Žalovanje po samomoru bližnjega: plast, ki jo nihče ne omeni

»Vsi so bili na pogrebu. Teden dni pozneje ni bilo nikogar. In ko sem v službi rekla, kako je umrl, sem videla, kako je sogovornica pogledala stran.«

Ko po samomoru bližnjega ljudje naštevajo, kaj jih je najbolj potolklo, žalost skoraj nikoli ni na prvem mestu. Na prvem mestu je nekaj drugega: tišina, ki nastane okoli njih. Vprašanje, ki nima odgovora. In plast, o kateri se v Sloveniji še vedno govori šepetaje — sram.

Ta zapis je o tej plasti. Ne o okoliščinah smrti, o katerih tu ne bo ničesar, in ne o razlagah, zakaj se je zgodilo, ker jih ne poznam ne jaz ne nihče drug.

Zakaj je to žalovanje drugačno

Stroka se je o tem prerekala desetletja. Danes je slika precej jasna: žalovanje po samomoru ni hujše od drugih žalovanj — v splošni jakosti se povprečja ne razlikujejo veliko —, je pa drugače sestavljeno. Nekatera doživljanja so v njem izrazito pogostejša: potreba po razumevanju, zakaj, občutek zavrnjenosti, sram, občutek krivde in strah pred sodbo okolice.

Poleg tega ni majhna skupina. Novejše raziskave, ki so spraševale, koliko ljudi je bilo v življenju izpostavljenih samomoru nekoga, kažejo, da gre za veliko širši krog, kot se je prej domnevalo — daleč prek ožje družine, v sodelavce, sošolce, sosede, terapevte. V Sloveniji, kjer so stopnje samomora zgodovinsko med višjimi v Evropi in kjer NIJZ podatke spremlja vsako leto, to pomeni zelo veliko ljudi, ki o tem nimajo kam govoriti.

Vprašanje »zakaj«, ki nima odgovora

Skoraj vsak, ki pride, prinese s seboj mapo. Včasih dobesedno: sporočila, izpiske, koledar zadnjih tednov. V njej išče točko, na kateri se je odločilo.

Take točke ni. To ni tolažba, ampak najbolje raziskana stvar v tem polju. Samomor nikoli nima enega vzroka; nastane ob sotočju več stvari hkrati — duševne stiske ali bolezni, telesnega trpljenja, kopičenja obremenitev, in v krizi tudi izrazitega zoženja doživljanja, v katerem človek preprosto ne vidi več drugih možnosti, ki bi jih sicer videl. To zoženje je stanje, ne značaj in ne odločitev v tistem pomenu, kot si odločitev predstavljamo pri mizi.

Zato iskanje »zakaj« pripelje v slepo ulico. Ne zato, ker ne bi bilo dovolj podatkov, ampak zato, ker odgovor, ki bi ga um sprejel — en sam, jasen, dokončen —, v resnici ne obstaja. Del okrevanja je prav sprejeti, da bo to vprašanje ostalo odprto.

Krivda, ki pride ne glede na vse

Krivda po samomoru pride k vsem. K tistim, ki so vedeli, in k tistim, ki niso. K tistim, ki so leta vozili na preglede, in k tistim, ki so bili tisti teden službeno v tujini. Njena prisotnost ne pove ničesar o tem, ali je kdo kaj zamudil.

Tu moram biti čisto jasna, ker se prav na tej točki dela največ škode: svojci samomora ne povzročijo in ga v splošnem tudi ne morejo zanesljivo preprečiti. Napoved posameznega primera je tudi za stroko, ki ima na voljo vse pripomočke, izjemno nezanesljiva — to je eno redkih res utrjenih spoznanj v tem polju. Če napovedi ne zmore klinika, je ni zmogel sin, ki je v torek imel drugo skrb.

