Kdaj je prav, da odideš s terapije: znaki, da terapija ali terapevt nista prava

»Ne vem, ali je to normalno. Hodim že pol leta, pa se mi zdi, da se vrtimo v krogu. Ona večinoma posluša in kima. Ko sem rekla, da bi rada več povratnih informacij, je rekla, da je to moj odpor.«

To sporočilo sem dobila od ženske, ki je iskala drugo mnenje (sestavljeno iz več podobnih, ne gre za resnično osebo). Spraševala se je, ali je problem v njej — ali je preprosto premalo potrpežljiva, preveč zahtevna, preveč v odporu. Morda. A morda tudi ne.

To je tretji zapis v seriji o prekinitvi terapije. V prvem sem opisala, zakaj ljudje odidejo, v drugem, kako prepoznati odhod, ki pride iz preplavljenosti. Ta zapis je o drugi strani: kdaj je odhod prava odločitev. Ker tudi to obstaja — in ker je pomembno, da tega ne zamenjaš z odporom samo zato, ker ti je to nekdo rekel.

Odnos je zdravilo

Najprej nekaj, kar raziskave potrjujejo vedno znova. Christoph Flückiger in sodelavci so leta 2018 združili 295 raziskav z več kot 30.000 klienti in ugotovili, da je kakovost terapevtskega zavezništva eden najzanesljivejših napovednikov uspeha terapije — ne glede na pristop, diagnozo ali državo. Drugače povedano: ni pomembno samo, kaj terapevt dela, ampak tudi, kako se ob njem počutiš.

Raziskave kažejo tudi, da terapevti niso enako uspešni. Razlike med njimi pojasnijo manjši, a dosleden del razlik v izidih — nekateri terapevti imajo s podobnimi klienti stalno boljše rezultate kot drugi. In nekateri terapevti so dobri za nekatere ljudi, za druge pa ne. To ni nikogaršnja napaka. Je pa razlog, da je menjava terapevta včasih najboljša odločitev, ki jo lahko narediš.

Ameriški psiholog Edward Bordin je že leta 1979 opisal, iz česa je zavezništvo sestavljeno. Ta opis je še danes najbolj uporaben kompas za vprašanje, ali je terapija prava zate.

Cilji. Ali se s terapevtom strinjata, zakaj si tu in kaj bi rad, da se spremeni? Ni treba, da je cilj na začetku natančen — pogosto se izoblikuje sproti. Če pa po nekaj mesecih ne veš, kam greš, in terapevt tega ne zna ali noče raziskati s tabo, je to resen znak.

Naloge. Ali ti je smiselno, kar delata na srečanjih? Ni nujno, da je vedno prijetno ali da vse razumeš sproti. A moral bi vsaj čutiti, da ima delo smer, in imeti možnost vprašati, zakaj delata to, kar delata.

Vez. Ali se ob terapevtu počutiš dovolj varno, da poveš tudi tisto, kar je težko? Ali imaš občutek, da te spoštuje, da te jemlje resno, da mu je mar? Vez se gradi počasi, a že po nekaj srečanjih navadno začutiš, ali ima možnost zrasti.

Dobri razlogi za odhod

Na podlagi tega in svojih izkušenj bi naštela nekaj razlogov, ob katerih je odhod — ali vsaj resen pogovor o njem — povsem upravičen.

Po nekaj srečanjih ni nobenega stika. Ni ti treba terapevta vzljubiti na prvem srečanju. A če po štirih, petih srečanjih še vedno čutiš, da govoriš v steno, da ti ni mar, ali če pred vsakim srečanjem čutiš odpor, ki ni povezan z vsebino, temveč s človekom, je to pomemben podatek.

Ne počutiš se slišanega ali spoštovanega. Terapevt te prekinja, popravlja, pridiguje. Tvoje občutke razlaga, preden jih poveš. Na kritiko se odzove z obrambo ali z razlago, da je to »tvoj problem«. Vsak terapevt se kdaj zmoti, a če je to vzorec in se ne spremeni, ko ga poveš, je odhod upravičen.

