Obletnice, prazniki in prazen stol: kako preživeti datume

»Od novembra naprej sem že napeta. Ne zato, ker bi bil božič sam po sebi grozen. Ker vem, da pride.«

To mi je opisala ženska, ki je leto prej izgubila mamo. Njena zima se ni začela z decembrom, ampak s prvim adventnim izložbenim okrasjem, ki ga je opazila sredi novembra. Od tam naprej je vse vodilo proti enemu dnevu, na katerem bo za mizo en stol prazen.

Datumi so v žalovanju posebna vrsta bremena. Niso presenečenje — vsi vemo, kdaj pride obletnica, njegov rojstni dan, prvi božič, prva pomlad brez njega. In prav zato so težki na svoj način: pred njimi je čas, ki se polni s pričakovanjem, in ta čas je pogosto hujši od samega dne.

Zakaj datum sploh kaj naredi

Del razlage je precej preprost. Naši spomini se ne shranjujejo kot prosto plavajoča dejstva, ampak z okoljem, v katerem so nastali. Vonj cimeta, določena pesem, način, kako sonce pada v kuhinjo aprila — vse to postane ključ do celega snopa spominov. Ko se okolje ponovi, se snop odpre. Zato človeka na obletnici pogosto ne prizadene misel na smrt, ampak povsem drobna stvar: ista posoda, isti kraj, isti zvok.

Drugi del je pričakovanje. Če veš, da se datum bliža, začneš vaditi. Predstavljaš si mizo, predstavljaš si vprašanje, ki ga bo nekdo zastavil, predstavljaš si trenutek, ko boš moral nekaj reči. Vsaka taka vaja je majhen odmerek stiske — in ker jih narediš na desetine, si do dneva samega že izčrpan.

Tretji del je socialni. Prazniki so edini dnevi v letu, ko je jasno določeno, kako naj bi človeku bilo. Vsi drugi dnevi so nevtralni. Božič, novo leto, materinski dan in rojstni dnevi pa nosijo predpis o razpoloženju, in če ti ni tako, imaš občutek, da si pokvarjen ali da kvariš drugim.

Strah pred dnem je pogosto hujši od dneva

Tole je najbolj uporabna ugotovitev, ki jo lahko ponudim, in v sobi jo slišim vedno znova: pričakovanje je bilo hujše od samega dne.

Raziskave o napovedovanju lastnih čustev dosledno kažejo, da ljudje precenimo, kako močno in kako dolgo nas bo neki dogodek prizadel. Podcenjujemo, kako hitro se nam v vsak dan vrinejo drobne stvari, ki nas odvrnejo — hrana, otrok, ki nekaj ušpiči, telefonski klic, smeh ob spominu. Dan je redko tak, kot smo si ga predstavljali, tudi ko je težak.

Iz tega ne sledi, da se ni treba pripravljati. Sledi nekaj drugega: pripraviti se je treba tudi na teden pred. Če veš, da bo napetost naraščala, si za tiste dni ne naloži selitve, letnega poročila in obiska sorodnikov hkrati. In če se ti zdi, da si šibek, ker te že dva tedna prej stiska v prsih — nisi. Tvoje telo samo šteje dneve, ker si ga za to naučil koledar.

Zakaj so prazniki težji od obletnic

Obletnica smrti je zasebna. Praznik je javen in ima scenarij: kdo pride, kaj se kuha, kdo sedi kje, kdaj se nazdravi. Prav ta scenarij je tisti, ki boli, ker je bil pokojni v njem imenovan. Nekdo je vsako leto rezal potico. Nekdo je vedno zamujal. Nekdo je govoril isto šalo. Ko tega človeka ni, se ne poruši le razpoloženje, ampak konstrukcija dneva.