Krivda po izgubi je sicer pogosta pri vseh vrstah smrti in o razliki med krivdo, ki kaj popravi, in tisto, ki samo grize, sem pisala v zapisu o zdravi in strupeni krivdi. Po samomoru pa se ji pridruži nekaj, kar je res posebnost: občutek, da si bil zavrnjen. Da je nekdo izbral odsotnost pred tabo. Ta občutek je razumljiv in je hkrati napačen — v stanju zoženega doživljanja človek ne tehta med tabo in odhodom, ampak med bolečino in koncem bolečine.

Sram: plast, ki jo nihče ne omeni

In zdaj tisto, zaradi česar sem ta zapis napisala.

Po drugih smrtih ljudje pripovedujejo. Po tej se učijo, komu smejo povedati. Preizkušajo formulacije. Nekateri leta uporabljajo besedo »nesreča«, ker so ob prvi iskrenosti videli, kaj se zgodi z obrazom nasproti.

Raziskave, ki so primerjale žalujoče po samomoru s tistimi po drugih nenadnih smrtih, kažejo prav to: podobne stopnje žalosti, izrazito višje stopnje občutene stigme, sramu in strahu pred sodbo. In stigma tu ni le neprijetnost. Je tisto, kar človeka odreže od edine stvari, ki v žalovanju zanesljivo pomaga — od tega, da ga nekdo posluša.

Poleg tega se sram rad zlije z občutkom, da je z družino nekaj narobe. Ni. Samomor se zgodi v vseh vrstah družin, tudi v tistih, ki so bile pozorne, tople in dosegljive. O tem, kako sram deluje in zakaj je težji od krivde, sem pisala v zapisu o sramu.

Jeza, ki je ni dovoljeno imeti

Precej ljudi mi prej ali slej pove — tiho, z zadržkom — da so jezni. Na umrlega. Na to, kaj je zapustil, na to, kdo je moral vstopiti v stanovanje, na to, da so ostali sami s sto opravki in s stotimi vprašanji.

Jeza je ob tej izgubi pogosta in normalna. Njeno zatiranje pa ni nedolžno: ker je ne sme biti, se pogosto obrne navznoter in postane še ena oblika samoobtoževanja. V sobi jo zato izrecno povabim ven. Skoraj vedno se pod njo pokaže isto — ne obtožba, ampak koliko je bil ta človek nekomu pomemben.

Kaj okolica reče in kaj s tem naredi

Ljudje okoli žalujočega večinoma niso zlobni. So prestrašeni. In ker ne vedo, kaj bi, naredijo eno od treh stvari: molčijo, sprašujejo o podrobnostih ali ponudijo razlago.

Najbolj boli tretja. »Saj ni imel lahkega otroštva.« »Očitno se ni hotel zdraviti.« »Kako to, da nihče ni opazil?« Vsak tak stavek je poskus, da bi svet spet postal predvidljiv, in vsak od njih pristane pri svojcu kot obtožba.

Če si nekomu ob strani: ne razlagaj in ne sprašuj o okoliščinah. Povej, da ti je žal, uporabi ime umrlega in se oglasi še čez tri mesece, ko so vsi drugi že nehali. Kar žalujoči po samomoru najpogosteje opisujejo kot pomoč, ni bila modra beseda, ampak nekdo, ki ni izginil.

Povečano tveganje pri žalujočih — in kaj z njim

To je del, ki ga je treba povedati naravnost, ker molk tu ne varuje nikogar.

Ljudje, ki so izgubili bližnjega zaradi samomora, imajo v raziskavah v povprečju višje tveganje za depresijo, za izrazitejše žalovanje in tudi za lastne samomorilne misli in poskuse kot primerljivi žalujoči po drugih nenadnih smrtih. Britanska raziskovalna skupina je to pokazala na velikem vzorcu mladih odraslih; podobno kažejo tudi registrske raziskave.

Zakaj to pišem, če je zapis namenjen tolažbi? Ker povečano povprečno tveganje ni napoved za posameznika, je pa razlog, da si vzameš svojo stisko resno in da ne čakaš, dokler ne bo »dovolj hudo«. Če se pri tebi pojavljajo misli, da bi bilo lažje, če te ne bi bilo, to ni znak šibkosti in ni znak, da si zdaj tudi ti obsojen na isto. Je znak, da o tem potrebuješ pogovor — danes, ne čez pol leta. Številke so na vrhu tega zapisa.

