Moški in motnje hranjenja: bigoreksija in nevidna skupina

»Saj to ni motnja hranjenja. To je pač disciplina.«

Fant pri devetindvajsetih, ki je v mojo sobo prišel zaradi tesnobe in nespečnosti. O hrani in telesu nisva govorila ves prvi mesec, ker se mu ni zdelo pomembno. Potem je mimogrede omenil, da ni šel na poroko prijatelja, ker ni vedel, kaj bo tam za jesti in kdaj. Povedal je to kot logistično podrobnost. Meni je bilo v tistem trenutku jasno, da sva ves ta čas govorila o nečem drugem, kot sem mislila.

Moški z motnjo hranjenja praviloma ne pride z motnjo hranjenja. Pride z nespečnostjo, tesnobo, razdražljivostjo ali težavo v zvezi. In pogosto ne ve — resnično ne ve — da ima to, kar ima.

Moški niso redkost, samo redko so prepoznani

Dolgo je veljalo prepričanje, da so motnje hranjenja pri moških izjema. Ko so v velikih populacijskih raziskavah namesto klinik vprašali splošno prebivalstvo, se je izkazalo, da so moški precejšen del vseh primerov — pri kompulzivnem prenajedanju pa je razmerje med spoloma skoraj izenačeno. Vtis o redkosti je torej v veliki meri nastal tam, kjer smo gledali, ne v resničnosti.

Razlog, da moški v ambulantah niso vidni, je sestavljen iz treh delov. Sami ne pridejo. Okolica ne pomisli. In merila, po katerih prepoznavamo, so nastala ob ženskah — vprašanja o telesni podobi so bila desetletja zastavljena tako, da moški, ki ga stiska, pri njih ne prepozna sebe in odgovori z ne.

Raziskave o samostigmi kažejo prav to: moški spol in sram ob iskanju pomoči skupaj napovedujeta večjo verjetnost, da bo motnja hranjenja ostala neprepoznana. Ne redkejša. Neprepoznana.

Bigoreksija: kaj to sploh je

Mišična dismorfija, ki jo v pogovoru pogosto imenujemo bigoreksija, je bila prvič opisana v devetdesetih letih. Gre za vztrajno in mučno prepričanje, da telo ni dovolj mišičasto, ki se ne umakne, tudi ko okolica pravi nasprotno. Uvrščena je med telesne dismorfne motnje, torej k skupini, ki ji je jedro popačena predstava o lastnem telesu, ne k motnjam hranjenja v ožjem smislu.

Vendar meja med njima ni ostra. Pri marsikom se prekrivata: enak notranji mehanizem, samo drugačna smer. Namesto, da bi bila lastna vrednost izmerjena z manj, je izmerjena z več. Preokupacija, togost, umik iz družbe in kaznovanje samega sebe ob odstopanju od načrta so isti.

To je tudi razlog, da diagnoza tu ni najbolj zanimivo vprašanje. Zanimivo vprašanje je, koliko življenja gre v to in kaj se zgodi, ko načrt pade. O tem, kaj diagnoza sploh je in česa ne pove, sem pisala v zapisu o tem, kdo sme diagnosticirati.

Zakaj je pri moških videti kot vrlina

Tu je razlika med spoloma največja. Ženska, ki jo je hrana prevzela, prej ali slej naleti na koga, ki se zaskrbi. Moškemu, ki ga je prevzelo telo, okolica ploska. Vzdržljivost, red, samodisciplina — vse to so v moškem svetu častne besede. Nekdo, ki ne gre na zabavo, ker ima svoj urnik, velja za resnega. Nekdo, ki ne popusti nikoli, velja za trdnega.

Zato je pri moških povratna informacija iz okolice sistematično napačna. Vsak korak globlje je nagrajen z nekaj spoštovanja. Znak, da nekaj ni v redu, ne pride od zunaj — pride šele takrat, ko človek sam opazi, da se je njegov svet zožil na eno samo temo in da mu je od nje slabo.

V ozadju je pogosto tudi notranji kritik, ki pri moških redkeje govori o videzu in pogosteje o zadostnosti: nisi dovolj, ne zdržiš dovolj, drugi zmorejo več. Telo je samo področje, na katerem se ta stavek najlažje preverja.

Kaj je naredila kultura podob

Zanimiv drobec iz raziskovanja: skupina raziskovalcev je konec devetdesetih primerjala moške akcijske figurice iz različnih desetletij in pokazala, da so se skozi čas izrazito spreminjale v smer, ki je pri resničnem telesu nedosegljiva. Sklep ni bil, da so igrače krive za motnje. Sklep je bil, da se je ideal moškega telesa v kulturi premaknil, in da se je premaknil hitreje kot naše razumevanje posledic.

Danes se to dogaja na zaslonu, vsak dan, brez odmora, in primerjava ni več z desetimi znanci, ampak z izbrano in obdelano podobo neštetih tujcev. Nenehno primerjanje je eden redkih dejavnikov tveganja, ki ga raziskave dokaj dosledno potrjujejo — in ki ga je hkrati najtežje odstraniti, ker je vgrajen v naprave, ki jih imamo v žepu.

Kaj moškega ustavi pred vrati

Ko takega človeka vprašam, zakaj ni prišel prej, dobim skoraj vedno enega od štirih odgovorov. Da ni vedel, da je to sploh to. Da se mu je zdelo, da je to ženska težava in bo v čakalnici čuden. Da ni dovolj hudo. In najpogostejši: da bi moral to rešiti sam.

Zadnji odgovor je pravzaprav ista logika, ki je ustvarila težavo. Prepričanje, da mora človek zmoči sam in da je prošnja za pomoč dokaz o šibkosti, je isto prepričanje, ki poganja tudi vse ostalo. O tem, zakaj moški v terapijo pridejo pozneje in običajno šele ob prelomu, sem pisala v zapisu zakaj moški pridejo pozneje.