Zato je pri praznikih pogosto koristneje spremeniti obliko kot vsebino. Če je vsako leto kosilo pri isti mizi ob istem času, je letos mogoče prestaviti uro, sesti drugam ali iti k nekomu drugemu. Ljudje se tega branijo, ker se jim zdi, da s tem izdajajo tradicijo. V resnici sprememba oblike odstrani prav tisto, kar najbolj sproža — natančno ponovitev prizora, v katerem je manjkajoči človek najbolj viden.

Poleg tega prazniki prinesejo ljudi. Nekateri od njih bodo vprašali, kako si, in nekateri se bodo natanko temu izognili. Oboje boli, samo drugače. In ker je vse skupaj strnjeno v nekaj ur, ni prostora za tisto, kar sicer pomaga: umik, tišino, jok, ko pride.

Prazen stol

Vprašanje, ki ga v decembru dobim največkrat, je čisto konkretno: ali naj stol ostane pri mizi ali naj ga pospravimo?

Odgovora, ki bi veljal za vse, ni. Nekaterim družinam prazen stol pomeni, da človek še pripada mizi, in ga pustijo. Drugim je vsakih pet minut pogled nanj neznosen in ga umaknejo. Pomembneje od odločitve je dvoje: da je odločitev izgovorjena vnaprej in ne prepuščena trenutku, ko vsi že stojijo v jedilnici, in da velja samo za letos.

Enako velja za vse druge predmete, ki se ob praznikih pojavijo: njegov kozarec, njegov okrasek na drevesu, njegovo pisavo na stari voščilnici, ki pade iz škatle. Nič od tega ne zahteva odločitve zdaj. Škatlo smeš zapreti in jo odpreti čez leto dni, in to ni izogibanje, ampak razporejanje. Človek ne zmore vsega naenkrat in ni razloga, da bi moral.

Ta drugi del ljudem prinese največ olajšanja. Odločitve o praznikih niso doživljenjske. Če letos ne zmoreš k maši, to ne pomeni, da nikoli več ne greš. Če letos ne zmoreš okrasiti drevesa, to ne pomeni, da si se odpovedal božiču. Vsaka odločitev ima rok trajanja enega leta.

Načrt, ki ni urnik

Ko se z ljudmi pripravljava na težak datum, ne delava urnika. Delava tri sezname, ki so kratki in namenoma nepopolni.

Najpomembnejši je tretji stolpec, natančneje prvi dve postavki v njem. Zasilni izhod pomeni, da vnaprej poveš, da boš morda odšel prej, in da tega ne boš razlagal. Zaveznik pomeni enega človeka, ki ve, zakaj si tam, in ki te bo brez besed pospremil ven, ko boš pogledal proti vratom.

Rituali delujejo bolj, kot bi si mislil

Pri praznikih se ljudje pogosto sramujejo tega, da bi kaj »uprizorili«. Zdi se jim teatralno prižgati svečo in povedati stavek. Raziskave o ritualih po izgubi pa kažejo, da preprosta, ponovljiva dejanja resnično zmanjšajo občutek stiske — in kar je zanimivo, delujejo tudi takrat, ko človek vanje ne verjame in ko si jih izmisli sam.

Razlaga, ki se mi zdi najbolj verjetna, je občutek nadzora. Ob izgubi ni na voljo nobenega dejanja, ki bi kaj spremenilo. Ritual je edino dejanje, ki ga sploh lahko narediš — majhno, omejeno, tvoje. Zato je vseeno, ali je to kozarec njegovega vina, sprehod po isti poti ali stavek, ki ga vsako leto poveš na glas.

V praksi svetujem, naj bo ritual kratek in umeščen v določen trenutek dneva, ne razpršen čez cel dan. Deset minut z jasnim začetkom in koncem je lažje prenesti kot dvanajst ur nedoločenega pričakovanja, da bo nekaj pomembnega.

Ko se družina ne strinja

Najbolj boleči prepiri, ki jih vidim v decembru, niso o dediščini. So o tem, ali se bo o pokojnem govorilo ali ne. En del družine hoče nazdraviti in povedati zgodbe, drugi del hoče preživeti kosilo brez omembe, ker ve, da bo drugače razpadel.