Otroci in mladostniki v družini

Otrokom je treba povedati resnico, primerno starosti, in jo povedati prej, kot izvedo od nekoga na igrišču. Prikrivanje skoraj vedno pripelje do tega, da otrok izve po ovinku in izgubi zaupanje v odraslega, ki ga je varoval.

Resnica pri tem ne pomeni podrobnosti. Otroku ni treba vedeti ničesar o okoliščinah. Treba mu je povedati, da je človek umrl, da je bil hudo bolan v mislih in čustvih, da to ni bila njegova krivda in da bo zanj poskrbljeno. Zadnji dve je treba ponoviti večkrat, ker si otroci vzroke radi pripišejo.

Kaj pravijo raziskave o podpori

Področju, ki se ukvarja s podporo po samomoru, se reče postvencija. Sistematični pregledi ugotavljajo, da podporne skupine in strukturirane oblike pomoči za to skupino v raziskavah kažejo koristi, zlasti pri občutku osamljenosti in pri simptomih žalovanja, da pa je kakovost dokazov skromna in študij premalo.

Iz prakse dodam, kar se sklada s temi ugotovitvami: pri tej izgubi se posebej pogosto obnese skupina ljudi z isto izkušnjo. Ne zato, ker bi bila terapija slaba, ampak ker v skupini odpade tisto, kar drugje jemlje največ energije — razlaganje.

Kje se moja stroka ustavi

Zdaj pošteno o mejah. Terapija po tej izgubi ne bo odgovorila na vprašanje, zakaj. Ne bo dosegla, da bi krivda izginila; večinoma se zmanjša, redko izgine popolnoma. In ne bo dala občutka, da je stvar zaključena — pri tej izgubi »zaključka« pogosto ni, je le manj ostro nošenje.

Poleg tega ni vsak žalujoči kandidat za terapijo in ni vsakemu treba. Marsikdo se opre na družino, na skupino, na vero, na delo in shodi brez nas. Terapija je smiselna takrat, ko se stvari ne premikajo ali se slabšajo — ne zato, ker bi bila po samomoru obvezna.

In še ena meja, ki jo moram povedati: kadar gre za akutno ogroženost ali za hudo depresijo, sem jaz drugi korak, ne prvi. Prvi je zdravnik. O tem, kdaj velja iti najprej tja, sem pisala v zapisu kdaj je zdravnik prvi korak.

Kje v Sloveniji dobiš podporo

Takojšnja pomoč: Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (19.00–7.00), Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur), za otroke in mladostnike TOM telefon 116 111, ob neposredni nevarnosti 112.

Za nadaljnjo podporo: osebni zdravnik je najhitrejša pot do napotnice, brezplačne psihološke svetovalnice delujejo v več mestih, skupine za žalujoče pa vodijo hospic in nekatera društva. Če se pri iskanju zatakne, sem o poteh do pomoči in o čakalnih vrstah pisala v zapisu o napotnici in čakalni vrsti.

Kaj si zapomni

Žalovanje po samomoru ni hujše od drugih žalovanj, je pa drugače sestavljeno: poleg žalosti nosi vprašanje brez odgovora, krivdo, ki pride ne glede na dejstva, in sram, ki človeka odreže od ljudi.

Krivda ni dokaz. Samomora svojci ne povzročijo in ga zanesljivo ne morejo napovedati — tega ne zmore niti stroka z vsemi pripomočki. Vprašanje »zakaj« bo verjetno ostalo odprto, ker odgovora v ednini ni.

In zadnje: povečano tveganje pri žalujočih je razlog, da vzameš svojo stisko resno in ne čakaš. Ne zato, ker bi bil zaznamovan, ampak zato, ker si nekdo, ki nosi eno najtežjih izgub, ki obstajajo — in to se ne nosi sam.