Terapevt vsiljuje svoje vrednote. Pove ti, kako bi moral živeti, s kom bi moral biti, kaj je prav glede vere, spolnosti ali politike. Terapevt ima svoje vrednote, a v terapiji niso merilo za tvoje življenje.

Ni napredka in o tem ni mogoče govoriti. Terapija ni linearna in obdobja zastoja so normalna. A če po daljšem času ne čutiš nobene spremembe — ne v razumevanju, ne v počutju, ne v odnosih — in terapevt tega ne zna ali noče pogledati s tabo, je to razlog za pogovor in morda za odhod.

Terapevt ni usposobljen za tvojo težavo. Nekatere težave — motnje hranjenja, psihoza, huda travma, odvisnost — zahtevajo specifično znanje in včasih sodelovanje z zdravnikom. Dober terapevt to pove sam in te napoti naprej. Če ne, lahko vprašaš ti. O tem, kdaj je prvi naslov psihiater, sem pisala v zapisu Kdaj potrebuješ najprej psihiatra.

Terapevt je prestopil meje. To je posebna kategorija, o kateri piše četrti zapis te serije, Česa terapevt ne sme narediti. Pri takem odhodu ti ni treba ničesar razčiščevati.

Ko »to je tvoj odpor« ni pravi odgovor

Vrnimo se k ženski iz uvoda. Ko je povedala, da si želi več povratnih informacij, je terapevtka odgovorila, da je to njen odpor. Je mogoče, da je imela prav? Je. Odpor obstaja in je pomemben — o njem sem pisala v zapisu o odporu na terapiji.

A »to je tvoj odpor« ne sme biti odgovor, ki zapre pogovor. Če terapevt vsako tvojo kritiko razloži kot tvoj problem, izgubiš edino orodje, s katerim lahko vplivaš na lastno terapijo. Dober terapevt bo tvojo pripombo vzel resno in jo raziskal: »Kaj bi ti pomenilo, če bi ti dala več povratnih informacij? In kaj misliš, da se zgodi, ko jih ne dobiš?« Tako se odpor, če je, pokaže sam — tvoja izkušnja pa ostane veljavna.

Pomembno je ločiti: ali terapevt raziskuje tvojo pripombo skupaj s tabo, ali jo uporabi, da ti pove, da nimaš prav? Prvo je terapija. Drugo je zloraba moči, četudi nenamerna.

Preden se odločiš

Če razmišljaš o odhodu, ti predlagam preprost postopek. Ni zavezujoč — namenjen je temu, da odideš z jasnostjo in ne iz trenutnega občutka.

Četrti korak se mi zdi posebej pomemben, ker zahteva poštenost do sebe. Če opaziš, da si odšel od več terapevtov in vsakič na podobni točki — ko je postalo osebno, ko si se moral pokazati, ko je terapevt rekel nekaj, kar te je zabolelo —, je to morda vredno raziskati. Ne zato, da bi si očital, ampak zato, ker je prav ta vzorec lahko tisto, zaradi česar si sploh šel v terapijo.

Kako to zveni, ko pogovor uspe

Takole bi lahko zvenel pogovor, ko klient pove, da razmišlja o menjavi (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, kako naj to rečem. Ne zdi se mi, da napredujem. Mogoče bi poskusil pri komu drugem.«
»Hvala, da si to rekel naravnost. To ni lahko. Mi lahko poveš, kdaj si začel tako čutiti?«
»Že nekaj časa. Zdi se mi, da bi potreboval nekoga, ki bi mi dal več konkretnih orodij.«
»To je čisto legitimna potreba. Lahko poskusiva drugače — ali pa ti dam nekaj imen kolegov, ki delajo bolj s tehnikami. Kaj bi ti bilo ljubše?«

Ne glede na izid je ta pogovor odnos zaključil spoštljivo. Klient ni odšel s krivdo, terapevt ne z zamero. In če se bo nekoč vrnil, bo vedel, da lahko.