Nobena stran ni v napaki. Ljudje res žalujejo različno in ista miza lahko drži dva načina hkrati. Kar večinoma deluje, je dogovor o času, ne o vsebini: pred kosilom je pet minut, ko se sme reči vse — nazdraviti, jokati, prižgati svečo. Po tem gre kosilo naprej brez obveze. Tako tisti, ki potrebuje besede, dobi svoje mesto, tisti, ki jih ne prenese, pa ve, kdaj se konča.

Če ti družina pritiska, naj prideš, ko ne zmoreš, ali naj ostaneš dlje, kot lahko, gre za vprašanje meje in ne za vprašanje ljubezni. O tem sem pisala v zapisu o postavljanju meja.

Kje to ne velja

Zdaj pa proti sebi. Vse zgoraj predpostavlja, da imaš vsaj nekaj nadzora nad tem, kako bo dan potekal. Marsikdo ga nima.

Če imaš majhne otroke, se praznikom ne moreš izogniti in tudi predčasno oditi ne moreš. Če delaš v izmenah, v trgovini ali v zdravstvu, boš na sam datum morda delal in tvoj načrt je odveč. Če živiš v hiši s tašco, ki vsako leto pripravi vse, tvoj »spustim« stolpec ni realen. Takrat je edino, kar preostane, znižanje pričakovanj do sebe: dan bo pač takšen, kot bo, in preživeti ga je dovolj.

Druga omejitev je, da načrtovanje samo po sebi lahko postane oblika premlevanja. Če opažaš, da si dva meseca prej vsak večer v glavi predvajaš scenarije, to ni priprava. To je vrsta vaje v stiski, o kateri sem pisala v zapisu o katastrofiziranju — in za tako premlevanje bolje deluje odlaganje skrbi na določen čas kot vedno nova različica načrta.

In tretjič, najbolj neprijetno: nekaterim ljudem obletnice sploh niso težke, in prav tako je v redu. Če te je mamin rojstni dan letos presenetil s tem, da ga sploh nisi opazil, to ne pomeni, da je nisi imel rad. Žalovanje se pri mnogih ne vrti okoli koledarja, ampak okoli povsem naključnih trenutkov — vonja v hodniku, tuje ženske s podobno hojo. Če imaš občutek, da bi na obletnico »moral« nekaj čutiti, ta občutek dolžnosti ni tvoja žalost, ampak scenarij od zunaj.

Kdaj je datum več kot težak dan

Nekaj napetosti pred obletnico in nekaj težkih ur na sam dan sta pričakovana. Pozorna sem, ko se pripravljanje razteza čez več mesecev in ko človek zaradi izogibanja praznikom postopoma izpade iz vseh odnosov.

Če se ob datumih pojavijo misli, da ne bi več hotel biti tu, to ni nekaj, kar se prespi do januarja. To je razlog za pogovor takoj — z osebnim zdravnikom, na kriznem telefonu ali pri strokovnjaku.

Kaj si zapomni

Datumi bolijo, ker jih vidiš prihajati, in tedni pred njimi so pogosto hujši od dneva samega. Če to veš, si lahko olajšaš predvsem pripravo, ne le dan.

Za sam dan zadostujejo tri stvari: nekaj, kar obdržiš, nekaj, kar letos spustiš, in vnaprej dogovorjen izhod z enim človekom, ki ve zate. Kratek ritual v določenem trenutku pomaga bolj, kot se zdi, tudi če se ti zdi izumetničen.

In najpomembnejše: vsaka odločitev o praznikih velja samo za letos. Ne odločaš o tem, kakšno bo tvoje življenje, ampak o tem, kako boš preživel en dan. Kako se žalost skozi leta preoblikuje, sem opisala v zapisu o žalosti kot procesu, o tem, kako biti do sebe v takih dneh manj oster, pa v zapisu o samosočutju.