. Depresiven starš ni slab starš.