Kaj, če se terapevt z odhodom ne strinja

Lahko se zgodi, da poveš, da odhajaš, terapevt pa misli, da to ni dobra odločitev. Morda vidi, da si tik pred nečim pomembnim. Morda prepozna vzorec, o katerem sem pisala zgoraj. Ima pravico, da ti to pove — enkrat, jasno in spoštljivo. Dober terapevt bo rekel nekaj takega: »Skrbi me, da odhajaš ravno zdaj, ker mislim, da sva blizu nečemu pomembnemu. A odločitev je tvoja, in če se odločiš za odhod, jo bom spoštoval.«

Česar terapevt ne sme, je pritiskati. Ne sme ti vzbujati krivde (»po vsem, kar sem naredila zate«), ne sme groziti s posledicami (»brez terapije se ti bo poslabšalo«), ne sme se užaliti ali te kaznovati z molkom. Ne sme ti tudi zaračunavati srečanj, ki jih nisi dogovoril, ali zadrževati tvojih podatkov. Tvoja pravica, da terapijo končaš kadarkoli, je ena temeljnih pravic v vsaki terapiji — in nobena terapevtska razlaga je ne odvzame.

Če opaziš, da se ob misli na odhod počutiš ujetega, krivega ali dolžnega terapevtu ostati zaradi njega, je že to pomemben podatek. Morda je to vloga, ki jo poznaš od drugod — morda pa je terapevt res prestopil mejo. V obeh primerih je dobro, da se o tem pogovoriš z nekom tretjim.

Vaja: pregled po šestih srečanjih

Po približno šestih srečanjih si vzemi čas za kratek pregled. Odgovori na vsako vprašanje z da, ne ali ne vem.

1. Vem, zakaj hodim — in terapevt to ve tudi.
2. Razumem, kako delava — ali vem, da lahko vprašam.
3. Upam povedati tudi tisto, kar je težko ali nerodno.
4. Ko sem povedal, da me kaj moti, je bilo slišano. (Če še nisi povedal, je to prvi korak.)
5. Opažam vsaj majhno spremembo — v razumevanju, počutju ali odnosih.

Če je pri večini »da«, terapija verjetno teče, četudi ni vedno lahko. Če je pri večini »ne«, je to dober razlog, da odgovore prineseš na naslednje srečanje. Več vprašanj za izbiro terapevta najdeš v bazi znanja pod vprašanja za izbiro terapevta in v zapisu Kako izbrati terapevta, ki je pravi zate.

Kje ta razmislek ne zadošča

Popolnega ujemanja ni. Noben terapevt te ne bo vedno razumel, nikoli zmotil in vedno vedel, kaj potrebuješ. Če iščeš popolnost, boš razočaran pri vsakem. Dobra terapija ni odnos brez napak, ampak odnos, v katerem je napake mogoče popraviti.

Nelagodje ni isto kot napačnost. Terapija je lahko neprijetna in hkrati prava. Ravno tisti terapevt, ob katerem se počutiš malo izzvanega, je lahko tisti, ki ti bo pomagal najbolj — prijetnost in koristnost nista isto.

Menjava ni neuspeh. Če pa se po vsem tem odločiš, da je čas za drugega terapevta, to ni poraz — ne tvoj ne terapevtov. Je znak, da jemlješ svojo pot resno. Mnogi ljudje svojega pravega terapevta najdejo v drugem ali tretjem poskusu.

Kaj si zapomni

• Kakovost zavezništva je eden najzanesljivejših napovednikov uspeha terapije — metaanaliza 295 raziskav.
• Zavezništvo sestavljajo cilji, naloge in vez; če ena sestavina dolgo manjka, je to tema za pogovor.
• Upravičeni razlogi za odhod: ni stika, ni spoštovanja, vsiljevanje vrednot, ni napredka, terapevt ni usposobljen, prestopljene meje.
• »To je tvoj odpor« ne sme biti odgovor, ki zapre pogovor.
• Menjava terapevta ni neuspeh — a vredno je opaziti, če odhajaš vedno na isti točki.