Kaj se v terapiji spremeni

Prvo, kar se navadno spremeni, ni vedenje, ampak jezik. Dokler je vse skupaj »disciplina«, ni o čem govoriti — disciplina je vendar dobra. Ko človek prvič poimenuje, kaj se v resnici dogaja, se odpre prostor, ki ga prej ni bilo.

Nato se pogovarjava o tem, čemu ta stvar služi. Skoraj vedno se izkaže, da opravlja neko nalogo: umirja tesnobo, daje občutek predvidljivosti, ali pa je edino mesto, kjer je človek lahko ponosen nase. Dokler te naloge nihče ne opravlja namesto nje, je odvzem nesmiseln.

Tretji del je vaja v prožnosti, v drobnem. Ne velike odločitve, ampak eno mesto, kjer pravilo popusti, in potem opazovanje, kaj se je v resnici zgodilo. Praviloma manj, kot je napovedal strah. In tu se pri moških pogosto pojavi tisto, kar je najtežje: samosočutje, ki se marsikomu zdi tuje in odveč, dokler ne poskusi.

Kar vidijo bližnji

Zanimivo je, da tema pogosto pride v sobo skozi zvezo. Partnerka ne reče, da jo skrbi zaradi hrane — reče, da je človek postal odsoten, da ga ni več na skupne večere, da je nepredvidljivo razdražljiv in da se doma vse podredi urniku, ki ga ne razume in o katerem se ne da pogajati.

To je pri moških pogosto prvi zunanji signal: ne telo, ampak zoženje sveta. Načrt najprej zamenja spontanost, potem prijatelje, potem počitnice. Vsak posamezen izpad ima razumno razlago in nobenega ni mogoče izpodbijati. Šele če jih naložiš enega na drugega, se pokaže vzorec.

Bližnjim običajno svetujem isto kot pri vseh teh temah. Komentar o telesu ali o hrani odpre obrambo in nič drugega — in pri moškem še hitreje, ker se bere kot dvom v njegovo samodisciplino. Bolj uporabno je vprašanje o prostoru: ali imaš zaradi tega manj časa za stvari, ki so ti bile pomembne? To je vprašanje, ki ga človek težko odpravi z razlago, ker odgovor pozna sam.

In še nekaj, kar je vredno vedeti: razdražljivost in nespečnost, s katerima ti ljudje pogosto pridejo, nista značajski lastnosti. Sta pogosto fiziološka posledica dolgotrajnega pomanjkanja in nenehne napetosti. Ko se to uredi, se marsikaj, kar je izgledalo kot osebnost, umakne samo od sebe.

Kje ta zapis ne velja

Zdaj proti sebi, ker bi bilo drugače nepošteno in bi lahko škodovalo.

Redna telesna dejavnost ni motnja. Ambicija ni motnja. Vrhunski šport zahteva natančnost, načrtovanje in odrekanje in vse to je legitimno. Tudi človek, ki se resno ukvarja z gibanjem in ima jasno strukturo dneva, je najpogosteje popolnoma v redu. Če bi bil ta zapis brati tako, da je vsak, ki hodi v telovadnico, sumljiv, bi naredil več škode kot koristi.

Razlika ni v tem, koliko truda nekdo vloži. Razlika je v tem, kaj se zgodi, ko truda ne more vložiti. Če je izpad neprijeten in dan gre naprej, je vse v redu. Če je izpad moralni dogodek in se dan zruši, potem ne govoriva o telesni pripravljenosti, ampak o tem, kje človek shranjuje svojo vrednost.

In še eno pošteno priznanje: raziskovalna podlaga je pri moških tanjša kot pri ženskah. Večina študij je bila narejenih na ženskah, merilna orodja so bila razvita na ženskah, in del tega, kar pišem, je prenos, ne neposreden dokaz. To je treba povedati, ne skriti.

Kdaj gre zdravnik pred vsem

Kadar je telo prizadeto, terapija ni prvi naslov. Motnje srčnega ritma, omedlevanje, hitro poslabšanje, izrazite spremembe razpoloženja — to je za ambulanto.

Posebej velja to pri sredstvih, ki jih nekateri jemljejo za spreminjanje telesa. Ne bom pisala o tem, kako se uporabljajo, ker to ne sodi sem. Povem pa, kar je pomembno: gre za zdravila, ki resno posežejo v hormonsko ravnovesje, srce in razpoloženje, in nenadna opustitev ni nujno varna. Če se to tebe tiče, je pogovor z zdravnikom prvi korak, ne zadnji, in ni ga treba imeti sram. O tem, kdaj je vrstni red tak, sem pisala v zapisu kdaj je zdravnik prvi korak.

Kaj si zapomni

Moški z motnjami hranjenja niso redki, ampak neprepoznani. Merila, po katerih iščemo, so nastala ob ženskah, moški sami ne pridejo, okolica pa ne pomisli.

Bigoreksija, torej vztrajno prepričanje, da telo ni dovolj mišičasto, je uvrščena med telesne dismorfne motnje, a deli mehanizem z motnjami hranjenja: lastna vrednost, izmerjena prek telesa in nadzora. Razlika je samo v smeri.

Pri moških okolica sistematično daje napačno povratno informacijo, ker je ta smer videti kot vrlina. Zato znak, da nekaj ni v redu, praviloma pride od znotraj, ne od zunaj — in pride kot utrujenost, ne kot strah.

Hkrati vsaka predanost gibanju ni motnja. Merilo ni količina truda, ampak to, kaj se zgodi, ko truda ne moreš vložiti. In kadar je telo ogroženo ali so v igri sredstva za spreminjanje telesa, gre zdravnik pred vsem drugim.